Takšen pogled je tuj demokratičnim družbam, kjer velja načelo, da so izvoljeni predstavniki ljudstva odgovorni svojim volivcem kot tudi vsem državljanom za svoja dejanja in besede. Ker se tega zavedajo, se ljudem opravičijo za neprijetne odločitve ali izjave, manjše moralne spodrsljaje in napake. Če pa gre za kaj hujšega, pa je odstop edini pravi odgovor. O tem sploh ni debate.

Slovenski standardi so nekoliko nižji, čeprav so se v zadnjih tridesetih in nekaj letih postopno dvigovali. Vendar, kot bomo ugotovili v nadaljevanju, imamo že na načelni ravni velik problem z opravičevanjem. Beseda oprosti nam nekako ne gre z jezika. In če imamo s tem notranje boje že navadni ljudje, potem ni čudno, da je s politiki še toliko huje. Pred leti, med epidemijo koronavirusa, ko je (Janševa) vlada sprejemala omejevalne ukrepe, tudi popolno zaprtje države (lockdown), se je ta nezmožnosti empatije razgalila do konca. Ko je Nemčija sprejemala prav tako stroge ukrepe, se je tedanja kanclerka Angela Merkel ljudem opravičila za to, kar jih čaka. Ni ji bilo nerodno nagovoriti Nemcev in jim razložiti, zakaj bo potrebno omejiti in začasno celo ukiniti nekatere njihove pravice.

Ukrepi, ki jih je Janševa vlada sprejemala v obdobju 2020–2022 v zvezi z epidemijo, v resnici niso bili noben unikum v Evropi. Pravzaprav je bilo marsikje še strožje in huje. Toda obstaja bistvena razlika: drugod so to počeli z neprimerno večjim občutkom za spoštovanje dostojanstva ljudi. Pri nas je prihajalo do pogostih kršitev predpisov s strani vladnih funkcionarjev, kar je čisto navadna hipokrizija in diskriminacija, pa se ljudem nikoli ni nihče opravičil za to. Kot da bi tedanji vladi padla krona z glave, če bi z ljudstvom komunicirala spoštljivo in bila sposobna priznati svoje zgrešene ocene, napake in morda nenamerne kršitve enakosti pred zakonom.

Oblastniška aroganca, ignoranca ali zgolj brezbrižnost? Pravzaprav je vseeno, kaj je bil razlog. Posledice so znane in so rezultat naraščajočega nezadovoljstva med ljudmi. Pri Slovencih, vajenih tujega gospodarja, bič, ki ga vihti hlapec nad hlapcem, ne deluje. Nasprotno, sproži odpor in upor. Protesti, ki so na koncu mobilizirali velik del civilne družbe, so se manifestirali na volitvah in rezultat vidimo še danes: občutek, da so jim »janšisti« vzeli svobodo, je na oblast pripeljal stranko z imenom Svoboda.

A če kdo misli, da se je stranka, ki je v kriznih časih vodila vlado, iz svojih napak kaj naučila, se bridko moti. V SDS so dosledni edino takrat, ko od drugih zahtevajo moralno neoporečnost, nediskriminacijo, resnicoljubnost in spoštljiv dialog. Zato so na nogah, ker naj bi premier Robert Golob in podpredsednica državnega zbora Nataša Sukič manipulirala, celo lagala o pokojninskih dosežkih druge Janševe vlade (2012). Če ne bo opravičila, bo interpelacija o delu vlade, so zažugali iz SDS. Razlogi za takšen vik in krik se zdijo pretirani, vendar so logični. Imenujejo se referendum o »kulturniških pokojninah«, ki ga kot del predvolilne kampanje pripravlja SDS in pri tem računa na pregovorno nevoščljivost Slovencev.

Ne bomo ugibali, ali jim bo dejansko uspelo z referendumom, ki naj bi po prvih ocenah stal celo več, kot bodo finančne posledice zakona (temu SDS očita, da finančno nagrajuje »režimske« kulturnike in »izrojene« umetnike). Dejstvo je, da gre za izkoriščanje negativnih čustev volivcev in da napovedana interpelacija vlade kot tudi predlog za razrešitev Nataše Sukič kot podpredsednice državnega zbora ne moreta narediti nobene škode vladi. Zato se zastavlja vprašanje, čemu sploh takšno dramatično zaostrovanje dominantne opozicijske stranke? In komu je sploh namenjeno?

Pravzaprav niti ne vladi ali Levici, ker SDS sama ne more izglasovati ničesar. Zakaj potem ves ta cirkus okoli nekega opravičila, pri čemer večini ljudi sploh ni jasno, v čem je bistvo manipulacij, ki jih Janševi očitajo Golobu in Sukičevi? Razloga nimata nobene zveze z opravičilom ali kesanjem za izrečene besede, ki so morda res manipulativne – v to se niti ne bomo spuščali, ker izhajamo iz empiričnega spoznanja, da politiki vsi po vrsti manipulirajo in prikrajajo podatke v svoj prid (nekateri pa seveda tudi lažejo), ampak sta povezana s predvolilno kampanjo in odnosom SDS z Novo Slovenijo. Ker je bila NSI doslej vedno Janševa koalicijska partnerica, bodo predlagatelji interpelacije na vsak način hoteli NS zraven. Janša bo v predvolilnem letu stopnjeval pritisk na to stranko, ki se poskuša pozicionirati kot nekakšna slovenske verzija CDU, medtem ko se Janševa SDS čedalje bolj pomika v smeri AfD. Takšna dinamika na desnici ne pušča veliko manevrskega prostora NSi, saj jo Janša s svojo volilno strategijo potiska proti sredini.

Z opravičevanjem imajo sicer težave tudi v delu levice. Zoran Janković postaja vse bolj podoben Janši: od drugih pričakuje ali celo zahteva opravičila, sam pa noče niti slišati, da bi se opravičil za svoje napake. Pred dvema letoma je denimo od ministra za zdravje Danijela Bešiča Loredana zahteval, da se mu javno opraviči za besede, ki jih je izrekel v zvezi z Zdravstvenim domom Ljubljana. Bešič Loredan se mu je v prisotnosti predsednika vlade za vsak primer opravičil kar dvakrat.

Toda taisti Janković se danes priduša, da se zaradi javnega pisma podpore srbskemu avtokratu Vučiću ne bo opravičeval nikomur. Takšno kljubovanje je del naše politične patologije: levica se ni opravičila za povojne poboje in revolucionarno nasilje, desnica pa ne za sodelovanje z okupatorji.

»Kjer je vsak na svoji strani ponosa in neumnosti«, poje Gibonni v pesmi Oprosti, »je lažje umreti kot ljudem reči oprosti.«