Ker ministrica za kulturo Asta Vrečko s svojo ekipo v treh letih ni bila sposobna spraviti skupaj spodobnega predloga novega zakon o medijih? Kje pa, vanjo se razjarjeni novinarski aktivisti ne bodo obregnili, saj je bolje, če so dežurni krivci »zasebni medijski lastniki«. Bog ne daj, da bi kakšno neprijetno vprašanje doletelo tovarišico Asto. Recimo tisto, po kakšnih kriterijih njeni uradniki razdeljujejo denar na javnih razpisih, da mediji, ki profesionalno opravljajo svoje delo, ne dobijo niti evra?

Novinarji, ki objokujejo odpuščanje kolegov, imajo težave s spominom in načelnostjo. Ko so pred leti množično odpuščali pri nekdanjem »samostojnem časniku za samostojno Slovenijo«, ni bilo kakšne posebne solidarnosti, kaj šele javnih protestov. Zdaj pa se zdi, kot da se odpuščanje dogaja prvič v zgodovini slovenskega žurnalizma in – kar je še hujše – celo pod levo vlado, ki naj bi bila posebej zaščitniška do »svojih« medijev in novinarjev. Cel kup v temelju zgrešenih tez in hipotez, zaradi katerih so nekateri medijski ustvarjalci očitno izgubili razsodnost. 

Ko gre za politiko, pa naj bo leva ali desna, ni važno, ne moremo govoriti o simpatičnosti ali naklonjenosti. Razen seveda, če ste režimski človek in pišete tako, kot oblast pričakuje od vas. Tudi takšnih profilov v tej državi ne manjka. Ampak o njih ne bomo sodili, ker lahko to na koncu naredijo njihovi bralci, gledalci ali poslušalci.

Za vse druge, ki pomilujemo kolege, ki redno hodijo v posteljo s politiko, pa ni nobenih dilem: novinarji s politiki ne morejo biti prijatelji, kaj šele zavezniki. Že to, da se v Sloveniji politiki tako pogosto ukvarjajo z mediji in novinarji, je svojevrstna anomalija. A v določenih primerih žal ne gre drugače; medijsko zakonodajo sprejema parlament, v katerem vlada določena politična koalicija, katere cilj je sprejeti takšen medijski zakon, ki bo v njeno korist. Zato obljublja tudi bombončke, s katerimi želi medije oziroma njihove lastnike prepričati, da bo država finančno pomagala tistim v stiski. 

Novinarski sindikati, ki so danes v šoku, ker odpuščajo novinarje, Janša pa je v opoziciji, bi najraje videli, da bi ministrica za kulturo našla način, da finančno pomaga tistim uredništvom, ki najbolj potrebujejo denar. Prihajamo do absurdnih idej, pričakovanj ali celo zahtev: davkoplačevalci bi financirali medije, torej novinarje in urednike, ne pa tudi izdajateljev oziroma lastnikov, ki ne bi bili upravičeni do »pomoči«.

Bog ne daj, da bi kakšno neprijetno vprašanje doletelo tovarišico Asto. Recimo tisto, po kakšnih kriterijih njeni uradniki razdeljujejo denar na javnih razpisih, da mediji, ki profesionalno opravljajo svoje delo, ne dobijo niti evra?

Tako zmešanih, s pravnim redom sprtih predlogov že dolgo nisem slišal. Zakaj raje ne predlagajo ustanovitve medijskih zadrug, ki bi jih financirala vlada, v njih pa bi izdajali tiskane in spletne medije. Del novic bi brezplačno prispevala državna Slovenska tiskovna agencija, pomagal bi tudi urad vlade za komuniciranje. Takšen novinarski kolhoz bi imel sicer kronično težavo s kredibilnostjo, saj ne moreš biti samostojen in neodvisen, če te plačuje vlada, ampak saj bi novinarji sčasoma postali solastniki in bi se s pomočjo podjetji v državni lasti, ki bi pri njih oglaševala, sami financirali.

Vse skupaj je karikatura normalnosti. Mediji seveda tako ne morejo delovati, novinarji in uredniki pa, razen zaposlenih na nacionalki, nismo javni uslužbenci. Tisti z nekaj zgodovinskega spomina morda niste pozabili prvega kroga privatizacije, ko so zaposleni v medijskih hišah postali njihovi solastniki. Vzemimo za primer časopisno hišo Delo, katere vrednost je takrat dosegla vrtoglave višine, in prvih deset, petnajst največjih individualnih lastnikov je čez noč razpolagalo s konkretnim premoženjem v vrednostnih papirjih. Mislite, da so ohranili lastniške deleže, se povezali med sabo, vlagali v svojo časopisno-založniško hišo? Seveda ne. Raje so prodali delnice in si kupovali nepremičnine, jadrnice in avtomobile. Toliko o novinarski pripadnosti.

Seveda pa je namesto treznega pogleda na medijsko lastništvo, ki že nekaj let ni noben privilegij, pač pa navadno breme, saj se v medije ne splača vlagati, ker dobičkov ni ali pa so preveč skromni, da bi kaj pomenili, lažje obujati nostalgijo za socialističnim samoupravljanjem, ko je bila lastnina od vseh in od nikogar hkrati, in v slogu podalpskih rdečih kmerov razglašati zasebne lastnike za zločince, ki bi jih morali z bajoneti pregnati v morje.

Namesto pluralne in demokratične javne razprave, v kateri bi sodelovali tudi medijski poznavalci, ki nismo na seznamu prijateljev ministrice za kulturo, je več let nastajal predlog zakona o medijih, za katerega je velika verjetnost, da ne bo sprejet pred naslednjimi volitvami. Sedanji zakon je star že skoraj dvajset let in je seveda temu primerno zastarel, ampak novinarji in uredniki, ki danes objokujejo odpuščanje v zasebnih medijih (ali imamo poleg RTV Slovenija in STA še kakšne državne medije?), so leta 2025 prišlo do spoznanja, da politiki – tako levi kot desni – ustreza, če so mediji na robu preživetja, saj so tako bolj dovzetni za sugestije, želje in pričakovanja politike.

Vau, neverjetno, do česa so se dokopali! In to po zimskem spanju, ki je trajalo 30 let. V tem času smo se »zasebni mediji« vsak dan znova borili za preživetje na medijskem trgu, in to brez političnih botrov, brez sinekur medijskih skladov in podobnih državnih subvencij. Sami in brez solidarne podpore novinarskih stanovskih organizacij, predvsem monopolnega DNS, ki se je znal oglašati in opravljati svoje delo predvsem takrat, ko na oblasti niso bili njegovi politični sponzorji.

Dolgoletna nezdrava, nenormalna in za novinarstvo pogubna simbioza je očitno dosegla svoj konec … Žalujoči se ogrinjajo v črnino in objokujejo smrt slovenskega žurnalizma. Naj zadnji ugasne luč, da bomo lahko zaprli to poglavje in jutri obrnili novo stran.