Kako živi korčulanski Nepalec, seveda ne vem. Ampak glede na tamkajšnje bivalne razmere zagotovo bolje,  kot je životarila skupina 11 filipinskih delavcev v Sloveniji, zaposlenih pri prevozniškem podjetju Arriva Slovenija. Razkritje škandalozno slabih bivalnih razmer, v katerih so se znašli ti delavci »na začasnem delu« v naši državi, ne bi moglo biti bolj neprijetno za zunanjo ministrico Tanjo Fajon in njeno stranko, ki deklarativno podpira pravice delavcev. 

Samo kak teden po podpisu memoranduma o soglasju med državama o sodelovanju na področju delavcev in odprtju veleposlaništva v Manili je namreč prišlo na dan, da slovenska kadrovska agencija z ne prav izvirnim imenom Workforce slabo skrbi za svoje najete tuje delavce. In da bo medijska odmevnost še večja, je njen direktor – lastniki so sicer Madžari – Boštjan Trilar, nekdanji kranjski župan, pred tem pa šef Toyote v Sloveniji. Trilarja so si na Gorenjskem zapomnili predvsem po tem, da je kot župan pijan povzročil manjšo prometno nesrečo in neslavno pobegnil s kraja dogodka. Kasneje se je za to dejanje sicer javno opravičeval.

Ampak zakaj ironija? Zato, ker je taisti Trilar še lani v intervjuju za revijo HR  &M hvalil filipinske delavce oziroma, kot je dejal, »filipinski kadrovski bazen«, češ da je drugačen od balkanskega, in sicer predvsem v pozitivnem smislu. Povedal pa je tudi, da so »na srečo … Filipinci izredno pozitivno usmerjeni, odgovorni in imajo dober odnos do dela, delodajalca in sodelavcev. So tudi izjemno prilagodljivi in pripravljeni na spremembe«. Res je, v Sloveniji, kamor so prišli, da bi bili šoferji, so morali biti zelo prilagodljivi, da so sprejeli bivalne razmere, v katerih so se znašli.

Če je zgodovina te države kruta celo do lastnih ljudi, potem ni presenetljivo, da jo še toliko slabše odnesejo tujci. Sploh če prihajajo z juga ali vzhoda.

Poslovnež Boštjan Trilar, ki je očitno tudi specialist za azijsko delovno silo, se ob medijskem razkritju plesnivih prostorov, v katerih je živelo 11 filipinskih delavcev, tokrat ni oglašal v piarovskih intervjujih. Morda pa ne bi bilo slabo, če bi se. Bi lahko povedal kaj več o zanesljivosti in strokovnosti filipinskih delavcev, pa o pisarni agencije Workforce v Manili, s katero se lahko pohvali. Le kje je šlo v konkretnem primeru tako hudo narobe, da smo namesto nasmejanih, srečnih Filipincev na koncu videli zamaskirane obraze nesrečnikov, ki jih je očitno tako strah, da medijem niti svoje identitete ne upajo razkriti?

Koga se bojijo? Agencije, ki jih je pripeljala k nam (Workforce), svojega delodajalca (Arriva Slovenija) ali pa kar Slovencev generalno? Agencija je po prvih komunikacijskih flopih pohitela s »sanacijo« stanja in Filipincem poiskala primernejše prostore. V Arrivi, kjer skupaj zaposlujejo 38 filipinskih voznikov, so odgovornost prevalili na agencijo Workforce, češ da od nje pričakujejo »najvišje standarde pri skrbi za delavce« in zahtevajo, da »zagotavlja varne in zakonite bivalne razmere ter nemudoma odpravi vsako nepravilnost«. V nasprotnem, so zagrozili, bodo prekinili pogodbo. Niso pozabili dodati, da v podjetju spodbujajo solidarnost in medsebojno podporo zaposlenih: »Vse pobude podpiramo, če so skladne s pravili in zakonodajo tako, da je zbiranje sredstev transparentno. Do zdaj podjetje ni prejelo predloga za organizirano zbiranje pomoči.«

Morda je medijsko razkritje pomagalo rešiti stanovanjsko zagato filipinskih delavcev, morda pa bo rešilo še kakšno podobno zgodbo in pospešilo inšpekcijske nadzore. Kajti doslej so bile izkušnje tujih delavcev s slovenskimi agencijami, posebej tistimi, ki iščejo »fizikalce«, pogosto slabe. Roko na srce, Slovenija se ne more ravno pohvaliti s humanim odnosom do tujih delavcev, posebej nekvalificiranih.

Že v času prejšnje države so naša gradbena podjetja izkoriščala človeške potenciale z juga in zlasti iz Bosne uvažala delavce za težka dela. V družbi SCT, ki jo je desetletja diktatorsko vodil Ivan Zidar, so se menda v dilemi, ali naj kupijo bager v Nemčiji ali pa iz Bosne pripeljejo novih 20 delavcev, pogosto odločili za – Bosance. Ti so postali sinonim za zanesljive garače tudi v rudnikih. 

Eden izmed njih je bil Mehmedalija Aiić, ki se je po letu 1991 znašel med izbrisanimi. Verjetno v zahvalo za vsa leta, ki jih je pregaral v Sloveniji? Z veliko muko si je kasneje pridobil državljanski status, domovina mačeha pa se mu je oddolžila tako, da je vodil izkopavanja v Hudi Jami, kamor je povojna zločinska oblast žive zazidala sovražnike ljudstva, tudi ženske in otroke.

Če je zgodovina te države kruta celo do lastnih ljudi, potem ni presenetljivo, da jo še toliko slabše odnesejo tujci. Sploh če prihajajo z juga ali vzhoda. Slovenci so lahko šovinisti in celo rasisti, če je treba. Ponižni in polni manjvrednostnih kompleksov do zahodnjakov in severnjakov, na drugi strani pa vzvišeni nad vsemi, ki se jim zdijo manj vredni. Nekoč Bosanci in drugi južnjaki, danes pa so v tej vlogi očitno pristali Filipinci.

Od 128 kadrovskih agencij, ki so specializirane za uvoz tuje delovne sile, Trilar zagotovo ni najslabši direktor, Workforce pa ni edina agencija, kjer ni vse tako, kot bi moralo biti. Njegova smola je, da so ga medijsko namočili. Verjetno pa bi v Sloveniji našli kup kadrovskih agencij, ki še huje zlorabijo svoje delavce, kar pomeni, da gre za uveljavljeno prakso, ki razkrije vse tisto, kar bi v tej državi najraje pometli pod preprogo. In se delali, kot da je vse v najlepšem redu. Pa ni.