Vodilna politična elita obeh polov, ki določa nemško politiko že od leta 1947, ko je nastala povojna demokratična zvezna republika, ne najde odgovora na vzpon AfD. Ujetost v stereotipne okvire razmišljanja, kjer je politična korektnost uničila politično kreativnost, preprečuje zmožnost kritične samorefleksije.

Ne le Nemci, tudi Evropejci še vedno niso dojeli, da je bila Trumpova zmaga simptom nečesa globljega, rezultat skritega nezadovoljstva množic nad tradicionalnimi strankarskimi elitami, ki so se eshatološko izčrpale in dale ljudem občutek, da so jih pustile na cedilu.

Po volilni nedelji bo prišel tragični ponedeljek. Pred tremi leti, 24. februarja 2022, je ruski avtokrat Putin ukazal »posebno vojaško operacijo«, kot je cinično imenoval napad na Ukrajino, do katerega je prišlo, ker je ocenil, da boljše priložnost za ozemljsko širitev in popravo »zgodovinskih krivic« zlepa ne bo dobil. Anemični starček v Beli hiši in vse bolj notranje razdeljena in razkrojena Evropa sta v Putinovih očeh bila idealni zgodovinski momentum za invazijo.

Vseeno pa ni pričakoval presenetljivo jasnega in odločnega odziva Evropske unije, ki je relativno hitro strnila vrste in zmogla najti solidarnost do napadene Ukrajine; zasluge za hitro prepoznanje nujne podpore Kijevu gredo tudi Sloveniji in tedanjemu premierju Janezu Janši, ki se je v družbi poljskega in češkega kolega z vlakom odpravil v Kijev izreči podporo Volodimirju Zelenskemu.

Toda ne glede na začetno moralno in humanitarno, kasneje pa tudi vojaško podporo Evropa in Združene države niso spremenile poteka vojne, ampak so zgolj preprečile padec oziroma kapitulacijo Ukrajine. Vsekakor Kijev ne bi preživel treh let vojne brez vojaške in ekonomske pomoči Zahoda. Toda ta pomoč je kljub vsemu neprimerljivo manjša od tiste, ki so jo zahodni zavezniki (Američani) po letu 1941 ponudili Stalinu v boju proti nacizmu oziroma fašizmu.

Zdaj je Evropa, če banaliziramo, za Američane naslednji Afganistan.

Kaj so pravzaprav evropski voditelji pričakovali od Združenih držav, ko je postalo jasno, da se za krmilo vrača Donald Trump? Če so mislili, da to ne bo bistveno vplivalo na nadaljnje transatlantske odnose, prihodnost zavezništva (Nata) in seveda rusko-ukrajinsko vojno, potem je jasno, zakaj si je Evropa skopala jamo, iz katere morda nikoli več ne bo zlezla.

Bodimo povsem jasni: naivnost, nesposobnost ali pa celo samodestruktivnost evropske politične elite so nas pripeljali v podrejen položaj ne le do Rusije, pač pa tudi do Združenih držav, ki se pod Trumpom iz Evrope dokončno umikajo, saj se pripravljajo na konfrontacijo s Kitajsko. Američani zapuščajo Evropo podobno, kot so se ob zaključku prvega Trumpovega mandata začeli umikati iz Afganistana; ugotovili so, da tam nimajo kaj iskati, da tisto ni njihova vojna. Zdaj je Evropa, če banaliziramo, za Američane naslednji Afganistan.

Afganistan, ta divja in neukročena dežela, kjer je mir le obdobje med dvema vojnama, bo malce vplival tudi na nemške volitve. Incident se je zgodil v bavarski prestolnici skoraj neposredno po koncu velikih predvolilnih demonstracij proti skrajni desnici: afganistanski migrant je zapeljal v množico in ranil skoraj 30 ljudi. Če ne bi vozil minija, ampak kakšno večje, težje vozilo, bi imeli tudi mrtve. Kaj lepšega si sploh lahko še želi nemška skrajna desnica? Morilski migranti, ki po Nemčiji napadajo ljudi, utrjujejo predsodke o neprilagojenih, sovražnih islamističnih skrajnežih.

Naj ne bo nobenega dvoma, vsaj v nemške primeru ne , da je za vzpon skrajne desnice odgovorna nesposobna in neučinkovita politika nemške vladne koalicije, ki je, kakšna ironija, razpadla tisti trenutek, ko je Donald Trump zmagal na predsedniških volitvah v Združenih državah.

Nemčija je danes lakmusov test Evrope: če bo v nedeljo slavila skrajna desnica (zanjo bo zmaga že to, da pride na drugo mesto in s tem prehiti socialdemokratsko stranko kanclerja v odstopu), se Nemčiji obeta avstrijska usoda. Torej neskončna pogajanja levih in desnih, da bi preprečili prihod skrajne desnice na oblast, čemur sledi poskus, da bi vlado oblikovala skrajna desnica, ki seveda ne uspe, zaradi česar se vse skupaj vrne na začetek … Ljudstvo pa besni, ker politika ni sposobna sodelovanja. V takšnem kaosu javnomnenjske raziskave kažejo celo dvig podpore skrajni desnici.

Demokraciji se vse slabše piše. Leta 1945, po koncu vojne, sta svetovno politiko določala dva demokrata (Churchill, Truman) in en avtokrat (Stalin), danes je s Putinom, Xjem in Trumpom razmerje 3 proti 0. V korist avtokratom, žal. Bipolarni svet se spreminja v tripolarnega: ZDA, Rusija in Kitajska. O Evropi ne duha ne sluha. Evropa se je samoukinila.

Ukrajina je boleče spoznanje, ob katerem se lahko tolažimo kvečjemu s tem, da imamo srečo, ker nismo Ukrajinci. Mimogrede: ker bosta Trump in Putin očitno »legalizirala« okupacijo petine ukrajinskega ozemlja, naj Slovenija vsem ukrajinskim beguncem pri nas ponudi možnost pridobitve državljanstva, saj se ne bodo imeli kam vrniti.

Za konec še namig, ki prihaja iz ruskih diplomatskih krogov: vojne v Ukrajini bo najverjetneje konec v začetku maja. Putin želi na dan zmage na tradicionalni vojaški paradi na Rdečem trgu razglasiti - zmago. Ni razlogov, da mu ne bi verjeli. Nesojeni vojni zločinec Vladimir Vladimirovič bo dokazal, da v Trumpovem krasnem norem svetu štejejo le interesi in vojaška sila, pred katero se je tokrat pragmatično uklonila celo Amerika, najmočnejša država na svetu.

Svetilnik demokracije je ugasnil. Zdaj smo v temi.