Kajti ko gre za oboroževanje evropskih držav, ki jih zbliževanje Trumpove administracije z ruskim avtokratom Putinom postavlja v ranljiv in izpostavljen položaj, lahko pod obrambo vključimo tudi energetsko varnost, gradnjo kritične infrastrukture ali celo varnih stanovanj z zaklonišči, kar smo v Sloveniji po osamosvojitvi povsem opustili.

Seveda bodo opozicija, pa tudi tisti del civilne družbe, ki je alergičen na vse, kar že od daleč spominja na vojsko, orožje ali obrambo, ob teh načrtih zagnali vik in krik. V politiki bo levica, posebej tista bolj radikalna, ki se obnaša kot na tekmovanju za mis sveta, kjer je mir na svetu obvezni del programa, histerično ugovarjala kakršnim koli investicijam za obrambo. Verjetno bodo nekoliko manj pasji na desnici, pri čemer pa skrajna, populistčna desnica že tako ali tako paktira s Putinom, zato bo oboroževanje Evrope razumela kot izzivanje Rusije in mu posledično nasprotovala.

Ko gre za obrambo, pride do izraza kreativnost posamezne države. Slovenija je deležna kritik, ker za obrambo namenja le okoli 1,4 odstotka BDP, morala pa bi jih vsaj dva odstotka. Stvari vseeno niso tako preproste; če bi naše dosedanje vlade, denimo po vzoru Nemčije, med obrambne inves-ticije štele tudi denar, ki ga namenjamo energetski infrastrukturi, bi se verjetno bolj približali zah-tevanima dvema odstotkoma. Obramba niso samo topovi, puške ali oklepniki, ampak tudi letališča, večnamenski helikopterji, radarski sistemi, investicije v pristanišče, skladišča naftnih derivatov in plina, daljnovode, mostove in viadukte, morda celo gradnja drugega tira kakšne železnice.

Poanta, ki jo želim poudariti, je ta, da smo doslej preozko gledali na vprašanje investicij na tem področju. Očitno je moral priti neposredni signal iz Bruslja, skorajda poziv k zapravljanju, za katerim je Evropska komisija. Donald Trump je minuli teden na Kapitolu ponovil posvojeni republikanski inavguracijski slogan »Drill, Baby, drill«, ki simbolizira ponovni zagon ameriške naftne industrije in črpanje zemeljskega plina, iz Bruslja pa se zdaj sliši »Spent, baby, spent«, kar pomeni, da bodo odslej vrata zapravljanju v Evropski uniji odprta na stežaj. 

Da je Trump brez morale in načel, smo vedeli. Čudi to, da je bil Janša tokrat strahopetno tiho.

To ne obeta le zlatih časov slovenske obrambne industrije – združuje skoraj 80 podjetij, ki zaposlujejo 5000 ljudi in ustvarijo milijardo evrov prihodkov letno, ampak je tudi priložnost, da Slovenija dokonča vse tiste (infrastrukturne) projekte, ki jih lahko z nekaj kreativnosti »prodamo« kot nujne investicije v transport, telekomunikacije in nacionalno varnost. Lastna proizvodnja orožja in kupovanje od drugih evropskih držav po načelu vlada vladi (kar izključuje posredniške provizije in zmanjšuje korupcijska tveganja) ni nič drugega kot priložnost. Konec koncev bi se lahko elegantno znebili celo ruske ladje Triglav in jo podarili Ukrajini v okviru vojaške pomoči, v zameno pa dobili več večnamenskih helikopterjev.

Za vlado Roberta Goloba je obljuba helikopterskega denarja prišla kot mana z neba. Njegov predhodnik je imel podobno srečo glede evropskega sklada za odpornost in okrevanje, vzpostavljenega za premagovanje posledic, ki jh je evropskim ekonomijam zaradi zaprtja povzročila pandemija koronavirusa. Maastrichtski kriteriji nenadoma niso bili več sveti, zlato fiskalno pravilo so začasno spravili v predal. Nekaj let kasneje se zgodba vrača z napovedanimi 800 milijardami investicij v obrambo, in Golobova vlada lahko to priložnost z nekaj iznajdljivosti proda volivcem tako, da bodo dejansko od tega nekaj imeli. Če bodo občutili rezultate, če bodo videli spremembe, potem je to najboljša predvolilna kampanja za vlado.

V opoziciji, vsaj v največji stranki SDS so očitno še vedno v precepu, kako se odzvati na nova geopolitična razmerja med Ameriko in Evropo, ki jih je konec februarja v Beli hiši definiral Donald Trump. Janez Janša se prvi teden po sramotni izdaji Ukrajine sploh ni oglašal. Kot da bi bil v zadregi, kaj storiti. Običajno nima težav, ko je treba kaj pokomentirati. Tokrat pa en sam dolg in pomenljiv molk. V nerodnem položaju se ni znašel le slovenski oboževalec ideologije MAGA (Make America Great Again), pač pa vrsta evropskih populističnih politikov, čeprav z nekaj izjemami. Italijanska premierka Giorgia Meloni, ki jo osrednji slovenski mediji praviloma podlo označujejo s »postfašistko«, je brez pomislekov podprla Ukrajino. Na drugi strani pa Viktor Orban nadaljuje s svojo petokolonaško tradicijo, le da bo odslej poleg Putinu služil še Trumpu in jima ovajal svoje evropske premierske kolege.

V Sloveniji je Trumpov zunanjepolitični obrat pravilno označila predsednica države. Janez Janša je imel priložnost, da ponovno potrdi svojo zavezanost mednarodnemu pravu in morali, ki jo je s poljskim in češkim premierjem izkazal 13. marca 2022 s pogumnim potovanjem v Kijev. Takrat je bil, in to sem javno zapisal, premier, na katerega sem bil ponosen. Janša v svoji najboljši, najčistejši podobi.

Kaj za božjo voljo se je zgodilo s tem človekom, da tri leta kasneje molči, ko nasilnež v podobi ameriškega predsednika v Beli hiši ponižuje in sramoti predsednika države, ki je že četrto leto žrtev agresije ruskega primitivca Putina? Kajti s tem ko je Trump odpisal Ukrajino zaradi svojih ekonomskih računov, je dal Evropi vedeti, da je zanj podobno nepomembna in da jo bo kot smet odvrgel ob prvi naslednji priložnosti.

Da je Trump brez morale in načel, smo vedeli. Čudi to, da je bil Janša tokrat strahopetno tiho.