V središču New Yorka je val nogometnih navijačev, ki so se vračali z ene od otvoritvenih tekem svetovnega prvenstva v sosednjem New Jerseyju, treščil v steno košarkarskih navdušencev, ki so okoli dvorane Madison Square Garden čakali na naslov prvakov za domače Knickse. Vse je zasenčil spektakel Donalda Trumpa v Washingtonu.

Ameriški predsednik si je za svoj 80. rojstni dan in kot del slavljenja 250-letnice ZDA omislil rokoborsko predstavo kar na trati pred Belo hišo. In to ne katerokoli ravsanje, ampak dvoboje v kletki za prvenstvo Ultimate Fighting Championship (UFC), ki ga vodi njegov dobri prijatelj in donator Dana White (in v katerem ima delež tudi predsednikovo družinsko podjetje).

Zgradili so skoraj trideset metrov veliko jekleno konstrukcijo, pod njo osemkotni ring. Niso manjkali vojaški preleti, častna četa marincev, niti dekleta v bleščeče rdečih hlačah, kaj šele pločevinka energijske pijače človeške velikosti.

UFC je namreč milijarde dolarjev vreden posel, in kdor si je hotel ogledati pretepanje pred predsedniško palačo, je moral plačati naročnino na kanal Paramount +, ki je v lasti še enega Trumpovega prijatelja, vse vplivnejšega medijskega mogotca Davida Ellisona.

Najprej je prevzel nadzor nad mrežo CBS in med drugim razmontiral njeno slovito preiskovalno oddajo 60 minut, Trumpova vlada pa mu je dva dni pred rokoborsko parado odobrila tudi nakup podjetja Warner Bros. Discovery, med drugim lastnika novičarske televizije CNN.

Dogajanje je bilo ovito v oglase, ki so prekrivali vse razpoložljive površine. Seveda so bili med izdelki, ki so jih prodajali, Trumpovi digitalni kovanci in njegovo družbeno omrežje Truth Social (»resnični glas predsednika Trumpa«).

MAGA desnica in njeni medijski glasniki so bili navdušeni, po poročanju časnika Wall Street Journal se je oboževalec predsednika sedem ur vozil v Washington, da je lahko v parku na velikih zaslonih spremljal dogajanje.

Profimedia

»Država potrebuje nekaj takega. Lahko zamotimo ameriško ljudstvo od vsega, kar se dogaja,« je šov branil Derrick Lewis, borec z največ nokavti v UFC. Kapituliral je tudi Lewis, na tla ga je položil Josh Hokit, ki je zmago nemudoma proslavil z izjavo »Michelle Obama je moški! Ali imam prav, Amerika?«. Trump se je namuznil, njegova Amerika se je hihitala, Bela hiša pa se je delala, da ni slišala ničesar.

Vsem drugim bi moralo »naslikati jasno sliko dekadence, gnilobe in šibkosti, ki se skriva za mačističnim kičem«, je bila odločna kolumnistka New York Timesa Michelle Goldberg. Po njenih besedah je bilo vse skupaj »še en primer, kako ta vlada po kosih razprodaja Ameriko«.

Konservativni komentatorji so se na kritike odzvali s trditvami, da je Trump sedež vlade približal običajnim Američanom, »če vas to žali, ste morda elitistični snob,« je oznanil eden od njih, Marc Thiessen. Ki se je nekoč pritoževal, da Barack Obama ne ohranja »predsedniškega dostojanstva«.

Če je merilo za vstop v Belo hišo, kaj imajo ljudje radi, potem »je tudi pornografija izjemno priljubljena, vendar nekako dvomim, da bi Thiessen branil demokratskega predsednika, ki bi v Ovalno pisarno povabil kup ustvarjalcev OnlyFans, medtem ko je sam izgubljal vojno,« je bila jasna Goldbergova.

A približno tako si na MAGA desnici predstavljajo »elitistični snobizem« nasprotnega političnega pola. »Za 250. obletnico bi verjetno naredili parado ponosa ali kaj podobnega, saj veste, z napol nagimi moškimi,« se je zmrdoval komentator na skrajno desni in še bolj protrumpovski televizijski postaji OAN. »Ali je sploh gledal (borbe)?« se je na to na videz ogorčeno odzval sloviti komik Jon Stewart, medtem ko so se v ozadju vrteli posnetki napol golih naoljenih možakarjev, ki so se mikastili v ringu ob Beli hiši.

Izžvižgan doma

Trumpovo darilo njegovi vse bolj nemirni volilni bazi naj bi pomagalo privabiti nazaj vsaj nekaj mladih mož, ki se vse bolj odvračajo od njega zaradi vojne in slabega vodenja gospodarstva.

Predsednik se je med prenosom dvobojev zdel nekoliko zdolgočasen in utrujen, a vsaj ni zakinkal, kot se je to zgodilo na tretji tekmi finala košarkarske lige NBA v New Yorku. Kjer ga je dvorana hrumeče izžvižgala, saj je v domačem mestu še vedno vsaj izjemno nepriljubljen, če že ne kaj hujšega.

Ni pomagalo, da so zaradi poostrenih varnostnih ukrepov ljudje ure čakali v vrstah, kljub temu da so za pregrešno drage vstopnice odšteli na tisoče dolarjev. Ali pa, da je bila to edina tekma, ki jo je moštvo izgubilo. A je bilo vse pozabljeno, ko so Knicksi po več kot pol stoletja dvignili pokal.

Odnesli ga bodo tudi v Belo hišo, je oznanil lastnik kluba James Dolan. Kar pomeni, da bodo Knicksi prvi prvaki NBA, ki bodo obiskali Trumpa, potem ko so Golden State Warriorsi leta 2017 zavrnili povabilo in zastavili dosedanji trend. Obisk morda ne bo dobro sprejet pri velikem delu navijaške baze moštva, ki je ob že tako bolj liberalni usmerjenosti ameriške lige NBA še posebej nastrojena proti nekdanjemu Newyorčanu.

Vprašljivo je tudi, koliko igralcev Knicksov bo ubogalo lastnika, Josh Hart je denimo zmago Joeja Bidna na volitvah 2020 proslavil z oznanilom na družbenih omrežjih, da je Trump »bedak«.

Newyorčani so še vedno evforični, najprej so porabili večino pirotehnične zaloge, ki so jo hranili za 4. julij, ameriški dan neodvisnosti. Sedaj so počasi pripravljeni sprejeti, da v Združenih državah poteka največji športni dogodek na svetu.

Minili so časi, kot v začetku devetdesetih, ko natakarjev v ameriških barih skoraj ni bilo mogoče prepričati, naj vsaj eno od televizij nastavijo na prenos svetovnega prvenstva v Italiji. Nogomet še vedno zaostaja za ameriškim nogometom, košarko in baseballom kot četrti najbolj spremljani šport v državi. A v anketah že vsak deseti Američan razglaša, da je njegov najljubši šport nogomet, kar tega uvršča pred usihajoči baseball.

To se odraža tudi pri denarju, poraba za medijske pravice za nogomet se je v zadnjem desetletju povečala za štirikrat in je večja od zneska, porabljenega za pravice za baseball.

Profimedia

Medtem ko se ljubitelji slednjega osredotočajo na eno samo ligo, ameriški ljubitelji nogometa plačujejo za ogled vsega, od angleške Premier League do španske La Lige, kar povečuje skupno vrednost športa. ZDA so postale največji tuji trg za štiri največje evropske lige. Manija svetovnega prvenstva bi lahko še okrepila zanimanje za šport, saj lahko evforija občasnega gledalca spremeni v navijača za vse življenje. Toda Trumpova senca pada tudi čez nogometne zelenice.

Spopad osebnosti

Ameriški predsednik vidi turnir kot vir prestiža za okrepitev svojega upadajočega predsedovanja. Toda pred začetkom prvenstva so se vrstile zgodbe, ki so poudarjale pohlep Mednarodne nogometne federacije (Fifa) zaradi zasoljenih cen vstopnic, pa zapiranje ameriških meja ravno v trenutku, ko bi se vanje moral zgrniti ves nogometni svet. Osebju reprezentanc, navijačem in celo igralcem so zavrnili ali odložili izdajo vizumov.

Vratar reprezentance Zelenortskih otokov Vozinha je po odlični tekmi proti Španiji s solzami v očeh dejal, da mama tega ni videla, saj ji niso mogli urediti vizuma. Višek je bil prepoved vstopa somalskemu sodniku Omarju Artanu, čeprav je imel veljavne dokumente.

Fifa se je hitro uklonila pritisku Washingtona, ki je Somalcu očital stike z osebami, povezanimi s terorizmom.

»Nismo kralji sveta, ki lahko vladajo vladam in policijskim silam. Morda je včasih dobro, da se pomirimo, sprostimo,« se je predsednik federacije Giani Infantino hitro sprijaznil z razpletom in sprožil val kritik. Ter posredovanje evropske nogometne zveze (Uefa), ki je Artanu ponudila sojenje na njenem avgustovskem superpokalu med kluboma PSG in Aston Villa.

Kar je nemudoma sprožilo kolesje nogometne politike. Ko je predsednik Uefe, Slovenec Aleksander Čeferin, dejal, da smo na razširjenem svetovnem prvenstvu z 48 namesto 32 reprezentancami priča »popolnoma nezanimivim« tekmam, je bil deležen kritik afriških držav. To je bilo mogoče razumeti tudi kot Infantinov povračilni udarec iz ozadja ter spopad dveh najmočnejših osebnosti v svetovnem nogometu.

Švicar, ki se je na vrh federacije povzpel po korupcijski aferi pred dobrim desetletjem, je prišel z zagotovili, da bo očistil organizacijo, ki je postala izjemno vplivna in bogata, a hkrati prepredena s podkupovanjem.

Nogometni puristi že nekaj časa trdijo, da je eno obliko korupcije – tisto, ki je nekoč prihajala v debelih rjavih kuvertah – zamenjal z drugo, pripravljenostjo, da se v zameno za dobiček ukloni najbolj avtokratskim režimom. V tem se skriva bistvo njegovega uspeha, delegatom je obljubil, da bo kot predsednik podvojil zneske, ki jih Fifa nameni članicam za pomoč pri razvoju nogometa.

Njegova filozofija temelji na nenehnem širjenju števila tekmovanj, ekip in prihodkov. Učinek na prihodke je ogromen, odkar je prevzel vodenje, so se v resnici več kot podvojili.

V naslednjem štiriletnem ciklu, ki bo trajal do leta 2030, naj bi imela Fifa na voljo 14 milijard dolarjev, 2,7 milijarde dolarjev bodo vrnili nacionalnim zvezam. Kritiki opozarjajo, da takšni programi vračanja delujejo kot mehanizem za nadzor in politično pokroviteljstvo, saj si le redki upajo izzvati predsednika, ki nadzoruje finančne tokove.

Nezamenljiva zvezda

Ameriško-srbski ekonomist Branko Milanović ne vidi bistvene razlike med organizacijama, »Nogometni franšizi Fifa in Uefa sta velikanski podjetji: igralci so zabavljači, igra je cirkus, poslovneži pa so tam, da pospravijo denar,« je jasen.

Profimedia

Po njegovih besedah je nogomet »v koraku z neoliberalno komodifikacijo postal tako predrzno in odkrito skomercializiran … da se je odtrgal od večine svojih lokalnih, nacionalnih ali razrednih korenin. Dvomljivo je celo, v kolikšni meri ga sploh lahko imenujemo ‘šport’ in ne ‘zabava’ v smislu, kot ga uporablja Hollywood.«

Neimenovani nekdanji visoki uradnik federacije je za časnik New Yorker dejal, da »na tem turnirju ni nobene pomembne odločitve brez neposredne vpletenosti Giannija«. Kar pomeni, da je Fifa okrepila nadzor nad vsemi prihodki, vstopnicami, koncesijami, večjimi sponzorstvi, mednarodnimi pravicami do prenosa.

Prvič sama nadzoruje prodajo vstopnic, na način dinamičnega oblikovanja cen, ki se dvigujejo v skladu s povpraševanjem. Hkrati obvladuje tudi trg za njihovo legalno kasnejšo preprodajo, na njem tako kupcu kot prodajalcu dodatno vzame po 15 odstotkov. Rezultat so nezaslišane cene, veliko višje kot za katerokoli prejšnje svetovno prvenstvo.

Skrbno nadzirajo tudi vse omenjanje sponzorjev. Ker so Američani velemojstri komercializacije športa, ima večina njihovih športnih prizorišč pokrovitelje. Za svetovno prvenstvo so jim nadeli nevtralna imena (na primer Stadion New York New Jersey namesto Stadion MetLife), umakniti ali prekriti so morali vse oglase sponzorjev.

Izjema je bila Mercedesova zvezda na pomični strehi stadiona v Atlanti, saj se je izkazalo, da bi z njenim odstranjevanjem ali prekrivanjem ogrozili varnost celotne konstrukcije. Prisilna »odmora za hidriranje« sredi polčasov sta sprožila odpor zaradi domnevne amerikanizacije športa in pohlepa federacije, ki je našla nov način, da v tekmo pripelje še več oglasov.

Gnili strok

Infantinu ne smrdi nobena roka, ki hrani federacijo. Nemudoma je bil domač z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom (in bil nagrajen z odlikovanjem red prijateljstva) ter prijateljuje z avtokratskimi monarhi Bližnjega vzhoda, ki z naftnimi dolarji preoblikujejo profesionalni nogomet, tesno zavezništvo pa je spletel tudi s Trumpom.

Prišel je na njegovo prisego, predsedniku stal ob strani na velikih in obrobnih dogodkih, od mirovnega vrha o Gazi do premiere dokumentarca Melania. Časnik The New Republic je zapisal, da »praktično povsod suženjsko sledi Trumpu, kot italijanski zlati prinašalec«. Zanj je ustanovil »nagrado za mir« in mu jo decembra slovesno podelil kot nadomestek Nobelove.

Profimedia

»Dve zrni graha v gnilem stroku: oba sta pohlepna, pokvarjena mednarodna voditelja, ki lažeta, da bi dobila, kar hočeta, kršita pravila in preganjata navadne ljudi,« so ju jedko ožigosali v The New Republic.

Simon Skinner iz London Review of Books se boji, da »vse bolj nihilistična prisotnost Trumpa 2.0 v središču letošnjega svetovnega prvenstva grozi, da bo vse spremenila v sranje«. Švicar ima milijarde razlogov, da se dobrika Trumpu (za finale mu je izročil seveda meter široko vstopnico z napisom »vrsta 1, sedež 1, vstopnica št. 45/47«).

Če bo turnir potekal po načrtih, bo najbrž doslej najbolj dobičkonosen športni dogodek. Po vseh drugih vidikih je njuno zavezništvo nenavadno. Infantino vodi globalistično nevladno organizacijo, ki je pripeljala hordo tujcev, da bi zaigrali v za mnoge zagrizene MAGA Američane dolgočasni in izpeti igri.

Dobrikanje nepriljubljenemu predsedniku mu je nakopalo nemilost pri liberalnem delu Američanov. Švicar se podobno kot ameriški predsednik odziva, da je žrtev »lažnih novic« in »zlobnih« novinarjev.

Poleg tega dobro razume, kako frfljava je človeška pozornost. Katar so pred štirimi leti ovijale zgodbe o humanitarni katastrofi. Ko se je turnir končal, je veljal za eno najboljših svetovnih prvenstev vseh časov.

V ZDA poleg vseh težav v javnost mezijo pozitivne zgodbe, o mestu Lawrence v zvezni državi Kansas, kjer ne samo gostijo alžirsko reprezentanco, ampak so postali njihovi zagreti navijači. Pa o navdušenju nad Škoti, ki so v svojih kiltih zavzeli Boston in ga spremenili v eno samo neskončno zabavo. Nemudoma so osušili lokalne pivnice in trgovine s pijačo, po mestu že kroži legenda, kako je nekdo stopil v trgovino in kupil plastenki vode, dvajset Škotov pa ga je nemudoma izžvižgalo.

Ameriško zanimanje za nogomet je še dodatno okrepil začetni zagon domače reprezentance. Šport, posebej nogomet, je še vedno sposoben ustvariti čarobnost, kljub temu da je postal globalni politično-poslovni in prepogosto ciničen projekt.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.

Reporter