Sprejemi pomembnih državnikov so v Severni Koreji skrbno uprizorjene množične predstave. Na trgu Kim Il Sunga, začetnika po božje čaščene korejske diktatorske družine, je kitajskega predsednika Ši Džinpinga pred tednom dni pozdravila množica odraslih in otrok, grmele so salve iz topov.

A kitajski gost ni iskal znakov zvestobe, pač pa sam prepričeval gostitelje, da je dober prijatelj. Nekdanje strnišče samozadostne bede je namreč postalo pomembna geopolitična domina.

Ši je drobno sosedo nazadnje obiskal pred sedmimi leti, ko so še vedno potekali mednarodni pritiski za ustavitev njenega programa jedrskega oboroževanja. Visoki kitajski obiskovalec je takrat rahlo pokroviteljsko pohvalil »prizadevanja za denuklearizacijo Korejskega polotoka« in gostitelju Kim Džong Unu dejal, da upa v nadaljevanje tega procesa.

Tokrat je kitajski predsednik ne samo izbral Pjongjang za prvi letošnji obisk izven države, z obeh strani se je usipala medsebojna hvala, govorili so »globljem sodelovanju« ter se izognili trnovim vprašanjem, kot sta jedrsko orožje in odnos do Združenih držav. Mnogi analitiki to ocenjujejo kot diplomatsko zmago za severnokorejskega voditelja.

Do nje je prišel dobesedno prek človeških trupel, glavne izvozne dobrine države. V boju proti ukrajinskim silam v ruski Kurski oblasti naj bi umrlo več kot dva tisoč severnokorejskih vojakov, vsak peti iz kontingenta, ki ga je Severna Koreja poslala v pomoč ruski vojski.

Profimedia

Takšno tesno sodelovanje z Rusijo je spodbudilo Kitajsko, da pogreje odnose s svojo sosedo in uravnoteži naraščajoči vpliv Moskve v Severni Koreji. Tudi kitajske in severnokorejske čete so se borile skupaj, sprva med kitajsko državljansko vojno, nato je Peking v 50. letih korejske komuniste rešil pred popolnim porazom proti enotam Združenih narodov pod vodstvom ZDA.

Edini kitajski obrambni sporazum z drugo državo velja za Severno Korejo. Toda Pjongjang in Moskva imata svežo zgodovino skupnega prelivanja krvi, njun pakt o medsebojni obrambi je star le dve leti, ne že 65. »Severnokorejska propaganda poje izjemne hvalnice tesni zvezi z Rusijo, medtem ko je skupno bojevanje s Kitajsko potopljeno v nostalgijo,« pravi John Delury iz newyorške mnenjske organizacije Asia Society.

Ši, Kim in ruski predsednik Vladimir Putin so septembra lani stali drug ob drugem na vojaški paradi v Pekingu, kot nekakšen vrh novega, avtokratsko vodenega svetovnega reda. Toda v zakulisju poteka iskanje občutljivega ravnotežja med trojico.

Interesi Kitajske in Rusije na polotoku niso usklajeni, prva si želi stabilnosti, druga odvračanja pozornosti od svojih muk v Ukrajini. Zato obstajajo številni scenariji, kako skuša Kim Šija in Putina izrabiti drugega proti drugemu, vsi trije pa pod prevleko prijaznosti skrivajo sumničavost. Novinarjem ameriškega časnika New York Times je denimo v roke prišlo poročilo ruske obveščevalne službe, ki Kitajsko označuje za sovražnico in svari pred njenim vohunjenjem.

Jedrska sila

Kitajska si prizadeva utrditi svoj vpliv kot največja trgovinska partnerica in najbližja zaveznica Severne Koreje ter s tem uravnotežiti zbliževanje med Kimom in Putinom. Po drugi strani skuša ohraniti strateške odnose z ZDA, kar zahteva zapleteno vrvohodstvo, saj Pjongjang od Pekinga hkrati pričakuje ključno gospodarsko pomoč ter išče priznanje kot jedrska sila, partnerica pri gradnji »večpolarnega« svetovnega reda, nekakšne protiuteži ameriški prevladi.

To je dobil od Rusije, njen zunanji minister Sergej Lavrov je status jedrske sile za Severno Korejo že označil za »zaključeno zadevo«.

V Pekingu niso tako sproščeni. Skrbi jih, da bi severnokorejske jedrske grožnje lahko prepričale Japonsko in Južno Korejo, da tudi sami razvijeta jedrsko orožje. Sploh, ko se je izkazalo, da zavezništvo z ZDA ne pomeni več tudi vojaške zaščite. Iz Washingtona tudi v Seul prihajajo sporočila, da morajo sami poskrbeti za obrambo pred severno sosedo, medtem ko se Američani osredotočajo na Kitajsko.

Profimedia

Severna Koreja naj bi medtem v zadnjih petih letih več kot podvojila zmogljivosti za izdelavo jedrskega materiala za orožje. Uradne južnokorejske ocene govorijo o izdelavi dodatnih deset do dvajset jedrskih konic letno. Nekaj dni pred kitajskim obiskom so odprli nov objekt (domnevno obrat za bogatenje urana). Prav tako so v zadnjih letih preizkusili več kot ducat medcelinskih balističnih raket.

Kimova vplivna mlajša sestra Kim Jo Džong je pred dnevi zatrdila, da je jedrski status Severne Koreje »nepovraten«. Hkrati je zanikala navedbe Bele hiše, da naj bi Donald Trump med majskim obiskom Pekinga s Xijem govoril o »skupnem cilju denuklearizacije Severne Koreje«.

Tudi kitajski vrh ni tega nikoli potrdil, njihovo poročilo je omenjalo le, da sta razpravljala o Korejskem polotoku. Po mnenju dela zahodnih strokovnjakov za Kitajsko je Xiju jasno, da Kima ne more prepričati, naj se odpove jedrskemu programu, sploh po ameriškem napadu na Iran.

Pomenljiva je bila tudi skupna izjava, objavljena med Putinovim obiskom v Pekingu (ruski predsednik je bil tam za petami ameriškemu), v kateri niso niti omenili jedrskega orožja, čeprav je bila denuklearizacija polotoka še pred tremi leti skupno stališče Rusije in Kitajske. Zato pa so obsodili sankcije in vojaški pritisk na Severno Korejo.

Spreten in krut

Tesno zavezništvo med Kitajsko in Severno Korejo ni vedno brezmadežno, za njima je zgodovina ohladitev, ko odnose skalijo napetosti in nezaupanje. Takšne razpoke so se pojavile po koncu hladne vojne, ko je Kitajska spletla trdne trgovinske vezi z Južno Korejo, pa ko se je Peking po jedrskih poskusih Severne Koreje sprva pridružil Washingtonu pri uvedbi strogih sankcij.

Xi se je prvih sedem let po prevzemu oblasti izogibal Pjongjangu, dinamiko je preobrnil prihod Trumpa v Belo hišo. Neizkušeni ameriški predsednik je s svojo zaletavo in nepredvidljivo zunanjo politiko nihal med grožnjami z uničenjem Severne Koreje in dobrikanjem Kim Džong Unu. Ko sta se začela neposredno pogajati, je to povzročilo zasuk v Pekingu, saj se je Xi s Kimom srečal pred vsakim od teh vrhov ali po njem, da bi Pjongjang obdržal v kitajski orbiti.

Odnosi so se ponovno ohladili med pandemijo, ko sta državi močno omejili stike. Širjenje virusa kovida je Severno Korejo še posebej prizadelo, dotrajan sistem javnega zdravstva mu ni bil kos, potolčeno gospodarstvo je imelo ob hudi suši težave že s preskrbo s hrano.

V enem najtežjih trenutkov Demokratične ljudske republike se je Kim zdel ponižan in izoliran, tako doma kot v mednarodni skupnosti. Šest let kasneje njegov oprijem domače oblasti še nikoli ni bil tako čvrst, kljub napovedim ameriških analitikov iz leta 2011, da takrat komaj 27-letni naslednik brez vojaških ali vodstvenih izkušenj ne bo kos najožjemu partijskemu krogu.

Profimedia

A se je izkazal za spretnega in predvsem krutega. S sistematičnimi čistkami je partijsko elito prisilil k absolutni zvestobi, posebej po javnih usmrtitvah vplivnega strica in polbrata.

Podobno ni zapravil krize, pandemija mu je omogočila še več manevrskega prostora za krepitev oblasti. Grozeči »tuji virus« je bila priložnost za izgon tujih diplomatov in humanitarnih delavcev ter poostritev varnosti na mejah, saj je bil zunanji svet sedaj dokazano »nevaren«.

Hkrati je imel oprijemljiv izgovor za neuspeh v gospodarstvu, čeprav so državni hekerji po ocenah analitikov Združenih narodov med letoma 2017 in 2023 s spletnimi napadi in goljufijami nakradli za približno tri milijarde dolarjev. Nekateri od njih so kot strokovnjaki za informacijsko tehnologijo celo dobili službe na daljavo pri podjetjih v ZDA in zaslužili tudi po 300 tisoč dolarjev na leto.

»Najbolj neverjetna zgodba o rasti na svetu«

Kim podobno odločno sedaj krmari skozi tokove nove geopolitike, kar ga je iz globalnega izobčenca skoraj čez noč preobrazilo v globalnega politika. Žongliranje med Rusijo in Kitajsko mu je zagotovilo nafto, pridelke in vojaško tehnologijo iz prve (v zameno za orožje in vojake) ter okrepljeno gospodarsko sodelovanje z drugo, ki ni želela ostati ob strani.

Izboljšala je čezmejno infrastrukturo, neposredni leti in vlaki med Pekingom in Pjongjangom, ki so bili med pandemijo prekinjeni, so se marca nadaljevali. Trgovina s Kitajsko je dosegla najvišjo raven v zadnjih osmih letih in v državo prihajajo tehnološka oprema, potrošniške dobrine in električna vozila. Ameriški konservativni časnik Wall Street Journal je Severno Korejo celo razglasil za »najbolj neverjetno zgodbo o rasti na svetu«.

Severnokorejska gospodarska rast naj bi leta 2024 kljub sankcijam znašala 3,7 odstotka, (sicer še vedno redki) obiskovalci Pjongjanga pa poročajo o hitrem tehnološkem napredku.

Vse več prebivalcev uporablja pametne telefone (na voljo naj bi imeli več kot 50 domačih znamk), razvija se digitalna ekonomija, na ulicah je vse več luksuznih in električnih avtomobilov. Samo lani naj bi v prestolnici zgradili 10 tisoč novih stanovanj, dokončali so tudi nekatere prej ustavljene megaprojekte, kot sta največja mestna bolnišnica in obmorsko letovišče.

Profimedia

Čeprav blaginja velja predvsem za prestolnico in tamkajšnjo elito (po podatkih ZN je skoraj polovica od 26 milijonov prebivalcev še vedno podhranjena), pa o napredku poročajo tudi iz drugih delov države.

Da ne gre (le) za propagando režima, ki ne objavlja uradnih gospodarskih podatkov, strogo nadzoruje informacije in skrbno pazi, kaj lahko tuji obiskovalci vidijo, potrjujejo južnokorejske analize. Satelitski posnetki kažejo večjo aktivnost plovil v severnokorejskih skladiščih nafte, ta se širijo, številna parkirišča so bolj polna. Država je ponoči približno trikrat močneje osvetljena, kot je bila pred petimi leti.

Nevarni strupi

A luč ni posvetila v običajna življenja, Severna Koreja je ne samo še vedno ena največjih kršiteljic človekovih pravic na svetu, v nekaterih pogledih je še bolj surova, saj se jedrski Kim sedaj bolj kot zunanjih groženj boji notranjega prevrata. Posebej ga skrbi pronicanje tujih medijev v informacijsko hermetično zaprto skupnost, da hollywoodski filmi ali albumi K-popa ne bi načeli zvestobe mladine.

Posedovanje ali distribucija takšnih vsebin – ki jih Kim imenuje »nevarni strupi« – se kaznuje tudi s smrtjo. Da mladim po glavi ne gredo neumnosti, poskrbi indoktrinacija v vsaj desetih letih naborništva za fante, za ostale skozi obvezno udeležbo v udarniških mladinskih delovnih brigadah. In seveda stroga uravnilovka glede oblačil in pričesk, ki so vsiljene mlajšim generacijam.

Domnevno komunistična država se je v prizadevanju, da postane raj za ljudi, zapletla v surovo represijo in večkrat povzročila množično lakoto. V znak protesta proti grožnji zunanjega sveta je razvila nekaj najbolj smrtonosnega orožja, kar ga je bilo kadarkoli ustvarjenega.

In da bi režim varoval svojo zasebnost pred zunanjimi očmi, si dovoli vohuniti o vseh vidikih življenja svojih državljanov. A »tudi v najbolj represivnih družbenih in političnih razmerah velika večina ljudi še vedno poskuša živeti čim bolj normalno življenje«, trdi rusko-avstralski akademik Andrej Lankov, ki je del študentskih let v času Sovjetske zveze preživel tudi kot študent na izmenjavi na Univerzi Kim Il Sunga.

Lankov državo opisuje kot »makiavelistični režim, ki izkorišča omejene vire in manipulira z velikimi silami, da bi zagotovil svoj obstoj«. To vključuje tudi prenašanje oblasti med generacijami družine, katere člani se imajo za polbogove.

Tretji po vrsti, Kim Džong Un, je zaradi »stresa, cigaret in alkohola« (ter precej prevelike telesne teže, diabetesa in visokega krvnega pritiska) menda krhkega zdravja, so pred dvema letoma poročali južnokorejski obveščevalci, zato je že nekaj časa pomembno vprašanje, koga pripravljajo za naslednika.

Profimedia

Velika mala voditeljica

Nekaj časa so vlogo prestolonaslednice namenjali mlajši sestri Kim Jo Džong, zadnja štiri leta pa je v ospredju njegova hči Kim Džu Ae. Oboje je nekoliko nenavadno zaradi paternalistične vloge, ki jo ima veliki voditelj v ideologiji Severne Koreje. Poleg tega je hči stara komaj okoli trinajst let (njen rojstni dan uradno ni znan).

Vendar so južnokorejski obveščevalci februarja parlamentu poročali, da je dekle menda že končalo urjenje za naslednico, kar naj bi dokazovala njena pojavljanja na vojaških dogodkih. »Nikoli ni bila pokazana na mestu, kamor bi navaden oče peljal svojo hčer. Režim noče, da bi bila videti kot otrok, ampak kot vzhajajoča šefinja,« ugotavlja tudi Lankov.

Morda Kim Džong Un spreminja pomemben ustroj družbe, ne nazadnje je kar nekaj žensk dobilo opazne vloge v državni hierarhiji. Prvič v zgodovini države denimo zunanje ministrstvo vodi ženska, Choe Son Hui (sicer hči nekdanjega visokega funkcionarja).

A jo hkrati spremljajo trditve, da je njena moč omejena in da je njena vloga predstaviti zunanjemu svetu zmerno in modernejšo podobo Severne Koreje. Zato ciniki pravijo, da Kim svojo hčerko uporablja zgolj za odvračanje pozornosti od domnevnega sina, dokler ta ne odraste. Čeprav njegov obstoj niti ni potrjen.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.

Reporter