Prenovljena SDS je dosegla rekordni volilni rezultat v svoji zgodovini. Poleg tradicionalnih Janševih privržencev jo je podprlo tudi lepo število razočaranih levosredinskih volivcev, ki so pred štirimi leti dali svoj glas Gibanju Svoboda Roberta Goloba.
Ne bi želeli napovedovati prihodnosti, a zgornji scenarij se najverjetneje ne bo uresničil. Janez Janša bo namreč še enkrat svoje osebne politične interese postavil pred interese desne politične opcije. Če bi mu res šlo »za stvar«, kar tako rad govori, bi se umaknil Anžetu Logarju, podobno kot se mu je pred tridesetimi leti umaknil Jože Pučnik.
Toda Janša ni Pučnik, ni politični vizionar, v primerjavi z očetom slovenske državnosti je v marsičem drugačen politik. Politik, ki je v svoji dolgoletni karieri v nasprotju s Pučnikom večkrat menjal svoje politično prepričanje in se ideološko sprehodil od skrajne levice do skrajne desnice. Politik, ki je zadnje obdobje stranko SDS spremenil v svoje zasebno podjetje in jo potisnil tako globoko v močvirje skrajnega desnega populizma, od koder ni več poti nazaj proti desni sredini.
Potolčen od številnih volilnih porazov, Janša enostavno ne zna več realno oceniti politične situacije. Trmasto se zaletava z glavo v zid in tako omogoča, da Sloveniji še naprej vlada levica. Po eni strani polarizira volilno telo, po drugi ga mobilizira, oboje pa v škodo desne opcije, da večina volivcev vedno znova glasuje proti njemu in vsakokrat podpre »nov obraz« na levi strani politične oble. S politično radikalizacijo je Janša omejil doseg SDS, hkrati pa uzurpiral večino prostora desno od sredine in postal politični hegemon na desnici.
Potolčen od številnih volilnih porazov, Janša enostavno ne zna več realno oceniti politične situacije. Trmasto se zaletava z glavo v zid in tako omogoča, da Sloveniji še naprej vlada levica.
Stranka ni več sposobna političnega preboja, kot ga je naredila daljnega leta 2004, ko je Janša porazil Antona Ropa in nato prvič postal predsednik vlade. Da je prišel na oblast v drugo, v začetku leta 2012, se lahko zahvali Gregorju Virantu in njegovi Državljanski listi, ki je tik pred volitvami nastala mimo njegove vednosti.
V tretje, spomladi 2020, pa se je zgodil splet naključij, ko je na začetku pandemije po vratolomnem odstopu Marjana Šarca Janši uspelo sestaviti novo koalicijo s poslanci SMC in Desusa, ki so prevarali svoje volivce, in to svojo odločitev nato drago plačali na zadnjih volitvah, ko sta se obe stranki morali posloviti iz parlamenta.
Janša vse od konca leta 2014, od prihoda iz zapora v zadevi Patria, na desnici poskuša sestaviti zmagovito kombinacijo, ki bi ga pripeljala na oblast. Zaradi omejenega dometa SDS ustvarja politične satelite, ki pa eden za drugim padajo v vodo. Zato, ker so njegovi sateliti, ne pa suverene stranke, kot to po novem spet poskuša biti Nova Slovenija.
Pred volitvami 2018 je želel Janša ustvariti pahljačo (novih) strank na desnici, a so vse po vrsti hitro doživele klavrn konec. Najbolj je računal na Aleša Primca, ki je dobil družinski referendum in si je zato prevzetno domišljal, da bo slovenska verzija poljskega konservativnega populista Jaroslawa Kaczyinskega. V tistem obdobju je nastala tudi Nova ljudska stranka Franca Kanglerja, ki se je nato pred volitvami povezala s Primčevo v Združeno desnico, na koncu pa niso znali pravilno vložiti niti kandidatur v nekaterih volilnih enotah. Primc pa je pred volitvami nato pozival svoje volivce, da volijo raje SDS, da ne bi prišlo do drobitve glasov.
Na 0,88 odstotka je na volitvah nasedla tudi Lista novinarja Bojana Požarja, ki je bila v javnosti prepoznana tudi kot satelit SDS. Podobno kot v letu 2019 ustanovljena Domovinska liga Bernarda Brščiča, ki je danes ni več, saj so se v začetku marca samorazpustili.
Plakat SDS pred volitvami 2022 - bomo leta 2026 spet gledali podobne prizore?
Na zadnjih volitvah je Janša ponovno poskušal z novimi sateliti. Pod dežnik Povežimo Slovenijo so zapakirali kar pet strank in bili prepričani, da z zastavonošo Zdravkom Počivalškom pridejo v parlament, na koncu pa prejeli borih 3,41 odstotka glasov. Tudi Naša dežela Aleksandre Pivec, še ena Janševa satelitska stranka, je z 1,5 odstotka glasov ostala daleč pred parlamentarnim pragom.
Kljub temu da je že dvakrat v zadnjih desetih letih pogorel s satelitskimi strankami, poskuša Janša še v tretje z istim scenarijem.
Kljub temu da je že dvakrat v zadnjih desetih letih pogorel s satelitskimi strankami, poskuša Janša še v tretje z istim scenarijem. Namesto da bi se umaknil Logarju z vrha SDS, s predsednikom programskega sveta SDS in poraženim kandidatom za predsednika republike z nekakšno platformo snuje novo satelitsko stranko, ki bi pobrala zmerne glasove na politični sredini, ki je radikalizirani Janša ne more.
Po propadu Desusa je Janša politično priložnost zaslutil tudi v številni populaciji upokojencev, zato so v akcijo poslali nekdanjega poslanca SDS, nekdanjega tržiškega župana, večkrat pravnomočno obsojenega Pavla Ruparja, ki naj bi po težkih življenjskih preizkušnjah doživel razsvetljenje in zdaj po štirih množičnih shodih sredi Ljubljane tudi že napoveduje ustanovitev nove stranke.
Janša z novima satelitskima strankama, ki bi ga še v četrto vrnili na oblast, znova podcenjuje slovenske volivce.
