Kakšni pa so v resnici strateški interesi Slovenije na Zahodnem Balkanu, ki se mu je naša država po osamosvojitvi sprva vztrajno izogibala, kasneje pa ugotovila, da pomeni določen ekonomski ali celo politični potencial? Nekatere ugotovitve nas bodo presenetile, morda celo šokirale, predvsem pa jih nikoli ne bomo slišali iz ust vladajočih slovenskih politikov.

V politiki je transparentnost pogosto lanski sneg. Sploh ko gre za strateške interese držav na določenem območju ali področju. Slovenija se že zaradi svoje geografske lege ne more znebiti vsaj delne odgovornost za mir in stabilnost na Zahodnem Balkanu, ki že stoletja velja za nekakšno slepo črevo Evrope. A tisto, na kar bomo opozorili v tokratnem prispevku, je pogosto pozabljena resnica, da se nacionalni interesi na papirju lahko občutno razlikujejo od dejanskih interesov posameznih držav. 

Tudi Slovenije, ki do Zahodnega Balkana in še posebej Srbije z njenimi sateliti v Republiki Srbski goji ambivalenten odnos. Tega ponazarjata dva politika, ki se ves čas pretvarjata, da to nista (več): Zoran Janković v vlogi ljubljanskega župana ter Milan Kučan kot večni bivši predsednik, ki se ne zmore upokojiti in pustiti politike pri miru. Oba sta imela sredi marca v elitistični ljubljanski restavraciji Cubo večerjo z Milom Đukanovićem, nekdanjim premierjem in predsednikom Črne gore, ki je bil na oblasti več kot trideset let in še vedno velja za sivo eminenco črnogorske politike.

Evropska komisija

Če pogledamo širše, potem lahko odnose med Slovenijo in Srbijo opredelimo na vsaj treh nivojih: političnem, ekonomskem in varnostnem. V prvem primeru ugotovimo, da je začetno navdušenje, ki se je kazalo celo s skupnimi sejami vlade, splahnelo. Vučićev model oblasti ni kompatibilen z levoliberalno politiko vladajoče slovenske politike, četudi uživa javno zaslombo pri ljubljanskem županu Jankoviću, ki pa ima v ozadju bržkone zlasti ekonomske interese. Ko smo pri gospodarstvu, je razlogov za slabo voljo malo, saj sodelovanje med državama poteka normalno, četudi Srbija ni med največjimi trgovinskimi partnerji Slovenije (lani je bila na 13. mestu).

Najbolj vprašljiv je varnostni nivo, posebej po izbruhu rusko-ukrajinske vojne, v kateri poskuša ostati Srbija nevtralna, Slovenija pa je del zahodne koalicije, ki podpira Ukrajino v obrambi pred Rusijo. Beograd je postal eno od evropskih vozlišč ruske obveščevalne dejavnosti in informacijske vojne proti Evropi, za kateri Kremelj namenja skoraj milijardo evrov letno. Naši viri iz obveščevalnih krogov so potrdili, da del denarja prek Beograda prihaja tudi v slovenske (spletne) medije, ki ne skrivajo naklonjenosti Putinu in Rusiji. Gre za gotovino, ki se prenaša iz srbske v slovensko prestolnico, Sova pa naj bi to že dlje časa spremljala.

Pragmatizem od Ljubljane do Bruslja

Kaj je bilo na jedilniku večerje Đukanovića, Jankovića in Kučana, nas seveda ne zanima. Zanima nas simbolika, sporočilnost tovrstnih srečevanj. O Jankovićevih afinitetah do »balkanskih poslov« je bilo napisanega in povedanega že veliko. Vsekakor pa je dejstvo, da v zadnjih letih srbski kapital ne le iz Srbije, ampak tudi iz Republike Srbske intenzivno prihaja v Slovenijo. Vloga bivšega predsednika Kučana pri tem ni povsem jasna, ampak domnevamo, da ga marsikdo, ki v Ljubljani obišče podjet­nega župana, želi srečati osebno. Kučan je zadnji še živeči vodilni politik iz časov SFRJ in njenega razpadanja. Legenda, bi rekli njegovi občudovalci.

Poslovni odnosi med Slovenijo in »srbskim svetom« kot aluzijo na »ruski svet«, ki označuje rusko interesno sfero, v okviru katere ima svojo zgodovinsko mesto tudi Srbija, so utemeljeni na pragmatizmu in prepričanju, da obstaja tradicionalno prijateljstvo med slovenskim in srbskim narodom. Temu ne moremo oporekati, pri čemer pa velja opozoriti na ključno »podrobnost«: Srbi so kot narod zagotovo zelo gostoljubni in srčni, imajo pa nesrečno roko pri izbiri svojih vladarjev, in to že od pamtiveka. Nagnjenost k avtoritarnemu načinu vodenja, despotizmu, je morda ostanek večstoletne turške nadvlade, hkrati pa je za krepitev kulta posvetnega voditelja podobno kot v Rusiji zelo zaslužna tudi konservativna pravoslavna cerkev.

Profimedia

Zaradi tega se pri odnosih s Srbijo po odstavitvi Slobodana Miloševića zastavlja dilema, kako opredeliti in na čem utemeljiti sodelovanje s Srbijo. Slovenija je glede tega podobno pragmatična kot druge evropske države in Evropska unija. Prejšnji teden je marsikoga šokirala delovna večerja, ki sta jo v Bruslju pripravila Ursula von der Leyen in Antonio Costa (predsednik Evropskega sveta) srbskemu predsedniku Aleksandru Vučiću. Kot da v Srbiji ni nobenih protestov in kot da gre za vzorno državo kandidatko, ki bo vsak čas sprejeta v članstvo Evropske unije. Iz besed obeh vodilnih funkcionarjev EU smo razbrali, da je ne glede na vse »težave«, s katerimi se doma sooča Vučičev režim (!), prihodnost njegove države v Evropski uniji, pri čemer pa bi bilo lepo, če bi Srbija čim prej uveljavila tudi nekatere reforme.

Samo dve možni razlagi za tipično bruseljsko leporečje sta: ali gre EU v primeru Srbije izključno za geostrateški vidik in jo želi sprejeti v svoje vrste, da bi ustavila ruski prodor na Zahodni Balkan, ali pa imamo opravka z vzdrževanjem statusa quo, zaradi katerega je denimo Severna Makedonija že več let v t.i. bruseljski čakalnici. V tem primeru se Unija pokaže v nič kaj lepi luči, predvsem pa ne more več nikogar slepiti, da se zavzema za »evropske vrednote«, torej vladavino prava, človekove pravice ipd.
Načelnost in enaki vatli za vse bi na drugi strani pomenili zelo jasno sporočilo Bruslja prepotentnim lokalnim voditeljem, kakršen je Vučić: dokler se kandidatke za članstvo ne znebijo nacionalističnih avtokratov, zanje v EU ni prostora. Toda takšna gesta bi takoj odprla vprašane dvojnih standardov: kako lahko Unija soli pamet drugim, če pa niti pred lastnim pragom v primeru Madžarske (in Slovaške) ne zmore pomesti?

Non-paper o Bosni in Kosovu

V občutljivih razmerjih velesil je torej vloga Srbije morda večja, kot bi si jo ob svoji geografski velikosti zaslužila. Aleksandar Vučič, ki je na oblasti od leta 2012, je glede tega uspešen trgovec – morda ga tudi to povezuje z Jankovićem. V ljudskem jeziku bi mu lahko rekli, da je »kšeftar«: spretno krmari med ameriškimi interesi, Brusljem, Moskvo in Pekingom. Občasno glasno razmišlja o pridružitvi Srbije skupini Brics, čeprav ga vanjo še nihče ni uradno povabil, kupuje orožje od velikih evropskih držav, obljublja koncesije rudarskim multinacionalkam za izkopavanje litija, skrivaj sodeluje pri obvodih za sankcionirano Rusijo, potihoma prodaja orožje Ukrajini …

Vse to je dalo srbskemu predsedniku precejšen credo v tujini. Težave ima doma, z mladimi, problemi so tudi v sosednji Bosni in Hercegovini, kjer je moralo srbsko vladno letalo minuli teden iz Banjaluke »evakuirati« voditelja bosanskih Srbov Milorada Dodika, ki je uradno odpotoval v Izrael, medtem ko mu doma grozi zapor, saj je federalno pravosodje izdalo nalog za aretacijo zanj. Četudi poskuša Evropska unija, ki je v okviru mednarodnih sil postavljena za varnost Bosne in Hercegovine, zmanjšati občutek, da so razmere v tej nesrečni državi skrajno napete, pa glede na zgodovinske izkušnje vemo, da to ni nujno res.

Ko gre za prihodnost Bosne in Her­ce­govine, ki letos praznuje 20-letnico mirovnega sporazuma iz Daytona, s katerim Evropa ni imela nič, saj je nastal po zaslugi Američanov in pod pokroviteljstvom Billa Clintona, se ne moremo znebiti občutka, da jo prej ko slej čaka jugoslovanski scenarij. Torej razpad. Aprila 2021 je veliko razburjenje sprožila objava t. i. non-paperja, v bistvu je šlo za dva dokumenta o preoblikovanju meja na Zahodnem Balkanu, posebej pa v zvezi s prihodnostjo Bosne in Hercegovine. Tedaj je slovensko vlado vodil Janez Janša, v Washingtonu je zadnje mesece prvega mandata preživljal Donald Trump. V dokumentu, ki uradno ni obstajal, je bilo zapisanih več predlogov glede mirne razpustitve BIH, kar bi pomenilo, da Hercegovina in še nekaj manjših območij pripade Hrvaški, Republika Srbska se priključi Srbiji. V osrednjem delu današnje Bosne in Hercegovine bi ostala majhna muslimanska država s prestolnico Sarajevo in eksklavo na zahodu okoli Bihaća in Velike Kladuše.

Toda non-paper ni ponujal rešitve le za Bosno in Hercegovino, ampak je predvidel tudi kompromis glede Kosova, kjer bi Srbija priznala njegovo neodvisnost v mejah, kjer so v večini etnični Albanci, sever Kosova, kjer prevladujejo Srbi, bi dobil bodisi visoko stopnjo avtonomije oziroma bi ga po referendumu lahko priključili Srbiji, kar bi bila verjetno tudi najbolj poštena odločitev.

Slovenski interes na Zahodnem Balkanu

Ko je lani jeseni nastajala nova Evropska komisija, v kateri je resor za širitev prevzela Marta Kos, je marsikdo pomislil, da bo za Slovenijo to priložnost za povečanje vpliva na Zahodnem Balkanu. A vojna v Ukrajini je fokus premaknila na vzhod in Zahodni Balkan je ponovno na stranskem tiru. Politični realizem je vseeno neprizanesljiv: resda je v strateškem interesu EU, da zaokroži proces širitve tudi z edino preostalo sivo cono na zemljevidu tega dela Evrope, vendar pa razmere v Srbiji in nenazadnje tudi v Bosni in Hercegovini vseeno vzbujajo nelagodje. 

Evropska komisija

Posebej Srbija je notranje izjemno razklana, kar je pravzaprav njeno zgodovinsko prekletstvo. Množične demonstracije študentov, zaradi katerih je bil Vučićev režim že nekaj časa na trnih, ne morejo spremeniti dejstva, da ruralni del Srbije še vedno podpira politiko, ki Srbijo bolj kot v Evropi vodi na vzhod. Tudi za režim, ki je na oblasti po padcu Slobodana Miloševića in je bil s krajšo prekinitvijo – simboliziral jo je demokrat Zoran Đinđić, ki pa so ga umorili v atentatu – v glavnem nenaklonjen demokraciji, svobodi tiska in govora, ideja o vstopu v EU morda ni najbolj vabljiva, saj bi se precej zmanjšal manevrski prostor, ki ga ima sedanja oblast pri vodenju države.

Evropska unija nima jasno razčlenjene strategije do Srbije. Kar pa ne velja za posamezne članice – izstopajo Francija, Nemčija, deloma tudi Italija in Avstrija – ki svojo politiko do Srbije utemeljujejo na ekonomskem pragmatizmu. Evropska strategija do Srbije je torej že v temeljih gnila in izhaja iz ocene, da je bolje imeti na oblasti avtokratskega Vučića, ki ima sistem pod nadzorom in je odprt za tuje investicije, tudi tiste ekološko hudo sporne, kot pa tvegati in dobiti na oblast neko pisano koalicijo demokratov, liberalcev in idealistov, ki se bodo kmalu sprli in državo pahnili v brezvladje.

Takšen, v bistvu zelo poenostavljen pogled je po letu 2022, ko je Putin sprožil vojno v Ukrajini, prevladal v Bruslju. Za omejitev ruskega vpliva na Zahodnem Balkanu bosta v najboljšem primeru zadostovali Severna Makekonija in Črna gora kot naslednji novi članici EU. Posebna zgodba je, kot smo že ugotovili, Bosna in Hercegovina, kjer ni toliko problem spreminjanje meja v korist Hrvaške in Srbije, pač pa paranoja pred »muslimansko državo sredi Evrope«. Tega se geostrateški možganski trusti očitno še vedno zelo bojijo in zaradi tega podpirajo idejo o nespremenljivosti meja v Bosni in Hercegovini, četudi po drugi strani Evropa že desetletja zagovarja pravico narodov do samoodločbe. 

Če bosanski Srbi ne želijo več živeti v skupni državi s Hrvati in Bošnjaki, ali potemtakem nimajo pravice iz nje izstopiti? V Bruslju so prepričani, da so meje Bosne in Hercegovine večne. Drugače od Evropske unije, ki nikoli ni bila sposobna rešiti enega samega spora na območju nekdanje Jugoslavije, so Američani neprimerno bolj praktični, od nastopa Trumpove administracije pa tudi pragmatični in poslovni.

Bobo

Rivalstvo v interesu Slovenije

Zadnji dogodki v Bosni in Hercegovini kot tudi več mesecev trajajoči protesti v Srbiji so izziv za Slovenijo, ki leži na robu nemirne regije. Strateško sta tako Nato kot EU sicer zaobšla »srbski svet«, ko je Hrvaška postala članica obeh povezav. Poleg tega je Unija ugodno financirala gradnjo Pelješkega mostu, s čimer je naša južna soseda po tridesetih letih spet pridobila prometni in transportni nadzor nad vsem svojim ozemljem. Bosna in Hercegovina, ki se pri Neumu kot klin zabija v dalmatinsko obalo, ni več geostrateško tveganje za Hrvaško, čeprav meja na nekaterih območjih (reka Una) še vedno ni dokončno določena.

Za slovensko razumevanje Zahodnega Balkana je ključno, da Slovenija neposredno ni udeležena v nobenem konfliktu in da osrednja rivala v tej regiji ostajata Srbija in Hrvaška. Med njima že več let poteka tudi oboroževalna tekma, v kateri je evropske države igrajo pragmatično vlogo: Francozi so Srbiji brez težav prodali vojaška letala rafale, pred tem pa tudi Hrvaški, ki je tudi članica Nata. Srbija je v varnostnem smislu povsem obkrožena z Natom, zato je njena nevtralnost pravzaprav edina logična strategija. Več tveganja pomeni večetnična Bosna in Hercegovina, v kateri so zgolj trije narodi opredeljeni kot konstitutivni (Bošnjaki, Hrvati, Srbi), medtem ko so vsi drugi diskriminirani na etnični podlagi, kar je leta 2023 potrdilo celo Evropsko sodišče za človekove pravice v zadevi Kovačević.

V geostrateškem in varnostnem smislu je torej za našo državo tradicionalno rivalstvo med Hrvaško in Srbijo najboljše zagotovilo za visoko stopnjo varnosti. Z drugimi besedami, v nacionalnem interesu Slovenije je, da med Hrvaško in Srbijo še naprej obstaja visoka stopnja nezaupanja, saj Hrvaška zaradi izpostavljenosti vis-a-vis Srbiji ne pomeni grožnje Sloveniji, in to ne glede na še vedno sporno mejo v Piranskem zalivu, pri čemer Zagreb ne priznava sklepa arbitražnega sodišča. Zdi se, da smo na to že kar malce pozabili.