Ni šlo za kakšen poseben preroški dar, Donald Trump je namreč govoril o sebi. Sredi prejšnjega tedna, dva meseca in pol po začetku nove serije napadov na Iran, sta bila Washington in Teheran še vedno ujeta v diplomatski zastoj, konflikt pa je zašel v območje somraka, ki ni niti vojna niti mir.

Ob premirju, prepredenem z občasnimi prebliski nasilja, nobena stran ni kazala znakov, da je pripravljena popuščati, prav tako si nobena ne želi ponovno začeti spopadov. Trump trdi, da je njegov cilj opustitev iranskega jedrskega programa in da doma ne čuti političnih pritiskov, naj zaradi naraščajočih cen energije konča konflikt. Medtem Iran še naprej razglaša, da je zmagovalec, saj je njegov režim nedotaknjen in še vedno ostaja sposobna vojaška sila.

Slednje naj bi potrdile tudi ameriške obveščevalne agencije, ki ameriškim politikom za zaprtimi vrati pojasnjujejo, da je Iran ponovno pridobil dostop do večine svojih raketnih izstrelišč, izstrelitvenih naprav in podzemnih objektov, je pred dnevi poročal časnik New York Times.

Profimedia

Del tega naj bi bil operativni dostop do 30 od 33 raketnih izstrelišč, ki jih Iran vzdržuje vzdolž Hormuške ožine. Po teh ocenah ima še vedno približno 70 odstotkov svojih mobilnih izstrelitvenih naprav in je ohranil približno 70 odstotkov svojih predvojnih zalog raket.

To vključuje tako balistične, ki lahko ciljajo na druge države v regiji, kot tudi manjšo zalogo manevrirnih raket s krajšim dosegom, ki jih je mogoče uporabiti proti ciljem na kopnem ali na morju. Ugotovitve so zamajale večmesečna javna zagotovila Trumpa, da je bila iranska vojska »zdrobljena«, in obrambnega ministra Peta Hegsetha o njeni »zdesetkanosti«.

Iz Bele hiše so sporočili, da je vsak, ki »misli, da je Iran obnovil svojo vojsko, bodisi zblojen bodisi trobilo iranske revolucionarne garde«. Trump je prek svojih izlivov na družbenih omrežjih takšna poročanja označil kar za »izdajo«.

Tudi v Pentagonu so ubrali podobne tone, »sramotno je, ko New York Times in drugi delujejo kot agenti za odnose z javnostmi za iranski režim in operacije Epski bes ne želijo prikazali kot zgodovinski dosežek,« je bil njihov odziv.

Podobno so se ameriške oblasti odzvale ob poročilih, da je ameriška vojska močno izčrpala vojaške zaloge, vključno z manevrirnimi raketami Tomahawk, protizračnimi prestrezniki Patriot in THAAD ter kopenskimi raketami za natančno obstreljevanje.

Če bi Bela hiša želela onesposobili ali zmanjšali iranske zmogljivosti, o katerih poročajo obveščevalci, bi morala ameriška vojska seči še globlje v svoje omejene zaloge. S tem bi jih še dodatno osiromašili v času, ko se Pentagon in glavni proizvajalci orožja že tako trudijo, kako najti dodatne industrijske zmogljivosti za popolnitev ameriških rezerv.

Razkol med jastrebi

Ovire za trajni politični dogovor med ZDA in Iranom so očitne že od samega začetka premirja, ki je bilo razglašeno v začetku aprila. Teheran je zavrnil ponovno odprtje Hormuške ožine, dokler Izrael ne doseže premirja z Libanonom. In tudi po odprtju te ključne plovne poti želi obdržati nadzor nad njo ter z zaračunavanjem pomorske cestnine zbrati denar za vojno škodo. Tudi Washington vztraja pri svojih nepopustljivih zahtevah, pritisk pa je okrepil s pomorsko blokado iranskih pristanišč.

Trumpova vlada upa, da bo na ta način dosegla, kar ji ni uspelo v 37 dneh uničujočega bombardiranja. »Seveda je to mogoče, vendar se režim, ki ga pet tednov neusmiljenega vojaškega napada ni moglo zlomiti, verjetno ne bo upogibal samo zaradi ekonomskega pritiska,« meni Robert Kagan, ameriški zunanjepolitični analitik in komentator ter eden najvidnejših predstavnikov neokonservativizma, politične ideologije, ki tradicionalni konservativizem združuje z odločnim spodbujanjem ameriških nacionalnih interesov v tujini, tudi z vojaškim posredovanjem.

Kagan, včasih odločen zagovornik ameriškega posredovanja v Iraku, sedaj trdi, da je Trumpova vlada z neuspešno vojno proti Iranu nepreklicno spodkopala ameriško moč. »Ne bo vrnitve k statusu quo ante, nobenega končnega ameriškega zmagoslavja, ki bi odpravil ali premagal povzročeno škodo,« je prepričan. Po njegovem mnenju je vojna ne le okrepila položaj Irana, ampak ogroža tudi Izrael.

»Za Izrael se lahko konča katastrofalno, prav zato, ker se bo težišče moči v regiji preusmerilo stran od Združenih držav in Izraela ter proti Iranu in njegovim podpornikom,« opozarja. Njegov zapis kaže na razkol znotraj neokonservativizma, ločnica je odnos do predsednika. »V Trumpovi dobi so se neokonservativci v veliki meri polarizirali glede tega, ali naj kategorično nasprotujejo gibanju MAGA na desnici ali naj z njim sodelujejo proti levici.

Profimedia

Kar zadeva zunanjo politiko, so nikolitrumpovci bolj zavezani prednostnim nalogam liberalnega establišmenta iz hladne vojne, kot sta ohranjanje tradicionalnih zavezništev in nadzor nad Rusijo v Ukrajini, medtem ko se neokonservativci, ki so naklonjeni gibanju MAGA, tesno povezujejo z izraelsko desnico in podpirajo Trumpovo agresijo proti Iranu,« ocenjuje publicist David Klion, strokovnjak za neokonservativizem.

MAGA neokonservativci, kot je vplivni senator Lindsey Graham iz Južne Karoline, so prevladali tudi v Beli hiši, čeprav dobršen del Trumpovega gibanja nasprotuje ameriškim vojaškim posredovanjem v tujini. Ti proizraelski jastrebi na desnici zagovarjajo spremembo režima in trdo politiko do Irana, spodbujajo pomorsko blokado in trdijo, da bo Teheran klonil pod gospodarskim pritiskom zaradi ustavitve izvoza nafte.

Graham je na družbenem omrežju zapisal, da je blokada »briljantna tako v konceptu kot v izvedbi«. Toda verski režim mul se ne boji jeze svojega prebivalstva. Kot pravi strokovnjakinja za Iran Suzanne Maloney iz mnenjske organizacije Brookings Institution: »Režim, ki je januarja pobil lastne državljane, da bi utišal proteste, je zdaj popolnoma pripravljen, da jim naloži še gospodarsko stisko.«

Diplomatsko škripanje

Iransko gospodarstvo se otepa s hiperinflacijo in zaradi ameriške blokade tone hitreje kot kadarkoli prej, a ostaja splošen občutek, da lahko Islamska republika preživi dlje od Trumpove potrpežljivosti. Mnogo strokovnjakov za Iran podobno kot Maloneyjeva meni, da je režim po uničujočih ameriško-izraelskih napadih, v katerih so pobili velik del vodstva države in močno okrnili vojaške sposobnosti, bolj utrjen in s še tršimi stališči kot kadarkoli prej.

In skoraj zagotovo bo tako tudi ostalo, še posebej ko so se prepričali o moči še nikoli uporabljenega, a silnega vzvoda, zapore Hormuške ožine, ki napihuje svetovne cene energije, prekinja mednarodne dobavne verige, povzroča politični odpor do Trumpa v ZDA in ohlaja svetovno gospodarstvo.

V Teheranu so zagotovili, da se nikoli ne bodo »predali pod grožnjami«, iranski zunanji minister Abas Aragči je izjavil, da so se v odnosih z ZDA srečali z »maksimalizmom« in nenehnim »premikanjem ciljev«.

V Teheranu so prepričani, da imajo dobre karte (kot se Trump rad izraža v geopolitičnih razpravah), in želijo doseči novo varnostno, politično in ekonomsko resničnost, kar vključuje ukinitev sankcij in zagotovila, da ne bodo znova tarča izraelskih in ameriških napadov.

Zato se ne nameravajo odreči nadzoru nad Hormuško ožino, saj so sedaj v praksi preizkusili njegovo moč, hkrati pa jo želijo uporabiti kot cestninsko postajo za milijarde, s katerimi bi obnovili državo. V Washingtonu so se doslej zanašali na taktiko nenehnih groženj in hkratnega popuščanja.

A se je pojavil paradoks pritiska, bolj ko Trump grozi Iranu, bolj režim ostaja kljubovalen in večja je verjetnost za nov krog sovražnosti. Ne pomaga niti razlika v pogajalskem pristopu, iransko stran zastopajo karierni politiki in diplomati, ameriško stran Jared Kushner, predsednikov zet, in Steve Witkoff, Trumpov posebni odposlanec in tesni prijatelj, oba sta nepremičninska vlagatelja brez izkušenj v diplomaciji. In z zvrhano polnim krožnikom, zadolžena sta tudi za Gazo in Ukrajino.

Poleg tega jima Teheran ne zaupa, februarja sta se tik pred napadi ukvarjala z jedrskimi pogovori (kjer po ocenah nekaterih ameriških analitikov sploh nista razumela, kaj jima ponuja iranska stran). Zaradi tega je bil režim tako previden, da je med pogajanji v Islamabadu vztrajal pri sodelovanju s podpredsednikom J. D. Vanceom.

»Navsezadnje je to nekaj, česar ne moreš početi kot delo s krajšim delovnim časom,« je jasen Danny Citrinowicz, strokovnjak za Bližnji vzhod na izraelskem Inštitutu za študije nacionalne varnosti. Sedanja diplomatska prizadevanja je opisal kot »diplomacijo na hitro«. Dodal je, da si Trumpova administracija »želi sporazuma z Iranom, vendar ni zasnovana za tovrstne pogovore z Iranom«.

V prejšnjih konfliktih na Bližnjem vzhodu so ameriški diplomati nenehno potovali po regiji in sodelovali z zavezniki, da bi ustvarili zagon za politično rešitev. Trumpov zunanjepolitični aparat pa nima potrpljenje za počasno institucionalno delo preoblikovanja konfliktov. Kar je pripeljalo do točke, ko ni ne vojne ne miru.

Kitajska samozavest

Napad na Iran in zapora Hormuške ožine sta bila tudi ena od osrednjih tem kitajsko-ameriškega vrha v Pekingu. Trumpova popotnica je bilo zaupno poročilo ameriške vojske, po katerem Kitajska spopad spretno izrablja za širjenje svojega vpliva in zmanjševanje ameriškega.

Tako prodaja svoje orožje ameriškim zaveznicam v Perzijskem zalivu, državam, ki se zaradi zapore soočajo z energetsko krizo, pomaga s kratkoročno oskrbo, denimo z letalskim gorivom, in dolgoročnim ponujanjem zelene energetske tehnologije, hkrati skrbno preučujejo, kako ZDA delujejo v vojni, in prilagajajo svoje vojaško načrtovanje.

Ameriški predsednik trdi, da je zapora Hormuške ožine huda težava za Kitajsko, ki je odvisna od zalivske nafte, toda analitiki menijo, da Peking pomanjkanje za zdaj premaguje brez večjih posledic, saj imajo obsežne zaloge in dobro razvito proizvodnjo obnovljive energije. »Kitajska je druga najbolj varna država pred posledicami energetske krize, zaostaja samo za ZDA,« ugotavlja Ryan Haas, strokovnjak za Kitajsko v organizaciji Brooking Institution.

Eden največjih energetskih šokov v zgodovini je postal priložnost, da se Peking skuša približati tesnim ameriškim zaveznicam. Težave so še posebej izražene v Aziji, v nekaterih državah so cene bencina poskočile tudi za več kot 70 odstotkov, pomanjkanje plina je povzročilo zapiranje restavracij in paniko na trgu.

Z rastjo cene nafte je narasla tudi cena plastike, več njenih proizvajalcev v Aziji je razglasilo višjo silo, da bi se izvili iz pogodbenih obveznosti. Konec dobav helija iz Katarja je bil hud udarec za Južno Korejo in Tajvan. Azijska velikana v proizvodnji čipov plin uporabljata za hlajenje supermagnetov, ki so potrebni za izdelavo polprevodnikov, Amerika, ki sama proizvaja veliko helija, nima tovrstnih težav.

Azija je v precepu tudi pri uvozu umetnih gnojil iz Perzijskega zaliva, podobno velja za vzhodno Afriko, kjer že napovedujejo slabšo letino. Tudi če bo Hormuška ožina kmalu znova odprta, bo po napovedi analitikov ameriške banke JP Morgan cena nafte letos ostala nad sto dolarji.

Po oceni Evropske centralne banke bi dolgotrajnejše zaostrovanje (šestmesečno zaprtje Hormuza, napadi na naftovode, motnje tudi v Rdečem morju) ceno nafte potisnilo proti 190 dolarjem in sprožilo omejevanje dostopa do goriva, razvita gospodarstva, vključno z evrskim območjem, pa bi pahnilo v recesijo.

Profimedia

Najbolj izpostavljeni sektorji so transport in logistika, zaradi cen dizelskega in letalskega goriva, kmetijstvo zaradi cen umetnih gnojil, turizem zaradi visokih cen letalskega prevoza, kar bi zavrlo potovanja. Znova bo na udaru energetsko intenzivna industrija, kot so kemična, kovinska, papirna.

V političnih razpravah bodo oživele teme o avtonomiji, obrambnih izdatkih in zelenem prehodu. Visoke cene goriva in hrane ter nizka gospodarska rast ali celo njen upad v stagflacijo bodo poudarili evropsko strateško ranljivost, zelo hitro pa se lahko prelevijo v politično krizo, ki bi ob že obstoječih težavah sredinskih strank okrepila politične skrajnosti in prinesla zasuk k populizmu na skrajnih polih.

Slovenske zagate in priložnosti

Podobno velja za Slovenijo, njena majhnost, vpetost v evroobmočje in odvisnost od uvoza pomenijo, da se je šok zaradi zaprtja Hormuza nemudoma prelil v stroške goriva. Kar je še posebej občutno zaradi naše vloge logistične in tranzitne države, prizadeta so tako domača transportna podjetja kot tudi obseg tranzita.

Bližnjevzhodna nestabilnost lahko prinese tudi nekaj pozitivnih učinkov, premik blagovnih tokov lahko okrepi kopenske koridorje prek Slovenije, če bosta infrastruktura in politika dovolj agilni. Visoke cene fosilnih goriv bodo otopile naraščajoči odpor do zelenega prehoda, saj bodo obnovljivi viri ekonomsko (še) zanimivejši, prav tako elektrifikacija prometa ter ogrevanja.

Ob pospeševanju evropskega vlaganja v obrambo (kar bo sicer zategnilo proračunske izdatke) lahko slovenska podjetja v strojništvu in elektroniki najdejo nišne priložnosti v proizvodnih verigah obrambne tehnologije z dvojnim namenom in energetsko učinkovite opreme.

Po oceni Mednarodne agencije za energijo se je pred energetsko izdatnimi poletnimi meseci oskrba z nafto v aprilu zmanjšala za 1,8 milijona sodov nafte na dan, zato so njene zaloge na izjemno nizki ravni. Iz ameriške banke Morgan Stanley prihajajo napovedi, da bo naftni trg letos izgubil še milijardo sodov zaradi časa, potrebnega za ponovni zagon naftnih polj, popravilo rafinerij in premestitve flote tankerjev.

Kar pomeni težave, tudi če sprte strani nemudoma dosežejo soglasje. Morda največja ironija sedanje krize ni v tem, da ZDA niso zmogle zlomiti Irana, temveč da so ob tem razgalile lastne omejitve. Vojna, ki naj bi obnovila ameriško moč, je odprla vprašanja o vzdržljivosti ameriške vojske, politični potrpežljivosti Zahoda in prihodnosti svetovnega reda.

Hormuška ožina tako ni postala le energetska fronta, temveč simbol sveta, ki drsi v novo obdobje negotovosti – počasnejše, dražje, bolj razdrobljeno in bistveno manj predvidljivo. In prav zato je nevarnejše.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.