In to v prihodnjih sedmih letih, torej do leta 2032. Slovenska delegacija se sklepu ni upala nasprotovati, edina je bila proti Španija, vendar njen socialistični premier, ki ga tresejo korupcijski škandali, vseeno ni uporabil pravice veta. Zato bodo za nagrado Španijo nekaj časa pustili pri miru in počakali, da na oblast pride nova vlada, ki bo bolj razumevajoča do zahtev zavezništva. Če bi bila Španija kaka majhna, nepomembna država, ji Američani, ki imajo v Natu zadnjo besedo, takšnega soliranja ne bi pustili.

Zaradi tega je obnašanje premierja Goloba razumljivo: doma je moral zaradi koalicijskih partneric – zdaj je proti povečevanju obrambnih izdatkov tudi SD, ne le Levica – ponavljati, kako da se za Slovenijo ne bo veliko spremenilo, saj da smo že sami sprejeli resolucijo o obrambi, kjer piše, da bomo letos stroške za obrambo dvignili na dva odstotka BDP, do leta 2030 pa na tri. Ni čisto tako, kot so se domenili na ravni zavezništva, ampak recimo, da bi z nekaj »kreativnega računovodstva« lahko porabili dovolj denarja za obrambo v nekoliko širšem smislu, da bi vsaj formalno zadostili sprejetim obveznostim. Morda za začetek vlada ustanovi novega letalskega prevoznika?

Toda niti to ne bo dovolj za umiritev političnih trenj, ki jih novi Natovi sklepi prinašajo v vladno koalicijo. Robert Golob je seveda dovolj inteligenten, da v Haagu ni govoril v jeziku Levice, ker bi ga drugi udeleženci samo debelo gledali. Bi bilo pa zagotovo zanimivo, če bi se takšnih srečanj kdaj udeležila Asta Vrečko in nagovorila zbrano politično in vojaško elito Severnoatlantskega zavezništva. Da bi jim razložila ideologijo svoje stranke, ko gre za vprašanje vojske, obrambe oziroma orožja. Lahko bi začela s tem, da so vojne zlo, ki bi ga morali takoj odpraviti. In da bi odprava vojn pomenila tudi konec oboroževanja.

Slovenija v očeh Levice orožja ne potrebuje, saj je ne bo nikoli nihče napadel. Na pomisleke, češ da tega nihče ne more vedeti in da je bila naša država v prejšnjem stoletju preživela kar tri vojne (1914, 1941, 1991), v katerih je umrlo najmanj 100.000 Slovencev, bi tovarišica Asta, ki rada z baklami ponoči roma na Čebine, odgovorila v slogu pravljic iz NOB: če bi nas kdo napadel, bi šli spet v partizane. In se borili proti dronom s puškami in mitraljezi iz muzeja vojaške zgodovine v Pivki!

Da v Levici tako slepo verjamejo v mitologijo, iz katere so se mladinci iz ZSMS konec osemdesetih odkrito norčevali, je sicer težko verjeti, ampak očitno gre za del predvolilne strategije te stranke, ki se bo na prihodnjih volitvah borila za vstop v parlament. Protivojna retorika, pomešana s slavospevi partizanskih junaštev, preslikanimi v tretje tisočletje, učinkuje pri določenem delu volilnega telesa.

Seveda smo vsi za mir in se nam zdijo vojne grozna stvar. Ampak doslej so se še vse vojne končale z orožjem in negativci so odnehali šele, ko so bili premagani. V otroškem besednjaku naše Levice bi rekli, da Hitlerja ni premagala diplomacija, ampak mogočne zavezniške armade, ki so naciste prisilile v brezpogojno kapitulacijo.

Tisto, kar v zgodbi o orožju in obrambi bolj preseneča, je obnašanje Socialnih demokratov. Torej stranke, ki ima določeno zgodovino, ko gre za Slovensko vojsko in obrambni sistem. Ker stranka temelji na kontinuiteti, ni nič narobe, če iz preteklosti potegnemo nekaj zelo neprijetnih dejstev za SD. Kajti prav ta stranka je bila pod vodstvom Boruta Pahorja, ki je bil v letih 2008–2011 predsednik vlade (Ljubica Jelušič pa njegova obrambna ministrica), najbolj odgovorna za katastrofalno stanje Slovenske vojske – ta je v mandatu Pahorjeve vlade dobivala tako malo denarja, da ga je bilo dobesedno samo za plače.

Socialni demokrati so se kasneje elegantno znebili Pahorja, ampak očitno se njihov odnos do vojske ni dosti spremenil. Če imamo pred očmi dejstvo, da je pragmatični predsednik SD Matjaž Han (tudi) minister za gospodarstvo in da slovenska orožarska industrija letno ustvari že več kot milijardo evrov prihodkov, ob aktivnejši vlogi države pa bi se številka lahko podvojila ali celo potrojila, potem je obnašanje te stranke zares dvolično.

Pri Levici, kot smo ugotovili, ni posebno presenečenje, da zvišanja obrambnih izdatkov nikoli ne bi podprli. Doslej mu na sejah vlade kvečjemu niso nasprotovali, ampak so se vzdržali in kasneje medijem zatrjevali, da so bili v resnici ves čas proti. Za njihove volivce je to seveda ključno, saj stranki »kolaboracije« z obrambno industrijo nikoli ne bi odpustili.

Da pa se Levici v populizmu pridruži še SD, je svojevrstno presenečenje, ki ga verjetno pojasni prihajajoča predvolilna kampanja, v kateri si bosta ti dve stranki konkurirali. Za njihove volivce je zgodba o tem, kako Levica in SD na vladnih sejah »nista zaznali«, da se bo premier Golob na Natovem vrhu v Haagu strinjal z zvišanjem obrambnega proračuna v skladu z zahtevami zavezništva, morda celo kredibilna. V resnici pa je navadno sprenevedanje. Razen če v Levici in SD ne znajo brati ali pa so površno pregledali vladno gradivo?
Morda pa bi vlada teh nekaj odstotkov za obrambo kompenzirala z bojem proti korupciji, ki Sloveniji letno požre vsaj 8,5 odstotka BDP? Evropski parlament je že leta 2018 objavil študijo, koliko stane korupcija posamezne članice, in Slovenija je (bila) med bolj prizadetimi. Korupcija nam odnese dvakrat toliko, kolikor na leto namenimo za izobraževanje. Ali še preprosteje povedano: vsak Slovenec na leto zaradi korupcije izgubi okoli 1700 evrov.

Če to ni idealna predvolilna tema za Levico in Socialne demokrate …