Ali pa delujočo pralnico in odgovor na vprašanje, kdaj se bodo vrnili domov. Kar je odsev političnega vodstva, zaslepljenega s surovo močjo, brez razumevanja za njeno mehaniko in dinamiko.

Tudi najmogočnejša mornarica v zgodovini se ne more upreti plesni, pokvarjeni hrani in krhkosti človeške duše. Posadka letalonosilke USS Abraham Lincoln je preživela več kot 250 zaporednih dni brez obiska pristanišča, zadnje mesece pa v nenehni bojni pripravljenosti sodelovala v ameriški vojni proti Iranu. Pritisk je bil za mnoge prehud, po navedbah družin in specializiranih vojaških medijev je več mornarjev v duševni stiski poskušalo skočiti čez krov.

Odkar je ladja decembra zapustila Guam, je bilo približno pet tisoč članov posadke ujetih v vse težjih življenjskih razmerah in negotovosti, kaj pravzaprav še počnejo v bližini Perzijskega zaliva. Opozorila so prihajala že dlje časa. Vojaški dnevnik Stars and Stripes je objavil pismo starša enega od mornarjev, v katerem opisuje, kako težko je poslušati otroka, da »neprestano razmišlja o skoku z ladje kot odrešitvi«.

O podobnih stiskah je poročal tudi mornariški štirinajstdnevnik Navy Times. Časnika sta opisala več domnevnih poskusov skoka čez krov, vendar mornarica natančnega števila ni objavila. Sprva so zanikali, da se na ladji soočajo s precejšnjim padcem morale, izgorelostjo in primeri hudih duševnih stisk.

Poveljstvo trdi, da med posadko ni zaznalo povečanja prijavljenih samomorilnih misli ali poskusov samomora. Ko pa so družine mornarjev in politični voditelji začeli glasno opisovati in obsojati težke razmere na letalonosilki, je vojaški vrh obiskal ladjo in posredno priznal težave.

Politični vrh je vztrajal pri zanikanju. Obrambni minister Pete Hegseth je poročila označil za »popolnoma napačno predstavljena«. Predsednik Donald Trump je zavrnil zaskrbljenost družin in izjavil, da USS Abraham Lincoln na morju ni bila predolgo, temveč »niti približno dovolj dolgo«.

Misija brez cilja

Predsednik in minister imata močne razloge za zavračanje težav, priznati krizo na ladji bi pomenilo priznati tudi krizo načrtovanja. Seveda črne plesni, zamašenih stranišč in nedelujočih pralnic ni mogoče neposredno pripisati predsedniku. Toda podaljševanje misije brez jasnega končnega cilja je politična odločitev, ki je vse druge težave spremenila v eksplozivno zmes.

Profimedia

Trumpova vlada je očitno računala, da bo ameriška premoč v zraku Teheran prisilila k hitri predaji. A so katastrofalno podcenili odpornost iranskega režima, njegove raketne zmogljivosti in pripravljenost na dolgotrajno vojno izčrpavanja. K tej napačni samozavesti je verjetno pripomogel januarski poseg v Venezueli, v katerem so ameriške sile bliskovito zajele Nicolása Madura, Washington pa je praktično prevzel oblast v državi.

Toda Iran ni Venezuela. Na ameriško-izraelski napad je odgovoril s protinapadi na ameriška oporišča po Perzijskem zalivu, med drugim v Bahrajnu. Iranski izstrelki in brezpilotniki so tam hudo poškodovali objekte ameriške mornarice, po pisanju časnika The New York Times so »uničili velik del oporišča, z njim se je v dim spremenilo tudi pomembno logistično središče, na katero se mornarica zanaša že desetletja«.

Velik del oskrbe so morali preusmeriti na Diego Garcia, več kot 3500 kilometrov oddaljeni otok v Indijskem oceanu, kar je hitro poslabšalo življenjske razmere na ladjah. Več mesecev je primanjkovalo sveže hrane, nekaj ​​časa so bili obroki omejeni le na tuno z rezanci ali ocvrte hrenovke v koruznem testu.

Črna plesen je prekrivala prhe in pregrade, zamašena stranišča so bruhala človeško blato, pralnice so prenehale delovati. Oskrbo so sčasoma izboljšali, toda neskončna misija brez jasnega političnega cilja je še naprej spodjedala moralo.

»Sprva je bilo mišljeno, da bodo bojne operacije trajale dva tedna. Na žalost se je to spremenilo v sedem mesecev ... Najprej so nam rekli, da pomagamo iranskim protestnikom, nato da preprečujemo jedrsko oborožitev Irana, zdaj podpiramo blokado (Hormuške ožine). Nenehna podaljševanja misije so veliko razočaranje. Vplivajo tudi na naše bližnje, saj so obstala tudi njihova življenja, dokler se ne vrnemo,« je bil za CNN jasen eden od mornarjev.

Na Fox News, televiziji, naklonjeni Trumpu, je eden od komentatorjev mornarje medtem zmerjal z jokavimi cmerami. To je bil skoraj popoln povzetek odnosa administracije do lastnih oboroženih sil: dokler vojaki utelešajo moč, so junaki; ko pokažejo človeške meje, postanejo moteč dokaz slabega načrtovanja. Na Fox News je eden od voditeljev rohnel, da so mornarji jokave cmere.

Kritiki ameriškega predsednika krivdo pripisujejo predvsem njemu. »Kriza z Lincolnom je posledica Trumpovega skrajno neodgovornega ravnanja z vojaškimi zadevami. Trump je odrasel otrok, ki bi se moral igrati s plastičnimi vojaki in modeli ladij. Žal je poveljnik vojske s pravimi vojaki, ki lahko krvavijo, umrejo in tudi ubijejo,« je bil odločen kolumnist časnika The Nation Jeet Heer.

Letalonosilka se bo vrnila v ZDA, namesto nje so iz zahodnega Tihega oceana napotili sestrsko USS George Washington. Razmere na ladji naj bi se precej izboljšale, še posebej ko je posadka izvedela, da se vračajo v San Diego.

Profesionalci govorijo o logistiki

Dogajanje je poudarilo omejitve ameriške pomorske moči sredi konflikta, ki je po skoraj šestih mesecih v slepi ulici. Trump se je znašel v precejšnji zagati. Stopnjevanje vojne bi prineslo velika vojaška in politična tveganja; popuščanje Teheranu pri Hormuški ožini pa bi bilo doma in med zalivskimi zaveznicami predstavljeno kot ponižanje.

Zato se zateka k odlašanju, oziroma nihanju med grožnjami in dejanskim bombardiranjem, dokler cene nafte ne začno spet rasti, ter med napovedmi o skorajšnjem dogovoru, kar jih ohladi.

Administracija očitno upa, da bo blokada iranskih pristanišč izčrpala tamkajšnje gospodarstvo in Teheran prisilila k sprejetju ameriških pogojev. Toda iranska vztrajnost je že načela ameriško projekcijo moči, ki je desetletja temeljila na pomorski premoči, zlasti na enajstih jedrskih superletalonosilkah in udarnih skupinah okoli njih.

»Amaterji govorijo o strategijah, profesionalci o logistiki,« je za Al Jazeero opozoril strokovnjak za pomorsko varnost in nekdanji romunski mornariški častnik Alexandru Hudisteanu. Ameriška mreža oporišč je bila zasnovana tako, da ladjevje nikoli ne bi bilo več kot nekaj dni oddaljeno od oskrbovalnega vozlišča. Ko je Bahrajn izpadel iz te enačbe, je najbližja zanesljiva alternativa postal Diego Garcia.

Profimedia

Američani so morda res zdesetkali iransko mornarico, toda po drugi strani so sami v spopadu »izgubili« dve letalonosilki. USS Gerald R. Ford in USS Abraham Lincoln po izjemno dolgih napotitvah čakata obsežno vzdrževanje in obnova bojne pripravljenosti. Nekdanji mornariški častnik Harlan Ullman ocenjuje, da bi bili lahko iz operativnega cikla izločeni tudi do enega leta. V sodobni pomorski strategiji pa je tudi čas v ladjedelnici strateški strošek.

Tako od enajstih letalonosilk »projekcijo moči« opravljajo le tri, poleg Lincolna in Washingtona še USS George H. W. Bush. Preostale so v ameriških oporiščih, na vzdrževanju, preizkusih ali v pripravah na prihodnje napotitve. Najstarejša USS Nimitz odhaja v pokoj in služi le še kot učna ladja za urjenje mornarjev.

USS Theodore Rooseveltnaj bi izplula septembra, dve drugi pa bi lahko postali razpoložljivi proti koncu leta ali v začetku prihodnjega.

Praznina v Tihem oceanu

Odhod USS George Washington pušča zahodni Tihi ocean brez ameriške letalonosilke prav v času, ko naj bi Washington v središče svoje vojaške pozornosti postavljal Kitajsko. ZDA imajo v regiji še vedno kopenske letalske sile, podmornice, oporišča in zavezniške zmogljivosti; odsotnost letalonosilke zato ne pomeni vojaškega vakuuma.

»Pomeni pa, da je Washington izgubil svoje ključno orodje za projekcijo moči. Veliko manj smo se sposobni soočati z delovanjem kitajskih in ruskih pomorskih sil,« trdi Raymond Kuo, strokovnjak za geostrategijo in diplomacijo.

Dodatno negotovost je sprožila Trumpova odločitev, da skrajša in omeji skupne vojaške vaje z Južno Korejo. Utemeljil jo je s stroški vaj in zavrnitvijo Seula, da bi podprl ameriške operacije proti Iranu. V političnem jeziku Bele hiše je bilo to skoraj odkrito kaznovanje zaveznice zaradi kapric predsednika.

Trump je hkrati presodil, da bi bile obsežne vaje neprimerna žalitev Severne Koreje, ker se ta po njegovih besedah vede »spoštljivo«. Še vedno verjame, da ima dober osebni odnos s Kim Džong Unom, in svetovalce priganja k pripravi novega srečanja še to jesen. Menda ga želi še enkrat prepričati, naj se odpove jedrskemu orožju – cilju, pri katerem so propadla že njuna prejšnja srečanja.

Medtem ni opustil niti zahteve po ameriškem nadzoru nad Grenlandijo. Na julijskem vrhu Nata v Ankari je znova izjavil, da bi moral otok pripasti Združenim državam, ne Danski. Njegove grožnje zaveznicam, zmanjševanje vaj v Aziji in premeščanje vojaških sredstev proti Bližnjemu vzhodu skupaj ustvarjajo vtis države, ki nima ene strategije, temveč več med seboj sprtih predsednikovih nagonov.

Tudi zaloge streliva kažejo ceno takšnega nihanja. Po oceni Centra za strateške in mednarodne študije so ZDA od začetka vojne porabile približno 65 odstotkov predvojne zaloge prestreznikov Patriot. Zaloge prestreznikov THAAD so se zmanjšale za več kot tretjino, skoraj izčrpane pa naj bi bile tudi nekatere vrste kopenskih raket dolgega dosega.

Profimedia

Zato so se okrepila svarila pred včasih precej obrobno nočno moro zahodnih vojaških načrtovalcev, hkratnima krizama na nasprotnih koncih planeta. Po tem scenariju bi Rusija napadla članico Nata v vzhodni Evropi, Kitajska pa Tajvan.

Praški raziskovalni inštitut Evropski center za vrednote varnostne politike je opravil več simulacij takšnega razpleta. Njihov sklep je za Evropo neprijeten, v skoraj vsakem preigranem scenariju bi Washington prednost namenil Kitajski in vsaj del vojaških sredstev iz Evrope premestil v Azijo.

Vrnitev v dobo pare

Krizo ameriške mornarice poglablja tudi politična kultura odločanja. Ista Bela hiša, ki zanika pomen logistike in izčrpanosti posadk, se obenem spušča globoko v tehnične podrobnosti načrtovanja prihodnjih ladij. Jet Heer temu pravi Trumpova »otročja miselnost«.

Iz Bele hiše je denimo prišel ukaz, da morajo na prihodnjih letalonosilkah najsodobnejšega razreda Gerald R. Ford opustiti elektromagnetni sistem za vzletanje letal EMALS in ga nadomestiti s parnimi katapulti.

Odločitev ne temelji na kakšni javno predstavljeni primerjalni študiji stroškov, bojne učinkovitosti in industrijskih zmogljivosti, temveč se že leta vrti okoli skrivnostnega mornarja, ki naj bi Trumpu razložil, da elektromagnetni sistem odpove, če ga zmoči voda, medtem ko je parnega mogoče popraviti že s kladivom.

Ni čisto jasno, ali mornar dejansko obstaja, zgodba se je razvijala kot ljudska pripoved, z vedno novimi podrobnostmi, narasla na pet mornarjev, potem na »katapulterja« po imenu Jim ali drugikrat Sam. Le da ima njen avtor moč z nekaj potezami peresa preoblikovati več milijard dolarjev vredno ladjo.

Drži, da je imel EMALS ob uvedbi resne začetne težave z zanesljivostjo. Toda odtlej je z njim ameriška mornarica izvedla več kot 36 tisoč vzletov. Sistem manj obremenjuje letala, zahteva manj osebja in naj bi bil na dolgi rok cenejši za vzdrževanje. Elektromagnetne katapulte uvajata tudi Kitajska in Francija.

Vrnitev k pari ne pomeni preproste zamenjave ene naprave z drugo. Zahtevala bi spremembe energetskega sistema, parne akumulatorje, obsežne cevovode ter novo razporeditev prostorov globoko v trupu. Obsežna prenova bi skokovito povečala stroške in še preložila splovitev letalonosilke USS Doris Miller, ki že zdaj zamuja dve leti.

Milijarde za estetiko

Še bolj nenavadna je Trumpova želja, da bi poveljniški otok prihodnjih letalonosilk premaknili s krme bliže sredini ladje. To naj bi bolj ustrezalo njegovemu občutku za estetiko, ki se napaja s podobo letalonosilk razreda Essex iz druge svetovne vojne, ki so bile standard v zgodnjih letih hladne vojne, ko je bil Trump mlad.

Zamisel izvira še iz njegovega prvega mandata. Nekdanji obrambni minister Mark Esper je v spominih zapisal, da predsednika ni mogel prepričati o funkcionalnih prednostih nove zasnove. Tokrat pa v administraciji očitno ni nikogar, ki bi bil pripravljen odločno reči ne. Po poročanju ameriških medijev mornarica možnost prestavitve resno preučuje, čeprav je predsednikov memorandum izrecno ne zahteva.

Takšen poseg bi segel globoko v konstrukcijo ladje ter verjetno povzročil več milijard dolarjev dodatnih stroškov in nova leta zamud. Poveljniški otok so na razredu Ford proti krmi pomaknili po študijah za izboljšanje varnosti in učinkovitosti, saj imajo tako več prostora za razvrščanje letal ob katapultih, krajši so premiki po palubi, zračni tok nad pristajalno stezo pa je ugodnejši.

Premikanje poveljniškega stolpa ne bi bilo samo izjemno drago, poseglo bi v ladjedelniški program, ki je že globoko v izvedbi. Njegova začetna ladja USS Gerald R. Fordje že v uporabi. USS John F. Kennedyje avgusta končala prevzemne preizkuse in čaka na formalno predajo mornarici. USS Enterprise in USS Doris Millersta v različnih stopnjah gradnje.

Draga slepa ulica

V isto logiko sodi decembrska napoved novih bojnih ladij razreda Trump. Upokojeni kapitan ameriške mornarice Bradley Martin opozarja, da živimo v času asimetričnega vojskovanja, v katerem se več milijard dolarjev vredne ladje spopadajo s poceni brezpilotniki, raketami in majhnimi plovili.

Profimedia

To ne pomeni, da so letalonosilke nenadoma postale neuporabne. Še vedno so izjemno zmogljiva plavajoča letališča, obdana z rušilci, podmornicami in obrambnimi sistemi. Toda za dolgotrajno blokado, nadzor plovnih poti in preganjanje množice majhnih plovil so drago in nerodno orodje. Za takšne naloge bi ameriška mornarica potrebovala več manjših ladij, ki jih je mogoče razpršiti in izmenjevati.

Trump si namesto tega želi 35 tisoč ton težko jedrsko bojno velikanko z veliko zalogo raket, hipersoničnim orožjem, laserji in celo še nedokazanim elektromagnetnim topom. Kongresni proračunski urad ocenjuje, da bi program 15 ladij med letoma 2028 in 2056 stal približno 275 milijard dolarjev. Samo prva naj bi stala 23,4 milijarde.

Največja težava ni, da bi bila ladja premalo mogočna. Prav nasprotno: vanjo poskušajo stlačiti toliko novih in zahtevnih sistemov, da lahko postane žrtev iste oblikovalske nediscipline, ki je pokopala več prejšnjih ameriških ladjedelniških programov.

Ameriška mornarica že več kot tri desetletja ni uspešno uvedla povsem novega razreda velikih površinskih bojnih ladij. Program rušilcev Zumwalt so skrčili na tri primerke, priobalne bojne ladje LCS predčasno umikajo, program fregat Constellation pa se je sesul pod težo sprememb, zamud in naraščajočih stroškov. Še vedno se opira predvsem na rušilce razreda Arleigh Burke, katerih zasnova izvira iz osemdesetih let.

Program rušilca naslednje generacije DDG(X) je bil že v razvoju, ko je Trump zahteval svojo superbojno ladjo. Novi 30-letni načrt mornarice je Trumpov razred postavil v ospredje, čeprav bo zanj tekmoval isti omejeni ladjedelniški sektor, ki že zamuja pri gradnji letalonosilk in podmornic. Kljub vsem pomislekom so v proračun za leto 2028 za njen razvoj že predvideli 17 milijard dolarjev.

Brynn Tannehill iz revije The New Republik ugotavlja, da je njeno snovanje »zadovoljitev egoističnih muh predsednika, ki je nameraval po sebi poimenovati megaladjo, ne da bi opravil običajno študijo zahtev in industrijskih zmogljivosti«. Po njenih besedah je njegova stranka pripravljena porabiti 17 milijard dolarjev za financiranje čudežnega orožja, ​​čeprav vsi vedo, da je to le slepa pot, samo da bi mu ugodili in se izognili njegovi jezi, medtem ko država izgublja vojno.

Politična lojalnost je začela nadomeščati strokovno presojo, plesen na USS Abraham Lincolnpa ni le higienska nevšečnost, pač pa simbol sistema, v katerem vzdržljivost posadke nadomešča načrtovanje, improvizacija pa logistiko. Velike sile ne začnejo propadati, ko jim zmanjka mogočnih strojev, temveč ko so ti pomembnejši od ljudi, ko je videz pomembnejši od delovanja in vladarjeve muhe pomembnejše od mnenja strokovnjakov.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.

Reporter