Če ne bi bilo vse skupaj tako prekleto resno, bi se lahko smejali. Toda svet se je od leta 2016, ko je Trump začel prvo predsednikovanje, nepovratno spremenil. Sploh Evropa, ki se že četrto leto sooča z vojno in vzponom avtokratskih, iliberalnih režimov. Po ruskem napadu na Ukrajino je Hobbesov Leviatan, ta najstrašnejša pošast, ki simbolizira surovo moč, spet priplaval iz temačnih globin zgodovine. 

Človek človeku volk, sosed sosedu sovražnik, v mednarodni politiki to pomeni vrnitev najmanj v 19. stoletje, ko so v Evropi nastajale nacionalne države. Ideja velike Rusije, za katero se zavzema in jo v Ukrajini tudi uresničuje Vladimir Putin, je le korak, dva pred Trumpovo Make America Great Again (MAGA), oboje pa podobno odmeva kot zlovešči vzklik iz Maribora izpred 84 let: »Naredite mi to deželo spet nemško!«

Trumpova vrnitev je prinesla spoznanje, da sta si s Putinom »sorodni duši« in da oba tako ljubita svojo nacijo, da sta prepričana, da je vredna več od drugih, da si zasluži več od njih. Rusija Ukrajino in še kak del nekdanjega sovjetskega imperija, Amerika Grenlandijo, Panamo in morda celo Kanado. Ste kdaj pomislili, da je za Trumpa Kanada nekaj takšnega kot Ukrajina za Putina?

Ko se najdeta hegemona s podobnimi pogledi na svet, je vrag odnesel šalo. Celo Kitajska, nedvomno policijska država, v kateri se vsakdo zaveda, kje so meje njegovih pravic, je ta hip benevolenten velikan, četudi potrpežljivo čaka na priložnost, da zasede prostor v novem svetovnem redu. Kitajci so namreč potrpežljivi, za seboj imajo 5000 let civilizacije, njihova ideologija osvajanja pa spominja na Rimskokatališko cerkev, ki je svoje nasprotnike razorožila z enim samim stavkom: »Cerkev ima čas.«

Če bomo želeli ohraniti blagovno znamko Evropa unija, bo treba najprej ugotoviti, da smo de facto v vojni. Pa na zato, ker bi Evropejci koga napadli, ampak nas drugi napadajo.

Južnoafriški nobelovec John M. Coetzee v romanu, njegov naslov (Sramota) sijajno opredeljuje današnje obnašanje Amerike v odnosu do Evrope, pravi takole: »Navadiš se na to, da je zmeraj huje; nič več nisi presenečen, da je tisto, kar se ti je včasih zdelo tako hudo, da huje ne bi moglo biti, vendarle postalo še hujše.« Pesimizem nas seveda ne bo rešil, vendar bo treba v Evropi, če želimo preživeti naslednja štiri leta, najprej počistiti pred svojim pragom. Obračun s skrajno desnico (in skrajno levico, kjer je sploh relavantna) sodi med prednostna opravila, kajti zdaj se v evropske volitve ne vmešavajo samo Rusi (in bržkone tudi Kitajci), ampak tudi Američani.

Če bomo želeli ohraniti blagovno znamko Evropa unija, bo treba najprej ugotoviti, da smo de facto v vojni. Pa na zato, ker bi Evropejci koga napadli, ampak nas drugi napadajo. Danes ima EU v svetu mogočne sovražnike, ki jo želijo bodisi fizično uničiti (Putin), bodisi si jo ekonomsko podrediti in ponižati (Trump). Ruski in ameriški nasilnež niti ne skrivata več, da si hočeta razdeliti Evropo podobno, kot so si jo zahodni zavezniki s Stalinom po letu 1945. Ukrajina je očitno prva žrtev takšne umazane geostrateške igre, vprašanje pa je, ali je tudi zadnja. 

Zgodovina se nam očitno dobesedno ponavlja; včerajšnji nasprotniki si padajo v objem, stari zavezniki so čez noč odveč, najbolj pa pade v oči to, kako nekateri evropski politiki že obračajo svoja stališča. Putinova peta kolona v Evropi – od Orbana, Fica in prodanih nemških politikov do francoskih nacionalistov, AfD ali avstrijskih svobodnjakov – dobiva nove podpornike, ki so formalno sicer »prijatelji« Trumpove Amerike. Tudi na naši desnici, kajti bobni, od katerih odmeva Janševa budnica, bodo vse glasnejši. 

Levi skrajneži, rusofili, ljubitelji Sovjetske zveze in romarji k Ruski kapelici so nenadoma na isti strani kot naši MAGA-navdušenci, vsi ti grimsi z rdečimi čepicami, antiwoke desničarji in radikalni zagovorniki krščanske Evrope … Kot v časih, ko sta bila Berlin in Moskva po sili razmer zaveznika v boju proti pešajoči evropski demokraciji in poslednjim liberalcem.

Ironija zgodovine je, da Trumpov mini alter ego J. D. Vance nagovarja evropsko politično elito ravno tam, kjer so njeni predhodniki leta 1938 podpisali sramotni sporazum s Hitlerjem, misleč, da se bodo s tem izognili vojni v Evropi. V resnici pa se Evropa ni prav ničesar naučila iz zgodovine. Tovarišija med Trumpom in Putinom nam osemdeset let po koncu vojne v Evropi ne daje nobenih razlogov za optimizem.

Pri nas nekateri poslanci že tekmujejo, kdo bo prej ustanovil skupino prijateljstva z Rusijo. Za zdaj vodijo oboževalci Putina znotraj vladajoče Svobode, vendar pa tudi zaljubljenci iz SDS v Trumpa ne zaostajajo. Na neki točki si bodo padli v objem in ugotovili, da so skupaj najmočnejši in da lahko poteptajo vso konkurenco. Ni izključeno, da bomo v Sloveniji kot mikrokozmosu videli odsev globalnega zbližanja med Trumpom in Putinom. Toda takšna ljubezen ne bo trajala prav dolgo – in ko gresta narazen avtokrata, se to nikoli ne zgodi mirno, ampak je običajno vojna.

V času, ko nas opozicijski prvak straši s svojo budnico, bi se moral premier Golob bolj paziti tudi ministrov iz lastnih vrst. Kajti danes je spet aktualen intervju finančnega ministra in podpredsednika vlade Klemna Boštjančiča za bruseljski Politico iz junija 2024. Deloval je namreč podobno kot »spreobrnjeni« Počivalšek pred leti, ko je tlakoval pot nekdanje Cerarjeve stranke SMC v desnosredinsko koalicijo z Janšo. Če Boštjančič intimno »razume« skrajno desnico, je seveda čudovito, me veseli zanj, da premore takšno širino, vendar pa je javno zagovarjanje sodelovanja s evropskimi populisti v tem trenutku »koruptivno« že zaradi tega, ker se Slovenija večinoma zadolžuje v Trumpovi Ameriki.