Koga ali kaj je simboliziral dan republike, danes res nikogar več ne zanima. Pustimo redke obsedence z jugoslovanskim socializmom, titofile in podobne eksote. Ali pa histerične antikomuniste, ki pod vsakim listom iščejo rdečo zvezdo.

Premier Robert Golob se je minuli teden srečal s predsednico republike Natašo Pirc Musar. Nič takšnega, boste rekli, normalno in prav je, da se srečujeta. Drži. Vendar pa je nenavadno, da to počneta tako poredko. Sploh če naj bi se že pred dvema letoma dogovorila za »redne sestanke«.

Najprej se je zalomilo v Leskovcu pri Krškem. Skoraj bi napisal v »neki vasi«, pa na srečo nisem, ker to naselje poznam (tja sem včasih hodil k vulkanizerju). Kajti iz ljubljanske perspektive, na to velja posebej opozoriti, se hitro pripeti pokroviteljski, celo vzvišen odnos do podeželja. Temu primerno se obnašajo tudi mediji in seveda politiki; posebej iz tistih »progresivnih« strank, kjer se potihoma posmehujejo vsemu, kar je v njihovih očeh ruralno.

Ko sem leta 2016 na POP TV komentiral ameriške volitve, na katerih sta se pomerila Hillary Cinton in Donald Trump, tako rekoč vsi resni in ugledni mediji pa so navijali za Hillary, se spominjam spontanega vzklika profesorja Dejana Verčiča, teoretika odnosov z javnostmi in strokovnjaka za komuniciranje, češ da se bo, če zmaga Trump, z družino izselil na Mars.

Gospodarsko sodelovanje z deželami, iz katerih uvozimo za nekaj evrov blaga, se sliši kot slaba šala, ministrska ali celo državniška potovanja v kraje, ki so za Slovenijo v vseh pogledih eksotični, roko na srce, pa niso nič drugega kot diplomatski turizem.

Kako usodno lahko rezultat predsedniških volitev v Združenih državah, ki bodo v tem tednu, vpliva na prihodnost Severnoatlantskega zavezništva (NATO), je morda celo pomembnejše vprašanje, kot pa tisto, ki se nanaša na rusko-ukrajinsko vojno ali konflikt na Bližnjem vzhodu.

Na Slovenskem na maramo židov. Namenoma sem uporabil malo začetnico, da bi poudaril pejorativni odnos nacije do pripadnikov judovske skupnosti. Ni se treba posebej zakopati v knjige, da bi našli dokaze o tem, kako Slovenci teh židov nikoli niso marali.

Na družbenem omrežju x je Janez Janša objavil kratek članek, pravzaprav nekakšen scenarij predčasnih volitev, katerih cilj naj bi bil, kot razkriva prvak opozicije, »skrajšati muke Golobovi koaliciji in hkrati preprečiti oblikovanje desnosredinske razvojne vlade«.

Zakaj je premier Robert Golob sploh obiskal Belo hišo, zakaj ga je ravno sedaj sprejel ameriški predsednik Joe Biden, o čem sta se v resnici pogovarjala in kakšno korist bo imela Slovenija od tega srečanja?

Če želite s sodniki komunicirati, je to v resnici nemogoče. Kakršnakoli vprašanja so pritisk nanje, na njihovo neodvisnost. Kritike pa so sploh nedopustne.

Kakšna bo politična usoda Anžeta Logarja, ki je po skoraj dveh letih, odkar je na predsedniških volitvah presenetil z izjavo, da smo »na začetku nečesa velikega«, izstopil iz SDS in napovedal ustanovitev nove stranke do konca leta?

Prva obletnica vojne v Gazi, ki jo je sprožil teroristični vdor Hamasa v Izrael 7. oktobra lani, kot tudi že več kot dve leti in pol trajajoča ruska vojna v Ukrajini imata skupni imenovalec, ko gre za predloge za njuno končanje. Rešitev, ki jo pri nas zagovarjata nekdanja predsednika Milan Kučan in Danilo Türk, je na videz zelo preprosta: prenehajmo pošiljati orožje sprtim stranem, pa bo mir. »Če bi Amerika prenehala Izraelu dobavljati orožje, bi bilo vojne konec takoj,« verjame Kučan, ki je bil pred časom podobnega mnenja tudi glede Ukrajine.

Predvolilna kampanja se že začenja. Prva, ki je vrgla kamen, je Levica. Tista najmanjša vladna stranka, ki se rada prikazuje kot brezmadežna, a se hkrati sooča z osipom podpore zaradi sodelovanja v vladi, za katero del njenih radikalnih volivcev meni, da je neoliberalna.

Tudi najbolj površni opazovalci slovenske zunanje politike ugotavljajo, da je v njej vse manj vpliva Tanje Fajon in vedno več osebnega angažmaja predsednika vlade Roberta Goloba. Ta vtis se je še povečal z izvolitvijo Slovenije za nestalno članico Varnostnega sveta OZN, saj naša država tam v zadnjem času zastopa stališča, ki so precej bližje neuvrščenim državam in članicam Bricsa kot pa Evropski uniji.

Kljub temu da formalno ni prva dama niti nima nobene politične funkcije, je vpliv Tine Gaber na premierja občuten, zdi se, da glede zunanje politike celo narašča.

Tudi najbolj površni opazovalci slovenske zunanje politike ugotavljajo, da je v njej vse manj vpliva Tanje Fajon in vedno več osebnega angažmaja predsednika vlade Roberta Goloba.

Takšna misel je veljala v »mirnem« času, v normalnih razmerah. Gospodarska nihanja niso nič neobičajnega, vendar tokrat nismo več v običajnih, normalnih razmerah. Nemčija je dejansko že približno eno leto v recesiji, posledice pa počasi in nezadržno prihajajo tudi k nam. Že se čutijo zlasti v avtomobilski industriji, saj je v Sloveniji dobršen del gospodarstva odvisen od naročil iz Nemčije.

V življenju sem spoznal več ljudi, za katere mi je bilo jasno, da so kriminalci. Mafijci. Nekateri so bili v oblekah s kravatami, njihov delodajalec je bila Republika Slovenija. Drugi, bolj »prvinski« mafijci, pa so si zelo različni. Spodaj so uličarji, primitivci, ki se počasi vzpenjajo. V drugo skupino bi lahko uvrstili šefe, ki so se povzpeli že zelo visoko ali celo na vrh piramide. Višje so, bolj kultivi-rano se obnašajo.

Več kot očitno je, da Evropski parlament ne bo potrdil vseh 26 kandidatk in kandidatov. Kdo bo izvisel in kako majava je kandidatura Marte Kos.

Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je prišla slovenskemu premierju Robertu Golobu na Bled osebno povedat, da koga noče za komisarja.