Slabo novico je sporočila kar predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič: poslanske skupine, ki bi se imenovala Demokrati, »ne bo dovolila«. Je njena odločitev, ki jo je sporočila nekoliko čustveno, dejansko pravilna, ali pa jo lahko Logarjevi zaobidejo ali ji celo oprekajo po sodni poti?

Kljub morebitnim dvomom in pomislekom, ki si jih je predsednica državnega zbora prislužila v preteklosti – nazadnje kot predlagateljica t. i. lex Jaklič, ki deluje kot osebno maščevanje konservativnemu ustavnemu sodniku Klemnu Jakliču, ima tokrat v vsebinskem smislu bržkone prav. Kajti če bi Anžetu Logarju in Evi Irgl (oba bivša poslanca SDS) in Tinetu Novaku (bivši poslanec Gibanja Svoboda) dovolili, da novo poslansko skupino poimenujejo Demokrati, bi to pomenilo neposredno kršitev 2. odstavka 31. člena poslovnika državnega zbora, včasih imenovanega tudi »mala ustava«. 

Novo poslansko skupino s poljubnim imenom namreč lahko ustanovijo zgolj poslanci (najmanj trije), ki so bili izvoljeni v okviru iste (!) stranke. Če Dejan Kaloh ni bi zapustil Logarja tik pred ustanovnim kongresom Demokratov v Mariboru, potem bi bil ta pogoj bržkone izpolnjen, saj so bili vsi trije »odpadniki« 22. aprila 2022 izvoljeni na listi SDS.

Odslej »neprepustni« SDS in Svoboda

Anže Logar lahko seveda teoretično reši zadrego tudi tako, da najde še eno žrtev med preostalimi 24 poslanci SDS; v preteklosti je za »šibkega« veljal zlasti mladi poslanec Andrej Hoivik, ki pa ga je stranka zdaj okupirala z referendumom o »zaslužnih pokojninah«. S tem bi formalno izpolnil poslovniško zahtevo, ki s tremi poslanci z iste liste omogoča formiranje nove poslanske skupine z imenom Demokrati. Toda težko je verjeti, da bi Janša dopustil, da mu »neki Logar« krade poslance in pri tem ostane nekaznovan. Za osebni prestiž šefa SDS bi bilo to preveliko ponižanje.

Približno enako neverjetno se zdi, da bi Logarju uspelo prepričati Mojco Šetinc Pašek, bivšo poslanko Svobode, ki je zdaj nepovezana poslanka, da se pridruži bodoči poslanski skupini Demokratov. Toda četudi bi mu jo uspelo dobiti, niti to ne bi zadostovalo, saj bi moral med poslanci Svobode iskati še dodatnega »odpadnika«. 

Potem ko se jim je zgodil Tine Novak, so svobodnjaki strnili vrste in je težko verjeti, da bi se danes našel še kak heroj za prestop k Logarju. Tudi tiho zavezništvo med Svobodo in SDS na kolegiju predsednice državnega zbora potrjuje, da bosta imeli največji stranki odslej ničelno toleranco do poslanskih izstopov in prestopov.

Skratka, poslovniške določbe, v katere so se zapičili največji igralci v parlamentu, so Logarju zelo zožile manevrski prostor, kar pomeni, da bo moral pristati na kompromis in se vključiti v nastajajočo poslansko skupino t. i. nepovezanih poslancev. To je tudi edino ime, ki ga 31. člen poslovnika (3. odstavek) dovoljuje, če se združijo vsaj trije poslanci iz različnih list (tj. poslanska skupina nepovezanih poslancev). Ob tem poslovnik še dodaja, da je v istem sklicu državnega zbora dovoljena ustanovitev zgolj ene poslanske skupine nepovezanih poslancev.

Logar, Irgl in Novak se lahko torej skupaj s Šetinc Paškovo in Kalohom združijo edinole v skupino nepovezanih poslancev, kar je zanje še vedno precej bolje, kot če se ne, in delujejo vsak zase (kot nekoč poslanec Marijan Poljšak iz Ajdovščine, ki je leta 1993 »pobegnil« iz Jelinčičeve SNS). Status poslanske skupine ne glede na vse prinaša nekaj ugodnosti in olajša delo poslancem. 

Jure Klobčar

Poleg tega ni rečeno, da Logarjevi »Demokrati« ne bi v javnosti ali celo v nekaterih manj poučenih medijih mirno uporabljali besedno zvezo »poslanska skupina Demokratov«, čeprav v resnici to seveda ne bodo. Ampak, roko na srce, koliko ljudi pa bo to dejansko vedelo?

Ne glede na končni rezultat poslovniškega preigravanja ali celo poskusa, da bi po sodni poti dosegel pravico, da se poslanska skupina imenuje Demokrati (o tem pa skoraj vsi pravniki s tega področja močno dvomijo, saj ni jasno, katere pravice ali svoboščine naj bi bile Logarju kršene z odločitvijo predsednice državnega zbora, da ne dovoli ustanovitve poslanske skupine po 3. odstavku 31. člena poslovnika), pa v zraku ostaja dilema glede spreminjanja razmerja sil v parlamentu v času trajanja enega mandata.

Kajti ta razmerja – tako med strankami kot tudi znotraj strank – so rezultat volje volivcev, torej volitev. Če med trajanjem enega mandata pride do izstopov poslancev iz poslanskih skupin, razpada kakšne stranke, združitve dveh ali več strank, potem imamo na voljo institut predčasnih volitev, na katerih volivke in volivci razmerje sil ponovno določijo.

Smiselnost nepovezanih poslancev

Pravni teoretiki, posebej še strokovnjaki za ustavno pravo, zaradi tega vedno znova opozarjajo, da spreminjanje strankarske strukture parlamenta med mandatom pomeni zlorabo volje volivk in volivcev. Kajti poslanci kot predstavniki vsega ljudstva imajo mandat, da ljudstvo zastopajo v zakonodajni veji oblasti v okviru strank, kjer so kandidirali in bili izvoljeni. 

Če bi iz neke stranke izstopilo več poslancev, ki bi se jim pridružili tudi kolegi iz drugih, ideološko morda celo nasprotnih strank, s katerimi bi oblikovali ne le novo politično stranko, ampak tudi novo poslansko skupino, ki naj bi to stranko, ki sploh ni nastopila na volitvah, zastopala v parlamentu, potem bi bila to več kot očitna zloraba parlamentarne demokracije.

Za najbolj drastično ponazoritev takšne zlorabe bomo uporabili hipotetičen in v praksi povsem nepredstavljiv primer: vzemimo, da bi se Robert Golob in Janez Janša konec leta 2021, ko se je tedaj že nekdanji šef Gena-I odločal o ustanovitvi stranke in nastopu na volitvah, dogovorila, da bosta po volitvah združila poslanski skupini v novo, ki se bo imenovala Svobodni demokrati Slovenije (SDS). 

Glede na rezultat volitev, svobodnjaki so prejeli kar 42 mandatov, Janševi pa 29, bi imela takšna združena poslanska skupina neverjetnih 71 poslancev, kar krepko presega celo dvotretjinsko oziroma ustavno večino. Kaj bi se zgodilo v tem primeru, najbrž ni treba posebej poudarjati: ulice bi bile pretesne za vse, ki bi protestirali proti zlorabi volitev in volje volivcev.

Sašo Švigelj

Če se vrnemo k nepovezanim poslancem: slovenski pravni red, ki urejuje parlamentarizem in je utemeljen na ustavi iz leta 1992, je institut »nepovezanih poslancev« uvedel kot socialni korektiv: avtorji zakonodaje oziroma »male ustave« so omogočili nastanek t. i. nepovezanih poslancev zato, da bi tistim predstavnikom ljudstva, ki bi zaradi takšnega ali drugačnega razloga izstopili iz stranke oziroma njene poslanske skupine, zagotovili ekonomsko varnost do zaključka mandata. Kajti na koncu gre očitno res vedno za denar oziroma (poslansko) plačo, ki v Sloveniji sicer posebej ne izstopa, je pa lahko ključ do marsikaterih ugodnosti in privilegijev.

V vseh drugih pogledih, sploh če bi dosledno sledili logiki volilne zakonodaje in nenazadnje tudi duhu ustave, pa bi moral poslanec, ki zapustil poslansko skupino stranke, v okviru katere je bil izvoljen za poslanca, vrniti mandat. Doslej je edino SDS od svojih poslancev pred nastopom mandata oziroma ob vložitvi kandidature zahtevala, da podpišejo izjavo, da bodo vrnili mandat, če bi slučajno izstopili iz stranke oziroma njene poslanske skupine med trajanjem poslanskega mandata. 

Kot vemo, je Janez Janša po izstopu Logarja iz poslanske skupine (kot tudi Evo Igrl in Dejana Kaloha) pozval, naj vrne(jo) mandat(e), kar se seveda ni zgodilo, poleg tega pa takšna izjava ni imela nobene pravne vrednosti. Toda v moralnem pogledu je imel Janša prav.

Kje se je Anže Logar uštel

Ugotovili smo torej, da so poslovniške določbe povsem jasne in nedvoumne: Logar nove poslanske skupine z imenom Demokrati ta trenutek ne more ustanoviti, ker niso izpolnjeni pogoji zanjo, lahko pa se seveda priključi nastajajoči poslanski skupini nepovezanih poslancev (v njej bi bili ob Logarju še Eva Irgl, Dejan Kaloh ter nekdanja svobodnjaka Mojca Šetinc Pašek in Tine Novak). Peterica torej že zdaj izpolnjuje kriterije za priznanje statusa poslanske skupine nepovezanih poslancev.

Sašo Radej

Toda zakaj je poslanska skupina za Logarja sploh pomembna? Zakaj bi bila zanj posebna zmaga, če bi se lahko imenovala po novoustanovljeni stranki Demokrati? Na ti dve tehtni vprašanji lahko takoj ponudimo odgovor: predvsem zaradi »logistike« in statusa takšne skupine med predvolilno kampanjo. 

V prvem primeru gre za pravico (vsake) poslanske skupine do pisarne, administrativnega osebja in strokovnih sodelavcev. To ni tako nepomembno, sploh če želi poslanska skupina aktivno delovati v državnem zboru. Prav ta logistika jim zelo koristi tudi za predvolilno kampanjo; pomeni lahko precej prihranka in poenostavitve predvolilnih aktivnosti. Še pomembnejši je vpliv statusa poslanske skupine med predvolilno kampanjo na javni RTV Slovenija, kjer so jim dolžni zagotoviti privilegirano mesto skupaj z drugimi parlamentarnimi strankami (in njihovimi poslanskimi skupinami). 

Ta del pravne ureditve – namreč predvolilna soočenja na javnem radiu in televiziji – je sicer že vrsto let predmet (utemeljenih) kritik, da v nasprotju z ustavo preveč favorizira parlamentarne stranke in postavlja zunajparlamentarne stranke v neenakopraven položaj.

S tem v zvezi se za Anžeta Logarja, ki ga je odločitev Urške Klakočar Zupančič verjetno ujela nepripravljenega, odpira še eno vprašanje – ali so Demokrati parlamentarna ali zunajparlamentarna stranka? Resda imajo v državnem zboru tri poslance, vendar pa po drugi strani (še) nimajo svoje poslanske skupine in je glede na interpretacije poslovnika in razmerje moči verjetno niti ne bodo imeli. 

V predvolilni kampanji bi morala poslanska skupina nepovezanih poslancev ne glede na vse pomisleke uživati status parlamentarne stranke, kar pomeni, da bi njeni predstavniki uživali prednost glede nastopov na soočenjih v javnih medijih pred zunajparlamentarnimi strankami. Toda kdo bi se pojavljal kot predstavnik nepovezanih poslancev, kjer bosta ob treh »demokratih« verjetno še Mojca Šetinc Pašek in Dejan Kaloh? Njihov predstavnik oziroma vodja? Vsi?! Dilem, ki se odpirajo, ni malo in niso nepomembne.

Kaj sploh ostane Logarju?

Ali lahko neprijetna resnica, s katero se bodo morali bodoči člani poslanske skupine nepovezanih poslancev soočiti v prihodnjih tednih in mesecih do parlamentarnih volitev, kakorkoli spremeni Logarev scenarij nastopa na volitvah ali celo vpliva na njegov javnomnenjski rating? 

Facebook

Preden ponudimo odgovor na to vprašanje, se moramo nujno ustaviti še pri nečem – pri Logarjevih pravnih in političnih možnostih, da zaobide ali celo negira kategorično odločitev Urške Klakočar Zupančič, da onemogoči oblikovanje poslanske skupine z imenom Demokrati (njeno odločitev naj bi spodbudilo mnenje poslanske skupine SDS, da so Logarjevi načrti sprti s poslovniškimi določili)? Kaj lahko Logar doseže z eventualnim sodnim izpodbijanjem njene odločitve, da lahko trije poslanci dveh različni strank (SDS, Gibanje Svoboda) glede na poslovniške določbe ustanovijo oziroma pristopijo le k poslanski skupini nepovezanih poslancev?

Večinsko mnenje pravne stroke je skeptično do Logarjevih možnosti, da bi po sodni poti dosegel pravico, da trije poslanci, člani stranke Demokratov, ustanovijo strankino poslansko skupino v državnem zboru. Če bi poskušal spodbijati odločitev Urške Klakočar Zupančič, bi moral dokazati, da je poslovnik v 31. členu diskriminatoren in posledično protiustaven. 

Denimo, da mu po čudežu uspe primer spraviti v odločanje pred ustavnim sodiščem z argumentom, da so mu kršene človekove pravice. Toda katere konkretno? In ali dejansko lahko upa, da bi ga trenutno nič kaj progresivno usmerjena večina na ustavnem sodišču podprla? Glede na prevladujoče razpoloženje vsaj peterice ustavnih sodnikov, ki zagotavljajo udobno večino, je takšno upanje za Anžeta Logarja iluzorno.

Če je bil 13. novembra 2022 predsedniški kandidat Logar na »začetku nečesa velikega«, se je danes znašel v nezavidanja vrednem položaju, ki ga najbrž ni pričakoval. Doslej mu je namreč v glavnem uspevalo: vsaj navzven se je precej prepričljivo razšel z nekdanjo stranko in njenim večnim voditeljem, počasi, ampak vztrajno se je oddaljeval od SDS in njenih spornih potez, kariero je gradil sprva na civilnodružbeni Platformi sodelovanja, potem pa novembra lani naposled ustanovil stranko Demokrati. 

Primož Lavre

Toda že takrat se je začelo kazati, kje se skriva velik problem slovenske družbe, ko gre za pripravljenost sodelovanja v politiki: večine znanih obrazov, ki so Logarja spremljali v obdobju nepolitične Platforme sodelovanja, v Mariboru na ustanovnem kongresu stranke ni bilo več. Postalo je jasno, da ima Janševa brezskrbnost v zadnjih mesecih svojo logiko in da Logar pravzaprav manj ogroža SDS kot kakšno drugo desno stranko, denimo Novo Slovenijo.

Kljub vsemu je treba brati med vrsticami in Logarjevo nepričakovano oviro na poti k poslanski skupini, ki bi imela ime Demokrati, razumeti v širšem kontekstu politične dominacije (obeh) velikih strank. Kajti suverena odločitev Urške Klakočar Zupančič, da izkoristi možnosti, ki jih ponuja poslovnik državnega zbora, in Logarju prepreči de facto ustanovitev parlamentarne stranke Demokratov, je nastala tudi po zaslugi poslanske skupine SDS, kjer so predsednico parlamenta, ki je tudi ena najbolj priljubljenih funkcionarjev Gibanja Svoboda, prijazno opozorili na to, da Anže Logar ne izpolnjuje pogojev za priznanje nove poslanske skupine.

Morda je prehud izraz, če rečemo, da je to »nenačelna koalicija« med največjima strankama v državi, vendar nihče ne more zanikati, da fantje in dekleta hitro najdejo skupni jezik, če obstaja vzajemni interes za to. Sploh v primeru, ko je treba odpadnikom sporočiti, da bodo na veke vekov prekleti, morebitnim posnemovalcem pa zagroziti, naj niti ne pomislijo na kaj podobnega. Zaradi tega so operativci na obeh straneh že nekaj časa na terenu in zbirajo vse, kar lahko služi kot sredstvo pritiska. Kajti ko gre za najvišje interese, v slovenski politiki ni milosti.