Slovenija je kljub relativno majhnemu številu prebivalcev doživela že vse možne afere, tudi tiste najbolj banalne, primerne recimo za razvpiti britanski rumeni tisk.

Tisti na oblasti se še kar tolažijo, da sta še dve leti do volitev in da se v drugem polčasu lahko še marsikaj zgodi. Onim drugim v opoziciji pa so rezultati volitev v Evropski parlament dali krila in so že začeli z evidentiranjem kandidatov za državnozborske volitve.

Predsednik vlade se trudi dajati vtis, da vse, ki se bolj ali manj odločno obračajo nanj z denarnimi zahtevki, jemlje enako. Razumljivo, otepa se sindikatov javnega sektorja, ki stavkajo ali napoveduje stavke.

Dan državnosti je bil letos čisto spodoben, tudi proslava, četudi je bila kdaj že boljša. A pomembno je, da so se je udeležili vsi najvišji slovenski politiki, levi in desni!

Po izidih volitev v Evropski parlament ni več bistveno vprašanje, ali sta Anže Logar in Janez Janša dogovorjena. Dober rezultat, ki ga je dosegel nosilec liste SLS Peter Gregorčič, je bil najboljši test, da je prostor tudi za novo sredinsko, urbano, liberalno stranko, ne da bi se na prihodnjih volitvah v državni zbor ogrozila relativna zmaga SDS.

Pa naj še kdo reče, da Slovenci nismo športni narod. Predsednik vlade Robert Golob si je prejšnji teden v Münchnu ogledal tekmo evropskega nogometnega prvenstva, še prej pa se je vrnil iz Dallasa z ogleda finala lige NBA. Medtem pa v Sloveniji poteka neka druga (športna) prireditev.

Če bodo določili, da sta družina bulmastif in odvetnik, bo to družina. S tem je že Tito poskušal eksperimentirati, dokler mu niso v Ljubljani noge odrezali, potem je dal mir. Proti vetru ne moremo lulati. In pride Gibanje Svoboda: osvobodili vas bomo moralnih zakonov. In zdaj vprašanje za vse vas: ali ste se že naužili Svobode?

Tisti, ki radi spremljamo šport, smo imeli kar srečo, da smo lahko ob predvolilni bitki spremljali še kolesarjenje in nepremagljivega Tadeja Pogačarja. Bilo je že kar »kičasto«, tako dober je bil. Nobenih bitk, stresov, kot smo jih lani doživljali, ko smo dirkali in trpeli skupaj s Primožem Rogličem. Bilo je bolj pestro, letos pa dokaj mirno in predvidljivo.

»Razumem vaše trpljenje. Vem, kako se počutite, vem, kako vam je.« S temi plehkimi, praznimi frazami ne nagovarjajte človeka, ki ga je doletela huda tragedija.

V Evropi igramo v prvi ligi, to je slogan Zelenih Slovenije na evropskih volitvah. Stranka v slovenski politiki že dolgo nima pomembne vloge, na zadnjih volitvah je nastopila na skupni listi Povežimo Slovenijo, ki ji prav tako ni uspel preboj v državni zbor.

Po 32 letih se z vrha največje opozicijske stranke poslavlja Janez Janša. Slabo leto pred rednimi parlamentarnimi volitvami v SDS pride do prenove, pomladitve, ki je med Janšo in Logarjem dogovorna, sporazumna, s širšo podporo.

Gotovo se še spominjate referenduma o družinskem zakoniku leta 2012, po katerem bi bili pri pravici do posvojitve otrok homoseksualni pari izenačeni s heteroseksualnimi. Vse ankete so kazale, da bodo podporniki zakona slavili z veliko razliko, na koncu pa je približno 55 odstotkov volivcev glasovalo proti zakonu.

Ne vem, koliko smo bili državljani poslušni in smo preživeli praznike po meri premierja Goloba. Praviloma delamo tudi osebne bilance in obljube ob koncu leta, tokrat nam je premier predlagal, da naj med prvomajskimi prazniki razmišljamo o skupni prihodnosti. Po navadi izvolimo politike, da to delajo namesto nas. No, premier tokrat za to najbrž ni imel časa, saj je s partnerko T. Gaber križaril po Sredozemlju – medtem seveda, ko naj bi mi razmišljali o prihodnosti. Nekateri s/m/o delavski praznik počastili ob kresu, potem na priljubljenih krajih, npr. Ljubljančani na Rožniku.

Takoj za razglasitvijo samostojnosti leta 1991 sta nedvomno druga dva največja mejnika v zgodovini države Slovenije vstop v zvezo Nato in Evropsko unijo pred natanko dvajsetimi let. Mlada država je postala del zahodnega sveta, ki ga je v naslednjih letih potrdila še s prevzemom evra in vstopom v schengensko območje.

Udeležba na junijskih volitvah v Evropski parlament naj bi bila višja zaradi geopolitičnih varnostnih groženj, ocenjujejo analitiki. Grožnja iz Moskve, vojna v Ukrajini in kibernetski napadi ruskih hekerjev, ki so moderna oblika Putinove vojske, naj bi na volišča po evropskih državah pognale tudi lepo število tistih, ki se jih drugače ne bi udeležili. Z višjo udeležbo bi lahko prišlo do kontra učinka, kot ga načrtujejo v Kremlju, ki že vrsto let po številnih evropskih državah (finančno) podpirajo politične populiste, ki razbijajo EU, da bi na koncu več glasov prejele zmerne, sredinske stranke.

Znano je, da so tiskani mediji zadnja leta v krizi, ker se bralci selijo na spletne medije, ki jih večinoma brezplačno berejo. A v resnici za uporabo spleta plačujejo naročnino telekomunikacijskim in mobilnim operaterjem, ki ponujajo tudi vsebine spletnih medijev.

10. april bi šel lahko v slovensko zgodovino kot dan, ko je na eni izmed 819 osnovnih šol prišlo do strelskega pohoda. Na srečo ni šel, ker se ni zgodilo nič. 10. aprila bi nas lahko prizadel tudi katastrofalni potres. Pa ga na srečo ni bilo. Lahko nas doleti že prihodnji teden. Ali pa čez 100 let.

Bo protimigrantska agenda odločila letošnje volitve v Evropski parlament? Pritisk ilegalnih migrantov na zunanje meje EU tudi letos ne popušča. Na zahodnobalkanski poti, ki vodi skozi Slovenijo, policija v prvih treh mesecih beleži krepko povečanje števila nedovoljenih vstopov v državo: lani v istem času so jih našteli 8316, letos že 9828. Največ je državljanov Sirije, Afganistana in Maroka. Slovenija je za ilegalne migrante še vedno tranzitna država in ne končni cilj, saj jih večina odide naprej proti Zahodni Evropi. V letu 2023 je bilo pri nas tako odobrenih le 129 prošenj za azil.

Na RTVS se kuha do vrelišča. Delovno sodišče je ugotovilo, da je bil bivši generalni direktor A. Grah Whatmough nezakonito razrešen. Sicer ni povsem logično, kako je bil nezakonito razrešen, če se je prej ugotavljalo, da je bil nezakonito imenovan?

Komu pripadamo? Kdo smo, če se izrazimo bolj mehko in bolj grobo: kje so naši gospodarji? Dimitrij Rupel bi se – in se pred leti tudi je – v naslovu geopolitične razprave vprašal: Bomo Prusi ali Rusi? Tako malodušno je decembra 1869 mladoslovenec Fran Levec zapisal v pismu Janku Kersniku: »Slovenci nimamo bodočnosti! Ali bomo Prusi ali pa Rusi!« To malodušje se je po Ruplu med obema velikima vojnama ponovilo, denimo v Društvu prijateljev Sovjetske zveze, sicer pa je bil na njem utemeljen jugoslovanski in seveda slovenski socializem.