Ne glede na to, da je Jože P. Damijan ta hip eden najbolj eminentnih nasprotnikov članstva v zvezi Nato in da bo v morebitni referendumski kampanji med najglasnejšimi zagovorniki slovesa od te obrambne vojaške organizacije, pa v oči bode njegov odnos do žensk. Sploh do tistih, s katerimi se ne strinja in s katerimi ima očitno določene probleme.

Nasprotovanje Natu pri Damijanu zagotovo ni od včeraj in vsaj glede tega mu tudi kritiki priznavajo, da je v svojih kritikah konsistenten, tako rekoč načelen. Težava nastopi, ko se sooči s konkretnimi osebami, ki stojijo na poti njegovim pogledom. Tedaj se v diskurzu »javnega intelektualca iz mirovniškega tabora« pojavijo kurbe, kokoši in nedonošenke. Ja, prav ste prebrali.

Kurbe, kokoši in nedonošenke

Jože Pavlič Damijan je rojen v Lomanošah, vasici v bližini Gornje Radgone, kar pomeni, da se geografsko komaj še lahko razglaša za Štajerca. Ta lokalpatriotski argument je uporabil spomladi 2020, ko je medijsko obračunal s tedanjo predsednico upokojenske stranke Aleksandro Pivec zaradi odločitve, da sodeluje v vladi Janeza Janše: »Kot pravimo na Štajerskem: šla bo kot kurba s plesa, ko je Janez Janša ne bo več potreboval. In to bo ob prvem glasovanju v parlamentu, ko Desus ne bo več zagotovil glasov. Vsem je to jasno, razen njej.«

Vlada RS

Zaradi teh besed, nevrednih »javnega intelektualca iz mirovniškega tabora«, zapisanih na družbenem omrežju X, je redni profesor Damijan na ljubljanski Ekonomski fakulteti prejel ustni opomin vodstva, ki je medijem moralo zagotoviti, da »takšnega načina komuniciranja na fakulteti ne podpirajo in ne odobravajo«. So to naredili s stisnjenimi zobmi, ker se morali tako distancirati od svojega kolega, ali pa so imeli Damijana dejansko že poln kufer, kot pravijo v Ljubljani, je vprašanje interpretacije oziroma perspektive. Je pa profesor JPD na zahtevo fakultete potem to objavo zbrisal.

Podobno se je zgodilo tri leta kasneje. Ob robu Natovega zasedanja v Vilni je zunanja ministrica Tanja Fajon v družbi štirih kolegic na omrežju X objavila skupno fotografijo s pripisom »Women Power« (Ženska moč), Jože P. Damijan pa je vse skupaj pokomentiral z besedico »Kokoši!«. Tudi to objavo je pozneje izbrisal, kar bi lahko pomenilo, da je ponovno interveniralo vodstvo Ekonomske fakultete.

Tretji in časovno najbližji primer moškega šovinizma in seksizma, za katerim občasno trpi progresivni levičar Jože P. Damijan, ki je bil nekaj časa minister v prvi Janševi vladi, danes pa ga na desnici razglašajo za »Damjana Murka slovenske ekonomije«, je podpredsednica Evropske komisije in visoka predstavnica za zunanje zadeve in varnostno politiko Kaja Kallas. JPD jo je v enem zadnjih zapisov na svojem blogu označil kar za »nedonošeno«. Izraz bi prej pripisali kakšnemu ruskemu funkcionarju, predstavniku Putinove vrhuške, ki ima Kajo Kallas kot Estonko še posebej v želodcu in jo redno obrekuje, žali in si izmišljuje različne žaljive podrobnosti o njej.

Evropski parlament

Damijan se je v svojem blogu z naslovom EU je zataknjena v svojem mentalnem Lalalandu ponovno navduševal nad Kitajci, konkretno nad njihovim zunanjim ministrom Vangom, o katerem je v slogu kremeljskega propagandnega aparata zapisal, da je »evropski nedonošeni predstavnici za zunanjo politiko Kaji Kallas ponovno dal diplomatsko lekcijo v realpolitičnem razumevanju sveta«.

Raje piše kot misli?

Označiti nekoga, sploh pa žensko, za nedonošeno, je objektivno lahko žaljivo. Tega, ali je bila podpredsednica Evropske komisije Kallas dejansko rojena prezgodaj, tj. pred 37. tednom nosečnosti, Damijan ni pojasnil. Morda bo ob kakšni priložnosti, ko ga bo slovenska vlada (ponovno) najela kot predavatelja ali govorca na kakšnem mednarodnem dogodku, to pojasnil predstavnikom Evropske komisije. Še najlažje pa bi bilo, če bi zmerjanje z »nedonošenko« razložil kar Marti Kos, komisarki za širitev in kolegici Kaje Kallas. Kajti Marta Kos je, saj ne boste verjeli, sestra Draga Kosa, ki je bil poročna priča Sandri Damijan, soprogi Jožeta P. Damijana.

Na teh treh primerih, ki so medijsko verjetno najbolj odmevali, bi si lahko ustvarili vsaj površinsko sliko in psihološki profil Jožeta P. Damijana. Njegovi zagovorniki bodo dejali, da morda tudi on trpi za (t)istim sindromom, ki ga je nekoč v reklami za Delo Marko Crnkovič duhovito ubesedil v sloganu »Raje pišem kot mislim«. Pri JPD se namreč zdi, da mu včasih kar uidejo besede ali celo stavki, ki jih mora kasneje že zaradi spodobnosti izbrisati. Opravičil pa se po naših informacijah ni niti Aleksandri Pivec, čeprav jo je – niti ne tako med vrsticami – označil za kurbo. In ob naslednji priložnosti se je je ponovno lotil ter ji očital, da je »zgolj oportunistka, ki je dobila svojih 5 minut v slovenski politiki. Za teh 5 minut bi dala tudi spodnje hlačke, kaj šele, da miži ob fašistični ideologiji.«

Sašo Radej

Na Ptuju rojena Aleksandra Pivec pa mu ni ostala dolžna. Pavličev seksistični izpad je postavila v kontekst aktualne politike, češ da se »slovenska in tudi tuja javnost ni nikoli zamislila nad nivojem komunikacije človeka, ki bi naj kot kandidat za predsednika vlade predstavljal in zastopal tudi ugled države in njenih ljudi«. Relativno blage besede iz ust ženske, ki jo je gospod profesor primerjal s kurbo. Toda Aleksandra Pivec je opazila še nekaj drugega. Tanje Fajon, Alenke Bratušek ali predstavnikov koalicijskih strank kot tudi provladnih medijev Damijanovi zapisi sploh niso zmotili: »Še več, danes avtorja teh primitivnih in žaljivih komentarjev složno podpirajo za novega predsednika vlade.«

O poskusu Jožeta P. Damijana, da bi se po nekaj letih političnega »outa« vrnil na sceno, več v nadaljevanju. Finale obračuna Aleksandre Pivec z Damijanom se je osredotočil na srednjo črko njegovih inicialk, za katero je ugotovila, da bi bila »lahko tudi kratica za P, ki pomeni Primitivec!«.

Težave z integriteto

Ženske, kot smo že ugotovili, niso edina težava v liku in delu Jožeta P. Damijana, ki sta ga pred leti Vesna Vuković in Primož Cirman kar dobro označila z besedami »nekdanji Janšev minister za razvoj, ki je v petnajstih letih prehodil pot od neoliberalca do pristaša bolj levih ekonomskih idej«. Preden je doživel levičarsko epifanijo, je bil Jože P. Damijan dejansko krajši čas minister v prvi Janševi vladi (2004–2008) in je zagovarjal rešitve, ob katerih bi mu šli danes lasje pokonci (če bi jih imel): enotno davčno stopnjo, upokojevanje pri sedemdesetih, privatizacijo državnega premoženja itn. V Mladini, kjer ga danes cenijo in redno intervjuvajo, so zapisali, da je po krizi leta 2008 »svoje poglede razširil«. JPD, ki so ga na levici pred dvajsetimi leti zmerjali z neoliberalcem, se zdaj opredeljuje za »progresivca, ki ni ni ne levi ne desni, temveč na obeh straneh pobira ideje, ki vodijo k razvoju«.

Profimedia

Toda ne glede na politično usmeritev, ki se je dejansko precej spremenila, je Jože P. Damijan ohranil nekaj neoliberalne poslovne žilice, saj je vedno znal najti dober posel, sploh ko je šlo za različne študije, analize in raziskave. Z ženo Sandro, ki je strokovnjakinja za prevare in finančno forenziko, sta solastnika slovenske podružnice podjetja Grant Thornton, JPD pa je v poslovni javnosti znan tudi kot spreten bizniser pri svojem »trženju«. Toda občasno se potem zaplete tudi v težave.

Ko je leta 2013 za Letališče Ljubljana izdelal analizo v svojem imenu, je zlorabil brand Ekonomske fakultete; plačilo je naročnik nakazal na njegov bančni račun oziroma račun njegovega podjetja, ne pa denimo na poslovni račun Ekonomske fakultete, četudi je analizo predstavljal in komentiral pred stavbo Ekonomske fakultete, s čimer se je ustvaril (napačen) vtis, da so njegove izjave povezane s fakulteto, študija pa delo te visokošolske ustanove. Zaradi te manipulacije ga je tedanja dekanja Metka Tekavčič prijavila etični komisiji, ta ga je na koncu spoznala za krivega, saj naj bi s svojim obnašanjem kršil načelo integritete.

Glede te »sporne« analize ljubljanskega letališča le dve zanimivi podrobnosti. Prva je ta, da je JPD ugotovil, da naložba v nov terminal ni upravičena (Fraport je kasneje ravnal ravno nasprotno in zgradil novega), drug detajl pa se nanaša na podatek, da je Damijanova soproga Sandra znana in uveljavljena strokovnjakinja ravno na področju – integritete.

Etično sporno je bilo pozneje tudi Damijanovo pogodbeno sodelovanje s kitajskim tehnološkim velikanom Huawei, katerega izdelke občasno promovira na omrežju X. Za Huawei je JPD skupaj s Črtom Kostevcem, Anamarijo Cijan in Jakobom Stembergerjem spisal študijo in zanjo po naših podatkih pokasiral 25.000 evrov. V njej so strokovno ugotovili, da bi izključitev enega ponudnika opreme 5G – to bi bil seveda prav njihov naročnik – pomenila višje stroške, nižjo produktivnost in občutno izgubo BDP-ja. Huawei je podobno mnenje naročil tudi pri Pravni fakulteti, ki pa mu je zanjo zaračunala le 4.500 evrov.

M24

Pri Damijanu, ki je svetoval tudi Marjanu Šarcu in njegovi stranki LMŠ (račun naj bi znašal 18.000 evrov), je večkrat prišlo do suma konflikta interesov (v Šarčevem primeru bi bilo sporno, če bi postal guverner Banke Slovenije, pred tem pa dobival denar od tedaj glavne koalicijske partnerice LMŠ), nad čimer pa poznavalci niso prav nič začudeni. Četudi se morda sliši »neoliberalno«, pa je dejstvo, da ima JPD kot še marsikdo drug pač rad denar in je za dobro pogodbo pripravljen napisati analizo v skladu s pričakovanji naročnika (in zagotovo ni edini, ki to počne).

Damijanov kredit v švicarskih frankih pa je tako ali tako postal medijska zgodba, ki se je nadaljevala v spraševanju, kako bo nekdo, ki na osebni ravni slabo posluje in je ves čas v rdečih številkah, vodil centralno banko. Na nesrečni Damijanov kredit v švicarskih frankih so se s sarkazmom odzvali tudi njegovi študenti na Ekonomski fakulteti, češ da je profesor očitno slabo preučil valutna tveganja.

Morda je javnosti manj znan primer, da naj bi Jože P. Damijan proti plačilu napisal mnenje v obliki kolumne v Delu ali Financah, naročnik pa ga je pozneje uporabil kot enega od argumentov v tožbi proti Telekomu Slovenije na sodišču. Vse to mu je pomagalo, naročniku namreč, da je od slovenskega Telekoma na koncu iztržil 2,5 milijona evrov odškodnine.

Nesojeni mandatar

JPD je že med epidemijo kovida, ko je Slovenija trpela pod t. i. janšizmom, nekaj časa upal, da bo postal izbranec štirih opozicijskih strank za mandatarja nove vlade. Opazovalci pravijo, da je JPD kot pobudnik t. i. koalicije ustavnega loka (KUL) računal, da bo njegova premierska ambicija naletela na vsesplošno odobravanje in podporo, da ga bo, kot rečemo, »poklicalo ljudstvo«.

Sašo Radej

V trenutku, ko je s pomočjo osnovne matematike izračunal, da njegov projekt nima realnih možnosti, se je užaljeno umaknil, potem pa čez leto in pol, spomladi 2022, s somišljeniki predstavil program Demokratične alternative. Šlo je za skupino znanih osebnosti z levega pola, med njimi so bili tudi Jasmina Držanič, Dušan Keber, Stojan Pelko, Brigita Skela Savič, Bogdan Biščak, Gregor Golobič, Jana Kolar, Janez Kopač, Bine Kordež, Jani Sever, Majda Širca, Boštjan Špetič, Andraž Tori, Samuel Žbogar idr. Sprva so omenjali tudi Roberta Goloba, ki pa je v tistem času primarno gradil svoj politični projekt, ki se je potem manifestiral kot Gibanje Svoboda.

Vprašanje, ki so si ga takrat zastavljali mediji, je zelo umestno: Zakaj ljudje, kakršen je Jože P. Damijan, ki imajo program in se vidijo kot najbolj kompetentna in ugledna vladna ekipa, ne gredo na volitve? Damijan, ki se je tudi leta 2022 očitno videl kot mandatar, na volitvah ni kandidiral, ampak je Golobov projekt posredno napadel z izjavo, da želi Demokratična alternativa presekati s tem, da bi se že četrtič zapored zgodili novi obrazi, ki so brez programa, vsebine in usposobljene ekipe za upravljanje države.

Toda nesojeni tehnični mandatar t. i. koalicije ustavnega loka, ki je potem pogorel še dve leti kasneje, je imel smolo pravzaprav z vsemi vladami po letu 2004, ko je veljal še za neoliberalca in člana t. i. mladoekonomistov in je doslej prvič (in morda tudi zadnjič) prevzel ministrsko funkcijo v Janševi vladi (minister za razvoj). Razvpiti mladoekonomisti, ki jih je pred volitvami 2004 na svojo stran dobila SDS, so bili ob Damijanu še Mićo Mrkaić, Igor Masten in Sašo Polanec. Damijan se danes ne bi prepoznal, če bi gledal v preteklost.

Sašo Švigelj

Pozneje se je spremenil v enega najglasnejših podpornikov državnega intervencionalizma, tj. večje vloge države pri regulaciji gospodarstva in finančnega sistema. Zagovarjal je zadolževanje države za gradnjo infrastrukture in večjo državno porabo, kar pomeni, da se je miselno in programsko zelo približal Levici, s katero je zadnja leta občasno sodeloval. V to kategorijo spada tudi Damijanova stalna lajna, »nadzorovani izstop iz evra«, saj skupno evropsko valuto vidi kot izvirni greh vseh težav Evropske unije.

Krivec je vedno – Nato

Še bolj kot evro je pri Damijanu sporen evropski odnos do Združenih držav Amerike, rdeča cunja pa je zagotovo Nato. Severnoatlantsko zavezništvo je zanj osrednje zlo, proti kateremu se že nekaj let bori kot »javni intelektualec iz mirovniškega tabora«. Po izbruhu vojne v Ukrajini je razumevanje odnosov med Zahodom in Rusijo strnil v ugotovitvi, da je zanjo v bistvu kriv Zahod z idejo o širitvi Nata na Vzhod. Žrtev tega je tudi Ukrajina: »Če bi Ukrajini dovolili, da sledi mirovnemu sporazumu iz Istanbula, bi ostala cela. Ostala bi sicer brez Krima, a ozemeljsko celovita z vzhodnimi regijami. Vse, čemur bi se morala odpovedati, je bilo članstvo v Natu.«

Po njegovem so zaradi vojne v Ukrajini Združene države vojaško izčrpane, Donald Trump vojne sam ne bo končal (čeprav je Damijan še na začetku letošnjega leta menil drugače: »Trump je najboljše upanje Ukrajine za mir.«), ampak se bo končala takrat, ko bo sprejet dogovor med Ukrajino in Rusijo: »Lahko pa ZDA pripomorejo h končanju vojne tako, da prenehajo dobavljati orožje Ukrajini.« Ideja, ki na moč spominja na mnenje drugih slovenskih mirovnikov na čelu z dvema nekdanjima predsednikoma republike. Žrtev se reši napadalca, ko se preneha braniti. Ali v jeziku seksizma, ki Damijanu ni preveč tuj: ženska, ki jo moški posiljuje, naj se neha braniti, saj si s tem samo škoduje.

V prihajajoči politični, medijski in javni polemiki glede članstva v Natu bo Jože P. Damijan morda dosegel enega od vrhuncev svoje kariere, na kar računajo tudi v Levici in stranki SD, kjer potrebujejo čim širši spekter »javnih intelektualcev« na svoji strani. Damijan bo zagotovo eden izmed njih in četudi njegovo zavračanje Amerike verjetno ni ideološko, bo voda na mlin levičarskemu antiamerikanizmu, ki gre vštric s tezo, da je Nato preživet, da je relikt hladne vojne, da ga ne potrebujemo več in da je pravzaprav prav vabljenje Ukrajine v Nato krivo za rusko agresijo na to državo. Nič od tega ne drži, ampak sliši se pa lepo – Rusija je ponovno nedolžna in nič kriva, Putin (in podobni samodržci) po tej logiki postanejo razumni in modri voditelji, tako rekoč mirovniki.

Sašo Radej

»Gremo mi po svoje«

Izstop iz zveze Nato je enostaven, je nedavno ugotovil Jože P. Damijan in ga primerjal z evroobmočjem in Evropsko unijo. Vsaj v tem vprašanju se lahko z njim samo strinjamo. Izstopiti iz Nata ni nobena umetnost, kar je jasno vsem, ki vsaj približno poznajo zgodovino tega zavezništva. Američani, ki so bili njegovi pobudniki, so sporazum o ustanovitvi (t. i. washingtonska pogodba iz leta 1949) sestavili tako, da je čim bolj preprost. Če članica ne želi biti več vključena, enostavno obvesti ostale, predvsem pa Združene države Amerike, ki so depozitar pogodbe, da izstopa iz zavezništva in v roku enega leta je njeno članstvo preteklost.

Doslej iz Nata ni izstopila še nobena članica, Francija je bila edina, ki se je za skoraj štirideset let (1966–2009) umaknila iz skupnega vojaškega poveljevanja, kar je predsednik Charles de Gaulle utemeljeval s tem, da morajo dati večji poudarek na nacionalni suverenosti in da lahko Francija kot jedrska sila sama poskrbi za svojo varnost in obrambo.

Morda bodo Jože P. Damijan in ostali »mirovniki« v kampanji za izstop prve države v zgodovini Nata uporabili prav francoski model kot argument. Ker je JPD predviden za predavanje veleposlanikom Slovenije konec prihodnjega meseca na posvetu, ki je sklican tik pred tradicionalnim Blejskim strateškim forumom, bo lahko rekel tudi kakšno na to temo.

Ob vseh skritih milijardah evrov, ki jih imamo očitno na voljo, da si sami zagotovimo obrambo – tudi z nakupom reaktivcev za nadzor zračnega prostora, za katerega danes skrbijo italijanski in madžarski zavezniki v Natu – in jedrskim potencialom, ki ga daje nuklearka v Krškem, to zagotovo ne bo pretrd oreh. Saj poznate iranski pogled na varnost in odpornost? Če imaš atomsko bombo, ti nihče nič ne more. Čisto v Damijanovem slogu …