V 51 občinah je bil namreč samo en kandidat za župana, tudi sicer je skladno s slovenskim volilnim sistemom zelo težko zamenjati župana. »Neomejeni županski mandati omejujejo tudi možnosti za mlajše generacije v politiki,« je poudaril vodja delegacije. Tako so med drugim to, kar so opazovalci povedali, povzeli na STA.
Ne bi se mogel bolj strinjati z njihovim predlogom, da se vendarle začne razprava o trajanju zaporednih županskih mandatov. Sam to zgodbo vlečem že blizu dvajset let in sem na to temo, ko sem bil še urednik na lokalni televiziji ETV, pripravil reportažo. Po dveh desetletjih še bolj zagovarjam omejitev mandatov na dva zaporedna, vendar ne le za župane, ampak tudi za vse direktorje javnih občinskih zavodov in služb, ki jih na to mesto imenuje politika, beri župan in njegova ekipa. Le tako bo prišlo do očiščenja naše mlade demokracije.
Zagovarjam omejitev mandatov na dva zaporedna, vendar ne le za župane, ampak tudi za vse direktorje javnih občinskih zavodov in služb, ki jih na to mesto imenuje politika, beri župan in njegova ekipa.
Zame je nesprejemljivo, da je nekdo lahko na čelu občine tudi več kot tri desetletja. Lepo je dejal predsednik vlade dr. Robert Golob (povzeto po STA): »Bil sem lokalni svetnik pet mandatov, po petem mandatu sem izčrpal svoje znanje in kreativnost, po drugem pa nikakor ne.« Prav za to gre, ni več kreativnosti, ni novih idej in ni več pravega stika z realnostjo. Pa ne šele po petih mandatih, že mnogo prej. Je pa bistveno več »talanja« bonbončkov oz. hranjenja svoje volilne baze, ki se kmalu tega privadi in si reče, zanj ali zanjo vsaj vemo, kakšen/na je, če pa pride kdo novi ...
Sicer pa se lahko pogovarjamo tudi o več mandatih, kot meni Golob, torej do pet zaporednih, ampak sam sem še vedno bolj naklonjen dvema ali največ trem zaporednim mandatom z možnostjo, da se po enomandatnem počitku lahko nekdanji župan ali kak drug funkcionar znova poteguje za župansko funkcijo ali prijavi za vodenje katere od lokalnih ali državnih javnih družb.
V tem času, ko bo ali če bo prišlo do javne razprave o tem, pa bi predlagal računskemu sodišču in protikorupcijski komisiji, da dodobra pregleda predvsem vse občinske proračune, kjer so v nebo vpijoče cifre, bolj ali manj zakrite, ki nakazujejo, koliko denarja župani namenijo lokalnim medijem, če že ne (so)upravljajo svojih in si s tem iz meseca v mesec do naslednjih volitev kupujejo volivce. Z denarjem nas vseh.
Ne rečem, da so v proračunu postavke za objavo o zapori cest, morebiti za težave s pitno vodo ali kaj podobnega, nesmiselne in nekoristne. Da pa si župani z našim denarjem kupujejo promocijske oddaje, v medijih objavljajo čestitke za novo leto in podobno, temu je treba reči adijo. Če nas imajo res tako radi in bi nam radi čestitali in se pohvalili s svojimi uspehi, o neuspehih jih tako nihče v lokalnih medijih nič ne vpraša, ker potem ni denarja (pogodbe), potem naj si to plačajo s svojimi prihranki.
Saj veste, ko se mi navadni državljani odločimo, da bomo komu čestitali za božič, kupimo voščilnico, vanjo kaj napišemo, damo v kuverto, prilepimo znamko in spustimo v poštni nabiralnik. Zakaj za boga milega moram jaz in vsi drugi davkoplačevalci županovo voščilo, objavljeno v medijih, poravnati mi. Če nam želi čestitati, naj to plača sam, ne pa proračun. A to je le en proračunski izdatek (ne tako majhen), ki gre iz naših žepov izključno za samopromocijo županov in njegovih ekip.