Počasi tleči škandal demokrata Grahama Platnerja v zvezni državi Maine je končno dogorel in sprožil nova obračunavanja med vodstvom in krili stranke. Na desnici volivce vznemirjajo s kriki, da pošast komunizma znova straši po ZDA, medtem ko sami pred volivce pošiljajo samooklicane morilske karate pridigarje.

Platner, karizmatični gojitelj ostrig z ameriškega severovzhoda, je bil trn v peti strankarskega vrha, še preden se je rana zagnojila. Neobrušen, neposreden in kosmatega jezika je bil tako zunaj kalupa demokratskega politika, da se ga je vodstvo stranke v Washingtonu mesece skušalo otresti.

Toda hkrati je okoli njega nastajala avra avtentičnosti, nekoga, ki razume resnične skrbi volivcev in se je pripravljen boriti zanje. Skozi desetletja političnih razprav je pojem avtentičnosti sicer postal silno izmučen ali vsaj hudo klišejski.

Pogosto je le še sinonim za spontanost, priljudnost, všečnost, pa tudi nezmernost, neprilagojenost. To so lastnosti, ki med seboj niso nujno povezane, pogosto pa so tudi skrbno zaigrane. Toda beli, mačistični, jezični »ljudski človek« iz Maina z vojaško preteklostjo je znal usmerjati tako progresivno energijo levice kot naraščajoč odpor volivcev do uveljavljenih politikov in razgreti demokratsko volilno telo.

Razkrivanje njegove prtljage je bil dolgotrajen in mučen proces. Nacistična tetovaža je bila sporna, a daleč od političnega iztirjenja. Njegovi zagovorniki so bili razumevajoči, da nezreli mladi marinci pod močnim vplivom alkohola vidijo lobanjo s prekrižanimi kostmi in pomislijo frajersko, ne pa Totenkopf simbol SS.

Profimedia

Podobno je obveljalo za stare objave na omrežju Reddit, v katerih se je posmehoval belcem na podeželju in žalil policiste (v opravičilu se je označil za »upokojenega spletnega govnača«).

Tudi pošiljanje pikantnih sporočil drugim ženskam v prvih letih zakona ni bilo idealno, a je njegova soproga zagotavljala, da je par zakrpal težave. Obtožbe nekdanjih deklet o vzkipljivem in nasilnem vedenju so bile resnejše, a je brž priletel izgovor, da je ena od njih (bila) republikanska aktivistka.

Nazadnje je sodu izbila dno trditev nekdanje partnerke o posilstvu, kar je Platner zanikal, pod težo javnih obsodb pa vseeno končal kandidaturo. Ni imel velike izbire, iz Washingtona so prišle grožnje, da bodo zaprli pipice in finančno izstradali njegovo kampanjo, kljub prepričljivi podpori na demokratskih primarnih volitvah.

Odrekli so se mu tudi najzvestejši podporniki, senatorja Bernie Sanders in Elizabeth Warren, vplivni levičarski spletni komentator Hasan Piker in mnogi drugi progresivci, ki so mu dolgo stali ob strani. Sedaj demokrate v Mainu čaka izredna konferenca 600 delegatov, ki bo odločila, kdo bo nadomestni kandidat.

V stranki, ki se že leta zgraža nad Trumpovo izmuzljivostjo odgovornosti za svoja dejanja, je odkrita obtožba o spolnem napadu še vedno korak predaleč. Trump je zabrisal meje sprejemljivega v politiki, Platnerjevo počasno izgorevanje kaže, da se ta dinamika razširja na celoten politični spekter, a mehanizmi politične odgovornosti pri demokratih še delujejo, čeprav zelo pozno.

Demokrat se je vsaj opravičil za nekatero prejšnje vedenje in spodrsljaje, morda ne dovolj skesano, a tega nikoli ne slišimo iz Trumpovih ust.

Bolj trumpovsko je zvenelo Platnerjevo slovo. Ob koncu kandidature je dejal, da je žrtev obsežne kampanje blatenja in da so si »večje sile« izmislile zgodbo o posilstvu ter jo strateško podtaknile medijem le nekaj dni pred iztekom roka za umik njegovega imena z glasovnic. Njegovo namigovanje na delovanje vrha demokratov v Washingtonu je sprožilo ostre odzive.

Kritiki so ga označili za »lažnega proletarca« brez etičnih standardov, »levičarskega Trumpa« in »sramotno katastrofo«.

Panični odzivi

Primer je razgalil širši spopad znotraj demokratske stranke, njenega levega krila in zmerne struje, ki skupaj z vrhom stranke trdi, da so za zmage na volitvah, posebej v zveznih državah, ki nihajo med obema političnima poloma, potrebni zmernejši, sredinski kandidati.

Čeprav je vodstvo trdno v rokah zmernih demokratov, je njihov položaj močno omajal poraz proti Trumpu pred dvema letoma, še posebej pa takratna pozna in mučna menjava predsedniškega kandidata.

V majski anketi za New York Times je več kot polovica demokratov in neodvisnih volivcev, ki se nagibajo k demokratom, izrazila nezadovoljstvo s stranko. Mnogi od teh volivcev si želijo, da bi ta nehala obljubljati vrnitev Amerike v čas pred Trumpom, saj v nekdanji politični in gospodarski red ne verjamejo več.

Energija ekonomskega populizma, ki jo je na levici sprostil senator Sanders, boter modernih Demokratičnih socialistov Amerike (DSA), je sprožila val, ki se širi po ZDA, in vse več mladih politikov je ne samo ponosnih na oznako socialist, ampak z njo zmagujejo na volitvah.

Lanski meteorski vzpon Zohrana Mamdanija do županovanja največjemu ameriškemu mestu je dal dodaten zagon upornikom z levice. Ti so prejšnji mesec na izbiranju kandidatov demokratske stranke za jesenske volitve v New Yorku in Koloradu odmevno premagali uveljavljene demokratske politike.

Kar ni bilo sprejeto z navdušenjem, »smo kapitalisti, ne socialisti,« je skupina zmernih poslancev stranke v javnem pismu zagotovila volivcem v manj liberalnih zveznih državah in okrožjih.

Profimedia

Zaskrbljenost zmernega krila, ki verjame, da so progresivni preboji omejeni na visoko izobražena, močno demokratska urbana območja z veliko mladimi volivci, bi lahko omilili izidi v zmernih okrožjih mest Buffalo in Syracuse.

Stotine kilometrov od progresivnega New Yorka sta demokratična socialista prav tako spodnesla dolgoletne demokratske funkcionarje. Volivci so menili, da je čas za generacijsko menjavo, njihova najpomembnejša skrb pa je bila naraščajoča draginja.

Iz teh zmag (še) ni mogoče sklepati, da se je celotna demokratska volilna baza premaknila daleč v levo. Večina odmevnih presenečenj se je zgodila v varnih demokratskih okrožjih, na primarnih volitvah z razmeroma nizko udeležbo najbolj zagretih volivcev. Rezultati lahko kažejo ideološki premik, toda najmanj toliko tudi odpor do dolgoletnih funkcionarjev, generacijsko naveličanost in željo po kandidatih, ki obljubljajo prelom s statusom quo.

Američani so že desetletja vse bolj ogorčeni nad tem, kako politični voditelji usmerjajo gospodarstvo in se spuščajo v vojne. Jeza presega ideološke ločnice, republikanska baza je obglavila vodstvo svoje stranke in na njen vrh postavila Trumpa in njegovo različico (ekonomskega) populizma ter gibanje MAGA. Zdaj nezadovoljstvo izrablja tudi DSA. Demokrati odpuščajo dosedanje funkcionarje, kar sproža rahlo panične odzive. »Če si socialist, nisi demokrat,« je razglasil poslanec Josh Gottheimer iz New Jerseyja.

Notranji zajedavec

Platnerjeva kandidatura je v tem spopadu poučna, trdi Nate Cohn iz New York Timesa, saj mu je v ne ravno izjemno liberalni državi »uspelo pritegniti ves ideološki spekter demokratskega volilnega telesa, čeprav je bil nedvomno kandidat aktivistične levice«.

Njegovo progresivno sporočilo o boju proti korporacijam, proti elitam, proti vojaški pomoči Izraelu (izognil pa se je oznaki demokratični socialist) je uspelo pritegniti večji del demokratskega volilnega telesa. Zmerni vrh stranke je stavil na sredinsko guvernerko Maina Janet Mills, a se je ta umaknila iz tekme po precejšnjem zaostajanju v anketah.

Američani so že desetletja vse bolj ogorčeni nad tem, kako politični voditelji usmerjajo gospodarstvo in se spuščajo v vojne. Jeza presega ideološke ločnice, republikanska baza je obglavila vodstvo svoje stranke in na njen vrh postavila Trumpa in njegovo različico (ekonomskega) populizma ter gibanje MAGA.

Maine velja za eno redkih priložnosti, kjer lahko demokrati desnici izmaknejo senatni sedež. Senatorka Susan Collins je namreč edina republikanska senatorka, ki se za ponovno izvolitev poteguje v zvezni državi, kjer Trump leta 2024 ni zmagal na predsedniških volitvah.

To bi moralo prinesti previdnost demokratov pri odločanju, koga postaviti na novembrske glasovnice. Toda v javnomnenjski raziskavi za New York Times so volivci oznako »preveč levo« bolj prisojali demokratski stranki na splošno kot pa Platnerju.

Kar pomeni, da se jim je kandidat, ki ga je našla aktivistična levica (pomagali so mu nekateri isti ključni svetovalci, kot so Mamdaniju), zdel manj levičarski od celotne demokratske stranke. In pa da se volivci morda niso le pomikali (v levo), temveč tudi odmikali (od uveljavljenih politikov).

Morda so mu osebne slabosti pri tem celo pomagale: človeka s tetovažo, povezovano s simboliko SS, je težko prepričljivo prikazati kot salonskega komunista. Svarila pred slednjimi se namreč širijo, tudi na politični sredini. »Demokrati so postali uspešni z bojem proti levici,« je v časniku Atlantic razglasil zmerno konservativni kolumnist David Brooks.

»Liberalci so v času hladne vojne imeli nasprotnike na obeh straneh – na konservativni desnici in komunistični levici. Vojna na dveh frontah je slaba za vojsko, dobra pa za politično gibanje.«

Njegov kolega Jonathan Chait je še bolj odločen, po njegovih besedah je Demokratske socialiste Amerike »prevzela trda levica«, ker se po njegovem štetju skoraj polovica članov vodstva opredeljuje kot komunisti. Kar so v DSA zavrnili kot poenostavljeno prikazovanje zgodovine in današnje sestave organizacije.

Brooks pravi, da sedaj politične ideje demokratov ne prihajajo več iz sindikalnih dvoran, temveč z univerz. »Volivci delavskega razreda v Michiganu in Pensilvaniji morda ne bodo nasedli idejam iz fakultetnih salonov, ki se vrtijo okoli kefija-sfere: odprtje meja, odvzem denarja policiji in vojski, kaznovanje Izraela, rušenje zaporov.«

Profimedia

A oba dajeta primer Darialize Avile Chevalier, članice DSA in kandidatke demokratov za poslanko New Yorka, ker večkrat ni hotela odgovoriti na vprašanje, ali naj morilci prestajajo zaporno kazen.

Takšni nastopi so politično darilo tekmecem, težko pa dokaz komunističnega prevzema. Ena od osrednjih slabosti zmerne kritike je prav njena simetrija s Trumpovo propagando: iz najbolj radikalnega člana sklepa na celotno gibanje, iz gibanja na celotno demokratsko stranko in iz stranke na slabo polovico ameriškega prebivalstva.

Trump je zabrisal meje sprejemljivega v politiki, Platnerjevo počasno izgorevanje kaže, da se ta dinamika razširja na celoten politični spekter, a mehanizmi politične odgovornosti pri demokratih še delujejo, čeprav zelo pozno.

»DSA je postala vplivna v politiki demokratske stranke, čeprav je hkrati bolj sovražna do stranke, bolj iliberalna in bolj dogmatična,« trdi Chait. Progresivnemu krilu celo pripisuje, da se kot nekakšen zajedavec krepi znotraj demokratov, dokler ne bo dovolj močno, da se odcepi in postane samostojna stranka, sposobna preživeti v ameriškem dvostrankarskem sistemu.

Prej se zdi prikaz, kako lahko dobro organizirana manjšina prevzame pobudo v stranki, v kateri je večina nezadovoljna in brez prepričljivega skupnega projekta.

Karate in kastracije

Notranji razkol pri političnih tekmecih je priložnost, ki je republikanci ne bodo zamudili. Še posebej ker je že oznaka socialist rdeča krpa ameriške politike, kaj šele komunist, opletanje z njima pa vedno priložnost za izzivanje močnih čustev. Desnica se je v zadnjih tednih z vso vnemo oprijela rdečega draženja, ki očitno postaja glavni retorični protinapad letošnje volilne kampanje.

Trump je v skoraj 40-minutnem govoru ob 250-letnici ameriške neodvisnosti besedi komunizem in komunist ponovil več kot desetkrat, kot da smo znova v petdesetih in sredi »rdeče panike«, protikomunistične gonje takratnega razvpitega senatorja Josepha McCarthyja.

Ko predsednik svari pred »komunizmom«, ne govori o politični ideologiji demokratskih kandidatov, pravi Austin Sarat, profesor prava in politologije na Amherst Collegeu v Massachusettsu. Trump izraz uporablja predvsem kot sopomenko za nekaj neameriškega, s čimer svoje volivce prepričuje, da njihov način življenja ogrožajo ideološki tujci znotraj ameriške družbe.

»Lahko si zvest Karlu Marxu ali pa si zvest Ameriki. Lahko si komunist ali pa si domoljub. Ne moreš biti oboje,« je predsednik poglabljal ameriške delitve. In dejal, da se ZDA soočajo s »smrtno grožnjo ameriški svobodi« in hujšo nevarnostjo, kot sta bili obe svetovni vojni ter 11. september.

Trumpova radikalizacija volilnega telesa je proces, ki se ne samo stopnjuje, ampak sega tudi na drugi pol. Toda če so demokrati naredili korak ali dva po tej poti, republikanci po njej drvijo že leta. Zato se skoraj nihče ni pretirano čudil, ko so v Koloradu kot kandidata za guvernerja zvezne države izbrali Victorja Marxa.

Profimedia

Nekdanji pridigar, sin moškega po imenu Karl Marx (!), med drugim trdi, da ga je nasilni očim prisilil, da je pri sedmih letih ubil prvega človeka. Nato novinarjem ni želel povedati, koliko ljudi naj bi pobil kasneje. Če je sploh koga, dejal je le »ne štejem«.

Zato pa lahko eksorcizem menda opravi kar po telefonu. Pravi si »humanitarec z visokim tveganjem« in pripoveduje zgodbe o nevarnih krščanskih reševalnih operacijah na vojnih območjih. Njihova privlačnost ni v dokazljivosti, temveč v podobi človeka, ki naj bi videl in storil reči, o katerih poklicni politiki samo govorijo.

Demokrati niso imuni proti čudaštvom, v Teksasu so držali pesti proti antisemitski spolni terapevtki Maureen Galindo, ki se je uvrstila v drugi krog izbiranja njihovega kandidata za kongresni sedež.

Čeprav je denimo predlagala, naj zbirni center priseljenske policije ICE spremenijo v center za kastracijo pedofilov in ameriških sionistov, je v prvem krogu dobila podporo 29 odstotkov udeležencev glasovanja (in v drugem potem vendarle prepričljivo izgubila).

Ko takšnim posebnežem uspe, si strategi pulijo lase. V Koloradu bo desni karate Marx jeseni verjetno potopil celotno republikansko listo. A njegov vzpon ni anomalija, ampak prikaz, kaj lahko nekdo z nekaj talenta za nagovarjanje ljudi ter z dovolj sledilci na družbenih omrežjih doseže v času vse večjega prezira volivcev do profesionalnih politikov. To resnico dobro spoznavajo tudi Slovenci.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.