Še na začetku tega leta smo capljali z dobrim odstotkom in pol BDP za obrambo in precej zaostajali za sprejetimi obveznostmi. Že ta mesec, na dan državnosti, ko se obeta srečanje voditeljev severnoatlantskega zavezništva na Nizozemskem, pa nas čakajo trije odstotki, v prihodnjih nekaj letih verjetno celo pet. Glede novih, zaostrenih pravil, ki jih narekujejo Združene države, Evropa pa jim hočeš nočeš sledi, saj je že več kot stoletje življenjsko odvisna od ameriške (vojaške) podpore, tako rekoč ni nobenega dvoma. Zgodilo se bo.

Slovenska vlada manevrskega prostora nima. Lahko se igra s semantiko in ljudstvu leporeči o odpornosti in podobnem. A to v ničemer ne spremeni dejstva, da se bosta Robert Golob in njegov obrambni minister Borut Sajovic zapisala v zgodovino kot politika, ki sta formalno zaslužna za največji dvig obrambnih izdatkov v zgodovini samostojne Slovenije. Sliši se sicer kot očitek – in verjemite, da se bosta naposlušala ostrih kritik, obtožb, žalitev in celo groženj z referendumi in podobno. Toda v resnici je vse skupaj precej bolj preprosto in povezano z našim kratkotrajnim spominom.

Slovenci smo nekoč za obrambo – takrat smo rekli za vojsko, za JLA – dajali najmanj 10, verjetno celo 20 odstotkov svojega BDP. Koliko je Jugoslavija dejansko namenjala za vojsko, je bila državna skrivnost, a ocene so šle tudi do 25 odstotkov. Za primerjavo, najmanj toliko danes za orožje namenja Rusija, ki je tudi izključni krivec za stampedo obrambnih izdatkov v Evropi v zadnjih letih. Če Putin ne bi začel napadati sosednjih držav – leta 2000 Čečenije, 2008 Gruzije in 2014 Ukrajine –, potem Evropa danes ne bi bila v položaju, ki v mnogočem spominja na čas hladne vojne (1946–1989).

Ne glede na vso domoljubno propagando, ki smo se je naposlušali, je bila Titova Jugoslavija na vzhodni, komunistični strani železne zavese, kar pomeni, da so jo zahodni zavezniki v ideološkem smislu šteli za zaveznico Sovjetske zveze, čeprav nikoli ni bila članica Varšavskega pakta. Namesto tega se je kot neuvrščena dežela skušala uveljaviti kot nevtralna, kot most med Vzhodom in Zahodom, kar pa je lahko uspevalo samo, dokler je bil Tito živ. A stroški njegove »neuvrščene monarhije« so bili vrtoglavi, zato je država tonila v vse večjo ekonomsko krizo, ki je na začetku osemdesetih prebudila nacionalizme. Desetletje po smrti poslednjega Habsburžana je Jugoslavija razpadla.

Nasprotniki Nata in povečevanja obrambnih izdatkov bodo v prihodnjih tednih in mesecih javnost prepričevali, da gre za nepotrebne, izsiljene poteze, za podrejanje Ameriki in podobno. Trdili bodo, da Rusija ni sovražnik in da nikoli ne bo nikogar napadla. Iz predalov bodo vlekli zgodbo o militarizaciji Jugoslavije, o izjemnih stroških za JLA in na koncu zaključili, da je nekdanja federacija zaradi tega propadla. Verjetno bo kakšna stranka, morda bo to celo vladna Levica, začela groziti celo z referendumom o izstopu iz Nata.

Na Janševo veliko srečo se bo z dvigom obrambnih izdatkov soočila Golobova vlada, ki uživa razmeroma široko medijsko podporo, saj so se medeni tedni raztegnili v leta.

Če bi bil na oblasti Janša, bi me verjetno skrbelo. Medijski odpor proti zviševanju obrambnih izdatkov bi bil izjemen, posebej nacionalka bi dnevno dramatizirala razmere in svarila pred militarizacijo države. Iz vseh lukenj bi lezli t. i. mirovniki in v besednjaku lepotnih izborov poudarjali, kako da smo na napačni strani zgodovine, da je prihodnost v zelenem prehodu, pacifizmu, veganstvu in indijskih filozofijah nenasilja.

Ker bi desna vlada bržkone komunicirala na svoj tradicionalni način, ki ga lahko imenujemo »slon v trgovini s porcelanom«, bi to medije še bolj razjarilo, na ulice pa bi prišli tudi prvi protestniki, civilna družba, nevladniki. Iz ruske ambasade bi jim pošiljali poljubčke, na skrivaj pa tuhtali, kako bi v državi sprožili še več odpora proti povečevanju obrambnega proračuna in solidarnosti do evroatlantskih partnerjev.

Ljubljanska ekipa obeh Putinovih obveščevalnih služb (SVR in GRU) bi delala s polno paro, kar bi za slovenski varnostni aparat predstavljalo hud izziv. V odgovor bi morali verjetno izgnati katerega izmed maloštevilnih preostalih ruskih »diplomatov« v Ljubljani.

Na Janševo veliko srečo se bo z dvigom obrambnih izdatkov soočila Golobova vlada, ki uživa razmeroma široko medijsko podporo, saj so se medeni tedni raztegnili v leta. Vseeno bo nekaj negodovanja, ampak protestov, javnih pisem najvišjih bivših korifej, pozivov k odstopu, državljanske nepokorščine in podobnih subverzivnih dejanj vseeno ni pričakovati.

Zaradi tega ni lahko srečen samo Janša, ampak tudi vsi, ki na področju mednarodnih odnosov niso popolni butalci. Na žalost takšnih v Sloveniji ni ravno v izobilju, ampak dokler je država varno zasidrana v EU in Natu, smo lahko načeloma mirni. Kajti manj ko je stvari, o katerih lahko odločajo slovenski politiki, manjša je nevarnost, da bi kaj zajeb***. Združene države Evrope bi bile blagoslov za Slovenijo.

Seveda pa še vedno ostaja velik izziv, kako slovenski živelj zbuditi iz dremeža, ki traja že nekaj desetletij. Svet se je v zadnjih treh letih spremenil bolj kot v prejšnjih tridesetih letih. Podira se mednarodni pravni red, vrača se naravno stanje, o katerem je pisal Thomas Hobbes, kjer je človek človeku volk in kjer večje države napadajo in uničujejo manjše. Evropa je zaradi svoje dolgoletne ležernosti in občutka varnosti najbolj mamljiva tarča za avtoritarne režime, predvsem ruskega.

Ni rečeno, da bo vojna, ampak manjša je nevarnost zanjo, če bi potencialni agresor še pred napadom spoznal, da je Evropska unija prevelik zalogaj zanj. Nič nas ne sme presenetiti, so govorili nekoč v socializmu, Rimljani pa so bili še bolj konkretni: pripravljaj se na vojno, če hočeš (imeti) mir.

Janša je res lahko vesel, da bo Golob z ekipo zanj opravil umazano delo.