Kaj nova administracija v Združenih državah pomeni za slovensko in evropsko desnico v ideološkem, ekonomskem in propagandnem smislu? Ali lahko Janša s Trumpovo pomočjo ponovno pride na oblast ali pa so govorice o veliki koaliciji po nareku tujih centrov moči za lase prevlečene, za njimi pa je prestrašena stara garda z Milanom Kučanom na čelu?

Od zmage Donalda Trumpa sta minila več kot dva meseca, vendar je šele njegova inavguracija prejšnji teden pokazala, da je s svojimi obljubami in napovedmi mislil krvavo resno. Ne gre le za vprašanje uvedbe carin, groženj s priključitvijo Kanade ali Grenlandije, ponovnega nadzora nad Panamskim prekopom niti ne za napotitev vojske na mejo z Mehiko ali več kot sto predsedniških ukazov, ki jih je podpisal v prvih urah po slovesni prisegi. Gre za nekaj drugega – za Evropo.

Trumpov drugi mandat bo imel namreč zelo konkretne posledice za transatlantske odnose med Združenimi državami in Evropo; je v prvem (2016–2020) ostal le pri besedah, zdaj bo zelo verjetno prešel k dejanjem. To pa pomeni, da lahko vpliva tudi na prihodnji politični zemljevid Evrope, kajti njegova zmaga ni le osebni triumf in uveljavitev doktrine Najprej Amerika!, pač pa tudi poraz ideologije, ki so jo zadnja štiri leta preveč agresivno uveljavljali ameriški demokrati, sledili pa so jim tudi levičarji in liberalci v nekaterih evropskih državah.

X.com

Tujega nočemo, svojega ne damo?

Bojazen, da bi dal Trump s svojo osebnostjo nov in nesluten zagon evropskim populistom, ni omejena le na tiste velike evropske države, kjer so (še) na oblasti tradicionalne leve ali desne stranke. Teh je sicer vse manj, seznam se je skrajšal na Nemčijo, Francijo, Španijo in Poljsko, pri čemer je usoda francoske vlade negotova, moč skrajne desnice pa vse večja.

Na drugi strani imamo članice Evropske unije, kjer so (večinoma) desni populisti bodisi že na oblasti (Italija, Finska, Madžarska, Nizozemska, Slovaška) ali pa na dobri poti, da tja pridejo (Avstrija). Potem so še vlade, ki jih vodijo konservativci, vendar imajo v vladi skrajno desne koalicijske partnerje (Hrvaška, Portugalska, Švedska, Češka).

Politični zemljevid EU je torej že zdaj pretežno desno obaavan, Trump pa bo zelo verjetno ta trend še okrepil. Prva pod udarom bo Nemčija, ki jo čakajo zvezne parlamentarne volitve že 23. februarja, na njih pa zelo dobro kaže skrajno desni, populistični Alternativi za Nemčijo (AfD), precej podpore uživa tudi skrajno leva populistka Sahra Wagenknecht.

Če AfD ogroža primat krščanske demokracije (CDU) na desnici, potem Wagenknect na levici krade glasove socialdemokratom kanclerja Scholza. Obe stranki imata tiho podporo Kremlja, saj sta izrazito protivojno usmerjeni in se zavzemata za konec vojaške pomoči Ukrajini in čimprejšnje premirje.

Facebook

Podobna stališča imata slovaški premier Robert Fico, ki sicer spada med leve populiste in je vse bolj skeptičen do EU, ter madžarski avtokrat Viktor Orban, za katerega velja, da ni le Putinov prijatelj, ampak tudi največji in najzvestejši Trumpov zaveznik v Evropi. Desni in levi populisti so si torej precej bolj sorodni, kot bi to sklepali na podlagi tradicionalnega rivalstva med konservativci in liberalci oziroma socialisti.

To pa pomeni, da je populizem sam po sebi dovolj elastičen, da lahko posrka tako skrajno leve kot skrajno desne elemente. Če k temu dodamo še navdušenje nad avtoritarnim vladanjem, dobimo recept za katastrofo, ki lahko pokoplje projekt združene Evrope. Trump, Putin in Xi zagotovo niso naši prijatelji.

V tem razburkanem evropskem oceanu je Slovenija nekakšen mikrokozmos v orehovi lupini. Razen Hrvaške, ki je zaradi Plenkovićevega pragmatizma politično še del Evropske ljudske stranke, nas obdajajo sosede, kjer so na oblasti desni populisti. Na srečo se z nami niti ne ukvarjajo in razen madžarskih navijaških šalov z zemljevidom velike Madžarske ali neke zgornještajerske deželne himne, ki naj bi opevala tudi slovenske dežele, v tem trenutku nimamo nobenih negativnih izkušenj z njimi.

Medijska histerija nad fašisti, ustaši, orbanovci in po novem še neonacisti je podobno bizarna kot nekoč tisti znameniti prispevki dopisnice iz Trsta Mirjam Muženič: Ko je s skorajda pritajenim, prestrašenim glasom poročala o tržaških neofašistih, kako dvigujejo glave, je človeka prijelo, da bi za vsak primer pogledal skoz okno, če so italijanski tanki že v Ljubljani …

Ne glede na to, da je do volitev, če bodo v okviru ustavnih rokov, še več kot eno leto, pa Trumpov vzpon na ideološkem delu politične levice že sproža panične napade. Gre morda v tem kontekstu jemati tudi nedavno svarilo pred nevarnostjo velike koalicije?

Trump in slovenska desnica

Eden prvih, ki je začel omenjati nevarnost pragmatičnega povezovanja levice in desnice po naslednjih volitvah, je bil družabni kronist Aleksander Lucu v Nedeljskem dnevniku. Ker je njegov sin Lenart Žavbi med najopaznejšimi poslanskimi mladinci vladajočih svobodnjakov, besed ne gre povsem prezreti. Sploh če sovpadajo z javno tribuno stranke SD, na kateri večni predsednik Milan Kučan svari pred razmišljanjem o veliki koaliciji kot nečem pozitivnim.

X.com

Ali je vse skupaj naključje ali pa dejansko obstaja strah t. i. stare garde, da bi tektonski premiki v svetovni politiki, ki jih nakazuje vrnitev »desničarja« Donalda Trumpa v Belo hišo, lahko pljusknili tudi v zatohlo Slovenijo in povzročili nepredvidljive dogodke, je v tem trenutku nemogoče oceniti. Vsekakor pa drži, da bo slovenska desnica, posebej še SDS, zdaj dobila krila, kajti Trump je dokaz, da je možno premagati woke ideologijo, zeleni prehod in levičarsko propagando, če parafraziramo besednjak evropske populistične desnice, ki je nenavadno soroden narativu avtokratskih voditeljev.

Seveda pa stvari vseeno niso tako enostavne. Donald Trump ni klasični »desničar« v evropskem, kaj šele v slovenskem razumevanju besede. Njegova predvolilna kampanja je imela precej več levih poudarkov, kot bi pričakovali, razglašal se je za borca za pravice delavskega razreda, predvsem pa vseh tistih milijonov, ki doslej niso bili slišani. Do tujcev ali Američanov tujega porekla niti enkrat ni rekel žal besede, ker je nacionalizem za Združene države nepredstavljiv. Se je pa Trump spravil na nezakonite priseljence, ki so v ZDA dejansko vse večji problem.

Slovenska desnica, posebej SDS, ki je bila ob inavguraciji Donalda Trumpa neizmerno in iskreno navdušena, pričakuje, da ji bo nova realnost v Ameriki olajšala zmago na prihodnjih volitvah. Njihova pričakovanja ne temeljijo le na določeni ideološko bližini, ki so jo začutili s Trumpom, pač pa imajo tudi praktično, konkretno plat: podobno kot populisti drugod v Evropi se nadejajo Trumpove podpore, morda celo takšne, ki ne bo samo moralna.

Trump kot predsednik Združenih držav neposredno sicer ne bo podpiral evropske desnice, ampak bodo to z njegovo vednostjo in privoljenjem počeli drugi, denimo Elon Musk. Ali bo notorični Steve Bannon spet okrepil svojo medijsko ofenzivo v Evropi, ki jo je pred dobrimi štiri leti prekinila zmaga Josepha Bidna, bomo še videli.

Primož Lavre

Vsekakor pa je Trump tokrat neprimerno močnejši, kot je bil v prvem mandatu, za seboj ima mogočno vojska tehnoloških velikanov, ki je ni bilo moč spregledati na inavguraciji: Elon Musk (X), Mark Zuckerberg (Meta), Jeff Bezos (Amazon), Sundar Pichai (Google), na Kapitolu pa sta bila tudi Tim Cook (Apple) in Shou Zi Chew (Tiktok).

Najprej Musk, potem pa še drugi milijarderji – izjema je bil ostareli George Soros, ki je ostal zvest demokratom in je do zadnjega podpiral Bidna – so se priključili Trumpu potem ko so pragmatično ocenili, da se ne splača več podpirati demokratov oziroma Kamale Harris. Zato ni naključje, da je Biden tik pred koncem svojega mandata, dobesedno v zadnjih dneh, želel prepovedati tiktok v Združenih državah, pa je Trump takoj sporočil, da bo v tem primeru takšno prepoved nemudoma odpravil. Očitno je tudi tiktok med tistimi, ki so zaslužni za njegovo zmago.

Populistom ustreza kriza

Nauk, ki ga bodo iz ameriške zgodbe potegnili evropski, ne nujno pa tudi slovenski populisti, je torej jasen: za zmago na volitvah je bistvena podpora družbenih omrežij, torej tudi kitajskega Tiktoka. V Romuniji so morali razveljaviti prvi krog volitev, ker je dotlej povsem marginalizirani kandidat z njegovo pomočjo zmagal v prvem krogu. V ozadju je sum manipulacije in zlorabe, jasno. Za Kitajsko to ne bi bilo nič nenavadnega. Korporativni komunizem, ki so ga vzpostavili na Kitajskem, si želi sogovornikov, kakršen je Trump. Ne glede na vse grožnje s carinami in gospodarskimi sankcijami velja stara modrost, da vrana vrani ne izkljuje oči.

Prav zato bodo tako pomembne prihajajoče zvezne volitve v Nemčiji, kjer ni izključena niti zmaga skrajno desne AfD, s čimer bi se v bistvu ponovil avstrijski scenarij. Če je kdo pozabil, da je družina Trump po poreklu iz Nemčije, se lahko kdaj spomni na to. Nemčija bi z zmago skrajne desnice padla v hudo politično krizo, saj nobena od tradicionalnih strank ne bi hotela v koalicijo z njo. Sledile bi nove volitve, s tem pa bi se povečala možnost, da se AfD še okrepi.

V Sloveniji je bila doslej SDS tista stranka, ki je veljala za najbolj privrženo Trumpovem gibanju MAGA (Make America Great Again), Janez Janša pa se je novembra 2020 precej blamiral z javno čestitko Trumpu kot zmagovalcu volitev, čeprav je zmagal Joseph Biden. Ker je bil Janša takrat premier, je šlo tudi za diplomatski faux pas, ki ga demokratska Bela hiša ni pozabila. Janša se namreč nikoli ni pokesal zaradi čestitke Trumpu niti se ni opravičil Bidenu, ker mu je »ukradel« zmago.

Primož Lavre

Če sodimo po obnašanju slovenskih premierjev, ko gre za ameriške voditelje, je smola očitna pravično razdeljena na oba pola, kajti tudi Janšev naslednik Robert Golob je konec oktobra lani po neumnosti zamudil sijajno priložnost, ki se mu je ponudila med obiskom Združenih držav: lahko bi se namreč srečal s Trumpom nekaj dni pred volitvami v New Yorku, pa je z izgovorom, da ima delegacija že kupljene letalske vozovnice za vrnitev v Evropo, sestanek odpovedal.

Kaj je bil pravi razlog, da se s Trumpom ni želel srečati, je bržkone očitno: ocena, in to povsem zgrešena!, da bo zmagovalka volitev Kamala Harris. Da bo ironija še večja – s slednjo se premier Golob potem sploh ni srečal, ker zanj ni imela časa, saj je bila preveč zasedena s predvolilno kampanjo.

Ali je Golobu potem uspelo vsaj nekoliko popraviti vtis s kratkim decembrskim klepetom s Trumpom v Parizu, bo verjetno jasno v prihodnjih štirih letih. Morda ga je rešila njegova dobra amerikanščina, saj je Golob nedvomno prvi slovenski premier, ki dejansko zelo dobro govori angleščino brez zoprnega ruskega naglasa.

Odnosi med ZDA in Slovenijo, ki bi jim lahko posebno težo dalo dejstvo, da je prva dama Sevničanka, bodo očitno še nekaj časa uganka, čeprav obstaja nekaj indicev, da bo Trump tokrat precej bolj aktiven na zunanjepolitičnem področju kot v svojem prvem mandatu. Zlasti ko bo šlo za odnose z Evropo in prihodnost Nata.

Naredite to deželo spet – veliko

Če bo premier Golob še nekaj časa na trnih glede Trumpa, njegovi koalicijski partnerici SD in zlasti Levica (kjer prezira do Amerike niti ne skrivajo) pa sta glede tega precej manj obremenjeni, se dejansko najbolj smeji desnici. Zanje je Donald Trump v vlogi predsednika ZDA najlepše darilo, ki so si ga lahko predstavljali. In to povsem iskreno, brez taktiziranja: resnično so navdušeni nad programom in ideologijo gibanja MAGA, ki ga pooseblja Trump.

Profimedia

Fotografije poslancev SDS Žana Mahniča, Branka Grimsa in Andreja Poglajna, na katerih 20. januarja, na dan inavguracije, pozirajo s čepicami MAGA v športni dvorani v Washingtonu, so to navdušenje najbolj pristno pokazale. Niso bili sicer častni gostje, ki bi prisostvovali enemu izmed elitnih plesov (kot denimo Ivo Boscarol, škof Jamnik ali zakonca Zorc-Pleskovič) ter pozirali v smokingu in večerni toaleti, ampak za njihovo najbolj zvesto volilno bazo bo verjetno tudi to dovolj.

Čeprav v Sloveniji vsaj doslej nismo imeli populistične stranke, ki bi bila primerljiva s strankami v evropskih državah, pa se zdi, da bo retoriko Trumpovega gibanja MAGA, ki je pogoltnilo republikansko stranko, zdaj bolj očitno in vsaj nekoliko posvojila SDS. Ko gre za besednjak njenega dolgoletnega predsednika, letos ga čaka volilni kongres, na katerem naj bi se po 32 letih vodenja stranke vseeno spet potegoval za nov mandat, menda res zadnji , potem Janša ne samo da v ničemer ne zaostaja za svojim idolom, ampak je Trumpa večkrat celo krepko presegel v izrazoslovju.

Mislimo seveda na Janševo aktivnost na omrežju x, zaradi katerega se je že znašel pred sodiščem. Prav tam se njune skupne poti tudi končajo, čeprav sta imela oba obilico dela s sodnimi procesi. Toda Donald Trump ne glede na vse svoje besede nikoli ni omadeževal sodstva ali dela sodnikov, kajti v Ameriki bi to pomenilo njegovo politično smrt.

Janša pa je prav celjski proces izkoristil za začetek predvolilne kampanje, z napovedjo vojne proti t. i. krivosodju pa je izumil tudi posebno, slovensko različico populizma. Njen vrhunec je fotografija, ki je zakrožila po spletu, na njej pa sta Janez Janša in slogan Naredite Slovenijo spet veliko (Make Slovenia great again).

Vsaj na družbenih omrežjih naša desnica torej uspešno zmaguje, nadeja se celo absolutne večine na prihodnjih volitvah, kar bi pomenilo, da so skrbi trde levice v bistvu odveč, saj Janša z 51 odstotki sploh ne bi potreboval koalicije. Sanje ali nočna mora, odločite se sami …