Še vedno sem torej zadržan do ideje o državljanski nepokorščini, ki je zagotovo preveč politično in celo ideološko motivirana, da bi dobila najširšo podporo, toda hkrati se bojim, da bomo počasi prišli do točke, ko bo zelo težko ohraniti toleranco do vedno novih profesionalnih spodrsljajev in tehničnih napak informativnega programa. Kajti včasih si človek želi, da bi šlo res le za tehnične težave, ne pa za naklepno ravnanje anonimnežev, ki osebne travme zdravijo z zlorabo položaja.

Poglejmo zelo konkreten primer te neprofesionalnosti – neposredni prenos Trumpove inavguracije prejšnji ponedeljek. V trenutku prihoda bodočega ameriškega predsednika v dvorano, kjer je ceremonial potekal, je v studiu zmanjkalo zvoka. Podobno kot 25. junija 1991 na Trgu republike, ko so nadškofu Šuštarju poskušali sabotirati govor tako, da so mu izklopili mikrofon. Časi se sicer spreminjajo, slabe navade pa ostajajo?

Gledalci so tako v tišini opazovali Trumpov prihod in poslušali kar tri slovenske voditelje, ki so komentirali prenos. No, v bistvu je do izraza prišel samo eden, Edvard Žitnik, ki je tokrat presegel samega sebe. Če sem malce zloben, presegel je tistega Edvarda Žitnika, ki je nedavno v nedeljskem večernem intervjuju gostil hrvaškega novinarja Aleksandra Stankovića, voditelje kultne oddaje Nedeljom u 2 na hrvaški nacionalni televiziji. Pravzaprav samostalnik intervju ni prava beseda, kajti v glavnem smo poslušali samo Žitnika in njegov egotrip: jaz, jaz in še enkrat jaz. Česa takšnega na Televiziji Slovenija še nismo videli. Skoraj nikoli se ne oglašam s komentarji, ko gre za novinarske ali uredniške kolege. Toda Žitnik s Stankovićem ni le spustil kriterijev elitnega večernega intervjuja na 1. programu RTV Slovenija, ampak je lestvico enostavno – podrl.

V takšni ideološki greznici, kakršna prevladuje v slovenski družbi in se niti po 35 letih noče razkaditi, je Bog tako ali drugače »pozabljen«, o komunizmu slišimo samo še dobre stvari.

Ko sem že mislil, da bo šla peripetija z intervjujem, v katerem je večinoma – o sebi in svojih izjemnih dosežkih – govoril izpraševalec, se je zgodila še ena naravna nesreča. Ne mislim le izvolitve Donalda Trumpa za 47. predsednika ZDA oziroma njegove inavguracije minuli teden, ampak predvsem na dejstvo, da je neposredni prenos komentiral Edvard Žitnik. Šesti čut je dal slutiti, da se vse skupaj ne bo dobro končalo – in se res ni. Z znanjem daleč bolj podkovani Aleš Malerič sploh ni prišel do besede, razen v redkih primerih, ko mu je uspelo vsaj deloma popraviti Žitnikovo ignoranco. Kaj je v studiu počela Manica Janežič, mi pri najboljši volji ni jasno. Morda sta imela z Maleričem dober namen, s skupnimi močmi obvladati Žitnika, da ne bi spet padel v svoje značilne monologe? Ni jima uspelo, prenos inavguracije je zasenčil ego Edvarda Žitnika, ki je bil vsaj tako moteč kot včasih neposredni prenosi evrovizijske popevke. Saj se spomnite, kako je to videti: izvajalec je že na odru, pesem se že začne, komentator pa še kar ne neha in ne neha.

Sramota neposrednega prenosa Trumpove inavguracije bi se na tem mestu končala, in nesrečni Žitnik bi zmagal kot mister antipatičnosti, če se ne bi zgodilo simultano prevajanje. Govornike, med njimi je bila tudi Amy Klobuchar, demokratska senatorka slovenskega rodu (naglas je na zadnjem zlogu), vrhunec pa je bil več kot 40-minutni inavguracijski govor Donalda J. Trumpa, je bilo seveda treba sproti prevajati. Umetna inteligenca žal še ne ponuja dovolj kakovostnega sprotnega prevajanja in podnaslavljanja, zato je treba še vedno angažirati simultane prevajalce. Nacionalka, ki bi za takšno priložnost morala dobiti res izkušena in ameriške angleščine vešča prevajalca, je namesto tega angažirala dva, po glasu sodeč, mlada prevajalca, ki sta dajala vtis, kot da so ju najeli prek študentskega servisa.

In tu se začne drugi del sramote, ki je vsaj izenačil Žitnikove eskapade. Prevajalca sta namreč svoje delo opravila pod vsako kritiko in potrdila bojazni, da takšnih stvari enostavno nista vajena. Prevajalko je zmedla že molitev, v kateri očitno ni domača niti v slovenščini, kaj šele v angleščini. Poleg tega je pozabila prevesti »komunizem«, ki je bil ob fašizmu omenjen v enem izmed govorov. Morda ga je zaradi prehudega stresa dejansko pozabila prevesti, morda pa je enostavno »pozabila«.

Vse skupaj je delovalo hudo klavrno. Neprofesionalno, tehnično slabo izvedeno, zaradi neustreznega simultanega prevajanja in številnih spodrsljajev pa je v zraku obviselo tudi vprašanje, ali so namenoma priredili besede, kajti ne bi bilo prvič, da se je kaj izgubilo s prevodom. Morda se spomnite govora Billa Clintona na Kongresnem trgu pred skoraj 30 leti, ki ga je zaključil z God Bless Slovenia, pa je prevajalka Boga mirno izpustila. Morda je bila tako utrujena, da ga je pozabila prevesti. Ampak saj temu nihče ne verjame, kajne?

V takšni ideološki greznici, kakršna prevladuje v slovenski družbi in se niti po 35 letih noče razkaditi, je Bog tako ali drugače »pozabljen«, o komunizmu slišimo samo še dobre stvari; nacionalna televizija nam celo prikazuje dokumentarec o XIV. kongresu jugoslovanske partije, s katerega je pogumno odkorakala četa slovenskih komunistov. Tistihmal, leta 1989, se je očitno zgodil čudež: slovenski delegati so šli v Beograd kot komunisti, v Ljubljano pa so se vrnili kot demokrati. Očitno se Bog vseeno nekje skriva, le da sme v Sloveniji obstajati le takrat, ko je na pravi strani.