Slovenci in diplomacija so namreč že več kot trideset let na smrt sprti. V bistvu spor traja vse od leta 1991, ko je nastala država. Dokler smo bili v SFRJ, glede veleposlaništev ni bilo problemov; verjetno tudi zato ne, ker so imeli v jugodiplomaciji – ponašala se je z izjemno obsežno diplomatsko mrežo, ambasade in konzulate naj bi imela v kar 150 državah (!) po svetu – glavno besedo Srbi, nekaj malega tudi Hrvati.

Težave so se začele po osamosvojitvi, ko je nova oblast nekoliko naivno govorila o dvajsetih, največ tridesetih veleposlaništvih po svetu. Danes je jasno, da s tem številom ne moremo zaobjeti niti celotne Evrope, kaj šele obe Ameriki, Afriko in Azijo. Slovenija ima trenutno 46 veleposlaništev po svetu, kar je skoraj še enkrat več od načrtov iz časov osamosvajanja, a še vedno premalo, da bi lahko govorili o dobri diplomatsko-konzularni mreži in zaobjetosti celotnega sveta. Še vedno so »sive cone«, kjer nimamo nobenega formalnega predstavništva, pa bi ga spričo gospodarskih interesov ali zaščite državljanov skoraj morali imeti.

V Srednji Aziji smo goli in bosi med Ankaro in Pekingom. Podobno velja za obe Ameriki, kjer je ogromen prazen prostor med Washingtonom in Brasilio, prestolnico Brazilije (Mehika še vedno čaka, da jo odkrijejo v Mladiki …) Celo v Afriki je – in to je bržkone zasluga Tanje Fajon – v zadnjih dveh letih nekoliko bolje, saj imamo novi predstavništvi v Alžiriji in Etiopiji. Toda brez naših predstavništev je vsa celina pod ekvatorjem. 

Južnoafriška republika bi bila spričo svoje vloge v Bricsu kot tudi položaja na črni celini logična izbira za naslednjo novo ambasado. Podobno bi lahko rekli za Savdsko Arabijo, ki postaja vse pomembnejši igralec na mednarodnem prizorišču (v Perzijskem zalivu imamo sicer veleposlaništvo vsaj v Združenih arabskih emiratih).

Filipinci so v glavnem katoličani (!), slovijo kot dobri, zanesljivi delavci, s katerimi ni težav, zato ni čudno, če jih najema vse več slovenskih podjetij. Na Hrvaškem so prisotni že leta.

Če se vrnemo v Azijo, in sicer na Filipine, je treba priznati, da je bila odločitev glede Manile v bistvu logična, pravilna in predvsem gospodarsko oportuna, saj s Filipinov dobivamo vse več delovne sile. Filipinci so v glavnem katoličani (!), slovijo kot dobri, zanesljivi delavci, s katerimi ni težav, zato ni čudno, če jih najema vse več slovenskih podjetij. Na Hrvaškem so prisotni že leta. Lahko jih opazite v gostinstvu in hotelirstvu, obirajo tudi grozdje po Pelješcu in dalmatinskih otokih.

Verjetno bo ob teh argumentih kdo celo spremenil s predsodki obremenjeno mnenje in priznal, da glede na gospodarske interese še nekako »požre« odprtje veleposlaništva na Filipinih. A potem se slovenska domačijska logika kljub najboljšim namenom tudi konča. Zakaj bi zapravljali denar, kaj se pa to pravi, da ministrica ves čas potuje naokoli …, doma naj bo. 

Vse to me spominja na anekdoto iz časov, ko sem bil urednik Žurnala in so na obisk prišli avstrijski lastniki. Visoka delegacija. Presenečeni so bili, da v redakciji ni bilo skoraj nikogar. »Ja kje pa so vsi novinarji, Herr urednik? Pri nas so vsi lepo za mizo in pišejo,« je bil pameten nekdo. Komaj sem se obvladal, da sem mirno in z nasmeškom odgovoril: »Oh, brez skrbi, zunaj so, na terenu, iščejo zgodbe. Če bi samo sedeli tukaj v redakciji, bi jih vse odpustil. Takšnih 'novinarjev' na potrebujemo.«

Hočem reči, da ima vsaka diplomacija svoj namen in da zunanja politika pač ne more in ne sme biti vezana samo na Evropo ali celo Evropsko unijo. Slovenija je tako ali tako še vedno v procesu urejanja svoje diplomatske mreže. Ta je res je v marsičem tudi finančno pogojevana, vendar pa so vse bolj pomembni tudi ekonomski interesi, zaradi katerih določene odločitve dobijo svoj smisel. 

Zato bi se zdelo pametno, da bi po Filipinih počasi na vrsto prišli tudi Bangkok (Tajska) in Kuala Lumpur (Malezija), morda celo Vietnam, pa seveda finančno središče tega dela Azije, žepna država Singapur, sinonim zgodbe o uspehu, iz katere bi se lahko veliki naučili o učinkovitosti majhnih držav. Da niti ne omenjamo Indonezije, za katero lahko zapišemo, da je sinonim tolerantnega, liberalnejšega islama, poleg tega je četrta najbolj naseljena država na svetu z 290 milijoni prebivalcev (!).

Veliko je še neizkoriščenih potencialov, ki bodo sicer zahtevali nekaj investicij, vendar se lahko vrnejo z velikimi dobički. Če pogledamo širšo sliko, je že zaradi negotovih razmer v Evropi (neenotnost Unije, vojna v Ukrajini, napeti odnosi z Rusijo ipd.) skorajda nujno iskati nove priložnosti po svetu. Kdo nam lahko jamči, da bo Evropska unija čez 3, 5 ali 10 let še vedno to, kar je danes? Nihče, žal.

Zaradi tega bi bilo v nacionalnem interesu, da aktualna in prihodnje vlade ne glede na politično usmeritev ali strankarske barve več energije usmerijo v iskanje alternativ kot tudi »opismenjevanju« ljudstva. Pri nas namreč še vedno preveč ljudi verjame, da je diplomacija nepotrebna potrata denarja in da diplomati le uživajo, sploh če so v kakšni »eksotični« državi. 

Da bi spremenili delovanje države, jo obogatili doma in naredili uspešnejšo, prodornejšo v svetu, bi morali po mojem mnenju spremeniti to »slovenceljsko« mentaliteto, ki ima očitno problem z razumevanjem pojma država in ki je preveč usmerjena v zlobo in negativizem.

Zato seveda podpiram tudi takšno emigracijsko politiko, ki bo pomagala razredčiti vrste teh škodljivih podalpskih omejencev in med naše čudovite kozolce prinesla svežino misli in duha. Govorim seveda o zakonitih migracijah, ki jih Slovenija že zaradi delovne sile zelo potrebuje. Tudi Filipince.