Otoplitev diplomatskih odnosov med Washingtonom in Moskvo, ki ji ni para v novejši zgodovini, je seveda nož v hrbet Evropi. Trump namreč ni izdal le Ukrajine, ampak tudi Evropsko unijo, ki se bo nenadoma znašla v najhujši zagati po letu 1938 oziroma 1945.

Več kot osemdesetletno čezatlantsko zavezništvo se krha, Amerika pod Trumpom bo Evropo, tokrat ne le njenega vzhodnega dela, pač pa celotno Evropsko unijo, ponovno »prodala«. Namesto Stalina imamo zdaj Putina, ki je celo samozavestnejši od sovjetskega diktatorja in igra na karto vojaške moči. V njegovih očeh se poženščena Evropa ni sposobna boriti, zato bo postopoma pustila Ukrajino samo na bojišču in se podredila Rusiji. Druga možnost, nadaljevanje odločnega evropskega odpora proti ruskem militarizmu brez ameriške podpore, je namreč iz kremeljske perspektive malo verjetna.

Donald Trump je sicer v torkovem nagovoru pred kongresniki in senatorji Ukrajini namenil relativno malo pozornosti, saj se je osredinjal na razmere doma in načrte za prihodnost. V uri in pol trajajočem nastopu, ki so ga republikanci pogosto prekinjali z aplavzom stoje, medtem ko so demokrati v znak protesta celo zapuščali skupno zasedanje obeh domov, je ameriški predsednik potrdil vse stereotipe o sebi: patološki, maligni narcis, avtoritarec in populist v eni osebi. Toda trenutno je tako trdno na oblasti, da si lahko privošči marsikaj, kar je bilo za njegove predhodnike nepredstavljivo.

Tudi t. i. gangstersko diplomacijo, kar je najustreznejši izraz za obnašanje Trumpa in njegovega vajenca JD Vancea, ki je v predstavi z Volodimirjem Zelenskim konec februarja odigral vlogo slabega policista, medtem ko je bil Trump sprva celo zabaven. Ko je sprejel Zelenskega na vhodu v Belo hišo, se je pošalil na račun njegovega stila oblačenja: »Oh, poglejte, danes ste pa pražnje oblečeni!« Morda je ukrajinski predsednik v teh besedah začutil nekaj poroga, vendar zagotovo ni pričakoval, da mu še včerajšnji zavezniki pripravljajo tako podlo zasedo.

Profimedia

»Prepir v Beli hiši«

Kajti to, kar sta 28. februarja uprizorila Trump in Vance, je bilo doslej v moderni diplomaciji nepredstavljivo. V 20. stoletju sta se do tujih voditeljev verjetno podobno obnašala le Hitler in Stalin. Teh časov očitno niso pozabili v Rusiji, saj je tiskovna predstavnica ruskega zunanjega ministrstva Maria Zaharova pohvalila Trumpa in Vancea, da sta ostala mirna ob »provokacijah in lažeh« Volodimirja Zelenskega. »Čudež je, da ga nista na gobec,« je komentirala Zaharova, ob Sergeju Lavrovu osrednji obraz Putinove diplomacije.

Škandalozno obnašanje Američanov je v Evropi povzročilo šok. Razen madžarskega »demokrata« Orbana so se voditelji strinjali, da je bil »prepir v Beli hiši«, kot so mediji zgrešeno poimenovali obnašanje obeh kavbojev, škodljiv in nepotreben. Ukrajina si zasluži nadaljnjo podporo v uporu proti ruskim okupatorjem. Redki so se postavili na ameriško, s tem pa tudi na rusko stran. Denimo bivši predsednik države Danilo Türk, ki je izjavil, da je Ukrajina vojno tako ali tako že izgubila in da kot poraženka ne more postavljati nobenih pogojev. Na srečo je precej več integritete in časti pokazala sedanja predsednica Nataša Pirc Musar, ki glede nadaljnje podpore Ukrajini nikoli ni izražala dvomov. Previdnejši je bil premier Robert Golob, za katerega se zdi, da se ne bo izpostavljal v zvezi z Ukrajino, če bi to pomenilo navzkrižje interesov s Trumpovo administracijo. Molčal je tudi vodja opozicije Janez Janša.

Četudi med evropskimi voditelji vlada soglasje glede nadaljevanja vojaške pomoči Ukrajini, pa ad hoc sestanek v Londonu še ni prinesel konkretnih rešitev. Evropejce je ameriška poteza – odločitev, da v vojni na evropskem vzhodu zamenja stran – ujela s spuščenimi hlačami. Toda nihče si ni upal direktno napasti Trumpovega kavbojskega obnašanja. So bile pa zato za diplomatskimi kulisami besede bolj nesporedne: Trumpova administracija je izdala Evropo in zabodla nož v hrbet Ukrajini.

Naslednja Trumpova koraka, »začasna« ustavitev vojaške pomoči Ukrajini in konec delitve obveščevalnih podatkov, sta bila le logično nadaljevanje nove ameriške zunanje politike, v kateri je Trump doslej manipuliral s številkami, ko je poskušal prikazati, kot da so Američani doslej Ukrajincem dali že 300 milijard dolarjev, Evropa pa desetkrat manj. V resnici so ZDA od leta 2022 Ukrajini odobrile za 174 milijard dolarjev pomoči, Evropska unija (članice in tudi EU kot organizacija) pa blizu 140 milijard evrov.

Stara zamera zaradi Hunterja Bidna

Toda kaj v resnici sporoča predstava v Beli hiši, v kateri so Zelenskega prikazali kot nehvaležneža, ki je izgubil občutek za ponižnost in se noče podrediti močnejšemu, tudi ko mu »gospodar« to ukaže? Sporoča, da je Trump izjemno zamerljiv in da je želel s ponižanjem Zelenskega izboljšati tudi svoja pogajalska izhodišča glede naravnih bogastev (redke zemlje), o čemer so se Američani sporazumeli z Ukrajinci tik pred prihodom ukrajinskega predsednika v Belo hišo. Toda ob tem ne gre pozabiti na incident iz julija 2019, zaradi katerega Trump ukrajinskega predsednika krivi za svoj poraz na predsedniških volitvah 2020 proti Josephu Bidnu.

Profimedia

Se spomnite škandaloznega telefonskega pogovora med tedanjim predsednikom ZDA Trumpom in novoizvoljenim predsednikom Ukrajine Volodimirjem Zelenskim? Šlo je za Hunterja Bidna, sina predsedniškega kandidata demokratov, ki je posloval v Ukrajini, Trumpov štab pa ga je obtoževal vseh mogočih škandalov in kaznivih dejanj. Če bi jim uspelo inkriminirati Hunterja Bidna, so menili, bi to zelo škodovalo njegovemu očetu, ki bi morda zaradi tega celo izgubil na volitvah proti Trumpu. Trump je zato telefoniral Zelenskemu in od njega med vrsticami zahteval, naj ukrajinsko tožilstvo zoper Hunterja Bidna uvede preiskavo. Zelenski je Trumpove zahteve zavrnil – in rodila se je zamera.

V politiki so zamere lahko nevarne. Sploh če so osebne. Trump je več let čakal na trenutek, da je lahko Zelenskega ujel v past in se naslajal ob maščevanju.

Tajna diplomacija Trumpa in Putina

Trump-Vanceova predstava za javnost ni bila slabo domišljena, bila je češnja na torti, ki so jo skupaj spekli Američani in Rusi po vsaj dveh predhodnih in očitno uspešnih sestankih v Riadu in Carigradu. Zdaj je jasno, zakaj Ukrajincev ni smelo biti zraven. Trump jih je prodal, podobno kot so zahodni zavezniki v 20. stoletju dvakrat prodali Srednjo Evropo: najprej Hitlerju v Münchnu (1938), potem pa še Stalinu na Jalti (1945) oziroma v Potsdamu (1945).

Kako se torej zgodovina ponavlja? V 20. stoletju si si Američani in sovjetski oblastniki razdelili interesne sfere, tokrat pa je situacija še precej slabša za Evropejce, kajti Trumpova Amerika se očitno umika iz vse Evrope, vprašljiva je lahko celo prihodnost severnoatlantskega zavezništva. Po trditvah nekaterih diplomatskih virov (omenjajo se zlasti Kitajci, ki jih takšen razvoj dogodkov upravičeno skrbi) sta namreč Amerika in Rusija še pred »obračunom« z Zelenskim prehodno dosegli dogovor o razdelitvi strateških interesnih sfer. Američani so se odrekli Evropi, ker jim enostavno premalo pomeni – njihova prioriteta bo odslej le še Kitajska, ki si je zadala za cilj, da do leta 2047, ko bo praznovala stoletnico, postane najmočnejša država na svetu.

Ker se ameriški fokus zdaj dokončno seli v Indopacifik, ni izključeno, da bodo Američani zmanjšali tudi svojo vojaško prisotnost v Evropi, s čimer bi NATO v tem prostoru dejansko postal »obsoleten«. O tem je Trump govoril že ob koncu prvega mandata, ko je povedal, da bi razumel Rusijo, če bi se lotila kakšne članice zavezništva, ki ne izpolnjuje zavez in za obrambo ne namenja dovolj denarja.

Profimedia

Če drži teza, da imamo opravka vsaj z delnim ponavljanjem zgodovine, je Ukrajina tokrat v dvojni vlogi: je Češka leta 1939 in Poljska leta 1945. Toda zdi se, da je Vladimir Putin celo bolj predrzen in suveren od Stalina. Precej se ugiba o tem, ali ima Putin morda o Trumpu tudi kaj zelo osebnega, obremenjujočega. Če nima, gre očitno za podobno vzajemno spoštovanje kot med Hitlerjem in Stalinom. Vsekakor pa sta Putin in Trump dovolj pragmatična in preračunljiva avtokrata, da razumeta, da je pri delitvi dobita več, če sta za mizo dva kot pa trije.

Gangsterska diplomacija

Trumpova Bela hiša nam sporoča, da Američani zaradi Ukrajine ne mislijo več izgubljati denarja in priložnosti, ki se jim ponujajo s sodelovanjem z Rusijo. Intenzivni pogovori so pred tem potekali več tednov, najverjetneje pa so dosegli soglasje glede ključnih vprašanj, med katerimi so razdelitev strateških interesnih sfer, naravnih bogastev in morda celo določeno sodelovanje v odnosu do Kitajske, pri čemer pa Američani ne kažejo takšne miroljubnosti kot v primeru Ukrajine. Slikovita primerjava srečanja med Trumpovimi in Putinovimi ključnimi operativci pravi, da je bilo videti, kot da bi se sestali dve veliki mafijski družini in se strinjali, da med nima ni več nesoglasij in da bi bilo dobro – če parafraziramo Michaela Corleoneja v kultnem tretjem delu Botra – »da vse ladje plujejo v isto smer«.

Razlogov za dobro voljo v Evropi zagotovo nimamo. V Sloveniji, ki si deli usodo Evropske unije, še najmanj. Smo namreč tista članica Nata, ki je znana po neizpolnjevanju sprejetih zavez glede obrambnih izdatkov. V povprečju vsak Slovenec na leto nameni 350 evrov za obrambo države. Podatek je osupljivo nizek, samo Španija in Luksemburg sta slabša od nas. Naš manevrski prostor je zaradi tega majhen, z nami se bodo očitno ukvarjali Trumpovi posebni odposlanci, kakršen je Richard Grenell, ki nonšalantno komentira izjave slovenske predsednice Nataše Pirc Musar glede podpore Ukrajini. Ni izključeno celo to, da bodo kakšno članico, ki najbolj krši sprejete zaveze glede obrambnih izdatkov, enostavno izključili. Španija je prevelika, Luksemburg in Slovenija pa sta lahko idealni tarči za takšno eksemplarično kaznovanje.

Bor Slana/STA

Zaradi tega nas lahko salto mortale v ameriški zunanji politiki upravičeno skrbi. Čeprav se je še pred meseci zdelo nemogoče, da bi se vloge zamenjale, pa se zdaj dogaja natanko tako, kot si želijo Rusi. Kremelj ugotavlja, da so korenite spremembe zunanje politike ZDA »v skladu z ruskimi stališči«.

Obrat v ameriški zunanji politiki je krst doživel na simbolni dan 24. februarja, torej ob tretji obletnici ruskega napada na Ukrajino. V Varnostnem svetu ZN je potekalo glasovanje o ukrajinsko-evropski resoluciji, ki poudarja enovitost in suverenost Ukrajine, Rusijo pa opredeljuje kot agresorja in zahteva njen popolni umik z ukrajinskega ozemlja. Trumpova Amerika je glasovala proti – skupaj z Rusijo. Če je do tistega trenutka kdo še verjel, da Američani samo slepijo s svojim razumevanjem in naklonjenostjo Putinu, je spoznal, da bo Evropa odslej precej šibkejša, saj je ostala brez Amerike. Vprašanje, ki žal ni retorično, pa se glasi: Ali Evropa z Britanijo in Kanado lahko ustavi Putina, če se ne bo zadovoljil samo z Ukrajino?

Kako pomembna je Amerika za Evropo

Odgovor glede na zmogljivosti evropske obrambne industrije in vojaško moč držav, ki ostajajo zaveznice Ukrajine, ni optimističen. Evropa ima probleme že s proizvodnjo streliva, kaj šele s pehotnim orožjem, artilerijo in oklepniki. Na področju brezpilotnih letalnikov in robotskega orožja evropska proizvodnja ne dohaja povpraševanja. Vojna v Ukrajini je vse bolj tudi vojna brezpilotnikov, teh pa Evropa še ni začela masovno izdelovati.

Doslej so evropski politiki mirno spali, ker je v Evropi še vedno okoli 85.000 ameriških vojakov; po podatkih Eucoma (United States European Command) največ – skoraj 40.000 v Nemčiji, več kot 10.000 v bazah v Italiji, na Poljskem in v Veliki Britaniji, precej manj pa v 12 drugih evropskih državah. Evropske nacionalne armade skupaj – vsaj na papirju – premorejo skoraj 2 milijona vojakov. A ker Evropska unija nima svojih oboroženih sil, je zelo odvisna od Nata, ki ima na evropskem ozemlju skoraj 50 oporišč in baz (v neposredni soseščini Slovenije so tri v Italiji in dve na Madžarskem).

Profimedia

Council on Foreign Relations je februarja objavil podatke o številnosti najmočnejših evropskih armad: na prvem mestu je zdaj Poljska (216.000), za njo Francija (204.000) in šele tretja Nemčija (185.000), ki ji sledi Italija (171.000), Velika Britanija je z manj kot 140.000 vojaki komaj na petem mestu. Za boljšo primerjavo: SFRJ je imela leta 1991 več kot 160.000 aktivnih pripadnikov, v Sloveniji pa je bilo poleti 1991 pod orožjem več kot 35.000 pripadnikov Teritorialne obrambe (če prištejemo še sestavo tedanje milice, se številka povzpne na skoraj 40.000). Podatki so impresivni, nepredstavljivi za današnje razmere, ko Slovenska vojska, kot je nekoč cinično dejal Peter Handke, spominja na oboroženo godbo na pihala.

Se nam ponavlja leto 1938?

Če bo Trump dejansko začel umikati vojake iz Evrope, bo to znak za alarm. Američani lahko to potezo upravičijo z večjo koncentracijo vojske v Aziji (Japonska, Južna Koreja in Filipini) zaradi kitajske grožnje. A po izpadu, ki sta si ga Trump in Vance privoščila v Beli hiši nad Zelenskim, je jasno, da temu ne bo nihče verjel. Zmanjševanje ameriške navzočnosti v Evropi bi pomenilo, da sta si Trump in Putin dejansko razdelila interesne sfere v Evropi, in to tako, da se Amerika odrekla Evropi. To, kar se je 28. februarja pred kamerami dogajalo v Beli hiši, je morda koga spomnilo na obnašanje Adolfa Hitlerja leta 1938, ko je gostil avstrijskega kanclerja Kurta von Schussniga (po očetovi strani je bil slovenskih korenin, Šušnik), oziroma na leto 1939, ko se je v Berlinu znesel nad češkim predsednikom.

12. februarja 1938, na mrzel zimski dan, je Schuschnigg prispel na srečanje v Berchtesgaden: Hitler ga je pričakal na vratih, za njim pa so grozeče stali trije generali (Keitel, von Reichenau, Sperrl). Potem sta se začeli dve uri nesramnosti, žalitev, ultimativnih zahtev in groženj. V svojih spominih (Requiem for Austria) Schuschingg piše, da so nacisti zahtevali, naj podpiše dokument, s katerim bi de facto ukinili avstrijsko suverenost in Avstrijo spremenili v sestavni del nemškega rajha, še preden bi zapustil Berchtesgaden. Hitler se je Schuschiggu posmehoval, češ da lahko nemška vojska mirno vkoraka v njegovo domovino, pa se ne bo zganila nobena evropska država.

Mesec februar ima katastrofičen pomen za Evropo. 20. februarja 1933 se je v eni izmed berlinskih palač zbralo 24 največjih nemških industrialcev, gospodarstvenikov, podjetnikov in politikov, ki so nacističnemu režimu pomagali pri vzponu na oblast. Hitler brez pomoči nemškega kapitala nikoli ne bi uspel.

Bobo

Gangsterska diplomacija Trumpa in Vancea pa spominja še na en žalosten zgodovinski dogodek, na konec Češkoslovaške, ki se je začel istega leta, kot je padla Avstrija. Po sramotni kapitulaciji Zahoda pred Hitlerjevim izsiljevanjem (t. i. Münchenski sporazum), kamor Češkoslovaške sploh niso povabili (!), je protestno odstopil njen predsednik Beneš. Nasledil ga je konservativni, katoliški politik Emil Hacha, ki je bil pred tem sodnik, profesor in strokovnjak za mednarodno pravo. Marca 1939, ko je Slovaška odcepila, se je Hacha, svečano oblečen za to priliko, z vlakom odpravil v Belin, da bi na pogajanjih s Hitlerjem rešil prihodnost svoje domovine. Firer je živčnega češkega predsednika najprej pustil dve uri čakati, saj si je medtem v miru ogledal film.

Krepko po polnoči, ko je bil ostareli Hacha na koncu z močmi, ga je le sprejel in na sestanek poklical še Hermanna Goeringa, ki je s sadističnim veseljem prestrašenemu Čehu predočil, kaj ga čaka, če ne bo sodeloval. Nemška invazija je neizbežna, sta Hitler in Goering razlagala Hachi, ampak če njun visoki gost želi sodelovati, da bi tako pomagal svoji domovini, potem bombardiranja Prage ne bo. Emil Hacha je doživel srčni napad, Hitler je moral poklicati svojega osebnega zdravnika Morella, da je Čehu pomagal priti k sebi. Hacha pa je potem brez ugovarjanja obljubil, da bo sodeloval. Čez nekaj ur je vermaht vkorakal na ozemlje Češke, ki je prenehala obstajati.

Tudi za Putina pogodba le kos papirja

Niti po tej Hitlerjevi predrznosti na Zahodu niso ukrepali in začeli vojne proti nacistom. Šele 1. septembra 1939, dva meseca po podpisu pakta o nenapadanju s Stalinom, ko je Hitler napadel Poljsko, je zahodnim voditeljem končno zazvonilo v glavi. Spoznali so, da je vojna neizbežna. Poljska je bila točka preobrata samo zato, ker je imela podpisan sporazum o vzajemni vojaški pomoči z Veliko Britanijo in Francijo, ki sta ji bili dolžni priskočiti na pomoč. Toda to je bilo leta 1939, pred 86 leti, ko so med demokratičnimi deželami podpisane pogodbe še kaj veljale. Za diktatorje, kakršni so bili Hiter, Stalin ali Putin, pa je vsak sporazum zgolj kos papirja.

Mednarodne pogodbe so spet nezanesljive, in Ukrajina, ki so ji velesile jamčile formalno varnost, ker se je leta 1991 odpovedala jedrskemu orožju (Budimpeški sporazum), to brutalno občuti že četrto leto. Vračamo se v čas politike moči, ko so velike ribe jedle manjše in ko nimamo nobenih varnostnih jamstev. Niti kot članica Nata ne. Kdo nam lahko zagotovi, da 5. člen (o vzajemni pomoči) sploh velja? Kako bi se odzvali Američani, če bi Rusi zasedli koridor Suwalki med Poljsko in Litvo?

Evropa potrebuje svojo vojsko

Iz zgodovine Evrope se lahko naučimo vsaj toliko, da preprečimo, da bi se nam tragično ponovila. Putin je doslej zaveznike iskal v podobnih režimih in je s Trumpom očitno zadel jackpot. V Evropi za zdaj še ne uživa pretiranih simpatij, nekaj razumevanja je našel le v dveh manj pomembnih članicah (Madžarska in Slovaška). Ameriški zasuk je toliko večji šok za vse, ki so verjeli v zavezništvo med demokracijami.

O tem, da je Putin patološki lažnivec, ki mu ne moremo verjeti niti besede, smo se že prepričali. Da bo ultimativna izdaja Evrope prišla iz Bele hiše, pa je vseeno težko sprejeti. Toda Evropa bo morala preživeti tudi to. Če je vojna v Ukrajini utrdila že močno zbledelo solidarnost med članicami, bo izdaja Amerike morda pospešila proces dodatnega združevanja v smeri federalne Evrope. V tem primeru bi bila skupna vojska conditio sine qua non Združenih držav Evrope. Skupni valuta in zunanja politika, ozemlje in – vojska.

Predsednica Evropske komisije napoveduje 800 milijard evrov vredne investicije v evropsko oboroževalno industrijo. Mario Draghi bržkone ni mislil tega v svojem načrtu za krepitev evropskega gospodarstva, vendar je tudi to bolje kot nič. Vprašanje je le, ali si bo Evropska unija z 800 milijardami lahko zagotovila varnost pred potencialnimi agresorji. Vendar pa alternative v bistvu ni. Kajti ne gre le za naslednja štiri leta, ko bo v Beli hiši strašil Donald Trump. Ruska grožnja bo realna, vse dokler Putin ne bo spoznal, da ima opravka z močnejšim igralcem od sebe. Maslo bo moralo počakati, zdaj je čas topov.

Reporter