Čudežni ekonom koprske škofije: prepletanje cerkvenih in družinskih poslov
Potem ko so v koprski škofiji prejšnji mesec tudi formalno ustoličili novega škofa – to je postal dosedanji murskosoboški škof Peter Štumpf, prihaja čas za kontemplativni razmislek o dveh največjih »grehih«, ki bremenita nekoč najmanjšo slovensko škofijo.
Lahko bi celo rekli, da gre za mlinski kolesi, ki visita za vratom novega škofa, ki z njima sicer nima nič, saj sta zapuščina njegovih dveh predhodnikov, bo pa moral čim prej najti rešitev zanju, sicer bo koprska škofija znašla v soju medijskih in še kakšnih drugih žarometov.
Prvi problem se imenuje pater Marko Rupnik, drugi pa škofijski ekonom Tihomir Busija, ki se je podobno kot Rupnik doslej večinoma izogibal pojavljanju v medijih. Do pred kratkim - pred dobrim tednom dni ga je ekipa italijanske televizije zasačila na letališču v Rimu, a se je odgovorom novinarke izognil.
O patru Rupniku, ki je utemeljeno osumljen serijskega zlorabljanja sester redovnic iz skupnosti Loyola (to skupnost so leta 2023 prav zaradi tega škandala razpustili), pravzaprav ni ničesar več mogoče dodati. Doslej se je izjemno spretno in uspešno izogibal kakršnimkoli sankcijam za svoje prestopke, ki bi jih sodišče, če ne bi zastarali, gotovo prepoznalo kot kazniva dejanja.
Lansko poletje mu je prejšnji koprski škof Jurij Bizjak z blagoslovom papeškega nuncija v Slovenije Jeana-Marie Speicha podelil azil, vendar zgolj pro forma, kajti Rupnika v Kopru, njegovi domicilni škofiji, še niso videli. Po naših informacijah živi v Italiji, v nekem odmaknjenem samostanu, kjer se skriva pred novinarji in potrpežljivo čaka, da se prah okoli njegove neslavne preteklosti poleže.
Toda novemu škofu Štumpfu nad glavi ne visi le breme patra Rupnika. Problem lahko postane tudi ekonom koprske škofije Tihomir Busija, ki je sicer zapuščina prejšnjih dveh škofov, Jurija Bizjaka in pokojnega Metoda Piriha. Prav dobrodušni in ekonomsko precej naivni Pirih je leta 2010 za pomočnika svojega ekonoma zaposlil nekdanjega hišnika izolske srednje šole, čigar soproga je bila tam čistilka.
Zakaj natanko je škof zaposlil Busijo, kakšne reference je imel, da je dobil službo na koprski škofiji, bi verjetno več vedel dolgoletni škofijski piarovec Božo Rustja. Z Busijo sta namreč prijatelja. Ga je Rustja priporočil škofu Pirihu, naj ga vzame v službo?
Izjemna kariera nekdanjega hišnika
Kronologija je dovolj povedna: leta 2012, ko se je Pirih zaradi starosti upokojil in ga je nasledil konservativnejši Jurij Bizjak, je kariera Tihomirja Busije dobila nenaden pospešek, saj ga je novi škof hitro imenoval za svojega ekonoma. Lahko ugibamo, da na prigovarjanje Boža Rustje, ki si je pri novem škofu pridobil velik vpliv? Skoraj ni bilo sestanka v škofovi pisarni, na katerem ne bi bil tudi Rustja. Nekatere je to zbodlo v oči, kajti vtis je bil, da ima Rustja, formalno »tiskovni predstavnik Škofije Koper«, sicer pa tudi katoliški novinar, urednik in publicist, na škofa Bizjaka vpliv, ki daleč presega njegovo funkcijo.
Tihomir Busija je iz navadnega hišnika v nekaj letih postal škofijski ekonom, kar je nedvomno izjemen karierni dosežek. Recimo, da je Busija dejansko dober pogajalec in spreten trgovec, ki zna z denarjem. Vseeno pa je kot laik potreboval »insajderja« v Cerkvi, ki mu je pomagal pri kariernem vzponu. Naši viri trdijo, da je bil to vseskozi Božo Rustja, s katerim smo sicer komunicirali tudi pred pripravo tega članka.
Vsa vprašanja, namenjena Busiji, je namreč prejel prav Rustja, ki ni bil prav navdušen nad dejstvom, da nameravamo pisati o njegovem »varovancu«. Trajalo je več kot mesec dni (!), da smo naposled, po mučnem in napornem prigovarjanju le dobili odgovore od ekonoma Busije (objavljamo jih v nadaljevanju, ločeno), pri čemer je že na prvi pogled očitno, da so zelo splošni, površni in da nam ekonom na marsikatero vprašanje niti ni odgovoril.
Bistveno spoznanje, ki se nanaša na kariero koprskega škofijskega ekonoma, je povezano z dejstvom, da je v desetletju in pol, odkar je zaposlen na škofiji, nesorazmerno zraslo njegovo zasebno premoženje oziroma premoženje njegove družine. Dolg seznam funkcij, ki jih formalno opravlja Tihomir Busija, tega ne opravičuje, čeprav je po svoje res impresiven.
Busija namreč ni le škofijski ekonom, ampak je glede na trenutne javno objavljene podatke tudi ravnatelj oziroma generalni tajnik Škofijske karitas v Kopru, direktor Zavoda sveti Hieronim, direktor študentskega doma Jadro, samostojni podjetnik in poslovni svetovalec, registrirani ponudnik turističnih nastanitev v Izoli, njegova družina pa se ukvarja tudi s kmetovanjem.
V Izoli je javna skrivnost …
Že po objavi prvega članka o koprski škofiji, kjer smo večino prostora namenili patru Rupniku, ki mu je prejšnji škof Bizjak naklonil cerkveni azil v Kopru, na koncu pa smo omenili tudi ekonoma Busijo, nas je več virov iz Izole opozorilo, da smo dregnili v osje gnezdo in da doslej še nihče ni javno izpostavil ekonoma, o čigar poslovnih dosežkih se na Obali šušlja in so nekakšna javna skrivnost.
Ključna je ugotovitev, da je Tihomir Busija v dobrem desetletju v funkciji škofijskega ekonoma zelo povečal premožene svoje družine, pri čemer mu nihče ne odreka iznajdljivosti, improvizacije in očitno tudi nadarjenosti za mešetarjenje. Hiša na luksuzni Maliji, oddajanje apartmejev v Izoli in kmetijska dejavnost so le del družinskih aktivnosti.
Malija je očitno priljubljena lokacija družine Busija, saj naj bi po zatrjevanju naših virov tudi njegova hči Marija Černuta z možem Davidom tam gradila ogromen stanovanjski objekt, in to celo v obsegu, ki presega gradbeno dovoljenje, zato so inšpekcijske službe gradnjo ustavile. David in Marija sta sicer tudi poslovno aktivna: David je kot kickstarter ustanovil dobrodelni sklad Chariyo, ki je ugasnil leta 2021, Marija pa je prav tako podjetnica.
Zlobni jeziki so pred leti, ko je koprska škofija za več kot 2 milijona evrov, izvajalec del je bil Kolektor v lasti gradbeno-medijskega tajkuna Stojana Petriča, obnavljala pastoralni dom Morska zvezda (Stella Maris) v Strunjanu, za projekt pa je skrbel prav ekonom Busija, govorili, da je v prav tistem času potekala tudi prenova stanovanjskega objekta na Maliji (parcela št. 5091), katere solastnika sta Tihomir in Snježana Busija. Objekt je bil v svoji življenjski dobi večkrat predmet t. i. črnih prezidav.
Naši viri z Obale trdijo, da je Busija kot škofijski ekonom poskrbel, da so tudi nekateri družinski člani dobili zaposlitev v okviru koprske škofije. Pravijo tudi, da imata sin Matej in njegova soproga Zala v najemu več kot 10 hektarjev veliko kmetijsko zemljišče, za katerega obdelavo uporabljata kar škofijski traktor, kupljen z evropskimi sredstvi, in da kmetijske pridelke na trgu prodajata »po domače«. Na ta vprašanja, ki smo jih ekonomu zastavili že pred časom, konkretnih odgovorov nismo dobili.
Zrno na zrno pogača, kamen na kamen palača?
Zgodba o »čudežnem« ekonomu koprske škofije zagotovo ni tipična za Slovensko cerkev, ki se je v preteklosti opekla s financami tako v Mariboru kot Ljubljani. Pri Tihomirju Busiji namreč sploh ne gre za milijonske izgube, zgrešene investicije ali finančne mahinacije, ki bi oškodovale matično škofijo, denimo tako, kot se je zgodilo pred poldrugim desetletjem v Mariboru. Mariborski ekonom Mirko Kraševec, dolga leta siva eminenca cerkvenih financ, je bil zaradi svoje vloge v zadevi Zvon 1 in 2 celo pravnomočno obsojen.
Ljubljanska nadškofija je bila glede financ že tradicionalno bolj previdna, vendar to ne pomeni, da za zavesami krščanske skromnosti in etike niso razmetavali z denarjem kot svinje z mehom. Obnova dvorca Goričane, ki si ga je nekdanji nadškof in kardinal Franc Rode zamislil kot svojo razkošno rezidenco (s spalnico, v kateri je postelja za dve osebi), je le najbolj izstopajoč primer.
Sicer je ljubljanska nadškofija preko svoje gospodarske družbe Metropolitana dolga leta poslovala tako rekoč mimo javnega nadzora, proslavili pa so se zlasti kot lastniki nekaterih družb in nepremičnin, za katere bi težko rekli, da sodijo v gospodarski milje Rimokatoliške cerkve.
Koprska zgodba je torej nekoliko drugačna, saj ne gre za stotine ali vsaj desetine milijonov evrov, pač pa za relativno majhne, četudi še vedno milijonske zneske, ki jih že več kot desetletje upravlja škofijski ekonom Tihomir Busija. Pravzaprav ne le on, ampak posredno tudi člani njegove številne družine, ki so našli vsak svojo priložnost v okviru škofije.
Nekdanji hišnik izolske gostinske šole s petimi otroki je tako v desetletju vzorno poskrbel za finančno trdnost svoje družine, rešitev nepremičninskih skrbi in nenazadnje tudi bogat vozni park, ki ga najbolje ilustrira pogled na čudovitega belega lexusa, parkiranega pred družinsko hiši na Maliji nad Izolo.
Tihomir Busija, ekonom: Z Božjo pomočjo je vse mogoče
Ko smo ekonoma Tihomirja Busijo vprašali, kako mu uspeva opravljati toliko različnih funkcij in če ima kak recept za to, nam je v stilu krščanskega modreca odgovoril, da nima drugega recepta kakor to, da vse delaš z Božjo pomočjo. O njegovih izjemnih talentih kot tudi prepletanju družinskih in cerkvenih poslih smo mu zastavili še nekaj vprašanj. Iz njegovih odgovorov lahko pridemo do zaključka, da večina vprašanj ostaja tako ali drugače neodgovorjenih.
Katere so bile v zadnjih desetih letih glavne investicije vaše škofije oziroma njenih podjetij?
Vse večje investicije so bile spremljane v različnih medijih (časopisi, dnevniki, internet, TV).
Zakaj so vse finančne funkcije koprske škofije (škofija, Karitas, Stella Maris / Zavod Sv. Hieronima, Dom sv. Petra v Šempetru) v rokah enega človeka, torej vaših rokah?
Navajate funkcije, ki so v opisu dela ekonoma. Verjamem, da mi je delo naloženo zaradi tega, ker sem delaven, uživam zaupanje in se ne dvomi o mojem poštenju. Vedno sem bil razporejen z dekretom.
Kje gospod Busija še zastopa koprsko škofijo? Ima ta škofija še kakšno podjetje v posredni lasti? Sprašujemo tudi za tujino.
Delež pri časopisu Družina. V tujini ne.
Kdo nadzira delovanje gospoda Busije, kdo sprejema finančna poročila? Prosimo vas tudi za predajo teh poročil.
Na škofiji delo nadzira škofijski gospodarski svet ter gospod škof. V zavodu je svet zavoda in o pomembnih stvareh je o vsem obveščen gospod škof. V Karitasu je upravni ter nadzorni odbor in predsednik Karitasa.
Na prehodna vprašaja glede zaposlitev članov družine Busija na škofiji ste odgovorili nikalno. Sprašujemo drugače: ali je kak član družine Busija morda posredno zaposlen ali plačan iz sredstev škofije ali škofijske Karitas? Kakšni so vsi prihodki družine Busija iz koprske škofije oziroma njenih enot (podjetij/nepremičnin, zavodov)?
Člani moje družine sva midva s soprogo ter hči, ki je študentka, preostali otroci so odrasli in imajo svoje družine. Soproga in sin sta zaposlena v Pastoralnem domu Stella Maris. Sami morajo priskrbeti sredstva za svoje plače. Nista plačana iz sredstev škofije ali škofijske Karitas.
Koliko nepremičnin ima sicer v lasti družina Busija? Glede na to, da družina Busija upravlja dom Stella Maris (oddaja ležišč, organizacija dogodkov) ter oddaja ležišča v lastnih nepremičninah, nas zanima, kako gospod Busija zagotavlja, da pri tem ne pride do konflikta interesov? In na drugi strani – kako škofija preverja, da njeni zaposleni / pogodbenik niso plačani iz sredstev škofije, dejansko pa delajo za podjetja v lasti družine Busija?
Z ženo imava v lasti dve nepremičnini v Izoli. Za eno od teh bomo še deset let vračali posojilo banki. V privatni namestitvi oddajamo apartmaje. V Pastoralnem domu Stella Maris se oddajajo sobe z lastnimi kopalnicami inprehrano. Že zaradi različnosti namestitvenih objektov ne prihaja do konflikta interesov.
Katere nepremičnine ima v lasti družina Busija na Hrvaškem?
Na Hrvaškem imamo starše in sorodnike. Z ženo nisva kupila nobene nepremičnine.
Kdo se je pogajal z izvajalci gradbenih del pri prenovi objekta v Strunjanu (Stella Maris) in doma v Šempetru? Kako je bila zagotovljena preglednost ponudb? Kdo je izbiral najboljše ponudnike? Kaj je vzrok, da se med izvajalci pojavljajo tudi podjetja kot Kolektor, ki so drugače znana po svoji privilegiranosti dela za državo? So ta podjetja sodelovala tudi pri gradnji ali prenovi objektov družine Busija?
Pri projektih sem deloval kot škofijski ekonom, takšni projekti sv opisu dela. Moje delo ekonoma nadzira škofijski gospodarski svet. Za vse projekte je s strani škofije bil izbran gradbeni odbor, ki je izbiral najboljše ponudnike. Vse večje investicije so bile potrjene tudi iz Vatikana. Na nobeni najini nepremičnini dela ni nikoli izvajal Kolektor.
Kdo sicer nadzira finančno delovanje koprske škofije? Vatikan?
Nadzor in delovanje škofije izvaja škofijski gospodarski svet. Pred leti je bila tudi vizitacija iz Vatikana.
Kam so šla oziroma za kaj bodo porabljena sredstva, ki jih je pridobila koprska škofija, denimo s prodajo nepremičnin, parcel? Za kaj so namenjena sredstva bogatejših župnij? Koliko stanovanj ima v lasti ta župnija, kdo jih upravlja, kdo nadzoruje porabo sredstev?
V medijih je do sedaj bilo že velikokrat objavljeno, za kaj so porabljena sredstva od prodaj škofijskih nepremičnin. Vsa dokumentacija je v arhivu. Župnije imajo lastna sredstva in nepremičnine, s katerimi razpolagajo. Škofijski ekonom zanje ni odgovoren.