Kajti če upoštevamo trenutna razmerja sil in razpoloženje med ljudmi, potem SDS sicer lahko računa na relativno zmago, vendar pa brez koalicijskih partnerjev ne bo mogla sestaviti vlade. Še več, doslej je Janša za prevzem oblasti vedno potreboval vsaj eno koalicijsko partnerico z drugega, torej levosredinskega pola.

Od kod torej njegovo prepričanje, da se bo prihodnje leto vrnil na oblast? Je možno, da v resnici nima posebnih zadržkov glede sodelovanja z levico, celo s »komunisti« ne, saj je v svojem zasebnem življenju doslej povsem normalno komuniciral z vsemi, tudi s predstavniki nasprotnega pola, če je pač tako naneslo. Politika je politika, posel pa posel.

Zgodbo začenjamo v odročnem predelu Kočevskega, na obrobju pragozda Krokar, kamor je prepovedano vstopiti brez spremstva vodnika in kjer obstaja precejšnja verjetnost, da srečate medveda. Med pragozdom in prelazom Strma reber, kjer se z nadmorske višine skoraj 1000 metrov slikovita panoramska cesta spusti v zgornji del doline Kolpe, v Osilnico, v deželo pravljičnega junaka Petra Klepca, je nekaj kilometrov gozdov. Tja le redko zaidejo naključni obiskovalci, kaj šele turisti. V tej divjini razen makadamske ceste ni znakov civilizacije. A če bi koga pot po naključju zanesla v te kraje in bi z nekaj sreče prišel do majhne jase, bi presenečen opazil dve lični lovski koči.

Primož Lavre

Pred mnogimi leti, pripovedujejo okoliški prebivalci, ko se jim razveže jezik, je Rajko Janša, mlajši in podjetni brat Janeza Janše od države za 99 let vzel v zakup brunarici, ki stojita nekaj deset metrov druga od druge. Po poročanju medijev je za zakup v času, ko je bil njegov brat minister za obrambo, plačeval dobesedno simboličen znesek.

Brata Rajko in Janez, ki ga je na tisti konec Slovenije vežejo posebni spomini, saj je v Kočevski reki nastala Manevrska struktura, zametek slovenske vojske, menda nista prav pogosto prihajala na »vikend v pragozdu«, čeprav so kočevski komunalni delavci in gozdarji vseskozi skrbeli za prevoznost in urejenost makadamske ceste. Celo elektriko so jima napeljali iz več kilometrov oddaljenega Borovca, zaradi česar je bilo celo nekaj medijskega hrupa, saj naj bi posekali nekaj dreves v zaščitenem naravnem okolju, za kar pa niso imeli dovoljenja.

Od pragozda do Ženevskega jezera

Borovec je danes zaselek nekaj hiš, nekoč pa je bil sestavni del t. i. zaprtega kočevskega območja. V Borovcu je bil bunker Udbe, kjer naj bi se skrival del tajnega arhiva, za katerega je skrbel Ivan Maček Matija, nesporni gospodar zaprtega območja. Toda leta 1990, ko je bila tam nova demokratična oblast, niso našli ničesar več.

Od Borovca se potem cesta spustil še nekaj kilometrov nižje proti Kočevski reki. Nekaj ovinkov pred njo pa je v ozki, senčni dolini v začetku devetdesetih nastala specialna brigada ministrstva za obrambo, imenovana tudi Moris. Zaradi tega morda ni naključje, da sta imela brata Janez in Rajko leta in leta »vikenda« prav na tem koncu Slovenije, ki se ga še danes drži sloves misterioznosti in konspirativnosti.

Bobo

Očitno pa sta se odločila, da nepremičnin sredi divjine ne potrebujeta več, čeprav je Rajko zanju plačeval simbolično najemnino, zato sta obe lovski koči vrnila lastniku – vmes je bil to Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov – ki je očitno takoj našel novega interesenta. Po čistem naključju je bil to stari znanec Rajka in Janeza Janše, njun nekdanji grosupeljski »sosed«, tedaj znani odvetnik Aleksander, ki danes uraduje v Nyonu ob Ženevskem jezeru v vlogi predsednika Evropske nogometne zveze.

Četudi so mediji poročali, da naj bi država okoli leta 2008 brunarici prodala, je vprašanje, če se ni zamenjal le najemnik. Iz izpiska iz zemljiške knjige namreč ni moč razbrati, da bi glede parcele 720 v katastrski občini Borovec prišlo do kakšne spremembe lastništva, saj je kot imetnik lastninske pravice še vedno vpisana Republika Slovenija.

Ne glede na lastniški status obeh brunaric, ki sta očitno zamenjala najemnika, pa sta bila oba nedavno temeljito prenovljena, na dovozni cesti sta zdaj celo potopna stebrička z opozorilom, da gre za zasebno zemljišče (?). Ali zaradi tega novi najemnik kaj bolj pogosto prihaja v »svoj« pragozd, nam ni uspelo izvedeti. Je pa vsekakor prenova, ki so jo izvedli arhitekti in inženirji podjetja Riko, vredna omembe v bleščeči reviji za dizajn in arhitekturo.

Skrivnosti slovenskih gozdov

Kočevski gozdovi imajo v novejši zgodovini Slovenije posebno mesto, lahko bi celo rekli, da poseben status zaradi povojnih pobojev, ki so v glavnem potekali prav v tem delu Slovenije. Kot član socialistične mladine in mladi komunist Janez Janša po lastnih besedah, ki jih je zapisal v knjigi Okopi, ni imel posebnega odnosa do povojnih pobojev, dokler mu ni oče v prelomnem trenutku njegove politične kariere – na predlog ljubljanske in mariborske študentske organizacije je kandidiral za predsednika Republiške konference Zveze socialistične mladine Slovenije (ZSMS) – zaupal resnico o svojem domobranstvu in skorajda čudežni rešitvi iz brezna, kamor je padel skupaj z množico na smrt obsojenih. Očetova zgodba je na Janeza Janšo odločilno vplivala pri nadaljnji politični poti kot tudi ideološki usmeritvi.

arhiv Reporterja

Lahko bi rekli, da je razkritje družinske skrivnosti, ki je bila tudi travma, sprožilo prvi Janšev politični premik: nenadoma ni bil več komunist, ni se mogel identificirati z ideologijo in politiko, ki bi skoraj ubila njegovega očeta. Vseeno pa je minilo še nekaj let, preden je lahko kot politik suvereno nastopil kot zagovornik tistega dela slovenskega narodovega telesa, ki so ga povojni poboji najbolj prizadeli.

Ko se je vzpostavil kot nekakšen zaščitnik žrtev komunizma, je postal tudi legitimni in predvsem relevantni sogovornik Rimskokatoliške cerkve na Slovenskem, ki je pred tem že po inerciji podpirala krščanske demokrate. Do ključnega preobrata v mentaliteti ljubljanske nadškofije je prišlo po letu 1997, ko je nadškof in metropolit postal Franc Rode. Tega je Janša s svojo karizmo in politično energijo zelo prevzel in simpatije cerkve so nepreklicno prešle na stran SDS.

Škorpijon v ascendentu

Druga velika Janševa transformacija je bila manj osebna, prav nič intimna, ampak bolj kot ne pragmatična in politična. Potem ko je leta 1993 prijateljsko prevzel Pučnikovo Socialdemokratsko stranko Slovenije (SDSS), jo je v nekaj letih tako preoblikoval, da je na naslednjih volitvah postala relevantna politična sila in dobila kar štirikrat toliko poslanskih mandatov.

Toda hkrati je stranko iz socialdemokratskega oziroma socialističnega političnega tabora počasi premikal proti desni, dokler od socialdemokratske ideje ni ostalo drugega kot nekaj knjig strankinega podpredsednika Milana Zvera, za katerega so zlobni jeziki trdili, da je verjel v socialno demokracijo in Etbina Kristana, voditelja Jugoslovanske socialdemokratske stranke pred I. svetovno vojno, še tedaj, ko je bila SDSS politično in ideološko že povsem »na drugi strani«.

A podobno, kot je bila neuresničljiva Pučnikova iskrena, četudi nekoliko naivna zamisel o postopni združitvi SDSS in Združene liste kot stranke, ki vsaj deloma izvira iz nekdanje zveze komunistov, je bila nenavadna tudi priključitev Janševe stranke (šele kasneje se je iz SDSS preimenovala v SDS, Slovensko demokratsko stranko) družini evropskih ljudskih strank.

Primož Lavre

Kot pove že ime, gre večinoma za krščansko demokracijo in desnosredinske stranke, ki so tradicionalno naklonjene krščanstvu. Janša je nelagodje rešil na osebni ravni; z malo pomoči prijateljev iz ljubljanske nadškofije je postal politik z vsemi zakramenti, se končno tudi (prvič) cerkveno poročil in začel iskati prostor pod evropskim konservativnim nebom.

Dobro desetletje se je zdelo, da bo Janševa transformacija iz mladega komunista prek socialdemokrata našla svoj logičen zaključek in duševni mir v konservativni politiki, ki je prevladujoča tudi v Evropski uniji in ki ima najmočnejši položaj v Evropskem parlamentu.

Obe predsedovanji Evropskemu svetu, ki jo je uspešno izpeljala Slovenija pod Janševo vlado oziroma vladama (2008, 2021), sta takšen občutek potrjevali: v vlogi premierja je Janša deloval dovolj suvereno tudi med evropskimi voditelji.

Proti koncu svojega tretjega premierskega mandata je naredil tudi nekaj, česar Ukrajina nikoli ne bo pozabila: prepričal je poljskega in češkega kolega, da morajo prebuditi okamenelo Evropsko unijo, ki jo je Putinova invazija na Ukrajino ujela popolnoma nepripravljeno. Janša, Morawiecki in Fiala so se 15. marca 2022 z vlakom odpravili v Kijev in obleganemu mestu prinesli nekaj upanja. Bili so prvi tuji državniki, ki so obiskali Ukrajino.

Čeprav je bil Janša na zunanjepolitičnem področju podobno kot nekoč Richard Nixon v bistvu zelo dober, je imel doma vse večje težave. Kot da ne bi razumel, da je zunanja politika lahko učinkovita le pod pogojem, da so politične razmere doma stabilne in pod nadzorom.

Janša je kot premier dobro o vedel, kaj so strateški interesi Slovenije in kakšna je vloga njegovega zunanjega ministra Anžeta Logarja pri tem, vendar ga je vse bolj spodnašalo na notranjepolitičnem prizorišču. Ko je marca 2020 v izjemno težkih, domala dramatičnih okoliščinah od svojega predhodnika, ki je kapituliral pred prihajajočo epidemijo, prevzel vlado, je imel v rokah kapital, ki bi ga lahko oplemenitil in zmagal na naslednjih volitvah.

Slovenci niso pozabili, da je bil Janša eden ključnih osamosvojiteljev in da če kaj obvlada, potem so to izredne razmere. Lahko bi se obrnilo drugače, pa se ni, v tretjem mandatu se je Janša izkazal kot mojster katastrofe komuniciranja z javnostjo. Slovenci so mu zamerili, da jih je obravnaval kot brezpravne osebke in da je policija preveč grobo ravnala s protestniki.

Takšnega poraza, kot ga je SDS doživela 22. aprila 2022, ne bi preživel noben predsednik stranke. Janša ga je. Toda pod na videz enotno in celovito strankino fasado so se še isto leto začele kazati razpoke in konec leta 2022 se je Janši, ki je na čelu SDS že od leta 1993, »zgodil« Anže Logar.

Njegova pot do nove politične stranke je bila sicer dolga, Demokrati še vedno nimajo svoje poslanske skupine, vendar se zdaj pojavljajo namigi, da bi se pat položaj utegnil kmalu spremeniti in da bosta Logar in Eva Irgl dobila še tretjega simpatizerja oziroma odpadnika iz SDS, kar bi glede na poslovniške določbe lahko pomenilo, da je pot do poslanske skupine Demokratov končno odprta.

Primož Lavre

Podrejanje kot način vladanja

Prihodnost Logarjeve politične poti morda res ni več odvisna od Janeza Janše, čeprav mu ravno on lahko najbolj škoduje. A če razmišlja taktično, mu ne bo pretirano skakal po glavi, kajti Logar bi mu lahko prihodnje leto zelo koristil – če mu bo le uspelo priti v parlament. Kajti kot smo ugotavljali v uvodu: brez širše koalicije Janša doslej še nikoli ni sestavil vlade.

Tisti, ki bolje poznajo Janšev modus operandi, poudarjajo zlasti njegovo nezmožnost odpuščanja. Doslej je silno redko komu kaj odpustil. Še najtežje tistim, ki so mu ugovarjali ali se mu celo uprli. Redki so se mu kdaj postavili po robu. Nekaj takšnega je Janša leta 2001 očital Ivu Hvalici – češ da naj bi se spogledoval z idejo o kandidaturi za predsednika na strankinem kongresu v Celju.

Janševi mediji so se nad Hvalico spravili z vsemi topovi. Ni bilo potrebno, Hvalica, ki je vedel, koliko je ura, se je sam umaknil in politično upokojil. Ko je poleti 2022 umrl, so na pogreb prišli tudi njegovi nekdanji poslanski kolegi iz SDS. Janše ni bilo. Tisti, ki si upajo kritično komentirati obnašanje svojega šefa, so le molče zmajevali z glavo.

Nekaj leta po Hvalici je stranko zapustila tudi Romana Jordan Cizelj, evropska poslanka in dolgoletna pomembna funkcionarka stranke, za katero bi lahko rekli, da je bila »liberalno« krilo stranke. Romana Jordan je Janši ob neki priložnosti ugovarjala na seji vodstva stranke, kar je povzročilo manjši šok, vendar za čuda ni bilo nobenih takojšnjih posledic.

Toda politična prihodnost dvakratne evropske poslanke je bila v SDS vse manj verjetna, zato se je iz stranke postopoma umaknila. Janša se je z leti in počasi razšel tudi z Miho Brejcem, Bogomirjem Špiletičem, Mirkom Zamernikom, Dragutinom Matejem, Sonjo Ramšak, Dimitrijem Ruplom … In nenazadnje tudi z Andrejem Bajukom, ustanoviteljem Nove Slovenije, ki je bil po Lojzetu Peterletu prvi premier desne sredine.

Janša se je do Bajuka, ki je poleti 2000 za nekaj mesecev prevzel vodenje vlade, v kateri je bil šef SDS minister za obrambo, ves čas obnašal nezaupljivo in ga je želel imeti pod nadzorom. Do teh spoznanj se je Bajuk po lastnih besedah dokopal šele kasneje, ko ni bil več v politiki. Takrat je v zasebnih pogovorih resignirano govoril o svoji naivnosti. Janši ni osebno zameril ničesar, bil pa je vidno prizadet zaradi govoric o prisluškovanju.

Podrejanje je bržkone tista beseda, ki največ pove o Janševemu političnem delovanju, v katerem je na vrhu lestvice vrednot brez dvoma lojalnost, zvestoba. Tistim, ki se nikoli ne pregrešijo in so mu slepo vdani, Janša presenetljivo veliko dovoli in celo odpušča. Težave pa imajo tisti, ki so v šefovih očeh preveč »samosvoji in nepredvidljivi«. Včasih je dovolj že to, da delujejo samostojno.

Primož Lavre

Nekoč je Janšo na neki dogodek stranke v Laško peljal eden izmed občasnih voznikov, ki je bil tudi v vlogi varnostnika. Ker je predhodno preveril vse, kar je v takšnih primerih potrebno, je seveda v naprej načrtoval tudi pot nazaj. Ko sta se vračala v Ljubljano, mu je Janša namignil, naj gre po poti, ki si jo je očitno zaželel v tistem trenutku, voznik pa mu je mirno odgovoril, naj te reči prepusti njemu in se ne obremenjuje z vožnjo. Nikoli več ga ni vozil.

Potreba po nadzoru in podrejanje je nekaj, o čemer je že pred več kot desetletjem govoril nekdanji dolgoletni podpredsednik SDS Miha Brejc: »SDS ni sposobna partnerskega odnosa, zlasti ne s strankami z desnosredinskega političnega spektra. V koaliciji pričakuje zgolj podrejanje. Predvsem pri za Janšo osebno pomembnih temah, kot so ideološki obračuni in nastavljanje kadrov v gospodarstvu, je vsako drugačno mnenje, kaj šele glasovanje, ožigosano kot izdaja ter izpostavljeno napadom in poniževanju.«

Po človeški plati je Janšev kompleks nezmotljivega vodje najbolj razgalila preprosta, a iskrena izpoved Vere Ban, nekdanje tajnica Jožeta Pučnika, ki se je dolga leta razdajala v tajništvu SDS : »Nikoli nisem verjela, da me bodo razmere prignale do te odločitve, a kar je preveč, je preveč ... dojela sem, da v članstvo stranke ne sodim več in da sem dolžna ta korak storiti zaradi Pučnika, ki ne bi dovoljeval, da bi iz stranke odhajali ljudje, ki so zanjo in Slovenijo veliko storili.«

Kaj pomenijo Janševe osebne zamere

Omenili smo dve veliki Janševi transformaciji od leta 1988 dalje in prišli do začetka tretje, za katero ugotavljamo, da pravzaprav še poteka in da še ni končana. Gre pa za postopno oddaljevanje od politične družine Evropske ljudske stranke (ELS) in vse bolj očitno koketiranje z bolj desnimi skupinami, suverenisti in nacionalisti.

Janša je že v času, ko se je politično pa tudi zasebno zbližal z madžarskim premierjem Viktorjem Orbanom, nakazoval, da se strinja z marsikaterimi madžarskimi kritikami na račun Bruslja in Evropske komisije. Toda sčasoma se je krepila tudi njegova osebna antipatija do Ursule von der Leyen kot predsednice Komisije – in v tem pogledu je Janez Janša politik, ki slabo skriva svoje razpoloženje. Odnosi z Brusljem so se posebej zaostrili med letom a 2020 in 2022, ko so evropski liberalci in socialisti Janši očitali, da zatira medije in poskuša prevzeti nacionalno televizijo.

Bobo

To vojno je njegova vlada gladko izgubila, resnici na ljubo kakšne prav učinkovite piarovske strategije niti niso imeli in na koncu je vlada, ki jo je vodil Janez Janša, obveljala za skorajda iliberalno (po vzoru madžarske ali poljske), na drugi strani pa je spodletel tudi poskus kadrovskega naskoka na Slovensko tiskovno agencijo (STA), medtem ko je nacionalna televizija tako ali tako posebna zgodba.

Po nekaj letih vztrajnega oddaljevanja od svoje politične družine in poplavi navdušenja nad Trumpovim populističnim amerikanizmom se je SDS tudi po Janševi zaslugi znašla pred razpotjem. Kajti vse kaže, da se njihova kohabitacija z Evropsko ljudsko stranko izteka in da so osebne zamere, ki jih Janša goji do von der Leynove in še nekaterih evropskih politikov, prevelike, da bi bil možen korak nazaj.

Za SDS kot daleč najmočnejšo stranko na desnici bi bila sicer racionalna poteza, da svojo politično pripadnost ELS temeljito premisli, toda ta stranka, kot bomo kmalu videli, ima že od leta 2001, ko se je na tnalu znašel njen priljubljeni poslanec Ivo Hvalica, precejšnje težave z notranjo opozicijo oziroma različnimi mnenji. Zlasti če se ob njih ogroženega počuti predsednik stranke.

Ali se bo torej SDS še pred naslednjimi parlamentarnimi volitvami tudi formalno poslovil od zavezništva z evropsko krščansko demokracijo in zmernimi konservativci? Četudi se zdi to možno in čeprav se Janša tudi s svojimi izjavami pogosto bolj kot na desno sredino umešča proti skrajni desnici, zaradi česar so SDS že začeli primerjati celo z nemško AfD, pa bi bil odhod iz demokrščanskega tabora v tem trenutku tudi za Janšo tvegan.

Predvsem zaradi odnosa s cerkvijo, ki mu je precej bolj naklonjena kot kateremu drugemu voditelju na desnici. Nobena skrivnost ni, da ljubljanska nadškofija, kjer se določa cerkvena politika na Slovenskem, vidi Janšo kot edinega zanesljivega in tudi dovolj trdnega zaveznika na desnici. Ker je cerkev predvsem pragmatična, ko gre za odnose s posvetnimi svetom, bi bilo za Janšo nespametno, da bi zapravil ta kapital.

Kajti cerkev ne bi a priori podprla vsake njegove politične avanture, še posebej ne, če bi se dogajala precej bolj desno, morda celo skrajno desno. Poleg tega je slovenska cerkev previdna tudi zaradi negotovih razmer v Vatikanu, kjer so papežu Frančišku morda šteti dnevi. Kdo ga bo nasledil? Kaj, če bo bolj pozoren na razmere v evropskih cerkvah od Argentinca, ki je Slovenijo poznal predvsem po potici in nogometu?

Profimedia

Vse bližje nemški AfD?

Pred naslednjimi volitvami v državni zbor, kjer se relativna zmaga nasmiha SDS, sicer pa naj bi večino kot običajno vseeno prejele levosredinske stranke, bo ključno to, kakšno politiko bo SDS gradila do odprtih vprašanj doma in po svetu. Kajti trenutno Janšo pred utemeljenostjo obtožb, da se je povsem podredil populistični desničarski agendi, rešuje le še načelna drža glede Ukrajine oziroma obsojanje Putinovih zločinov.

Če bo glede Ukrajine in Rusije spremenil mnenje, bo Janša morda ravnal v skladu s pričakovanjih mednarodnih sponzorjev, vendar bo dokončno zapravil svojo kredibilnost doma.

V bistvu ima Janša pred seboj dve poti: ena je podobna nemški CDU, ki je zmagala na volitvah preteklo nedeljo. Tu ima SDS edino konkurenco v Novi Sloveniji, za katero tako ali tako vemo, da poskuša čim bolj slediti svojim nemškim krščanskodemokratskim sorodnikom.

Kajti če bi se SDS zaradi Janševih osebnih zamer in kapric odpovedala tej politični družini, bi se s tem odrekla tudi zastopanju krščanskodemokratskih idej v slovenskem političnem prostoru in jih prepustila NSI. Vzporednice z devetdesetimi, ko je SDSS odstopila Združeni listi socialdemokratsko idejo in levosredinski prostor, se ponujajo kar same.

Paradoks pa je le navidezen, saj SDS dejansko ne bi prav ničesar »prepustila ali »podarila« NSI, pač pa bi se le umaknila iz tega dela političnega prostora in se postavila še bolj na desno. Poleg tega je vtis, da Janša NSI in še zlasti njenega predsednika Mateja Tonina ne mara, deloma pravilen.

Poznavalci pripominjajo, da ne gre za osebno averzijo, ampak bolj za prepričanje, da je SDS tako superiorna stranka, da bi se ji morala NSI enostavno podrediti. Ker je Tonin benevolenten politik, Janša ne uporablja najbolj strupenega jezika, kot ga je denimo pri Ljudmili Novak, Toninovi predhodnici.

Če pa bi se vseeno zgodilo, da bi Janša zapustil Evropsko ljudsko stranko, potem bo SDS v prihodnjih mesecih verjetno res vse bolj podobna Alternativi za Nemčijo. To bo pomenilo ostro, četudi všečno, razumljivo in v nekaterih primerih tudi argumentirano retoriko brez dlake na jeziku in s še več populizma. K temu dodajmo še malo demagogije in osiranja političnih nasprotnikov, medijev, civilne družbe.

Primož Lavre

Nič novega? Morda res ne, čeprav se zdi, da nismo še videli vsega. Pri Janezu Janši zagotovo ni vse tako, kot je videti na prvi pogled. Politična kariera je le ena plat kovanca – in še tu je doslej opravil nekaj »kopernikanskih obratov«, zadnjega še vedno izvaja in še ni končan.

Njegovi politični nasprotniki na levici so ga že nekajkrat pokopali, pa sploh še ni bil politično truplo. Na levici radi poenostavljajo in zaradi tega prihajajo tudi do napačnih zaključkov. Prva napaka je podcenjevanje. Janša je izjemno priden, deloven človek, pravzaprav deloholik, predvsem pa je zelo discipliniran in pri svojih 66 v nadpovprečni formi. Če bo zdrav, lahko določa slovensko politiko še naslednjih deset let, s čimer bi se zapisal v zgodovino Slovencev.

Oziroma če parafraziramo del njegovega premierskega govora, za katerega so potem ugotovili, da je malce plagiata: morda ne bo politik, ki je bil najdlje na oblasti v zgodovini Slovenije, je pa vsekakor človek, ki je imel najdaljšo politično kariero. Neprekinjeno že 37 let, vse od leta 1988.