V zlati mrzlici današnje Amerike se ta stara vera vrača v nenavadni zmesi finančnega strahu, pionirske nostalgije, moške krize in populistične politike.

Newyorška 47. ulica med 5. in 6. avenijo v središču Manhattna ima bleščeče ime: Diamantna četrt. Skoznjo se preliva velika večina dragih kamnov, ki jih uvozijo v Združene države, zadnjih nekaj mesecev pa so v trgovine z neprebojnim steklom prihajale procesije Američanov, ki so jih premamile visoke cene zlata.

Nastajale so vrste nemirnih ljudi, ki so jim oči nenehno begale po okolici in so previdno stiskali vrečke z dragocenostmi. Ekonomisti so govorili o šibkem dolarju, geopolitični nestanovitnosti, gospodarski negotovosti in nakupih centralnih bank. Newyorčani so videli priložnost, da izpraznijo šatulje in napol pozabljeni nakit spremenijo v dober zaslužek.

Ob eksploziji cene zlata z dva tisoč na več kot pet tisoč dolarjev za trojsko unčo (dobrih 31 gramov) so v prodajalne z napisi »Odkupujemo zlato!« prihajali tudi manjši zlatarji. Neprodan nakit, ki je leta zbiral prah na policah in bremenil njihove poslovne knjige, je nenadoma postal priložnost, da ga dobesedno pretopijo v dobiček.

A vse ni bilo rožnato, industrija finega nakita se je soočala z zmedo. Če so prej cene nakita običajno spreminjali enkrat na nekaj let, so to v zadnjih mesecih morali početi skoraj sproti. Nekateri so začeli uporabljati alternativne materiale, vključno z lesom, jeklom in nenadoma precej cenejšo platino.

Profimedia

Strma rast cen ni bila stresna le za trgovce na drobno, temveč je še izraziteje razkrila tako imenovano gospodarstvo v obliki črke K – razdvojen trg, na katerem premožni še naprej bogatijo in trošijo, tisti z manj denarja pa se trudijo preživeti. Medtem ko so mnogi prodajali, je pri premožnih draginja zlata okrepila željo po njem in sprožila povpraševanje po večjih, drznejših kosih nakita, ki jasno kažejo svojo vrednost.

Blagovnim znamkam in draguljarjem za stranke iz višjega cenovnega razreda gre dobro. »Spoštujem, koliko denarja porabijo, in jim želim ponuditi izdelek, ki ga je vreden,« je za časnik The New York Times dejala losangeleška zlatarka Lizzie Mandler.

»Že prej smo bili priča ostrim cenovnim premikom, nazadnje v letih 2008–2009, 2011 in med pandemijo covida-19,« je ameriški dnevnik povzel razmišljanje britanskega trgovca z rumeno kovino Charlieja Bettsa. Toda tokrat je splošni občutek gospodarske in politične negotovosti takšnim pretresom, ki jih še stopnjujejo nenehni sunki iz Združenih držav – od žongliranja s carinami do nepredvidljive strategije na Bližnjem vzhodu –, dal poseben ton. »To ni zgodba o nakitu, to je makroekonomska zgodba, ki se odvija skozi nakit,« je ugotavljal Betts.

Vrnitev izpiralcev

Zanimivi pojavi, ki jim nismo bili priča že kakšnih sto let, se dogajajo tudi na mikroekonomski ravni. Američani znova kupujejo komplete za izpiranje zlata in se prijavljajo v klube, ki jim za mesečno naročnino dostavljajo vreče s peskom z nekdanjih najdišč. Tako doma vadijo tehniko izpiranja in upajo, da bodo pri tem naleteli na zlato lusko, zrnce ali celo majhno kepo. Nato se podajo iskat srečo v naravo. Pred tremi leti je ameriški urad za upravljanje zemljišč zabeležil več kot 600 tisoč zahtevkov za rudarjenje na zveznih zemljiščih, kar je bil rekord v tem stoletju.

Profimedia

Čeprav nova zlata mrzlica ni tako silovita, kot je bilo splošno drvenje v Kalifornijo po odkritju zlata leta 1848 ali pa naporno lazenje čez prelaze do reke Yukon na severozahodu Kanade ob koncu 19. stoletja, so skoraj pozabljene veščine dobile izjemen zagon. Združenje iskalcev zlata Amerike, organizacija, ki povezuje amaterske rudarje, je samo v prvih treh mesecih letošnjega leta podvojila število članov v primerjavi z lanskim letom.

Sodobni iskalci stavijo na moderno opremo, kot so detektorji kovin, in upajo, da bodo našli zaklad, ki so ga spregledali rudarji iz 19. stoletja. Z uporabo lidarja, tehnologije tridimenzionalnega laserskega kartiranja, iščejo anomalije v pokrajini, ki kažejo na nekdanje rudarjenje, in se nadejajo, da bodo natančnejši od svojih predhodnikov.

»Zdaj je pravi čas za hobi, kot je iskanje kovin. Zanimanje se je v zadnjih nekaj tednih resnično okrepilo,« je na vrhuncu rasti cene zlata tedniku The New Yorker zaupal ljubiteljski iskalec Albert Fausel, ki ima v kalifornijskem mestu Placerville trgovino Placerville Hardware. Prodajalna deluje že častitljivih 174 let; sprva je zgodnje rudarje oskrbovala z dinamitom in samokolnicami Studebaker. Zdaj prodaja plastične posode in izpiralne škatle, posebna korita, v katerih se s tekočo vodo presejeta zemlja in pesek.

V oglasih bodoče rudarje prepričujejo o učinkovitosti sodobne »mikropodloge z inovativnimi vrtinčnimi celicami« in tristopenjske zasnove, zaradi katere »boste zagotovo videli več rumene barve!«. Da bi bila zadovoljna vsa družina, so nekateri modeli tudi v Barbie roza barvi.

Z lopato do bogastva

Moderni zlatokopi kopljejo tudi po starih časopisih, da bi našli zapise o nekdanjih najdiščih. Če so dovolj pozorni, lahko med takratnimi oglasi razberejo tudi, kje se je v tistih časih skrivalo resnično bogastvo. Tam ga je moč najti tudi danes. Ameriška legenda pravi, da je mormonski trgovec Samuel Brannan sredi 19. stoletja tekal po ulicah San Francisca s steklenico zlatega prahu in vpil: »Zlato! Zlato! Zlato iz reke American!« Pred tem pa je menda pokupil vse lopate v Kaliforniji.

Profimedia

Medtem ko so vsi hiteli v hribe iskat srečo – v San Franciscu je bilo menda na vrhuncu mrzlice praznih kar tri četrtine hiš –, so obogateli tisti, ki so kopali po žepih rudarjev, špekulanti z zemljišči, prevozniki, gostilničarji in lastniki trgovin.

Spretni trgovci so kovali neznanske dobičke. Leland Stanford, poznejši soustanovitelj slovite univerze, je trgovino z mešanim blagom za rudarje spremenil v veleprodajno verigo, nato še bolj obogatel z železnicami. Levi Strauss je pograbil zamisel krojača Jacoba Davisa, da bi delovne hlače iz džinsa na obremenjenih mestih ojačal s kovinskimi zakovicami, in postal kralj kavbojk.

Takšen poslovni duh zlate mrzlice danes živi v vplivnežih, ki kopljejo v rudnikih vsebin na internetu in upajo, da bodo našli viralno žilo, polno všečkov, deljenja ter na koncu zaslužka. In tudi to je le moderna različica zgodbe Samuela Clemensa, brezposelnega novinarja v San Franciscu, ki je odšel iskat srečo na zlata polja. Pri tem ni bil posebej uspešen, zato pa ga je navdihnila robata in trmasta kultura rudarjev.

Anekdoto o zagrizenem kvartopircu Jimu Smileyju in prevarantski stavi o žabjem skoku je prelil v kratko zgodbo, ta je postala znana po vseh ZDA in sprožila Clemensovo literarno kariero, tako da ga ves svet pozna po umetniškem imenu Mark Twain. Twain je začel trend: če je rudarjenje jalovo, lahko uspeš s pripovedovanjem zgodb o rudarjih.

Rudniki pozornosti

Danes so to tematski podkasti, kot sta Dig Deep (Koplji globoko) in Unearthed (Izkopano), izhaja glasilo The Nugget (Kepica), na omrežju Reddit se je skupnost r/Prospecting (Iskanje zlata) v zadnjih šestih letih razbohotila za več kot tisoč odstotkov. Na YouTubu vplivneži, ki iščejo rudo, objavljajo videoposnetke, na katerih se otepajo medvedov in se prebijajo skozi stare rudnike.

Vroče železo kujejo tudi televizije, Discovery Channel se je že po finančni krizi pred poldrugim desetletjem lotil resničnostnih serij o amaterskih rudarjih. Prva, Gold Rush (Zlata mrzlica), ki je zdaj že v svoji 16. sezoni, se je zavihtela na vrh najbolj gledanih kabelskih serij v petkovih večerih za moške, mlajše od 55 let, ter navdihnila številne posnemovalce.

Profimedia

Kritiki žanra pravijo, da gre za zmes uprizarjanja nostalgije po pionirskih časih in pornografije plenjenja. Slednje lahko jemljemo dobesedno, saj je zgodovinska zlata mrzlica povzročila hudo uničevanje okolja in obsežno preoblikovanje pokrajine. Rudarji so za les, ki so ga potrebovali, izkrčili cele gozdove. Strupene kemikalije, predvsem živo srebro, v poznejšem industrijskem rudarstvu pa tudi cianid, niso onesnažile le lokalnih vodotokov, temveč so pronicale tudi v podtalnico.

Sanjači zlate mrzlice niso samo iz proletariata postindustrijskih srednjih ZDA, ki po šihtu doma odprejo pivo in se prek zaslona podajo na pustolovščino in obljubo, da je izhod tudi v spiranju kupa zemlje, ne samo v nerazumljivih algoritmih. Kopanje zlata ponuja podoben pobeg iz pisarniških kabin, z rutinskih delovnih mest in pred občutkom nemoči.

Ponuja oprijemljivo kodo: težko, svetlečo kovino, ki jo držiš v dlaneh in ki ne more izginiti z enim klikom na računalniškem zaslonu ali s propadom bančnega strežnika. Malokdo zna bolje od Donalda Trumpa rudariti po tem prvinskem delu človeške psihe – po želji, da bi se zapleteni svet znova spremenil v nekaj preprostega, vidnega in nemudoma osvojljivega.

Zlata plesen

Ameriški predsednik je obseden z zlatim bleskom. Pozlata je postala nekakšna plesen, ki zdaj požira tudi Belo hišo, še posebej znamenito Ovalno pisarno. Trump pri tem nikoli ni videl protislovja med pozlačeno okolico in svojim političnim nastopom v vlogi človeka ljudstva. Prav v tem je bistvo njegovega populizma. Razkošje ni predstavljeno kot znamenje razredne oddaljenosti, temveč kot dokaz zmage, ki naj bi bila dosegljiva vsakomur. Trump od volivcev ne zahteva, naj zavrnejo svet milijarderjev. Vabi jih, naj se z njim poistovetijo in si predstavljajo, da bi lahko nekoč vstopili vanj.

Podobno kot nekdanji tajkuni iz 19. in začetka 20. stoletja tudi sodobna populistična pripoved temelji na ponujanju sanj navadnim ljudem – na obljubi, da si lahko vsakdo izbori pravljično bogastvo, če le odpravimo zapletene birokratske predpise in se vrnemo v čas, ko so veljala enostavna pravila, naravni viri pa so čakali na tiste, ki so si jih drznili vzeti.

Profimedia

Toda zgodovinski spomin je skrbno obrezan. V njem so ostali pogumni pionirji, izginili pa so razlaščeni (in pogosto pobiti) staroselci, priseljenski delavci, nasilje, monopolisti in opustošena pokrajina. Nostalgija deluje prav zato, ker izrine ceno bogatenja.

Njeno moč izrablja tudi industrija rudarjenja zlata, v Severni Ameriki po nekaterih tržnih ocenah vredna 43 milijard dolarjev. Letos so tri rudarske korporacije, ki želijo razširiti svoje poslovanje, prvič sponzorirale California Days v Calicu, festival v opuščenem srebrnem rudarskem mestu. Mitsubishi Cement, Equinox Gold in Apollo Silver so za kulisami revolverašev, bradatih rudarjev in pionirske romantike dobili občinstvo prav tam, kjer je nostalgija po rudarstvu najlaže tržljiva.

Američani so izkopali ostanek preteklosti v upanju na boljšo prihodnost, vendar njihove sanje znova izkopavajo in tržijo špekulanti ter rudarski magnati. Zlata mrzlica se je vrnila, toda njen najstarejši zakon ostaja nespremenjen: množice iščejo zlato, obogatijo tisti, ki jim prodajajo lopate, zgodbe in dovoljenje za sanje.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.