Hitro je skalkuliral, da se mu nadaljevanje hibridne vojne z Rusijo ne splača, saj je Putin pripravljen sodelovati z njim, če mu pusti, kar je zasedel v Ukrajini, in prizna pravice iz hladne vojne, ko je bila Vzhodna Evropa v sovjetski interesni sferi. Pod temi pogoji, pravijo v Kremlju, se obeta sodelovanje in prijateljstvo Amerike in Rusije. V Bruslju in evropskih prestolnicah gredo voditeljem ob tem lasje pokonci, nekaj vznemirjenja je že čutiti tudi v speči azijski velikanki Kitajski.

Daleč stran od 1200 kilometrov dolge ukrajinske fronte, pod žgočim soncem Jugovzhodne Azije se počasi izteka glavna turistična sezona. Na peščenih plažah Phuketa prevladujejo turisti, ki jih opazite že od daleč, saj njihova bela polt dokazuje, da so pravkar prišli na počitnice na Tajsko iz hladnejših krajev. Med njim so tudi moški, ki s sončnimi opeklinami vzbujajo sočutje mimoidočih, vendar se zdi, da sami nimajo težav s tem. Biti opečen na tropskem soncu je za Ruse nekakšen statusni simbol. Da, Rusi so tisti, ki so dobesedno okupirali ta tajski otok, kamor po začetku vojne v Ukrajini prihaja med glavno sezono – od novembra do konca marca – skoraj milijon Rusov. Menda jih samo na Phuketu zdaj stalno živi že okoli 60.000, zato ta tajski otok imenujejo mala Moskva.

Ruski turisti so zanimiv fenomen, iz katerega lahko razberemo nekatera geopolitična dejstva. Odkar je njihova domovina agresorka v Ukrajini, se je seznam priljubljenih počitniških destinacij za Ruse nekoliko skrajšal. Turčija in Egipt za tiste z manj denarja, Tajska in Vietnam za višji srednji sloj ter Združeni arabski emirati in Maldivi za bogatejše. Toda Rusi ne ustrezajo več nekdanjim stereotipom iz devetdesetih; ne pijejo in ne razgrajajo, tudi z denarjem ne razmetavajo več in se ne bahajo, kot so se nekoč. Pravzaprav se obnašajo celo bolj kulturno od večine evropskih turistov. V glavnem potujejo kot družine, držijo se zase in niso komunikativni.

Prav to slednje je posebej fascinantno, kajti v zadnjih treh letih, odkar so v vojni z Ukrajino in Evropo, sem med družinskimi počitnicami srečal ogromno ruskih družin, pa vendar se mi niti enkrat ni posrečilo zaplesti v pogovor z njimi. Večinoma že zato ne, ker niso govorili nobenega drugega jezika kot ruskega. Vendar pa niso bili vsi takšni analfabeti. Dejstvo je, da jih veliko enostavno ni želelo nobenega stika s tujci, sploh z zahodnjaki ne. Slovenci smo – pa če bodo naši rusofili in putinoljubci ob tem še tako zgroženi - za Ruse pač zahodnjaki in sovražniki.

Šimen Zupančič

Kako je Rusija odšla iz Evrope

Z uvodno digresijo izpostavljam dejansko razpoloženje in vzdušje med ruskim prebivalstvom, za katerega pogosto ne vemo natanko, kakšno je njegovo mnenje o vojni v Ukrajini. Če so Rusi, ki zaradi svojega ekonomskega položaja brez težav počitnikujejo v tropih, tako zadržani do tujcev, se pravi zahodnjakov in še posebej Evropejcev, kakšno je potem šele razpoloženje doma v Rusiji, kjer vladata popolna medijska cenzura in informacijska blokada? Verjetno je moč pritrditi ocenam, da večina prebivalcev podpira Putina in da večina vsaj ne nasprotuje posebni vojaški operaciji, četudi si želi, da bi se čim prej končala.

Podoživljanje ruskih turistov in njihove hladne, četudi vljudne odmaknjenosti, pokaže precej več od politoloških analiz ali socioloških študij današnje Rusije. Če to postavimo v kontekst mednarodnih odnosov in vrednotenja Zahoda, kot ga danes razume povprečni Rus, se zdi bolj razumljivo zbliževanje med Združenimi državami Amerike in Rusijo, ki se dogaja zaradi Donalda Trumpa in odobravanja Vladimirja Putina. Kaj natanko je kemija njunega odnosa, morda ne bomo nikoli vedeli, vendar pa imamo opravka z obojestranskimi simpatijami in naklonjenostjo. Zagotovo je patologija tista, ki ju druži, saj je ameriški predsednik (maligni) narcis, za Putina pa že dolgo vemo, da ima precej očitna znamenja psihopata.

Induktivno sklepanje, torej iz posameznega k splošnemu, bi torej potrdilo, da so Rusom mnogo bližje Američani kot Evropejci in da gre za mešanico strahospoštovanja in občudovanja. Nenazadnje o tem subliminalno sporočajo tudi napisi na majicah ruskih turistov: ameriških brandov ne manjka, evropskega ni skoraj nobenega. Evropa je v ruski očeh nekaj negativnega, kar se sklada tudi z narativom oziroma ideologijo vladajočega režima. Putin in njegov aparat že poldrugo desetletje sistematično prikazujeta Evropo kot degenerirano, propadajočo skupnost držav, ki se pospešeno islamizira, feminizira in pada v objem homoseksualnega lobija. V svetopisemski prispodobi je Evropa unija novodobna Sodoma in Gomora, iz katere bežijo vsi normalni in moralni ljudje.

Čeprav se sliši kot neokusna in politično skrajno nekorektna šala, pa se prav takšna demonizacija Evrope v Rusiji dogaja vse od tedaj, ko je ruski avtokrat spoznal, da je njegov koncept absolutne oblasti fundamentalno sprt z zahodno demokracijo in da v takšnih razmerah zbliževanje med Rusijo in Zahodom (Evropo) enostavno ne bo možno. Iz mešanice užaljenosti in kljubovanja se je Putin obrnil navznoter – in v tistem trenutku so njegove značajske lastnosti, ki jih je kot agent KGB v Dresdnu še izpilil, postale uradna politika Rusije.

Začelo se je ideološko prepariranje ruske družbe, rodila sej je mitologija o nekdanjem carskem imperiju, veliki Rusiji in ruskem miru (mir v ruskem jeziku pomeni svet), o Rusiji kot zaščitnici krščanstva in predvsem kot iz pepela vstali vojaški sili. S tem sovpada tudi oboroževanje in ponoven zagon nekoč orjaškega vojaško-industrijskega kompleksa iz časov Sovjetske zveze.

Evropska komisija

Leta 2008 Putin prvič napade drugo državo (Gruzijo) pod pretvezo zaščite ogrožene ruske manjšine, leta 2014 ruska vojska v uniformah brez oznak okupira ukrajinski polotok Krim, začne se tudi upor na vzhodu države (Doneck, Lugansk), ki močno spominja na balvansko revolucijo kninskih Srbov na Hrvaškem v začetku devetdesetih.

Trnuljčica, imenovana Evropa

Agresivna, neoimperialistična ruska politika, ki jo bo Putin z nekaj ameriškega razumevanja očitno legitimiziral v Ukrajini, torej ni od včeraj, pač pa se je krojila najmanj od Putinovega govora na varnostni konferenci v Münchnu 10. februarja 2007, v katerem je kritiziral unipolarni svet in zatrdil, da Rusija ne bo sprejela podrejene vloge v mednarodnih odnosih. Takrat je tudi prvič izrecno povedal, da nadaljnja širitev zveze Nato na vzhod za Rusijo ni sprejemljiva in da morajo biti odnosi med Moskvo in Natom natančno definirani še pred vstopom Ukrajine v zavezništvo, sicer bo za Rusijo Nato sovražnik.

Kaj so počeli evropski politiki naslednjih 15 let, vemo. Nič. Angela Merkel, ki je bila v Nemčiji na oblasti od leta 2005 do 2021, je bila sicer edina evropska voditeljica, do katere je Putin čutil vsaj nekaj spoštovanja, pa še to zgolj in samo zaradi nemške gospodarske moči. V vojaškem smislu je bila Nemčija tretjerazredna sila – in tako je še danes, ko predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen, ki je bila, kakšna ironija, obrambna ministrica pod kanclerko Angelo Merkel, govori o nujnosti velikih vlaganjih v oboroževanje Evrope v prihodnem desetletju, kar bo zagotovo sprožilo precej odpora med državljani večine članic EU. Tudi v Sloveniji, kjer se lahko začne celo kampanja za referendum o izstopu iz zveze Nato.

Minulii torek, ko smo nestrpno čakali na rezultat pogovora med Trumpom in Putinom, je gospa von der Leyen nagovorila kadete v danski prestolnici in ponovila staro antično misel, da mora biti Evro-pa pripravljena na vojno, če želi imeti mir (Si vis pacem, para bellum). Njeno razmišljanje je logično, racionalno in v danih okoliščinah tudi nujno. Vprašanje je le, če ni že prepozno in če bo evropsko javno mnenje po kovidu in helikopterskem denarju, namenjenemu odpravi posledic pandemije, pogoltnilo še eno grenko pilulo. Predsednica Evropske komisije ni posebej priljubljena, njena prednost v primerjavi s predsedniki vlad držav članic je kvečjemu ta, da je na položaj nihče ni neposredno izvolil, ampak jo je imenoval Evropski parlament.

In tudi tam bodo zelo glasni nasprotniki oboroževanja Evrope, pa naj se ta imenuje še tako nevtral-no, pač v stilu novoreka 21. stoletja (aktualen izraz je zdaj odpornost). Med evropskimi poslanci, tudi slovenskimi, so takšni, ki iz načelnih, humanističnih razlogov niso naklonjeni oboroževanju. Potem imamo tudi takšne, ki bodo proti investicijam v obrambo zaradi tega, ker so na plačilnem seznamu ruske propagandne mašinerije (ta na leto investira približno milijardo evrov v ta namen). In na koncu so tudi redki, vendar dovolj pogumni populistični politiki iz skrajne desnice ali levice, ki ne skrivajo simpatij do Putina in njegovega koncepta velike Rusije.

Zakaj se Kučan in Türk motita

V Evropi nikakor ni samoumevno, da bodo nacionalne politične elite solidarno in enoglasno podprle 800 milijard evrov vreden paket krepitve odpornosti. Za vsakega politika, ki je vsaj malce dovzeten za populistične skušnjave, ni boljše priložnosti, da se oglasi, kot je zdaj, ko se napovedujejo tako velike investicije v obrambo in kritično infrastrukturo. Volivci vedno raje slišijo, da se nekdo zavzema za maslo kot topove.

O tem sta nedavno v Delovem podkastu govorila tudi dva nekdanja predsednika Milan Kučan in Danilo Türk. Njunim argumentom gre gotovo prisluhniti, saj sta modra stara človeka, vendar pa ima njuno razmišljanje bistveno napako: pozabljata, da imamo opravka s patološkim lažnivcem in avtokratom, ki na Evropo gleda kot sovražnika, zato je dialog z njim mogoč le pod pogojem, da obstaja vsaj približno ravnovesje sil. Z drugimi besedami, podobno kot Stalin tudi Putin spoštuje le močne nasprotnike, medtem ko šibkejše prezira in si jih na tak ali drugačen način podredi.

Primož Lavre

Realni politični pogled na odnose med Evropo in Rusijo, potem ko se nam obeta pomiritev med Trumpom in Putinom, torej zahteva zelo racionalen, hladnokrven pristop. Šele vojaško relevantna Evropa bo garancija za mir pred nadaljnjimi provokacijami z vzhoda. Če bo to zahtevalo nadgradnjo Evropske unije tudi v vojaškem smislu – poleg tega prihodnost zveze Nato po ameriškem zbliževanju z Rusijo sploh ni več samoumevna – potem bo morala EU po desetletjih teoretiziranja in moraliziranja koncept nekdanje Zahodnoevropske unije (WEU) povzdigniti v skupno, združeno evropsko vojsko, nekakšno United Forces of Europe. Njena moč oziroma številnost glede na vlaganja posameznih članic ne bi smela biti vprašljiva, ključno je le vprašanje hitrosti angažmaja oziroma mobilizacija in mobilnost.

Dokler bo Evropska unija politično-ekonomski projekt, ki je nastal po koncu 2. svetovne vojne v podporo francosko-nemški spravi, bo v razmerju do avtokratskih režimov, kakršen je Putinov in nenazadnje tudi Erdoganov v Turčiji (nanj smo v zadnjih letih kar malce pozabili), vedno v podrejenem položaju. Diktature namreč razumejo in spoštujejo le golo silo, vojaško moč.

Nič ne pomaga, če je ruski BDP približno takšen kot italijanski. Dejstvo je, da Rusija proizvede neprimerno več tankov kot Italija oziroma kar celotna Evropa skupaj. Po invaziji v Ukrajino se je ruska ekonomija povsem prilagodila namenski vojaški proizvodnji, zato Rusija danes okoli 40 odstotkov proračuna nameni vojski, kar znese že blizu 10 odstotkov BDP. Če primerjamo naše ali povprečne evropske izdatke za ta namen, je vse skupaj smešno. Čeprav na koncu lahko pride do situacije, ko nikomur več ne bo do smeha.

Evropska unija je gotovo najnajprednejši politično-gospodarski projekt na svetu, vendar ima smolo, da na vzhodu v celoti meji na tretjo najmočnejšo vojaško silo na svetu v konvencionalnem smislu; če upoštevamo jedrski arzenal, pa je Rusija že na drugem mestu, takoj za ZDA oziroma pred Kitajsko.

Birokracija v Bruslju se je torej zavedela, da bo treba ponovno obuditi evropsko obrambno industrijo in se oborožiti tako, kot so danes oborožene države drugod po svetu. Večina članic EU je v zadnjih desetletjih za obrambo namenjala le toliko sredstev, kolikor je bilo nujno. Slovenija je tudi v tem pogledu odsev širšega trenda, ki je postopoma zdesetkal obrambno moč evropskih držav.

Če želimo s prstom pokazati na krivca, potem lahko pogledamo v obdobje zadnje velike gospodarske krize (2008), ki je pri nas nastopila z nekaj zamika: Pahorjeva vlada, v kateri je obrambni resor vodila Ljubica Jelušič (SD), je bila tista, ki nosi levji delež odgovornost, da je Slovenska vojska padla v stanje resne podhranjenosti, iz katere si še vedno ni povsem opomogla. Več let zapovrstjo je namreč naša država za obrambno namenjala ravno toliko sredstev, da so zadostovala za plače.

Telefonska diplomacija

Tistega dne, ko je Evropa nestrpno čakala rezultate telefonskega pogovora med ameriškim in ruskim predsednikom, je marsikdo pomislil, da prvič po koncu 2. svetovne vojne o usodi ne le neke države, konkretno Ukrajine, pač pa o prihodnosti celotne Evrope odločata velesili. V ZDA, pomenljivo, pogovor med Trumpom in Putinom ni bil deležen tolikšne pozornosti, saj je bila v ospredju še vedno zgodba o Trumpovi deportaciji Venezuelcev z letali v Salvador, ki jo je Bela hiša pravno utemeljevala na nekem zakonu iz konca 18. stoletja (t. i. Alien Enemies Act), kar pa je zvezni sodnik zaradi petih deportirancev, ki so tožili vlado zaradi sklepa od deportaciji, razveljavil in ukazal vrnitev letal.

Jure Klobčar

Trump se je zato spravil na vrhovnega sodnika Robertsa in zahteval njegov odpoklic. Ne glede na lomastenje Trumpove administracije pa pravnem redu in prikrajanje določenih pravnih aktov, kar ga lahko v nekem trenutku celo spodnese, pa je javna podpora predsedniku še vedno solidna in niha med 40 in 50 odstotki: približno toliko Američanov, kolikor podpira Trumpa, njegovi politiki tudi nasprotuje.

Manj kot uro pred napovedanim telefonskim pogovorom med Belo hišo in Kremljem je Vladimir Putin v Moskvi še mirno nagovoril Rusko zvezo industrialcev in podjetnikov. Ponovil je, kako nelegitimne so sankcije proti Rusiji s strani zahodnih držav zaradi napada na Ukrajino. Zdi se, da je to nekaj, česar Rusi ne bodo nikoli pozabili, ko gre za Evropo in – vsaj do nedavnega – tudi Združene države, skratka Zahod. Kaj pa je tam dobrega, jih je vprašal dobro razpoloženi Putin in nadaljeval, da je Zahod odnesel iz Rusije vse, in to na grob in neciviliziran način. Na koncu je povzel svoje ugotovitve: Ne morete jim zaupati. Nujno potrebno je ustvariti v naši državi politični in pravni sistem, ki bo zagotavljal, da so stvari trdne, stabilne in zanesljive. Je bil to poziv k še večji zaprtosti ruskega gospodarstva proti Zahodu?

Večer pred pogovorom s Putinom je Trump po telefonu govoril z britanskim premierjem Keirjem Starmerjem, za katerega se zdi, da uživa vsaj nekaj ameriške pozornosti v novih, za Evropo še lani nepredstavljivih razmerah. Preostala, kontinentalna Evropa je za Belo hišo kot lik iz tiste črne humoreske: če te ni za mizo, ko se pogovarjajo velesile, potem si pač na mizi …

90 minut egoizma

Pred telefonskim pogovorom Trumpa in Putina je bilo v Evropi še vedno čutiti nekaj optimizma, toda po devetdesetih minutah pogovora je postalo jasno, da maligni narcis, kar Trump vsekakor je, v odnosu do ruskega psihopata nima učinkovitega orožja. Njun pogovor, če povzamemo komunikeja, ki sta prišla iz Bele hiše in Kremlja, niti ni bil namenjen le Ukrajini, pač pa sta govorila o celi vrsti odprtih vprašanj v svetu in predvsem v odnosih med državama.

Primož Lavre

Ne gre se slepiti, da je v Trumpovem interesu predvsem Amerika – to konec koncev dokazuje že njegov ponarodeli slogan America First – kar Putin seveda zelo dobro ve, zato mu je pripravljen pihati na dušo in ponuditi vse, kar Trumpovo administracijo najbolj mika: redke zemlje, sodelovanje pri vesoljskih projektih, nenazadnje tudi strateško gospodarsko partnerstvo, iz katerega bi se lahko razvilo celo zavezništvo.

Napoved skorajšnjih hokejskih tekem med reprezentancama ZDA in Rusije ni le svečka na torti, ampak tudi pomenljiv dokaz, da je Trumpov cilj – drugače od Evrope, ki je 24. februarja 2022 naposled spoznala Putinov resnični obraz – v bistvu pragmatična normalizacija odnosov z Rusijo, ker ima Amerika od tega nedvomne gospodarske in finančne koristi. Rusija je pač neprimerno večji, bogatejši in strateško pomembnejši trg od Ukrajine. To pa samo potrjuje ocene, da si Američani podobno kot v času Nixona in Kissingerja v razmerju do Kitajske želijo imeti Rusijo na svoji strani. Morda se v tem trenutku zdi to še precej oddaljeno, vendar je partnerstvo med Ameriko in Rusijo zgodovinsko precej bolj logično kot pa med Rusijo in Kitajsko. In to navkljub večdesetletni ideološki bližini med Moskvo in Pekingom, ki pa je v resnici pomenila zgolj rivalstvo pri ideološkem vplivu v Aziji.

Da bi torej razumeli, zakaj je Rusija bolj zainteresirana za sodelovanje z ZDA kot s Kitajsko, moramo pogledati v zgodovino 20. stoletja, v čas hladne vojne. V geometriji mednarodnih odnosov v 21. stoletju je ostal le še trikotnik Washington–Moskva–Peking, četrte točke, Bruslja kot predstavnika združene Evrope, enostavno ni več. Zato je Evropa končala na slepem tiru in s svojim nehvaležnim položajem tudi glede ruske vojne v Ukrajini ne more postavljati nobenih pogojev, kaj šele zahtev.

Evropska unija, predpostavimo, da bo na Madžarskem opozicija na prihodnjih volitvah končno odplaknila Orbana, ima pred seboj samo dve možnosti: ali nadaljuje pot, ki jo spreminja v jurski park demokracije, turistično atrakcijo, ali pa se na novo definira in naredi naslednji korak pri svoji unifikaciji. Vendar pa to, kot smo ugotovili, ne bo možno brez hkratnega povečanja obrambnih sposobnosti, kar je edino zagotovilo, da ruski osvajalec po Ukrajini ne bo začel razmišljati še o kakšnih novih priključitvah. S sedanjimi vojaškimi sposobnostmi EU ni sposobna odvračati militaristične Rusije od napada na katero izmed manjših članic, za katero lahko kremeljski nacionalisti že čez nekaj let ugotovijo, da sodi v rusko interesno sfero.