Tisto, kar je presenetljivo v pismu podpore Aleksandru Vučiću, je popolna odsotnost političnega instinkta in nenazadnje tudi moralnega kompasa pri Jankoviću. Da vidni slovenski (lokalni) politik in siva eminenca aktualne vlade brez posebnih argumentov podpre človeka, ki počasi stopa ob bok Vladimirju Putinu in Aleksandru Lukašenku, se zdi nerazumno in gotovo ne prinaša podpore v javnosti (kar so dokazali tudi prvi odzivi na njegovo potezo).

Toda če je politika vseeno pogosto tudi nenačelna in polna preobratov, pa zmanjka izgovorov, ko gre za moralno dimenzijo izražanja podpore nekomu, ki zagotovo ni nedolžen, ko gre za najhujše anomalije v Srbiji.

Podpreti človeka, kakršen je Vučić, mu javno izreči priznanje in podporo, je pljunek v obraz stotisočim srbskim študentom in dijakom, mladim in malo manj mladim, ki že dneve in tedne protestirajo proti odtujeni in skorumpirani oblasti, ki za vse težave v državi krivi zunanje sile, svoje kritike pa razglaša za tuje vohune in plačance.

V tej tipični režimski paranoji, ki je v Vučićevi Srbiji nikoli ne zmanjka, se zamegljujejo dejanski vzroki za množične proteste študentov, ki so medtem prerasli v široko ljudsko gibanje in izraz državljanske nepokorščine. Izvirno zlo, točka nič, v kateri se je vse začelo, se skriva na železniški postaji v Novem Sadu, kjer se je pred tremi meseci zrušil dotrajani betonski nadstrešek in pod seboj pokopal 15 ljudi. Med njimi tudi majhne otroke. Denimo majhni deklici, Saro in Tino, skupaj s njunim dedkom.

Od 1. novembra lani, ko se je tragedija zgodila, je skušal Vučićev režim na vse možne načine zmanjšati odgovornost države za nesrečo na železniški postaji, ki so jo pred leti obnavljali Kitajci. Posledica izmikanja in prelaganja odgovornosti so bili sprva manjši, potem pa vedno številnejši študentski protesti, na kateri se je vse bolj izrisoval domnevno največji krivec za novosadsko tragedijo – predsednik Srbije.

Zoran Janković se je v političnem smislu ustrelil v nogo, njegova podpora človeku, ki ga v Srbiji mladina, izobraženci in večina urbane populacije prezira, se zdi bolj kot ne izraz osebnih preferenc ali celo poslovnega oportunizma.

Aleksandar Vučić seveda ni kriv, da se je podrl 60 let star nadstrešek in ubil 15 ljudi. Krivec pa je postal tudi zato, ker ga množica frustrirane mladine, ki živi v propadli balkanski državi, ni mogla okriviti za nič drugega. Zato so, ko je duh ušel iz steklenice, protesti zaradi tragedije v Novem Sadu dejansko postali upor generacije proti Vučićevi vladavini.

Zoran Janković, ki ga brezpogojno podpira in pametuje študentom na ulicah, se je minuli teden soočil s krizno situacijo v Ljubljani, kjer je zagorel dijaški dom. Župan je bil na prizorišču že ob 5.45 zjutraj. Pohvalno, mar ne? A kaj, ko je še isti dan podrl vse, kar je zjutraj dobrega naredil. Pismo podpore srbskemu avtokratu Vučiću je kljub najboljši volji težko razumeti.

Klečeplazenje pred politikom, ki ni niti demokrat niti liberalec, kaj šele levičar, za kar se ljubljanski župan razglaša. Vučić je vse prej kot kultiviran evropski politik, njegov politični življenjepis se začne pri Slobodanu Miloševiću. Zakaj je Jankoviću treba javno in domala teatralno izkazovati lojalnost tujemu politiku? Ali je Vučiću kaj dolžan?

Včasih je dovolj iskra, da zaneti še precej hujši požar od tistega, ki ga povzroči ogenj. Malomarnost oblasti, sistemska korupcija in občutek nedotakljivosti so po tragični nesreči v Novem Sadu privedli do resnih družbenih nemirov, za katere nihče ne ve, kdaj in kako se bodo končali.

Če na ulicah Srbije ne bi bili mladi, se bi jih Vučićev represivni aparat že davno lotil s pendreki, vodnimi topovi in solzivcem. A ker na mladih svet stoji, srbski študentje in mladina pa se ne pustijo več manipulirati s strani oblasti, smo se znašli v kočljivem položaju, ki je nekakšna medgeneracijska katarza.

Na ulicah so mladi, ki se jim jebe za Vučića in njegovo skorumpirano prorusko kliko. Njihovi starši, ki jih previdno podpirajo, so tista generacija, ki jo je razpad Jugoslavije najbolj ekonomsko in socialno prikrajšal. Oni so tisti, ki so drago plačali Miloševićev nacionalizem in s(r)anje o veliki Srbiji. Poglavje zase je tretja, stara generacija, babice in dedki. Podobno kot večina Rusov živijo v informacijskem milnem mehurčku že skoraj vse svoje življenje.

Odzivi na Jankovićevo ljubezensko pismo srbskemu avtokratu Vučiću so bili v domači javnosti presenetljivo negativni. Tokrat je vseeno zmagala solidarnost z žrtvami režima, ne pa z režimom, ki ščiti storilce. Zoran Janković se je v političnem smislu ustrelil v nogo, njegova podpora človeku, ki ga v Srbiji mladina, izobraženci in večina urbane populacije prezira, se zdi bolj kot ne izraz osebnih preferenc ali celo poslovnega oportunizma.

V zadnjih letih se je zlasti v Ljubljano zgrnilo precej srbskega kapitala, za marsikoga niti ne vemo natančno, koga ali kaj predstavlja, in že večkrat se je pojavil občutek, da bi lahko šlo za pranje denarja iz Republike Srbske v članici Evropske unije.

Niso namreč vsi srbski lastniki kapitala kot pokojni Milorad Kostić. Ki je bil, če niste vedeli, strankarski kolega in dober prijatelj Zorana Đinđića, bržkone edinega pravega demokrata na čelu srbske politike po padcu Miloševićeve diktature. Spomladi 2003 so na Đinđića po ukazu organiziranega kriminala in mafije naredili atentat. Po njegovi smrti si demokracija v Srbiji ni več opomogla, na oblast se je vrnila stara klika, preoblečeni Miloševićevi socialisti in radikalci.

Alekdandar Vučić je vrh ledene gore, študentski protesti kot znak državljanske nepokorščine pa obupen poskus mlade generacije, da svojo domovino odreši prekletstva nacionalistične mitologije in avtokracije po otomanskem zgledu. Če jim ne bo uspelo, bo Vučić podobno kot Vladimir Putin še zelo dolgo na oblasti, beg mladih iz Srbije na Zahod pa bo podiral rekorde …