Tisti, ki radi spremljamo šport, smo imeli kar srečo, da smo lahko ob predvolilni bitki spremljali še kolesarjenje in nepremagljivega Tadeja Pogačarja. Bilo je že kar »kičasto«, tako dober je bil. Nobenih bitk, stresov, kot smo jih lani doživljali, ko smo dirkali in trpeli skupaj s Primožem Rogličem. Bilo je bolj pestro, letos pa dokaj mirno in predvidljivo.

»Razumem vaše trpljenje. Vem, kako se počutite, vem, kako vam je.« S temi plehkimi, praznimi frazami ne nagovarjajte človeka, ki ga je doletela huda tragedija.

V Evropi igramo v prvi ligi, to je slogan Zelenih Slovenije na evropskih volitvah. Stranka v slovenski politiki že dolgo nima pomembne vloge, na zadnjih volitvah je nastopila na skupni listi Povežimo Slovenijo, ki ji prav tako ni uspel preboj v državni zbor.

Po 32 letih se z vrha največje opozicijske stranke poslavlja Janez Janša. Slabo leto pred rednimi parlamentarnimi volitvami v SDS pride do prenove, pomladitve, ki je med Janšo in Logarjem dogovorna, sporazumna, s širšo podporo.

Gotovo se še spominjate referenduma o družinskem zakoniku leta 2012, po katerem bi bili pri pravici do posvojitve otrok homoseksualni pari izenačeni s heteroseksualnimi. Vse ankete so kazale, da bodo podporniki zakona slavili z veliko razliko, na koncu pa je približno 55 odstotkov volivcev glasovalo proti zakonu.

Ne vem, koliko smo bili državljani poslušni in smo preživeli praznike po meri premierja Goloba. Praviloma delamo tudi osebne bilance in obljube ob koncu leta, tokrat nam je premier predlagal, da naj med prvomajskimi prazniki razmišljamo o skupni prihodnosti. Po navadi izvolimo politike, da to delajo namesto nas. No, premier tokrat za to najbrž ni imel časa, saj je s partnerko T. Gaber križaril po Sredozemlju – medtem seveda, ko naj bi mi razmišljali o prihodnosti. Nekateri s/m/o delavski praznik počastili ob kresu, potem na priljubljenih krajih, npr. Ljubljančani na Rožniku.

Takoj za razglasitvijo samostojnosti leta 1991 sta nedvomno druga dva največja mejnika v zgodovini države Slovenije vstop v zvezo Nato in Evropsko unijo pred natanko dvajsetimi let. Mlada država je postala del zahodnega sveta, ki ga je v naslednjih letih potrdila še s prevzemom evra in vstopom v schengensko območje.

Udeležba na junijskih volitvah v Evropski parlament naj bi bila višja zaradi geopolitičnih varnostnih groženj, ocenjujejo analitiki. Grožnja iz Moskve, vojna v Ukrajini in kibernetski napadi ruskih hekerjev, ki so moderna oblika Putinove vojske, naj bi na volišča po evropskih državah pognale tudi lepo število tistih, ki se jih drugače ne bi udeležili. Z višjo udeležbo bi lahko prišlo do kontra učinka, kot ga načrtujejo v Kremlju, ki že vrsto let po številnih evropskih državah (finančno) podpirajo politične populiste, ki razbijajo EU, da bi na koncu več glasov prejele zmerne, sredinske stranke.

Znano je, da so tiskani mediji zadnja leta v krizi, ker se bralci selijo na spletne medije, ki jih večinoma brezplačno berejo. A v resnici za uporabo spleta plačujejo naročnino telekomunikacijskim in mobilnim operaterjem, ki ponujajo tudi vsebine spletnih medijev.

10. april bi šel lahko v slovensko zgodovino kot dan, ko je na eni izmed 819 osnovnih šol prišlo do strelskega pohoda. Na srečo ni šel, ker se ni zgodilo nič. 10. aprila bi nas lahko prizadel tudi katastrofalni potres. Pa ga na srečo ni bilo. Lahko nas doleti že prihodnji teden. Ali pa čez 100 let.

Bo protimigrantska agenda odločila letošnje volitve v Evropski parlament? Pritisk ilegalnih migrantov na zunanje meje EU tudi letos ne popušča. Na zahodnobalkanski poti, ki vodi skozi Slovenijo, policija v prvih treh mesecih beleži krepko povečanje števila nedovoljenih vstopov v državo: lani v istem času so jih našteli 8316, letos že 9828. Največ je državljanov Sirije, Afganistana in Maroka. Slovenija je za ilegalne migrante še vedno tranzitna država in ne končni cilj, saj jih večina odide naprej proti Zahodni Evropi. V letu 2023 je bilo pri nas tako odobrenih le 129 prošenj za azil.

Na RTVS se kuha do vrelišča. Delovno sodišče je ugotovilo, da je bil bivši generalni direktor A. Grah Whatmough nezakonito razrešen. Sicer ni povsem logično, kako je bil nezakonito razrešen, če se je prej ugotavljalo, da je bil nezakonito imenovan?

Komu pripadamo? Kdo smo, če se izrazimo bolj mehko in bolj grobo: kje so naši gospodarji? Dimitrij Rupel bi se – in se pred leti tudi je – v naslovu geopolitične razprave vprašal: Bomo Prusi ali Rusi? Tako malodušno je decembra 1869 mladoslovenec Fran Levec zapisal v pismu Janku Kersniku: »Slovenci nimamo bodočnosti! Ali bomo Prusi ali pa Rusi!« To malodušje se je po Ruplu med obema velikima vojnama ponovilo, denimo v Društvu prijateljev Sovjetske zveze, sicer pa je bil na njem utemeljen jugoslovanski in seveda slovenski socializem.

Se bo SD obdržala ali bo klonila pod lastno ideologijo, staro več kot 40 let!? Odgovor bomo dobili sredi aprila, ko bodo izvolili novega predsednika. Bo to M. Brglez? Po izjavah sodeč, diši po kontinuiteti, kot da bi poslušali T. Fajon, M. Kučana ali M. Kordiša.

EU in Nato Sloveniji že 20 let zagotavljata normalnost. Ni vse čisto tako, kot smo si predstavljali zdaj že daljnega leta 2004, ko smo se pridružili obema povezavama, a Slovenija je že dve desetletji sestavni del razvitega zahodnega sveta. Človek si sploh ne predstavlja, v kakšnem stanju bi država bila, če ne bi bili člani EU in Nata.

Ideja o skorajšnjem priznanju palestinske države je med koalicijskimi strankami toliko dozorela, da je le še vprašanje časa, kdaj bo vlada sprejela sklep o priznanju. Kaj bi to pomenilo za Slovenijo, kakšne posledice bi priznanje imelo za Palestince in trenutno vojno proti Hamasu v Gazi ter seveda za slovensko-izraelske odnose? V enem stavku: priznanje ne bi rešilo ničesar, na glavo bi nam nakopalo le neskončno zamero Izraela.

»Sedaj že lahko rečem, da imamo v slovenski politiki novi aksiom. Logarjev aksiom: Iz velikega raste malo,« nam je pred tedni sporočil nekdanji evropski poslanec Miha Brejc, ki se je z SDS razšel, potem ko ga je Janez Janša izobčil iz svojih vrst, ker je njegov zet Gregor Virant ustanovil svojo stranko

Stavke, protesti, interpelacije (in tudi ob njih bruhanje žaljivk levih in desnih), neizpolnjene obljube – to je naš vsakdan! Vsako leto enako. Počasi se bomo toliko navadili, da nam bo, če nam že ni – čisto vseeno. Oni tam »zgoraj« naj delajo, kar hočejo, mi pač moramo delati in živeti naprej. Lahko samo počakamo na volitve in takrat povemo svoje – koliko nas ne bodo spet »naplahtali« eni ali drugi.

Človeku daj oblast, in pokazal se bo v pravi luči. Ta stari pregovor velja za politike vseh barv. Ko pridejo na oblast, ko v roke dobijo vzvode moči, običajno dokaj hitro na plano pride njihov pravi značaj. Nemalokrat oblast spremeni človeka, pridobljena moč se lahko zlorablja ne le za bogatenje, tudi za laganje, manipuliranje z ljudmi, razlagajo strokovnjaki za menedžment.

Spet se je zgodilo nekaj nezaslišanega. Na specializiranem državnem tožilstvu vprašanja Reporterjevega novinarja razumejo kot pritisk na njihovo delo. Višja državna tožilka Blanka Žgajnar se je postavila v vlogo razsodnice, katera novinarska vprašanja in kateri članki so v javnem interesu.