Kakšno vlogo je pri tem igral Andrej Vučić, brat srbskega predsednika? Ne glede na razloge in motiv, ki so Jankovića napeljali do javne izjave lojalnosti Vučiću, pa so odzivi in posledice te odločitve v Sloveniji enotni in nedvoumni. V nogometnem žargonu bi lahko dejali, da si je ljubljanski župan zabil avtogol.

Za Zorana Jankovića, ki doslej niti ni bil vajen kritik vodilnih medijev, so bili odzivi na pismo podpore srbskemu predsedniku peklenski. V obeh osrednjih informativnih oddajah, Odmevih na nacionalki in večernih poročilih na POP TV se voditelja Igor E. Bergant in Uroš Slak nista izogibala za Jankovića neprijetnih vprašanj. 

Česa takšnega že dolgo nismo videli: na obrazu ljubljanskega župana so se menjavali izrazi jeze, užaljenosti in kljubovalnosti, ko je poslušal vprašanja voditeljev in se nekajkrat poskušal izogniti jasnemu odgovoru.

V stiski in nemoči je njegov jezik postajal vse nerazločnejši in v nekem trenutku je bil Janković popolno nasprotje mogočnega »nadšefa« v črni jopi, ki je na vladni tiskovni konferenci januarja 2023 ob prisotnosti premierja Roberta Goloba s kamnitim obrazom poslušal jecljajoče opravičevanje ministra za zdravje Danijela Bešiča Loredana za bojda neprimerne besede na rovaš ljubljanskega župana.

Karma je … vemo, kaj. Morda se zdaj nekdanji Golobov minister za zdravje sprašuje, komu se bo opravičil Zoran Janković za potezo, ki jo je Milan Kučan označil kot »veliko politično napako«. Srbskim študentom? Ljubljančanom, ki so ogorčeni, da nekdo v njihovem imenu pošilja podporo avtokratu? Zunanji ministrici, ker si je uzurpiral pravico, da se priložnostno ukvarja z zunanjo politiko članice Evropske unije in podpira enega najbolj notoričnih »iliberalnih demokratov« na Zahodnem Balkanu?

Vsaj tako intrigantno kot to pa je tudi vprašanje, zakaj je bilo vsega tega treba. Zakaj je Janković sploh pisal Vučiću, če pa bi mu lahko podporo izrekel tudi v zasebnem telefonskem pogovoru ali pa bi mu poslal sms s podobno vsebino?

Rop: »Točno politika te je nastavila«

Da bi dobili čim boljšo sliko politične kariere Zorana Jankovića, bomo podrobno pregledali njegovo življenjsko zgodbo in ugotovili, da tokrat ni prvič stavil na napačnega konja, kot pravimo, vendar pa je tudi res, da je imel doslej precejšnjo srečo, saj je napake in karierne padce vedno uspešno obrnil v svoj prid. 

Prav tako ni dvoma, da je do vstopa v politiko spretno izkoriščal politične zveze in poznanstva, na kar ga je nehote, misleč, da so kamere ugasnjene, leta 2002 opozoril tedanji premier Tone Rop, ko je vidno zbeganemu Jankoviću rekel: »Veš česa nisi povedal? Da sem te jaz nastavil za direktorja Mercatorja (…)Točno politika te je nastavila. Jaz sem te nastavu.«

O tem, da je bila vladajoča politika, predvsem tedanja LDS (delno tudi SD), vseskozi Jankovićeva podpornica, ni dvoma. Potem ko je leta 1980 diplomiral na ljubljanski ekonomski fakulteti z nalogo Prekupčevalci s kmetijskim blagom pri nas (mentorica Tea Petrin), se je zaposlil kot komercialist pri zagrebškem podjetju Grič, leta 1984 pa je prišel v Mercator, od koder je leta 1988 odšel v Emono, vendar je bil tam le vršilec dolžnosti generalnega direktorja, zaradi česar je leta 1990 v skladu z novo Markovićevo gospodarsko zakonodajo ustanovil zasebno podjetje Electa Inženiring in postal njegov direktor. 

V divjih letih tranzicije je bila Electa večkrat označena kot »podjetje z ruskimi poslovnimi metodami«, saj menda ni plačevala podizvajalcev, zaradi česar so se znašli v poslovnih težavah, nekateri celo v stečaju (podobno prakso pritiskov na podizvajalce so Jankoviću očitali tudi v času, ko je vodil Mercator). V obdobju Electe je Zoran Janković postal tudi športni funkcionar, med drugim predsednik Rokometne zveze Slovenije (med Natovimi letalskimi napadi na Miloševićevo Jugoslavijo spomladi 1999 je v tej funkciji izrazil solidarnost s srbsko rokometno zvezo, kar so mu mnogi zamerili), in je vzpostavil poseben sistem financiranja športnih projektov. 

Prakso je nadaljeval tudi v Mercatorju in kasneje še kot župan. Avstrijska Styria, denimo, je morala leta 2007, da je lahko po Ljubljani postavila 200 ličnih zabojnikov z brezplačnim dnevnikom Žurnal24, donirati 200.000 evrov za šport v Ljubljani.

Electo sta kasneje prevzela poslovno ne preveč samostojna sinova, Zoran Janković pa se je vrnil v Mercator, kjer je – kot je priznal eden vodilnih politikov LDS Tone Rop – s pomočjo politike zasedel položaj predsednika uprave. Zaradi ugodne gospodarske klime, rasti potrošnje in predvsem poceni denarja se je v Mercatorju začelo obdobje velikih investicij tako doma kot v regiji. Janković se je počutil kot riba v vodi. 

Deček, ki sta ga bila starša Ivanka in Stevan zaradi težkih socialnih razmer za več let prisiljena pustila pri babici in dedku v Saraorcih, sama pa odšla v Slovenijo, je končno dočakal priznanje in spoštovanje. Občutek zapuščenosti, ki ga je nosil v sebi zaradi otroške travme, se je umaknil zadovoljstvu in ponosu, da se lahko zdaj kot šef največje slovenske trgovske verige vrne v Srbijo kot investitor, kot velik gospod.

Od Mercatorja do Magistrata

O tem, kako je osebna zgodba Zorana Jankovića vplivala na njegovo kariero, običajno ne slišimo veliko. Sploh v medijih ne, pa čeprav gre za pomemben del v mozaiku njegove osebnosti. Motiviranje sodelavcev je prav tako njegova pozitivna lastnost (negativna pa je, o tem smo se pogovarjali z več viri, ki so imeli takšno konkretno izkušnjo, njegova notorična zamerljivost), zato ne čudi izjemna lojalnost zaposlenih, ki se je v času Mercatorja čutila že pri prodajalkah ali blagajničarkah. Današnji Mercator je v tem pogledu v katastrofalnem stanju.

Najboljša ekipa, kot je pogosto imenoval svojo upravo, bo skoraj v celoti odšla z Jankovićem na ljubljansko občino, ko bo postal župan. V letih, ko ga je vodil, je Mercator ogromno vlagal v medije, oglaševanje in graditev blagovne znamke; postal je »najboljši sosed«. Ker konkurenca tujih trgovcev še ni bila tako občutna, je Mercator kot delniška družba Mercator posloval in se naglo širil.

Leta 1998, ko ga je Delo imenovalo za enega prvih slovenskih tajkunov, je dobil 375.000 evrov kredita pri Factor banki, še več, 688.600 evrov pa pri SKB banki. Vračilo je zavaroval s še ne kupljenimi delnicami Mercatorja, kar je danes nepredstavljivo (in nezakonito), vendar je bilo v devetdesetih redna praksa pri vrsti slovenskih vodilnih menedžerjih, ki so na ta način postopoma postajali lastniki podjetij, ki so jih vodili. Verjetno najbolj znan primer uspešno izvedene menedžerske privatizacije je BTC, ki ga je tedaj vodil Jože Mermal.

V osmih letih, kolikor jih je preživel na čelu Mercatorja, ki je bil največje slovensko trgovsko podjetje, je Janković zelo spremenil domači trg. Z novimi, velikimi nakupovalnimi centri se je Slovenija naglo »amerikanizirala« s potrošniško mentaliteto, zaradi katere je propadlo veliko manjših trgovin in delikates v mestnih središčih, saj so se trgovski centri gradili na obrobju mest. 

Mercator se je lotil gradnje velikih nakupovalnih centrov tudi po državah Zahodnega Balkana, kar je pripeljalo do vojne s hrvaškim Agrokorjem in vse večjega zadolževanja Mercatorja. Ker naj bi v tistem obdobju Janković skupaj z upravo že drugič pripravljal t. i. menedžerski prevzem Mercatorja (prvi poskus se ni posrečil), so ga leta 2005 lastniki zamenjali. 

Padec Jankovića z vrha Mercatorja je posredno odobrila tedanja (Janševa) vlada, kar je takoj dobilo tudi politično dimenzijo, ključni akterji pa so se znašli v Jankovićevi »črni knjižici«, na seznamu za maščevanje. Janez Janša, Boško Šrot in Igor Bavčar so (bili) samo najbolj izpostavljeni, in Jankoviću, ki ga je odstavitev z mesta predsednika uprave Mercatorja katapultirala v politiko, saj je leta 2006 že v prvem krogu gladko izvoljen za župana Ljubljane, se je sladko smejalo.

Dvoumna izjava pri Stankoviću

O Janši je leta 2014 v intervjuju z Aleksandrom Stankovićem v oddaji Nedjeljom u 2 na hrvaški nacionalni televiziji povedal, da je bil prav on največji nasprotnik njegove politike, kar so potem na desnici interpretirali, kot da je to garancija za Jankovićevo nedotakljivost. Besede si je dejansko možno različno razlagati. In morda se je prav zato rodil mit o neverjetno vplivnem županu, ki lahko »kaznuje« svoje nasprotnike. 

Ker so se v zaporu dejansko znašli tako Janša (zadeva Patria) kot tudi Boško Šrot in Igor Bavčar, je Janković v očeh političnih nasprotnikov postal vsemogočen, na delu levice pa se je prav tako pojavilo določeno nelagodje do njega. Predvsem jim je šla v nos njegova avtoritarna miselnost, ki je do izraza prišla pri vodenju sej mestnega sveta in ljubljanske občine kot take.

Levičarji in liberalci so dolga leta stiskali zobe in zavijali z očimi o Jankovićevem pojmovanju demokratičnega soodločanja. Županove občasne avtoritarne izbruhe so tolerirali, ker se jim je zdel še vseeno sposobnejši od morebitne alternative. Prvič so se resni pomisleki in tudi blage kritike pojavili ob aferi farmacevtka, zaradi česar je bil Janković ovaden zaradi suma, da je v zameno za spolne usluge nekomu priskrbel zaposlitev za nedoločen čas. Farmacevtka je policiji potrdila, da je do nudenja uslug prišlo, vendar pa so bili dokazi o tem pridobljeni s prisluškovanjem zaradi suma jemanja podkupnine v neki povsem drugi zadevi.

V ameriški procesni doktrini se temu reče sadeži zastrupljenega drevesa, kar pomeni, da se tako pridobljeni dokazi ne smejo uporabljati na sodišču, v bistvu so neveljavni. Enako stališče je sprejelo tudi slovensko sodišče, zato je kazenski postopek proti Jankoviću v primeru farmacevtka padel v vodo.

Nekaj negodovanja med svojimi političnimi zavezniki na levici si je župan prislužil tudi zaradi kategoričnega vztrajanja pri podpori Rusiji oziroma Putinu, ki je Jankovića leta 2017 odlikoval z redom prijateljstva. Ukrajinska društva v Ljubljani so opozorila, da se je po tem odlikovanju županov odnos do njih popolnoma spremenil in da je po ruski invaziji na Ukrajino Jankovićeva večina v mestnem svetu celo zavrnila obsodbo ruske invazije in zamrznitev sodelovanja z Moskvo, Janković pa je celo zahteval, naj strošek plačevanja vrtcev za ukrajinske otroke v Ljubljani prevzame države. Prav tako župan ni hotel nič slišati, da bi Putinu vrnil odlikovanje, kot je naredila nekdanja ministrica za delo Anja Kopač Mrak, sicer članica Socialnih demokratov.

Ruski prijatelj se je šele s pismom Vučiću, zaradi katerega se je oglasil celo vrhovni »ajatola« levice, morda zavedel, da je šel tokrat pri podpori avtoritarnih voditeljev občutno predaleč in da odslej nič več ne bo tako, kot je bilo.

»Velika politična napaka«

O tem, kakšen dejanski vpliv ima Zoran Janković v politiki in sodstvu oziroma pravosodju, se pojavljajo različne interpretacije. Cela vrsta ovadb, ki so bile zavržene, pa obtožnice, ki na koncu niso bile pravnomočne, da o sodnih postopkih, v katerih je bil oproščen, niti ne govorimo, pripovedujejo o človeku, ki je bodisi neznansko pretkan, da mu nikoli ne morejo nič dokazati, ali pa imamo na drugi strani povsem nesposobno pravosodje. 

Tretja možnost – da je župan dejansko poštenjak in nedolžen, seveda tudi obstaja. Bilo bi nepošteno, če bi jo ignorirali. Ampak če naredite anketo med Ljubljančani, bodo rezultati bržkone pomenljivi … Doslej je namreč obveljalo, da se v imenu razvoja in napredka lahko tudi malce »zamiži«. Sploh če imamo vsi nekaj od tega. V nekdanji državi je med ljudmi obstajal rek »Stari je krao ali je i nama dao«, za katerega verjetno ne potrebujemo prevoda.

Prav takšna logika je Zorana Jankovića očitno vodila tudi pri podpri srbskemu predsedniku Vučiću, za katerega je večkrat poudaril, kako pomemben je za razvoj in stabilnost Srbije ipd. Učinkovitost ali zakonitost? Dilema je v deželah globalnega juga, ki se začne na Zahodnem Balkanu, še posebej aktualna. Da bi ljudje malo bolje živeli, se morajo pač odreči tudi nekaterim svojim pravicam in svoboščinam. Jasno, da so v zahodnoevropski kulturi, kamor naj bi se prištevala tudi Slovenija, takšni gnili kompromisi nepredstavljivi.

Glede Jankovićevega vpliva na državo politiko pa posebnih dilem niti ni, saj je levica že od začetka njegovo naravno zaledje, sploh po letu 2006, ko je postal župan glavnega mesta, kjer so leve stranke povsem podrejene njegovi listi v mestnem svetu. Ker je bil Robert Golob podpredsednik njegove Pozitivne Slovenije, je po zadnjih parlamentarnih volitvah postalo jasno, da se bo Jankovićev vpliv na vlado samo še povečal in da ljubljanskemu županu niti ni treba kandidirati na državnih volitvah, če želi imeti besedo tudi v vladi. Dovolj je telefon in nekaj klicev. 

Poznamo več primerov, da so visoki državni uradniki želeli Jankovićevo podporo pri stvareh, s katerimi kot župan nima nikakršne zveze, kaj šele formalnih pooblastil, da bi o njih odločal. Podobna praksa je pred leti veljala za Janeza Zemljariča, ki je bil, zanimivo, isti letnik kot Jankovićeva mati Ivanka (ki je za svoja leta še zelo vitalna).

Kaj pomeni Jankovićeva notranjepolitična teža v odnosu do Milana Kučana, ki je nedvomno še precej večja avtoriteta, kar se tega tiče, je pokazalo prav Jankovićevo pismo Vučiću: ko spregovori bivši predsednik, je njegova beseda zadnja. In če predsednik pove, da je nekaj »velika politična napaka«, potem se mora zamisliti tudi župan najlepšega mesta na svetu. Zanimivo, koliko superlativov je povezanih z Jankovićem: najboljši sosed, najlepše mesto na svetu, najboljši predsednik (ki je Vučić, jasno) …

Trditev Zorana Jankovića, da je bila doslej njegova največja politična napaka to, da leta 2012 ni mogel sestaviti vlade, ne drži, saj ni šlo za napako, temveč za nezmožnost sklepanja političnih kompromisov na državni ravni. Ni mu pač uspelo. Napaka je bila, če stvari pogledamo z drugega zornega kota, kvečjemu ta, da se je sploh spustil v nacionalno politiko. 

Drugače rečeno, Janković je že skoraj dve desetletji nesporni hegemon lokalne politike v Ljubljani in od aprila 2022 tudi eden najvplivnejših oblikovalcev vladne politike. Poudarek je na neformalnosti. Njegov odnos s premierjem Robertom Golobom naj bi bil zelo tesen, pri čemer je očitno tudi dovolj čustveno inteligenten, da premier nima občutka, da ga ljubljanski župan upravlja, pač pa da je njegov zaupnik in svetovalec.

Aleksandar in Aleksander

Janković je v zadnjih letih podoben odnos zgradil tudi s srbskim predsednikom Aleksandrom Vučićem, pri čemer pa je slednji očitno dominanten v komuniciranju in obnašanju do ljubljanskega župana. Na to nas je opozorilo več virov tako iz Slovenije kot Srbije. Za vtis, ki ga dobijo naključni prisotni, je namreč pomenljivo, če se srbski predsednik do nekoga obnaša gospodovalno, ga kliče po imenu, in to na način, ki ne pušča dvomov o tem, da se ima Vučić vsaj v javnosti za nadrejenega Jankoviću.

S tem v zvezi je pomenljiv tudi »incident«, ki naj bi se zgodil v Srbiji ob otvoritvi enega izmed nogometnih stadionov (kar je del Vučićeve strategije kruha in iger oziroma modernizacije Srbije) in kamor so kot častnega gosta povabili tudi predsednika Evropske nogometne zveze (UEFA) Aleksandra Čeferina. Po končanem protokolarnem delu so odšli na kosilo v bližnjo restavracijo, kjer so se razgovorili in dobre volje ni manjkalo. 

V nekem trenutku se je Vučić, ki rad kaj popije, začel (po svoji stari navadi) posmehovati Slovencem. Janković je bil tiho, Čeferin pa je, vidno jezen, Vučiću rekel, da ga s takšnimi besedami kot Slovenca žali in da naj neha s tem. Menda je bila nekaj sekund smrtna tišina, kajti srbski avtokrat ima sloves človeka, ki se mu ne ugovarja. Potem je Vučić hitro spremenil temo pogovora, kot da ni bilo nič. Na koncu, ko so se poslavljali, pa se je obrnil k Čeferinu, mu stisnil roko in mu, očitno vedoč, da je šel predaleč, rekel, da spoštuje ljudi, ki so ponosni na svoj rod.

Glede na notorično gospodovalnost Aleksandra Vučića se ne zdi nemogoče, da bi bodisi direktno bodisi prek mlajšega brata Andreja, ki je v Srbiji pomemben režimski poslovnež in lobist, na katerega so opozorili v poročilu ameriškega senata o zatiranju medijev v Srbiji, Jankoviću namignil, da pričakuje njegovo brezpogojno podporo v teh težkih dneh za srbski režim. 

O Andeju Vučiću, ki tako kot še nekaj Srbov in Srbije in Republike Srbske posluje tudi v Sloveniji, vemo, da je zelo prorusko usmerjen in da tega ne skriva. Znan je tudi po tem, pravijo viri, da rad izkorišča svoj položaj pri sklepanju poslov in da je zaradi tega podoben Rajku Janši, mlajšemu bratu nekdanjega slovenskega premierja, ki je prav tako uspešno posloval z državnimi podjetji.

Se bo župan leta 2026 upokojil?

Na desnici so bili ob Jankovićevih težavah pomenljivo tiho. Morda so čakali, kako se bo razpletla zgodba, ki se tiče predvsem vlade in državnih institucij, ne pa opozicije. Že lani je prišlo do neprimernega odziva taistega Vučića v New Yorku po razpravi in glasovanju o Kosovu v Varnostnem svetu ZN, ko je za Slovence dejal, da so bili »odvratni«. Kasneje je sicer pojasnil, da seveda ni mislil celega naroda, ampak le prisotne slovenske diplomate, ampak kakšnega posebnega odziva Ljubljane ni bilo. 

Podobna pasivnost je do izraza prišla nedavno, ko so iz Srbije izgnali več nevladnikov iz drugih držav, tudi slovensko državljanko. Zunanje ministrstvo Tanje Fajon je bilo ob tem pomenljivo tiho. Nobene zaskrbljenosti zaradi dogajanja v Srbiji, represije in kršenja človekovih pravic. Kot da je slovensko podrejanje Srbiji nekaj normalnega, sprejemljivega. 

Jankovićevo pismo Vučiću je bilo le svečka na torti, pri čemer ima župan vsaj to olajševalno okoliščino, da je po očetu Srb in se lahko sklicuje na svojo čustveno navezanost na domovino svojega očeta, kot seveda tudi skrb, da bi razmere ob morebitnem Vučićevem padcu eskalirale v povsem nepredvidljivo smer, nasilje ali celo državljansko vojno.

Janković je naredil napako, ker je svoje osebno mnenje poslal kot napol formalni dopis. Levica in liberalci v Ljubljani mu tega zlepa ne bi odpustili, če v ozadju ne bi bili drugi, precej večji interesi. Kajti politika je na koncu vseeno tudi kompromis, in ker bo morala levica pred prihajajočimi volitvami strniti vrste, se lahko zgodi, da bo »pismo srbskemu prijatelju« utonilo v pozabo, Jankovićeva »velika politična napaka« pa postala še en okostnjak v njegovi omari. Počasi se jih bo nabralo za en sprevod na noč čarovnic.