Mehka moč Evrope namreč pomeni tudi nepripravljenost na vojno, ki pa ni tuja militaristični ruski mentaliteti. Si Evropa v negotovosti, kakršno prinaša vojna v vhodnem boku, sploh lahko privošči še politični, ekonomski ali celo kak hujši konflikt z Združenimi državami?

Zgodovina Evrope sicer dokazuje, je bitka na dveh frontah pot v pogubo. Vendar bi bilo neodgovorno zganjati paniko in svariti pred oboroženim spopadom. Nevarnost, da bi se odnosi med Evropo in ZDA v naslednjih štirih letih tako zelo poslabšali, da bi privedli do vojaškega konflikta, je minimalna, zgolj statistična.

Ne glede na besednjak političnih radikalcev z leve in desne, ki bi jim pretrganje stoletnih vezi med Ameriko in Evropo ustrezalo, ne glede na histerijo nekaterih medijev, ki sodelujejo v hibridni vojni avtoritarnih režimov proti Zahodu, bi morali biti Evropejci pomirjeni: demokracije se med seboj ne vojskujejo, med Združenimi državami in Evropo ne bo nobene vojaške konfrontacije. Niti zaradi Grenlandije ne.

Katero telefonsko številko ima Evropa?

Vseeno in ne glede na trezen razmislek o vsebinsko trdnih odnosih med Evropo in Ameriko pa nelagodje ostaja. Sploh med tradicionalnimi družbenimi in političnimi elitami evropskih metropol. Liberalci in progresivci, ki so še lani zasmehovali Trumpa in njegove volivce, češ da so omejeni in nimajo možnosti za ponovni prevzem oblasti v Beli hiši, so čez noč postali previdnejši in tišji. Niso si predstavljali, da bo v ZDA prišlo do takšnega zasuka.

Še bolj jih skrbi, da bi se kaj podobnega lahko zgodilo tudi v ključnih evropskih državah, ki so steber Evropske unije. Italija je »padla«, Giorgia Meloni podobno kot madžarski »diktator« Viktor Orban spodbuja evropske nacionaliste in suvereniste, naj ponosno dvigajo glave in zmagujejo na volitvah. Avstrija že stopa po tej poti.

Strah pred dvigom skrajne desnice je največji med nemško elito in dosedanjimi glavnimi strankami, krščansko demokracijo (CDU, CSU), socialdemokrati (SPD), liberalci in zelenimi. Drugače od laične Francije, kjer je skrajna desnica zaradi družinskega klana Le Pen že desetletja pomemben politični akter, so Nemci zaradi zapuščine nacionalnega socializma precej občutljivejši za kakršenkoli politični radikalizem, posebej desni.

Profimedia

To, da pred bližajočimi se zveznimi volitvami v Nemčiji, ki bodo že 23. februarja, zelo dobro kaže Alternativi za Nemčijo (AfD), del Nemcev spravlja v stanje šoka. Pa so stvari v resnici daleč od katastrofe. Z drugimi besedam, AfD je le nekakšna nemška verzija Trumpovega populističnega gibanja MAGA (Make America Great Again), pri čemer je AfD v marsičem celo bistveno manj radikalna od ameriškega izvirnika.

Zadnja štiri leta, ko so Belo hišo in kongres obvladovali demokrati, se v Evropi nihče ni čutil ogroženega niti ni Američanom očital, da se vmešavajo v evropske zadeve, v notranjo politiko največjih evropskih držav. To v glavnem drži, ne pa povsem. Barack Obama je dovolil, da so ameriške obveščevalne službe prisluškovale določenim nemškim vladnim politikom, vključno s tedanjo kanclerko Angelo Merkel. Zaradi tega je, če se spomnite, izbruhnil celo škandal, ki so ga Nemci iz neskončne lojalnosti do »osvoboditeljev« sicer poskušali zminimalizirati.

Toda cmok v grlu je ostal: marsikdo v Evropi se je nenadoma zavedel, da niso samo Rusi tisti, ki nenehno vohunijo v Evropi, pač pa da podatke zbirajo tudi Američani. Danes s prstom kazati na republikance oziroma Donalda Trumpa je torej hipokrizija par excellence. Nenazadnje so bili demokrati tisti, ki so tradicionalno podcenjevali Evropejce in jih imeli za statiste v mednarodni politiki.

»Fuck EU,« je med telefonskim pogovorom pred enajstimi leti tedanjemu veleposlaniku ZDA v Kijevu Geoffreyju Pyattu vzkliknila Victoria Nuland, visoka funkcionarka State Departmenta in ena ključnih protagonistk neokonservativne doktrine. Šlo je za pogovor o tem, kakšno vlogo odigrati ob ukrajinski spremembi režima med znamenito majdansko revolucijo. »Jebeš Evropsko unijo!« simbolizira resnično naravo ameriške zunanje politike, ki je na Evropo vse od konca I. svetovne vojne gledala vzvišeno in občasno tudi gospodovalno.

Zaradi tega Trumpova retorika ne pomeni posebnega preskoka v tem odnosu, kvečjemu dokazuje, da je novi ameriški predsednik zelo neposreden v svojem izražanju, hkrati pa ne skriva, da se želi pogajati pravzaprav o vseh vprašanjih transatlantskih odnosov – od gospodarskega in političnega sodelovanja do vojaške enakopravnosti v okviru Nata. O tem je Trump govoril že med svojim prvim mandatom (2016–2022), zdaj je zahteve le odločneje ponovil in sporočil, da se Evropa tokrat ne bo mogla izmuzniti svoji odgovornosti.

Povezovanje, edini odgovor na zunanje izzive  

Trumpova strategija na področju mednarodne politike je namreč povsem merkantilistična: biznis, biznis in še enkrat biznis. Seveda takšen, ki bo ugoden za Ameriko. Vse drugo je zanj izkoriščanje, zato kakršenkoli profit na račun Amerike odpade, kdor misli nadaljevati s takšno prakso, ga čakajo carine, morda celo trgovinska vojna. S tem je Trump doslej žugal predvsem Kitajski, ki je ključna ameriška tekmica v svetovni ekonomiji in geopolitiki.

Profimedia

Potem je prst uperil tudi proti Kanadi in Evropi, ki ima v trgovini z ZDA visok presežek. Po Trumpovi logiki ga bo treba zmanjšati bodisi z dodatnimi carinami bodisi z ugodnejšimi pogoji za ameriške izdelke in storitve v okviru EU. Ameriški predsednik tudi poziva Evropejce, naj bolj investirajo v Združene države.

Po začetnem šoku, ki je sledil Trumpovi zmagoslavni vrnitvi v Belo hišo, se počasi prebuja Evropska komisija, kjer so se končno spomnili na Draghijevo poročilo, v katerem se, kot sarkastično pravijo ekonomisti, skrivajo vsi odgovori na ključne dileme EU. Na prvem mestu naj bi bila okrepitev skupnega trga, konkurenčnosti, zaščita evra in svoboščin, ki definirajo projekt združene Evrope.

V zadnjem desetletju je ogrožen predvsem prost pretok ljudi, kajti zradi Nemčije je padel schengen. Vprašanje je tudi, ali bo v novih razmerah, ko ZDA postajajo globalni konkurent, Evropa sposobna nadaljnjega združevanja. Projekt Združenih držav Evrope (ZDE) je bil namreč v preteklosti že pogosto ne le kritiziran, ampak celo demoniziran s strani teoretikov zarot in političnih radikalcev, češ da ima za cilj uničenje evropske identitete in podobno.

Toda ideja federalne Evrope bo morala prej ko slej spet na dnevni red Evropske komisije, Evropskega parlamenta in Evropskega sveta, saj geopolitične razmere v svetu, posebej na mejah Evropske unije, zahtevajo nove rešitve. Federalna Evropa bi pomenila, da države članice ohranijo suverenost na področju davkov, notranje varnosti in socialne politike, Bruselj pa bi skrbel za enotni trg, skupno valuto, zunanje zadeve in seveda obrambo.

Sploh na tem področju je EU še vedno bosa, in tudi Trumpova prva zamera Evropi je bila, da se v okviru Nata ne drži obljub o dveh odstotkih BDP za obrambo. Šele pred kratkim sta se temu pridružili kritika presežka, ki ga ima EU v blagovni menjavi z ZDA, ter provokativni predlog o priključitvi ali celo zasedbi Grenlandije, ki je formalno pod juridiskcijo Danske.

Profimedia

Trumpove zamisli glede »popravkov« suverenosti seveda niso zmotile Rusov in Kitajcev, ki imajo podobne ambicije drugje, so pa grožnje o ponovnem nadzoru nad Panamskim prekopom na noge spravile Latinsko Ameriko, Kanadčani so prebledeli ob zamisli o povezovanju med ZDA in Kanado, največ vznemirjenja pa je gotovo sprožila Trumpova ponudba za nakup Grenlandije, zaradi katere bo Danska precej povečala izdatke za obrambo.

Polna usta praznih groženj

Ali lahko iz Trumpovih besed sklepamo, da se bliža nova vojna ali vsaj omenjen spopad? Ne glede na njegovo retoriko je panika odveč, saj imamo konec koncev opravka s trgovcem, veščim pogajanj. Da bi Američani poskušali s silo zasesti največji otok na svetu, se ne zdi verjetno. Govorjenje o Grenlandiji si lahko razlagamo bolj v smislu Trumpove pogajalske taktike do Evrope, polega tega pa bodo na tem otoku aprila volitve, na katerih bo hočeš nočeš osrednja tema tudi prihodnji pravni status ozemlja, ki spada pod Dansko. Naj Grenlandija ostane odvisna od Danske, ki je v bistvu še vedno kolonialna država, saj je Grenlandijo osvojila v nekih drugih časih, ali pa naj se največji otok na svetu odloči za neodvisnost in postane samostojna država?

Skoraj zagotovo bodo ZDA lobirale za drugo možnost, in če bi referendum uspel, Grenlandiji ponudile zaščito v zameno za prost dostop do vsega, kar se skriva pod snegom in ledom. V ozadju bitke za Arktiko so redke zemljine in naravna bogastva, ki naj bi jih Grenlandija imela v zalogi za več desetletij. Kitajska (kot tudi Rusija) na drugi strani nima težav s tovrstnimi resursi, zato je Zahod (beri: ZDA) pred preizkušnjo, pravzarav skušnjavo, kako naj pošteno in pravno korektno dobi nadzor nad Grenlandijo in si tako zavaruje ključne kovine in dragocene zemljine za obdobje, ki prihaja.

Problem Evropejcev očitno je, da na ameriškega predsednika gledajo črno-belo in da pogosto vidijo drevo, ne pa tudi gozda. Prvi, ki je začel omejevati izvoz čipov iz Združenih držav v Evropo, ni bil Donald Trump, temveč njegov predhodnik Joe Biden. Opozorila obveščevalnih služb, da pri določenih evropskih državah obstaja tveganje uhajanja tehnologije napačnim državam, so učinkovala, in Bela hiša je evropske države razdelila v dve skupini: tiste, ki jim lahko zaupajo, in tiste, ki jim ne. Slovenija se je znašla v drugi skupini.

Podobno kot v Natu, kjer s svojimi 1,35 odstotka, kolikor jih namenjamo za obrambo, ne bomo mogli obdržati članstva. Trump naj bi zdaj kot kompromisno rešitev uveljavil 3 odstotke BDP, kar je sicer za 50 odstotkov več kot doslej, a še vedno precej manj od napovedih o štirih ali celo petih odstotkih.

Brez Američanov so Rusi hitro v Berlinu

Ravno področje obrambe je idealno za analizo odnosov med Trumpovo Ameriko in »mehko« Evropsko unijo, saj zelo nazorno pojasnjuje fundamentalno razliko v razumevanju in dojemanju obveznosti in zavez. Vse članice severnoatlantskega zavezništva so se pogodbeno zavezale, da bodo za obrambo namenjale vsaj (!) 2 odstotka svojega bruto domačega produkta.

Profimedia

Dejansko pa to ne drži, saj jih osem tega praga ne dosega. Hrvaška se z 1,81 odstotka sicer približuje cilju, Portugalska in Italija sta na odstotku in pol, Kanada še nižje, na repu pa so štiri članice, ob katerih Američani zavijajo z očmi. Belgija in Luksemburg sta zgodbi zase, oslovsko sklop pa si delita Slovenija in Španija (pri čemer je slednja celo peta največja evropska ekonomija).

Kako bo katerakoli slovenska vlada – če bo prihodnja ponovno leva, bo to v smislu javnega mnenja verjetno celo lažje – v letu ali dveh obrambni proračun dvignila na 3 odstotke BDP? To vprašanje niti slučajno ni smešno, ampak lahko postane tragično. Morda je vsaj delna rešitev v tem, da prinesemo okoli zavezništvo z nekoliko kreativnim »računovodstvom« in po nemškem zgledu določen del energetike razglasimo za t. i. kritično infrastrukturo (v primeru elektrarne v Krškem ali Teša bi se to zdelo celo logično!) in jo financiramo iz obrambnega proračuna.

Zamera Američanov do Evrope je dejansko največja in, roko na srce, tudi upravičena prav na obrambnem oziroma vojaškem področju. Poenostavljeno rečeno, natanko četrtina (8 od 32) Natovih članic eklatantno krši sprejete zaveze in za obrambo namenja bistveno manj, kot je bilo dogovorjeno, zaradi česar na drugi strani Atlantika verjamejo, da jih Evropa izkorišča in ima za neumne. Američani so za to pač občutljivi, kajti že osemdeset let, vse od konca II. svetovne vojne, so v Evropi vojaško prisotni.

Po podatkih za leto 2024 imajo v Evropi osem oporišč z več kot 100.000 vojaki. Evropejci jih imamo za samoumevne varnostnike, ki pazijo, da se malopridne države – doslej predvsem Iran, zadnja tri leta pa tudi Rusija – ne bi drznile vojaško ogrožati stare celine. Iz evropske perspektive se zdi normalno, da močnejši varuje šibkejše, iz ameriške pa je nepošteno, da Evropejci, ki so dovolj bogati, da bi lahko sami poskrbeli za svojo varnost, že osemdeset let uživajo na račun nekoga drugega.

Profimedia

Toda dejstva govorijo sama zase in dajejo prav Američanom: brez njih Evropa (niti NATO) nima dovolj lastnih vojaških zmogljivosti, da bi se lahko ubranila pred ruskim napadom, če bi, govorimo teoretično, do njega prišlo ta trenutek. Ameriške bolečine niso odtehtali niti nakupi orožja različnih evropskih držav, izkazovanje spoštovanja in hvaležnosti Natovih zaveznikov.

Občutek, da jih Evropa izkorišča, je desetletja lebdel v podzavesti, dokler ga ni zagrabil Donald Trump, ki je odličen trgovec in prodajalec – ob neki priložnosti je podobne besede uporabil za ukrajinskega predsednika Zelenskega, češ da vsak njegov obisk Washingtona pomeni, da gre domov z novimi milijardami dolarjev ameriške pomoči.

Trojanski konji Donalda Trumpa

Trumpova strategija do Evrope je enostavna: ignoriral bo Bruselj in Evropsko komisijo, ker bo svoje interese v Evropi uveljavljal izključno po bilateralni poti, torej s posameznimi članicami, in sicer z vsako posebej, nikakor pa ne na institucionalni ali meddržavni ravni, saj je to za ZDA manj ugodno. Nasprotnike bo lažje zlomil vsakega posebej. To pomeni, da Trump že nekaj časa išče svoje »trojanske konje«, s katerimi bi prišel v Evropsko unijo in jo »uskladil« z interesi Združenih držav.

Trumpova trenutna politična ljubezen je italijanska premierka Giorgia Meloni, s katero je vzpostavil odličen odnos, kot se sliši. Italija sicer ni največja evropska država, je pa ena izmed ustanovnih članic EU, njen BDP je takšen kot ruski. Poleg Melonijeve je Trump tudi velik prijatelj z Viktorjem Orbanom, madžarskim populistom, ki je kot naročen za novo ameriško agendo v Evropi: podpirati populistične, v glavnem seveda desničarske, celo skrajno desničarske voditelje, privržence suverenizma in ostre nasprotnike bruseljske »evrokracije«.

Trumpova ideologija MAGA ima zato zaveznike tudi na Nizozemskem, v Franciji, na Finskem, Češkem, Slovaškem in morebiti celo Nemčiji, če bo prihodnji mesec na zveznih parlamentarnih volitvah uspela Alternativa za Nemčijo (AfD). To, da je danes glavna Trumpova zvezda v Evropi prav italijanska premierka, se lahko spremeni v trenutku, ko bo prišla na oblast desnica še v kakšni pomembni evropski državi.

Ne glede na politični marketing pa bolje obveščeni opozarjajo, da pri Trumpu še zajtrk ni zastonj, kaj šele kosilo, in da so Italijani od Američanov kupili za več kot milijardo evrov Starlinkove opreme. Očitno je Melonijeva ocenila, da se splača investirati v dobre odnose, Elon Musk pa je tako ali tako postal Trumpov (politični) posinovljenec.

Nova ameriška realnost, na katero s simpatijami gledajo v Moskvi in Pekingu, torej stavi na bilateralne odnose in prezira multilateralizem, mednarodne organizacije – ni naključje, da je bil eden prvih Trumpovih izvršnih ukazov izstop iz Svetovne zdravstvene organizacije in umik iz Pariškega podnebnega sporazuma. Po svoje je ironija, da se odnos do klimatskih sprememb, ki jih je nesojeni demokratski predsednik Al Gore populariziral do takšne stopnje, da so postale ideologija, s Trumpovim ustoličenjem zdaj obrača na glavo prav v Združenih državah.

Profimedia

V sociološkem smislu je razumljivo, da je pretiravanje na vseh ravneh sprožilo bumerang efekt; prebujenska ideologija, ki so jo popolnoma nekritično in preveč radikalno posvojili demokrati, je udarila nazaj. Ta povratni učinek je tako močan, da bo zdaj na plano potegnil neko novo neokonservativno paradigmo, ki seveda ne bo ostala neopažena v Evropi.

Trumpova medijsko-propagandna mašinerija bo naredila vse, da tudi v evropskih državah, kjer so na oblasti levosredinski demokrati ali celo liberalci, pride do obrata za 180 stopinj. Februarske volitve v Nemčiji bodo v tem pogledu izjemno pomembne za nadaljnjo dinamiko transatlantskih odnosov: če bo Elonu Musku uspelo pretresti nemško volilno telo do te mere, da misel o AfD kot potencialni vladni stranki ne bo več a priori bogokletna, potem je možno vse. Romunske predsedniške volitve dokazujejo, da ob »prijateljski pomoči« kitajskega TikToka nemogoče postane mogoče.

Evropa med Scilo in Karibdo

Evropske slabosti, ko gre za primerjavo z ZDA, pa niso povezane le z orožjem, ampak tudi s produktivnostjo, tehnološkim področjem, inovacijami, umetno inteligenco, demografijo, velikostjo multinacionalk, energetsko (ne)odvisnostjo, kreativnostjo in nenazadnje tudi z bruto domačim proizvodom na prebivalca. Prav v vseh kategorijah Američani vodijo. Mario Draghi je to podrobno analiziral na 400 straneh svojega poročila. Eden od zaključkov je tudi ta, da se razlika med ZDA in EU le še povečuje, seveda ne v našo korist.

Združene države kot največja ekonomija na svetu se bodo v prihodnosti osredotočile na svojega edinega pravega konkurenta: Kitajsko. Trumpova ekonomska logika pri tem računa tudi na Rusijo kot potencialnega zaveznika v tem spopadu. Zato si njegova administracija prizadeva, da bi v Ukrajini čim prej prišlo do premierja, odnosi med Washingtonom in Moskvo pa naj bi se normalizirali. ZDA namreč dolgoročno računajo na zavezništvo z Rusijo pri neizogibnem obračunu s Kitajsko v naslednjem desetletju. Zgodovinsko je takšna možnost sicer uresničljiva, četudi se ta hip sliši skoraj neverjetna.

Profimedia

Če se bo détente med Ameriko in Rusijo zgodil na račun Evrope, se nam slabo piše. Nekdo bo moral namreč financirati obnovo Ukrajine, pri čemer so si levji delež posla že v naprej zagotovili Američani. Evropske volivce bo zagotovo stisnilo, ko bodo dobili celotno sliko glede ekonomskih posledic rusko-ukrajinske vojne, še posebej ko bodo spoznali, kako so iz tega profitirala ameriška energetska podjetja in orožarska industrija.

Če bo edini izkupiček te vojne spoznanje, da Evropa sama vojaško ni zmožna ustaviti Rusije v primeru vojne, potem je vse skupaj res Pirova zmaga. V tej luči lahko razumemo panična svarila Natovega generalnega sekretarja, sicer pa nekdanjega premierja Nizozemske Marka Rutteja, da bo treba konkretno povečati obrambno sposobnost, sicer se lahko Evropejci v nekaj letih lahko začnejo učiti rusko.

Za konec še podatek, ki zaključuje to pesimistično sliko Evrope vis-à-vis Združenim državam. Kar 70 odstotkov evropskih zagonskih podjetij (startupov) financira ameriški kapital. Ob tem ne gre spregledati tudi odzivnost bruseljske birokracije, ki spominja na dinozavre: več mesecev je moralo miniti od predstavitve Draghijevega poročila in izvolitve Donalda Trumpa, da se je minuli teden končno začelo dogajati na ravni Evropske komisije.

Toda ob tem je marsikoga zaskrbelo, da bodo po tiskovni konferenci predsednice Ursule von der Leyen spet minili meseci, preden bo prišlo do naslednjega koraka. Primerjava z dinozavri je vsekakor zlovešča, sploh če odmislimo njihovo velikost in upoštevamo le preprosto dejstvo, da so v nekem zgodovinskem obdobju izumrli. Bo šla  Evropska unija po podobni poti?