Ne gre le za diplomacijo večno zaskrbljene Tanje Fajon, ampak tudi za stalno mešanje zunanje politike kot orodja za pridobivanje političnih točk pred volitvami. To zlorabo je vladna koalicija patentirala lani pred evropskimi volitvami s priznanjem Palestine. Svoje dodaja Nataša Pirc Musar s svojim »genocidom« pred evropskim parlamentom, kar kaže na to, da se predsednica še vedno obnaša kot odvetnica, ne pa kot predsednica republike. Zanimivo, njen predhodnik Borut Pahor še vedno deluje kot predsednik – in zato ga njegovi včerajšnji strankarski tovariši polivajo z gnojnico in zahtevajo izključitev iz »partije«.

Prejšnji teden se je slovenska diplomacija, ki jo v vlogi nestalne članice Varnostnega sveta do konca letošnjega leta predstavlja anemični Samuel Žbogar, ponovno blamirala z resolucijo, za katero je bilo že od začetka jasno, da ne bo sprejeta, ker bodo Američani nanjo vložili veto. Izvirni greh je bil kot že tolikokrat doslej v neuravnoteženem pogledu na vojno v Gazi: Slovenija kot predlagateljica je v dokument »pozabila« vključiti ključni stavek, ki bi omogočil podporo Združenih držav, s tem pa zagotovil uspeh. In sicer, da se mora razorožiti Hamas in v sklopu pogajanj o premirju postopoma predati orožje. Ne glede na to, da je ta palestinska »organizacija«, kot jo radi imenujejo slovenski mediji, vključena v pogajanja z Izraelom, gre še vedno za teroristično skupino.

Predvolilna diplomacija

Kaj točno so strateški cilji slovenske diplomacije, ki v primeru Izraela ignorira tihi dogovor med Washingtonom in Moskvo o razdelitvi interesnih sfer (Ukrajino so Trumpovi »prodali« Putinu, ta pa je v zameno Američanom prepustil Bližnji vzhod, kar se je potrdilo v Siriji)? Kakih posebej globokih odgovorov ne bomo našli, saj se zunanje ministrstvo, ki ga zadnja tri leta vodi Tanja Fajon, dogodkom prilagaja glede na dnevno vremensko napoved. Z drugimi besedami, ne glede na zunanjepolitično strategijo Slovenije se Mladika obnaša, kot da je v službi vladne koalicije, ne pa naroda; kot da sledi strankarskim in ideološkim ciljem levice, ne pa nacionalnemu interesu.

arhiv Reporterja

Lani se je ta fenomen pokazal v izsiljenem priznanju Palestine med predvolilno kampanjo za evropski parlament. Kot smo ugotavljali že takrat, je zloraba zunanje politike v notranjepolitične namene bumerang, zaradi katerega nas bo na koncu vse bolela glava. Resna država, katere zunanja politika je utemeljena na dolgoročnih interesih, realni politiki in skrbi za blaginjo državljanov, ne more tako solirati niti do svojih zaveznikov. Nauk priznanja Palestine, ki samo po sebi ni bilo katastrofa za Slovenijo, čeprav po drugi strani ni prineslo nobenih pozitivnih posledic, je bil za premierja in njegove Svobodnjake kisel: volivci poteze niso posebej nagradili, kar morda kaže tudi na to, da je bilo to priznanje bolj pisano na kožo volivcem Levice in stranke SD.

Evropska levica, sploh njen radikalnejši del, je tradicionalno naklonjena palestinskemu vprašanju in že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so njeni aktivisti sodelovali pri boju za osvoboditev Palestine. Pogosto tudi kot sostorilci terorističnih akcij, usmerjenih večinoma proti izraelskim državljanom. Privrženci marksistično-leninistične ideologije so palestinsko nasilje in terorizem opravičevali s pravico do upora proti imperializmu in kolonializmu. Rdeče brigade v Italiji, Baader Mainhof (RAF) v Zahodni Nemčiji in posamezne manjše frakcije francoske komunistične partije so podporo palestinskemu terorizmu opravičevale z bojem proti kapitalizmu. Ne nazadnje je t. i. palestinsko vprašanje kot moralno izpostavljal celo Jean-Paul Sartre, za pravice zatiranih Palestincev so se borila tudi francoska študentska gibanja.

Palestinsko vprašanje kot del širšega upora proti establishmentu je tako postalo sestavni del ideološke agende skrajne levice v Evropi hladne vojne, kar je pritegnilo tudi vse tiste, ki so tradicionalno podpirali antisemitizem, četudi so ga zamaskirali v boj proti cionizmu. Socialistična Jugoslavija se je kljub začetnim dobrim odnosom z Izraelom kasneje kot ključna članica gibanja neuvrščenih postavila na stran Arabcev, posebno naklonjenost pa je gojila tudi do Arafata in njegovega gibanja PLO, ki se je šele v zadnji fazi pod pritiskom Zahoda odreklo terorizmu in se postopoma preoblikovalo v politično stranko (Fatah).

Slovenska levica po zaslugi jugoslovanske neuvrščenosti nosi v sebi nekakšen »genetski zapis« simpatij do Palestincev, česar niti ne skriva. Toda ideološka forma, ki je legitimna v strankarskih programih socialnih demokratov ali stranke Levica, povzroči nevaren eksperiment, če zaide v profesionalno državno birokracijo oziroma diplomatski aparat države. In prav to se je zgodilo v Sloveniji po letu 2022, ko je Mladiko prevzela Tanja Fajon.

X.com

Pomanjkanje širšega uvida v krizo na Bližnjem vzhodu ni edini večji fiasko slovenske zunanje politike, v kateri se pojavlja več kuharjev. Ni le Tanja Fajon tista, ki posluša t. i. neuvrščene prišepetovalce – med njimi sta najvplivnejša nekdanja predsednika Kučan in Türk –, za katere je konflikt med Izraelom in Palestinci generacijsko vprašanje ideološke paradigme. Izbruh vojne v Gazi, ki je posledica Hamasovega barbarskega vdora v Izrael 7. oktobra 2023, je privržencem neuvrščenosti prinesel mentalno blokado, ki je identična tisti z libanonskim Hezbolahom ali jemenskimi banditi iz klana Hutijev. Beseda teroristi jim enostavno ne gre z jezika.

Kaj je nacionalni interes Slovenije

Še bolj kot Tanja Fajon so neuvrščeni zunanji politiki naklonjeni predsednica republike in njeni svetovalci. Nataša Pirc Musar to potrjuje tudi z obiski eksotičnih držav Azije in Afrike, ki jih običajno imenujemo globalni jug. Za to kategorijo držav so značilni visoka stopnja korupcije, nagnjenost k avtoritarnemu modelu oblasti, pomanjkljivo delovanje pravne države, vprašljiva medijska svoboda in izrazita socialna neenakost.

Lani avgusta je Nataša Pirc Musar pohajkovala po Mongoliji, katere premier je bil minuli teden prisiljen odstopiti, potem ko so na družbenih omrežjih objavili fotografije njegovega sina z dekletom, kako uživata na razkošnem dopustu in razkazujeta Diorjevo torbico kot rojstnodnevno darilo. Mongolom je prekipelo, kajti v eni najrevnejših srednjeazijskih držav je takšno »afnanje« oblastnih privilegirancev oziroma njihovega podmladka izzivanje potrpljenja ljudstva. Kaj natanko naj bi imela naša država skupnega s takšnimi državami, lahko pojasni še eno skoraj enotedensko potovanje gospe predsednice v Afriko, ko je obiskala Kenijo, Etiopijo in Madagaskar. Odgovor je zelo enostaven: turizem.

Žan Kolman/KPV

S turizmom ni nič narobe, saj si vsakdo zasluži dopust, vendar naj si ga tudi sam plača. Za »državniška potovanja« v eksotične dežele, kamor naši najvišji državni funkcionarji odhajajo z izgovori, ki so za lase privlečeni (»skupen boj proti revščini«, »podpora politiki zelenega prehoda«, »soočanje z izzivi podnebnih sprememb«, »opolnomočenje žensk na področju gozdarstva«, »promocija čebelarstva«, »sodelovanje na področju satelitskega iskanja vode« ipd.), res ne moremo reči, da so v nacionalnem interesu Slovenije.

Nacionalni interes ni nekaj sto tisoč ali v najboljšem primeru nekaj milijonov dolarjev blagovne menjave, ampak konkretno, celovito gospodarsko sodelovanje, investicije, znanje in visoka tehnologija. Japonska, Južna Koreja, jugovzhodnoazijske gazele, ne nazadnje tudi Indija. Ali pa, na drugi strani, države z močno slovensko izseljensko skupnostjo, kot so Argentina, Avstralija, Kanada in ZDA.

Predsedničina epifanija

Ironično je, da smo v Reporterju za predsednico republike Natašo Pirc Musar prav tisti teden, ko je nagovorila poslance evropskega parlamenta, ugotavljali, da večinoma niti ne ve, koga naj obiskuje v tujini, da nima jasne zunanjepolitične strategije in da se v bistvu prilagaja trenutnim okoliščinam. Kot da bi nas hotela demantirati, je namesto v Culukafrijo presenetljivo odvihrala na sedež evropskih institucij, v Bruselj, in tam nagovorila tudi poslance evropskega parlamenta. V nasprotju z vnaprej napisanim, prevedenim in tudi razdeljenim govorom je Nataša Pirc Musar med govorom doživela epifanijo (razsvetljenje). In potem se je zgodil tisti nesrečni »genocid«.

Po toči zvoniti je prepozno. Še najblažji odzivi na njene obtožbe so temeljili na dejstvu, da bo o tem, ali je v Gazi res genocid, odločilo Meddržavno sodišče pravičnosti v Haagu (The International Court of Justice, ICJ). Tam je Južna Afrika že decembra 2023 proti Izraelu vložila tožbo, ki so se ji pridružile Bolivija, Kolumbija, Libija, Mehika, Palestina, Irska, Maldivi in Turčija, za pridružitev pa so zaprosile še Nikaragva, Čile in Egipt.

Države, ki podpirajo tožbo, pa so Belgija, Brazilija, Kuba, Jordanija, Malezija, Namibija, Venezuela, Bangladeš, Iran, Maroko, Savdska Arabija in – Slovenija. Po naših informacijah naj bi naša država najkasneje do januarja prihodnjega leta tudi formalno vložila vlogo za pridružitev tožbi Južne Afrike proti Izraelu, ker naj bi to prineslo dodatne politične točke vladnim strankam pred volitvami, ki bodo verjetno marca 2026.

ICJ

Za boljše razumevanje: o vojni med Izraelom in Hamasom v Gazi (in na Zahodnem bregu) odloča tudi Mednarodno kazensko sodišče (The International Criminal Court, ICC), ki je prav tako v Haagu, vendar se osredotoča na osebno, torej individualno odgovornost, kar vključuje vojne zločine, zločine proti človeštvu. ICC je novembra 2024 za izraelskega premierja Netanjahuja in njegovega (danes že bivšega) obrambnega ministra Gallanta kot tudi za voditelje Hamasa (Diaba, Sinwarja in Hanijo) izdal nalog za aretacijo.

Govor predsednice v Bruslju je prizem ljilBorut Pahor, ki je dejal, da sam ne bi uporabil takšnih besed. Pahor se še vedno obnaša kot predsednik, kar bi bilo lahko v kakšnem drugem kontekstu moteče, v primeru »genocida« pa je ravnal državniško modro in ni prehiteval dogodkov. Problem Nataše Pirc Musar, ki je morda računala, da bo s takšnim nastopom v evropskem parlamentu pridobila točke doma (podobno kot je premier Robert Golob to skušal lani pred evropskimi volitvami s priznanjem Palestine), je v tem, da se še vedno ne obnaša kot predsednica, ampak kot odvetnica. V konkretnem primeru kot odvetnica Palestincev.

Prebujenje ideologov titoizma

Že dolgo ni tako padalo po Pahorju. Kot da bi njegovi dovčerajšnji strankarski tovariši, širši krog ortodoksne levice in nekaj izgubljenih liberalcev komaj čakali na takšno priložnost. Kaj je lepšega, kot da bivši predsednik, ki se je v desetletju svojega mandata postavil na matematično sredino političnega avditorija in iskreno ravnal kot predstavnik vsega ljudstva, na javni televiziji kritično nastopi do svoje naslednice. Čeprav v resnici niti ni kritiziral njenih izjav glede genocida, temveč je povedal le to, da sam ne bi tako rekel in da po njegovem ni vsak vojni zločin ali nesorazmerna uporaba sile tudi genocid. Vendar je kocka padla in najbolj radikalni levičarji so ga nemudoma obtožili, da podpira, celo zagovarja genocid nad Palestinci.

Sašo Švigelj

Vojna v Gazi je – podobno kot tista v Ukrajini – v pretežni meri tudi informacijska, propagandna. In če za Ruse vemo, kako delujejo njihove tovarne trolov, potem smo glede Hamasa in Palestincev v drugačnem položaju. V Evropski uniji, na Zahodu in tudi v Sloveniji ga ni resnega politika – izjemi sta slovaški Fico in madžarski Orban –, ki bi podpiral Putina in rusko agresijo v Ukrajini. Na drugi strani pa je kar nekaj evropskih politikov na strani Palestincev in de facto zagovarjajo njihove interese (s čemer ni nič narobe). Vendar pa doslej še noben evropski šef države ni javno obtožil Izraelcev, da nad Palestinci izvajajo genocid. Nataša Pirc Musar je bila prva.

Hamasova informacijska vojna proti Izraelu je dokazano uspešnejša kot ruska proti Ukrajini, saj ima tudi ideološki naboj. Ključni problem kolikor toliko nepristranskega obveščanja javnosti o dogajanju v Gazi pa je ta, da tam ni niti enega zahodnega medija in da podatkov, ki jih posredujejo tamkajšnje oblasti – posebej o številu mrtvih in ranjenih –, nihče ne more neodvisno preveriti. V Gazi ima absolutno oblast Hamas, ki določa, koliko ljudi na dan je umrlo zaradi izraelskih napadov. In proti Hamasu ni pravice do popravka ali prikaza nasprotnih dejstev, proti islamistom se vsak upor konča pred strelskim vodom.

Medtem pa se vsaj v Izraelu krepi protivojno razpoloženje, več kot tisoč akademikov je podpisalo javno pismo, v katerem od osovražene desničarske vlade zahtevajo takojšnje prenehanje pobijanja v Gazi. V Izraelu študenti protestirajo na univerzah, v Tel Avivu so demonstracije proti korupcije osumljenemu Netanjahuju takorekoč del vsakdana.

Vojna med fanatizmom in demokracijo

Temeljna razlika je v naravi oblasti in sistemu samem: Izrael je demokratična in pravna država, v kateri imajo volitve, ustavno sodišče, medijsko svobodo in vladavino prava. Netanjahu bo šel zaradi korupcije morda v zapor – in ne bo prvi izraelski politik, ki bo tam končal. V Izraelu ne preganjajo ali pobijajo pripadnikov manjšin, ranljivih skupin, kot je denimo LGBTQ. V Gazi so imeli prve in zadnje volitve leta 2006, ko je zmagal Hamas in v naslednjem letu od tam pregnal opozicijo in konkurenčni Fatah, da je lahko uvedel absolutno oblast po vzoru afganistanskih talibanov in Islamske države.

Profimedia

Kako lahko kak demokrat – ali celo evropski socialdemokrat – podpira takšen sistem, utemeljen na ustrahovanju, pobijanju, mučenju in poniževanju (žensk), je vprašanje, ob katerem lahko vsi moralisti in pravičniki, ki imajo danes polna usta genocida, od zadrege gledajo v tla. Ne glede na to pa so nesorazmerna uporaba sile, pobijanje civilistov, med njimi otrok, za katere je odgovorna izraelska stran, še vedno nezaslišani in bi morali biti sankcionirani. Ni pa to nujno genocid – razen če bo haaško sodišče v nekaj letih prišlo do drugačne ugotovitve.

Televizija Slovenija je pobijanje civilistov v Gazi že razglasila za genocid, kar lahko razumemo tudi kot kljubovanje razumu in zdravi pameti nekdanjega predsednika, za katerega vemo, da ima precej napak in slabosti, vendar poznavanje mednarodnih odnosov ne spada mednje. Na vso bizarnost nerazumevanja razmer v Izraelu in na Bližnjem vzhodu je nacionalka minuli teden opozorila v pogovoru voditeljice Odmevov z izraelskim zgodovinarjem Avnerjem Wishnitzerjem, od katerega je želela na vsak način dobiti potrditev, da gre v Gazi za genocid. Sogovornik, vidno prizadet zaradi umiranja palestinskih civilistov in nadaljevanja brutalne vojne, ji je stoično pojasnjeval, da ni važno, kako to pobijanje imenujemo, kajti najbolj nujno in pomembno je, da se umiranje konča.

Wishnitzer je tako popolnoma razgalil (slovensko) obsesijo z genocidom, ki zakrije bistvo te in vsake vojne – da v njej umirajo civilisti, otroci, ženske, celo nosečnice. Umirajo, ker je njihovim lastnim ljudem, poveljnikom in voditeljem (Hamasa) vseeno zanje. Če morda kdo razume ravnanje Izraela, posebej njegovega fanatičnega premierja, maščevalnega in obremenjenega s smrtjo starejšega brata v operaciji Entebe pred skoraj petdesetimi leti, pa bi težko našli opravičilo za Hamasovo žrtvovanje lastnega prebivalstva. V bistvu je edino opravičilo fanatizem, islamski fanatizem – ki je identičen tistemu, ki ga pooseblja Islamska država.

Profimedia

Ljudstvo ima vedno prav

Fanatizem je radikalizirana ideologija, zato je lažje razumeti, zakaj del evropske (skrajne) levice potihem simpatizira s Hamasom – podobno kot so v sedemdesetih s palestinskimi skrajneži. A ironija je še večja: tudi skrajna desnica, posebej neonacistična, ne skriva zadovoljstva nad početjem Hamasa, saj jih povezuje antisemitizem. To pa je še precej širša definicija sovraštva, kajti nasprotovanje Izraelu, priznanje Palestine in podpora ideji dveh držav je del legitimne politične agende, medtem ko je antisemitizem mnogo nevarnejši fenomen.

V Iranu, ključnem sponzorju terorizma na Bližnjem vzhodu, vsako leto prirejajo izbor najboljše antisemitske in antijudovske karikature. Nekoč so se tudi pri nas zgražali nad tem, danes pa temu privoščljivo prikimava že vsak tretji. Gaza je v Sloveniji postala ideološka tema, nova točka nacionalnega razdora, kot je nekdo lucidno ugotovil.

Za zdaj stanje še ni kritično, saj so sanje podpornikov Hamasa, ljubiteljev neuvrščenosti in ruskega imperializma doživele mrzel tuš z objavo zadnje javnomnenjske ankete agencije Valicon: Slovenci še vedno močno podpirajo članstvo v Evropski uniji in celo glede zveze Nato jih dve tretjini menita, da je za Slovenijo koristna. Ta dva podatka bi lahko dala misliti politikom, ki bi radi še naprej zlorabljali diplomacijo in zunanjo politiko za svoje osebne in politične ambicije. Vox populi temu nasprotuje.