Sčasoma smo postali brezbrižni, prvi dan vojne ni enak dvajsetemu, še manj stotemu, kaj šele tisočemu. Vse bolj (nam) postaja normalno, da poteka nekje, ne tako daleč stran, neka vojna, ki na srečo ni naša, v kateri umirajo in umirajo, pa je še ni konec …

Nova ameriška administracija, ki je po zaslugi Donalda Trumpa zelo naklonjena čimprejšnjemu končanju vojne med Rusijo in Ukrajino, bo s Putinom očitno sklenila kupčijo, o kateri že danes pravijo, da spominja na pakt Ribbentrop-Molotov. Še včeraj se je zdelo nemogoče, da bi Američani obrnili hrbet Evropi in se pragmatično postavili na stran močnejšega v tem konfliktu. 

A glede na Trumpovo trgovsko logiko to pravzaprav niti ni takšno presenečenje. Ceno za barantanje dveh velesil bodo seveda plačali Ukrajinci, saj bo Ukrajina prva država po koncu 2. svetovne vojne, ki bo doživela usodo predvojne Češkoslovaške. A o tem, kako se zgodovina v Evropi ponavlja, v nadaljevanju.

Med Adolfom in Vladimirjem

Tretjo obletnico vojne v Ukrajini najbolj definira beseda nemoč. Človek se sprijazni, da nima nobenega vpliva na dogajanje. Posameznik je tudi v 21. stoletju enako nepomemben, kot je bil leta 1914 ali 1939. Še vedno velja, da pride do reakcije šele potem, ko dozori spoznanje o nujnosti upora na kolektivni ravni. V 20. stoletju, v dobi analognih medijev, so države, ki jih ni okužil eden od treh totalitarizmov, ohranile demokratično ureditev samo zato, ker so ljudje zaupali svojim voditeljem in se niso pustili zapeljati obljubam levih ali desnih skrajnežev. 

Toda ne glede na to so bili evropski politiki tistikrat preveč naivni, da bi pravočasno spregledali Hitlerja. Misleč, da bodo potešili njegove apetite, so mu v imenu pragmatizma popuščali dolgih šest let. Predstavljajte si, kakšna bi bila zgodovina Evrope, če bi Zahod Hitlerju popustil tudi leta 1939 in po Avstriji in Češkoslovaški žrtvoval še Poljsko: bi to res zadovoljilo firerjeve osvajalske ambicije? Bi se izognili 2. svetovni vojni?

Zgodovinarji odkimavajo. Hitler bi v vsakem primeru sprožil veliko vojno, bilo bi le vprašanje časa, kdaj, in tudi če bi prej napadel Stalin, bi bil to spopad dveh diktatur, ki bi v vojno potegnil še preostali svet. Pragmatizem je torej zgolj kratkoročno »zdravilo« v takšnih primerih, kajti precej bolj zanesljiva je Heglova teza, da se lahko zgodovina ponovi kot tragedija. 

20. stoletje je bilo tudi stoletje treh totalitarizmov, ki smo jih vsakega na svoj način žal občutili tudi Slovenci. Dejstvo pa je, da je zgodovina sodila tako fašizmu kot nacizmu, medtem ko jo je stalinizem, zaradi katerega je prav tako umrlo na milijone ljudi, odnesel brez ene same obsodbe. Zaradi tega je danes za Ruse normalno, če njihov avtokratski predsednik razpad Sovjetske zveze, te ječe narodov, imenuje za »največjo rusko katastrofo v 20. stoletju«.

Profimedia

Ali je to pomeni, da je konflikt z Rusijo potemtakem neizbežen? Takoj po koncu 2. svetovne vojne, ko se je železna zavesa spustila od Ščečina na Baltiku do Trsta na Jadranu, ko je to slikovito opisal britanski premier Winston Churchill, so bile odprte vse možnosti. Britanci so imeli pripravljen celo načrt napada na Stalina, operacijo so imenovali Nepredstavljivo (Unthinkable), kar je pomenljivo, samo po sebi zgovorno ime. Res se je zdelo nepredstavljivo, da bi po porazu nacizma zahodni zavezniki obračunali še s Sovjetsko zvezo, ki je bila med 2. svetovno vojno njihova zaveznica, Američani pa so ji tudi izdatno vojaško pomagali.

Po skoraj osemdesetih letih je načet vojne z Rusijo ponovno na mizah generalštabov nekaterih zahodnih držav. To ne pomeni, da do konflikta lahko zares pride, pač pa dokazuje, da se po več kot desetletju stalnega ruskega vojaškega pritiska naivnost in pragmatizem umikata tistemu, čemur sta Metternich in kasneje Kissinger rekla realpolitika. 

Kljub novemu šerifu v Beli hiši, ki navija za čimprejšnji rapprochement, torej zbližanje z Rusijo, v večini evropskih držav še vedno prevladujeta razsodnost in spoznanje, da je Rusija sovražna država in da je bila invazija na Ukrajino 24. februarja 2022 posledica Putinovega prepričanja, da se Evropa (in Zahod) ne bosta sposobna vojaško postaviti po robu ruskemu neoimperializmu. Vseeno pa so med nami tudi nekdanji predsedniki in celo takšni intelektualci, ki menijo, da se Ukrajina ne bi smela več upirati okupatorju, saj s tem le podaljšuje vojno. 

Prej ko bomo Ukrajini prenehali pošiljati vojaško pomoč, pravijo, prej bo nastopil mir. Ruski mir, če smo natančni. In v tem svetu – mir v ruščini namreč pomeni svet – ne bo več samostojne Ukrajine, ki ji ruska politika odreka pravico do obstoja. Zaradi tega je Putinova »posebna vojaška operacija« tudi genocidna, saj je eden njenih ciljev izbrisati ukrajinsko nacionalno identiteto.

Kako umiriti Putina

Pragmatiki, tako lahko imenujemo tiste nenačelneže, ki se zavzemajo za mir v Ukrajini za vsako ceno, kar pomeni de facto popuščanje Rusiji in podreditev njenemu imperativu, se pri svojih razmišljanjih sklicujejo na to, da nobena vojna ni toliko vredna, da bi zaradi nje umirali civilisti, sploh ženske in otroci. To je brez dvoma res, žal pa se še ni zgodilo, da bi se kakšna vojna končala, ker bi se tistemu, ki jo je začel, zasmilili umirajoči otroci. 

Profimedia

Če bi demokratično Evropo vodil zgolj in samo pragmatizem (kot je predolgo veljalo za Nemce, ki so požrli načela in dve desetletji od Rusov kupovali poceni energente, kar jim je pomagalo ustvarjati tako visoko gospodarsko rast), potem bi pred tremi leti, ko je Rusija brez vojne napovedi napadla Ukrajino, iz Bruslja prišli pozivi k brezpogojni kapitulaciji Kijeva in zahteve, naj sprejme vse zahteve Kremlja. To bi bila popolna repriza leta 1938, ko so zahodni voditelji v Münchnu z nacisti podpisali sramotni »sporazum«, s katerim so v upanju na mir žrtvovali suverenost Češkoslovaške.

Na srečo se zgodovina (še) ni ponovila kot tragedija. Vendar nismo daleč od točke, ko se lahko zaradi ameriških interesov, ki jih pooseblja Donald Trump, intimno navdušen nad avtokratskim Putinom, tudi Evropa postopoma vrne k pragmatizmu in »proda« Ukrajino ruski interesni sferi. Morda, če smo optimistični, bi Rusija dovolila Ukrajini ohraniti suverenost na pretežnem delu svojega ozemlja, čeprav bi hkrati skoraj gotovo zahtevala tudi demilitarizacijo in poskušala vplivati na oblikovanje oblasti v Kijevu. 

Če kdo v Bruslju ali Washingtonu misli, da bi se potem ruske osvajalske ambicije končale, se verjetno moti. Kajti pri Putinu imamo opravka s patološkim lažnivcem, zamerljivim cinikom in brezobzirnim avtokratom, ki je svojim likvidatorjem vrsto let naročal, koga vse naj spravijo s poti, na kakšen način in kdaj.

Poleg tega se je Vladimir Putin, ki je prišel na oblast leta 2000, dolgo pripravljal na konfrontacijo z Zahodom. Ukrajine se je lotil zato, ker je pravilno ocenil, da lahko z vojno spodkoplje ne le Evropsko unijo, pač pa celo Severnoatlantsko zavezništvo (Nato) oziroma osemdesetletno partnerstvo med Evropo in Ameriko. S Trumpom v Beli hiši je Putin že zelo blizu cilja, zato bodo prihodnji meseci odločilni ne le za Ukrajino, ampak tudi za Evropo. 

Kajti če se ZDA »odpovejo« patronatu nad Evropo, je NATO verjetno obsoleten, Rusija pa bo dobila proste roke vsaj v okvirih nekdanje blokovske delitve stare celine, kar velik vprašaj postavlja k suverenosti baltskih držav in Moldavije, medtem ko je Belorusija zadnja leta že tako ali tako ruski protektorat (in podobno se, kot vidimo, dogaja tudi Gruziji).

V Evropi si glede prave narave ruskega militarizma ne delamo takšnih utvar kot Američani. S Trumpom so Rusi dobili idealnega zaveznika, saj sta za mešetarjenje vedno potrebna dva. Zakaj Vladimir Putin kot eden največjih nasilnežev na svetu od Američanov ne zahteva vrnitve Aljaske, denimo? Konec koncev jo je carska Rusija v 19. stoletju relativno poceni prodala ZDA, in Putin bi lahko zahteval vsaj doplačilo ali pa kar vrnitev v naravi?

Zakaj ne? Zato, ker so Američani, če hočejo, še večji nasilneži. In Putin zelo dobro razume igro moči, zato se v stilu razrednega pretepača vedno spravlja le na šibkejše od sebe. Evropa je idealna za dokazovanje moči. Zato so upravičena svarila nekaterih ruskih zgodovinarjev kot tudi evropskih generalov in geopolitičnih ekspertov, da bi padec Ukrajine lahko spodbudil Putina, da zahteva še dodatne ozemeljske koncesije (Suwalki, baltske države, Moldavija), v nasprotnem bi se začela nova vojna. 

Profimedia

Putinov režim se je namreč okrepil ravno na račun vse večje militarizacije in več kot dve desetletji trajajoče indoktrinacije. Zaradi tega ni pošteno govoriti o Putinovi« vojni v Ukrajini, kot smo to skoraj obvezno počeli na začetku zaradi nekakšne politične korektnosti, temveč je treba povedati resnico: da je to vojna Rusije proti Ukrajini, ki jo podpira večina ruskega prebivalstva.

To ni Putinova, ampak ruska vojna

Tudi sam sem se dolgo, predolgo izogibal uporabljati pridevnik ruski, ko je šlo za vojno v Ukrajini. Kot da Rusi nimajo nič z njo, kot da je to neka zasebna Putinova vojna in je on edini krivec zanjo – poleg svojih sodelavcev, generalštaba in vojaških poveljnikov. Takšen pogled spominja na relativizacijo krivde Nemcev v času nacizma, češ da niso bili krivi in da so bili nacistični šefi s Hitlerjem, Himmlerjem in Goebbelsom na čelu tisti, ki so uboge Nemce zmanipulirali in potisnili v vojno. Ne, Nemci sploh niso vedeli, kaj se dogaja; celo za koncentracijska taborišča so izvedeli tik pred koncem vojne, ko je bilo že jasno, da bo tretji rajh kapituliral in bo vojne konec …

Ob opravičevanju Rusov, da niso krivi za genocidno vojno v Ukrajini, se mi prav tako obrača želodec. Vsi Rusi, ki se niso na tak ali drugačen način uprli režimu in njegovim lažem, so soodgovorni za umiranje. Krivi niso edino tisti, ki so emigrirali ali celo pobegnili iz države; tisti, ki so se zaradi nasprotovanja tej podli vojni znašli v zaporu ali jih je režim kaznoval z denarnimi kazni. 

Vsi drugi, vsa tiha, molčeča večina pa so kolaboranti ruskega fašizma, ki je pred tremi leti začel vojno s sosednjo državo, ker je postala preveč »evropska«, preveč »zahodna«. Kot da so Rusi večvreden narod, ki odloča o tem, kako bodo živeli drugi narodi. Neki ruski zgodovinar, ki je moral pobegniti v tujino, je dejal, da je Rusija država, ki je tehnološko resda v 21. stoletju, mentalno pa še ni zlezla iz 19. stoletja.

Prva slutnja, kam bo ta imperialistična država zašla, se je pojavila z vojno v Čečeniji, ki zaradi zahodne ignorance ni sprožila vseh alarmov. Toda prav druga čečenska vojna je na oblast katapultirala Vladimirja Putina, najprej kot šefa obveščevalne službe FSB, ki je napredoval v premierja, dokler ga ni za silvestrovo, nekaj minut pred začetkom tretjega tisočletja, Boris Jelcin imenoval za svojega naslednika.

Profimedia

Po četrt stoletja Putinove vladavine in treh letih vojne v Ukrajini smo se že tako navadili na zlo, da so naša čustva imuna za kakršnokoli novo vznemirjenje. Neverjetno, kako se človeška psiha navadi na »novo realnost«. Pred petimi leti smo bili v šoku, ko se je začela epidemija novega koronavirusa, prve tedne smo imeli občutek, da skoraj vidimo virus, kako lebdi v zraku okoli nas. 

Pred tremi leti, 24. februarja sem peljal otroka v botanični vrt, ker se mi je zdelo, da me bodo rastline pomirile. Bilo me je strah in bal sem se, v kakšnem svetu bosta odraščala še ne triletna hčerka in šestletni sin. Kajti tistega hladnega jutra je izbruhnila vojna komaj tisoč kilometrov stran. Strah je bil otipljiv, čutil sem ga v sebi, kako narašča ob občutku nemoči. 

Jezo sem sproščal tako, da sem vsakič, ko sem se z avtom peljal mimo ruske ambasade ob Tivolski cesti v Ljubljani, trobil kot zmešan. Redki so se mi pridružili. Večina jih je debelo gledala. Kaj se je zgodilo s solidarnostjo, zakaj niso tudi drugi jezni na Putina, na ruski imperializem, me je kljuvalo? Zakaj je ljudem tako prekleto vseeno?

Nova dimenzija banalnosti zla

S temi vprašanji se po treh letih ne ukvarjam več. Spet se vračam k nekakšni banalnosti zla, čeprav nekoliko drugačni od tiste, ki jo je v ljudeh iskala in tudi našla Hannah Arendt, ko je secirala sojenje nacističnemu vojnemu zločincu Adolfu Eichmannu v Jeruzalemu. Največjega zla niso zagrešili fanatiki, ampak navadni ljudje, ki so sodelovali v sistemu, misleč, da je to njihova dolžnost in da ne delajo ničesar narobe. 

A v resnici so prav ti navadni ljudje pomagali vzdrževati zlo, poganjali so mehanizem smrti, da je lahko mirno uničeval svoje žrtve. Eichmann se je med drugim zagovarjal, da v življenju ni dvignil roke nad kakega Juda, kaj šele da bi ga ubil. Ni pa priznal, da je bil kot visoki državni uradnik soodgovoren za »končno rešitev« judovskega vprašanja v Evropi in da ga zaradi tega bremeni smrt okoli šestih milijonov Judov.

Profimedia

Banalnost zla, kot jo vidim v primeru vojne v Ukrajini – pa seveda tudi vseh ostalih, ki divjajo na tem planetu, od Bližnjega vzhoda do Sudana – ima še eno, recimo ji pasivno dimenzijo. Če je aktivna v tem, da opravljamo svoje delo v prepričanju, da ne počnemo nič narobe, pa pasivna dimenzija banalnosti zla pomeni, da po določenem času otopimo, se sprijaznimo in na koncu sprejmemo kot nekaj običajnega, navadnega in celo neškodljivega tisto zlo, ki se nam je sprva zdelo šokantno, odvratno in ob katerem smo začutili jezo, bes in željo po maščevanju, po popravi krivice.

Ko so Eichmannu zaradi zločinov proti človeštvu sodili z Izraelu, je javnost videla skromnega moškega z očali srednjih let, šibke energije, ki je deloval kot računovodja, nikakor pa ne kot pošast, kot nekdo, ki je imel na vesti milijone človeških življenj. 

Eichmann je deloval celo bolj benevolentno od Putina, ki ne skriva svojega značaja, vendar pa, kot vse kaže, drugače od nacističnega zločinca, ki so ga obsodili na smrt in obesili, Vladimirju Vladimiroviču nikoli ne bo sodilo Mednarodno kazensko sodišče v Haagu. Tisto sodišče, ki so ga pred kratkim »sankcionirali« Američani, ker je v podobno vlogo kot ruskega predsednika postavilo ameriškega zaveznika in prijatelja, izraelskega premierja Benjamina Netanjahuja. Vrana vrani ne izkljuje oči.

Zelo osebna vojna

Koliko je torej sploh vredno človeško življenje? Mar nima povsod na tem planetu enake vrednosti? Ali ni življenje otroka še posebej neprecenljivo? Življenje majhnega otroka, dojenčka, ki so ga pripeljali v eno izmed improviziranih bolnišnic v ukrajinskem mestu Mariupolu v prvih dneh vojne. Mrtvega dojenčka, ki ga je raztrgal šrapnel. Kriki njegove matere, ki se je opotekala nad trupelcem, so votlo odmevali v operacijski dvorani, se odbijali od neonskih luči na stropu, padali na mrzle keramične ploščice na tleh, ki bi morale biti bele, sivo-bele, pa so bile zamazane s krvjo. 

S krvjo ranjenih mladeničev, ki so sredi vojne med bloki igrali nogomet, pa je mednje treščila minometna granata. S krvjo žensk in še nerojenih otrok, ki so jih iz maternice izvlekli mrtve. Ste kdaj videli mrtvega dojenčka? Tako brezosebno, nečloveške deluje. Pogled nanj otrpne, zamrzne. Pogled kamere, ki je vse to posnela, mater mrtvega otroka, ki je kričala, ob njej pa je kakor v zadregi stal mož, moški, oče mrtvega fantka. Stal je kot v transu, bil je v šoku in ni še dojel, kaj se je zgodilo. 

Bobo

Če bi mu dal v roke orožje in mu rekel, da mu je Putin ubil otroka, bi kot robot stekel proti frontni črti, tekel bi in tekel, če ga ne bi pokosili streli ali razmesarile granate, tekel bi do Moskve, do kremeljskega obzidja, za katerim se skriva monstrum 21. stoletja, morilec dojenčkov in otrok, nosečnic in nemočnih starčkov.

Da, zdaj smo v Mariupolu, v peklu vojne. Nekaj dni po 24. februarju 2022. Novinarska ekipa Associated Press je obtičala v mestu, ki je bilo ena prvih ruskih tarč. Strateško pomembno pristaniško mesto, vrata na Krim, tolčejo z morja, kopnega in zraka, napadalci nimajo strategije, uničujejo vse, kar lahko. Termobarična bomba, ki jo odvrže letalo, prileti v neposredno bližino porodnišnice in pediatrične bolnišnice. 

Ko so prizori okrvavljenih nosečnic obšli svet, se je začela prebujati slaba vest Zahoda, nepripravljenega na takšne grozote. Od jugoslovanskih vojn (1991–1995) je minilo že preveč časa, da bi se ljudje spomnili, kaj pomeni sistematično bombardiranje in pobijanje civilistov, pa tudi ruska vojska je neprimerno bolje oborožena od jugoslovanske armade. Posnetki ruskih zločinov v Ukrajini–- od Buče pri Kijevu do Mariupola, Avdijevke ali Hersona – so šokirali Evropejce in Zahod. 

Toda kremeljska propaganda se ne da. Prizori iz Mariupola so inscenirani, pravijo. Porodnišnico so razstrelili Ukrajinci, ranjene ženske, nosečnice, so v resnici statistke, igralke, ki uprizarjajo žrtve, ena med njimi je celo znana ukrajinska vplivnica. Putinova medijska mašinerija ima odgovore na vsa vprašanja. Ve, kdo je ubil Kennedyja, pozna resnico o Antarktiki in seveda tudi o razlogih za vojno v Ukrajini.

Nekakšna neverjetna podobnost z beograjsko generalsko kliko se pojavlja, pa ne le zaradi rdečih zvezd na uniformah in totalitarne ikonografije. Tudi tokrat so v ozadju tuje sile, Zahod, fašisti, ki so napadli Jugoslavijo … oziroma Rusijo. Zato je »posebna vojaška operacija«, kot Putinov novorek imenuje vojno, v bistvu obramba pred fašisti in Natom, ki je naslednik nacistične armade, vermahta … 

Toda Ukrajinci nimajo takšne sreče, kot so jo imeli Slovenci leta 1991, ki so jugoslovansko vojsko v desetdnevni vojni poslali tja, od koder je prišla. Ukrajinci imajo vojno že natanko tri leta, 1095 dni in noči, in nič ne kaže, da je bo konec jutri. Morda je bo konec kmalu, morda čez dva ali tri mesece, morda že maja, ko se bi morala razcveteti pomladi, ampak kaj, ko je to tudi idealni čas za spomladansko ofenzivo, saj ozelenelo drevje ponuja boljšo kamuflažo za vojake in orožje.

Bojte se Rusov

Še vedno imam pred seboj prizore iz z oskarjem nagrajenega dokumentarca 20 dni v Mariupolu (2023). Novinarska ekipa agencije Associated Press je tam zdržala 20 dni, dokler jih niso s pomočjo Rdečega križa spravili iz obkoljenega mesta na varno. Vsaj 25.000 drugih ljudi, civilistov, te sreče ni imelo. 

Profimedia

Koliko podobnih krajev v Ukrajini je doslej preživljalo podoben pekel? Koliko ljudi je že umrlo zaradi ruske vojne? Koliko ukrajinskih vojakov? Na drugi strani so številke nepomembne, za Putina rusko življenje ni vredno skoraj nič. Za rusko družbo je ta vojna tudi priložnost, da se je znebila prenatrpanih zaporov. Koliko zapornikov je umrlo na fronti, ne bomo nikoli vedeli. V bistvu pa me niti ne zanima.

Mariupol je zdržal 86 dni, preden je padel v ruske roke. Dokumentarec, ki so ga v 20 dneh tam posneli novinarji AP, je bržkone prehud, da bi ga predvajali na slovenski nacionalni televiziji, četudi ne bi bilo slabo, da bi ga videli tudi tisti, ki mislijo, da Putin ni tako slab, kot ga prikazujemo »zahodni mediji«. Drži, Vladimir Vladimirovič ni tako slab, ampak je še slabši.

Januarja lani sem si ogledal izraelski »dokumentarec« o 7. oktobru, ki je seveda pretresljiv in človeka ne pusti ravnodušnega. Toda Mariupol je (bil) hujši pekel. V tem peklu pa izstopa nekaj: storilcev, morilcev otrok in dojenčkov ne vidite. Niti enega. Medtem ko so Hamasovi teroristi svoje početje dokumentirali, posneli, saj je bilo uničevanje in pobijanje ljudi v Izrelu zanje trofejno, pa ruskih vojakov nikoli ne opazimo. Vidimo njihove bombe, granate in rakete, slutimo, kje so ostrostrelci, ki z razdalje s smrtno natančnostjo pobijajo ljudi, vendar pa manjkajo storilci.

V tej brezosebni klavnici, kjer civilisti umirajo, ne da bi videli ali vedeli, kdo jim je vzel življenje, je nekaj tako strahotno nihilističnega, brutalno ciničnega, da se mi pred očmi vsakič znova nariše podoba Vladimirja Putina, kako s svojim stisnjenim nasmeškom opazuje človeški pekel v Ukrajini in se naslaja ob njem. Če Bog obstaja, potem bo kazen zanj pravična in zaslužna. Mora biti.