Februarja, malo pred valentinovim, se je neki drug premier prvič pojavil v javnosti z novo spremljevalko. Pomenljivo je, da sta si izbrala proslavo, ki je hommage kulturnemu prazniku. Če je premier s tem povedal, da se mu jebe za kulturo, dekalog in veljavne družbene norme, potem je imel smolo, saj njegovega sublimnega sporočila nihče ni razumel. So pa mediji opazili, da je bila spremljevalka živčna pred množico fotografov in kamermanov, nekoliko napet je bil tudi sam premier. Konec koncev je bil to pomemben momentum v njegovi kratki, a meteorski politični karieri.
Zdaj pa si predstavljamo, da bi bil protagonist britanski premier. Kaj bi se zgodilo, če bi na državni dogodek pripeljal ljubico? Nastal bi vihar, seveda. Neizprosne britanske medijev, ki so svoje politike križali že zaradi drobnih prestopkov in prekrškov, bi ob pogledu na premierja z intimno spremljevalko, ki ni njegova soproga, pač pa je – roko na srce – kvečjemu priležnica, zadela kap. Če bi bil Rishi Sunak, ki se je januarja posipal s pepelom, ker se je vozil nepripet, tako aroganten, da bi na državno proslavo pripeljal ljubico, priležnico oziroma žensko, ki ni njegova zakonska partnerica, bi ga čakal pekel.
Na Downing Street bi naslednje jutro padla atomska bomba. Mediji, pa tudi pretežni del javnosti, bi namreč znoreli. Odzivi četrte veje oblasti bi bili siloviti, vendar daleč od tega, da bi le moralizirali. Seveda bi opozorili, da je neetično, nemoralno in neprofesionalno, če tako pomemben politik, kot je premier, ki poleg kraljeve družine predstavlja in po svoje tudi simbolizira Združeno kraljestvo, potepta etične in moralne norme ter se požvižga na nenapisana družbena pravila. Seveda vse to največ pove o premierju samem, njegovi patološki nonšalanci, egoizmu in samovšečnosti. Kaj pa če je možakar tako zaljubljen, da so mu, kot pravimo, čustva zameglila razum?!
Zdaj pa si predstavljamo, da bi bil protagonist britanski premier. Kaj bi se zgodilo, če bi na državni dogodek pripeljal ljubico? Nastal bi vihar, seveda.
Mediji – vsaj tisti, ki ostajajo zavezani profesionalnim in etičnim standardom – niso na svetu (samo) za to, da ob vsaki priliki moralizirajo. Če bi šlo za nadškofa, papeža ali dalajlamo, potem bi grešnika seveda brez zadržkov pribili na križ. Ko gre za prvega ministra, so pomisleki, ki se nanašajo na njegovo priležnico, ki čez noč postane neformalna prva dama, nekoliko manj vrednostne, pač pa toliko bolj vsebinske narave.
Z drugimi besedami, četudi bi bil premier tako zaljubljen, da bi soprogo zaprl v umobolnico in malo zanemaril otroke, da bi se v miru posvetil novi in morebitni bodoči zakonski partnerici, ga to ne opravičuje, še manj pa odvezuje odgovornosti do državljanov in države. In če se vrnemo k pomisleku britanskih medijev, ki bi sicer tudi moralizirali, ne pa samo to, potem je tisto neprijetno vprašanje, s katerim se soočimo naslednji trenutek, povezano z osebnostjo premierjeve nove ljubezni.
Kdo je ta ženska? Kaj je počela, preden je srečala premierja? S kom se je družila, s kom je poslovala, s kom je (bila) povezana? So bili to tudi tuji (poslovni) partnerji? So opravljali zakonite, legitimne posle? Kaj o njeni preteklosti pove zgodovina objav na socialnih omrežjih? Ali je premierjeva ljubica vredna njegovega zaupanja? Ali morda pomen določeno varnostno tveganje?
S temi vprašanji se v resni državi ukvarjajo profesionalci in službe, ki skrbijo za to, da državljani lahko mirno spimo. V naši zgodbi imamo ponovno dve različni možnosti. Britanski mediji, ki bi premierja križali zaradi takšne ljubezenske eskapade, v primerjavi s katero je nepripenjanje z varnostnim pasom ali sodelovanje na prepovedani zabavi v času blokade nedolžna šala, bi detajlno profilirali tudi novo neuradno prvo damo.
Če bi se začela pojavljati v javnosti v tej vlogi, še toliko bolj neusmiljeno. Če bi jo premier predstavljal tujim voditeljem kot novo izbranko, bi mu nemudoma pred nos obesili sliko njegove žene, po možnosti psihično zlomljene, ponižane … Naslovi v stilu How dare you, Prime Minister, kako si drznete, premier?! bi bili še najmanjša kazen. A že ta bi mu škodovala v javnomnenjskih anketah. Priljubljenost bi šla hitro navzdol.
Toda še precej huje bi bilo, če bi preiskovalni novinarji začeli objavljati posamezne epizode iz bogate kariere nove prve dame, ob katerih ne bi završalo samo v opoziciji, pač pa tudi v vladajoči stranki, kjer bi se potihem in daleč od oči medijev sestale eminence iz ozadja. Sive in belolase glave bi odkimale; premier, ki ne razmišlja z glavo, ampak z nekim drugim organom, je tveganje za stranko. Z njim se je treba pogovoriti. Družbene norme in pravila glede zakonske zveze in družinskih razmerij veljajo tudi za premierja. Če tega ne razume, naj odstopi.
V gostilni Pečarič pa bi razmišljali drugače. Premier ima velike težave, v enem letu ni naredil nič. Obljubljal je veliko, toda vlada je v glavnem opravilno nesposobna. Res pa je z depolitizacijo tako sprovocirala janšistično opozicijo, da se ne ukvarja z nadzorno vlogo nad javnimi financami, gospodarstvom in kadrovskim pokolom, ampak samo še z muzeji, spomeniki, komunizmom in državljansko vojno. Zaradi tega se Sončnemu kralju lahko oprosti prekršek z novo spremljevalko. Gospe je treba izreči priznanje za doprinos k uspešni vladavini Sončnega kralja.
V ta namen se ji v znak hvaležnosti podeli naziv Sončna kraljica. (Good save the Queen!)
