Tehta toliko kot milijoni čipov, plinske turbine, hladilni sistemi in kilometri novih daljnovodov. Pije vodo, požira elektriko in prihaja z računom, ki ga tehnološka podjetja najraje položijo na mizo lokalnih skupnosti. In tam se je začel upor, ki ga poganja staro politično vprašanje, kdo bo pobral dobiček in kdo bo plačal preobrazbo.

Življenje na robu industrijske revolucije je za večino vedno nekoliko strašljivo, saj se svet okoli ljudi prelamlja, požirajo ga novi načini dela, bivanja, življenja.

Ko je ameriški zgodovinar Henry Adams, vnuk in pravnuk dveh ameriških predsednikov, izobražen, razgledan in obdan z vsemi prednostmi 19. stoletja, ob prelomu v 20. stoletje vstopil na pariško svetovno razstavo in osupel obstal pred velikimi električnimi dinami, so ga obšli podobni občutki, kakršne naj bi zgodnji kristjani čutili pred križem.

Stroj je postal skrivnostna, neskončna sila, ki vzbuja občutek majhnosti in strahospoštovanje; simbol duhovne in civilizacijske prelomnice, ki bo pogoltnila dotedanjo »pogansko« svobodo in vzpostavila popolnoma nov sistem vrednot.

Nemški ekonomist Klaus Schwab je pred desetletjem oznanil četrto industrijsko revolucijo, ki jo poganja napredek na področju baterij, izkoriščanja sončne energije, polprevodnikov, senzorjev in motorjev, predvsem pa »impresiven napredek« umetne inteligence (UI).

Ta je dejansko izjemen, dosežki pa vedno bolj osupljivi. Potem ko je UI pred tremi leti presenetila z uspešno opravljenim pravosodnim izpitom, je maja rešila kompleksen matematični problem, ki so ga strokovnjaki trli 80 let. Stroj izgublja svoje fizično utelešenje in postaja v silicij ujeta entiteta, iskra na poti do lastne zavesti, ne povsem razumljena in osupljiva nova božjost.

Profimedia

UI je pred tremi tedni dobila skoraj razsežnosti umetne inteligence HAL 9000 iz kultnega filma 2001: Odiseja v Vesolju, ko je uspešno prelisičila človeške nadzornike, se prebila na internet in vdrla v informacijski sistem drugega podjetja, da bi tako rešila zastavljeno nalogo.

Ob vseh pomislekih in strahovih, ki jih zbuja drvenje v prihodnost, se vseeno črtomirsko predajamo sili, ki se zdi, da je ne moremo več premagati.

Pomen obsega

Za vsakim preskokom UI stojijo skoki v računalniški moči podatkovnih centrov. V njih je ta hip približno 20 milijonov posebnih čipov (vsak v povprečju stane več kot 20 tisoč evrov), ki omogočajo naraščajoče zmogljivosti UI. Do konca leta 2028 naj bi se njihovo število podeseterilo na približno 200 milijonov čipov. Hkrati se po analizi podjetja Epoch AI zmogljivost sistemov vsaki dve leti kar 21-krat poveča.

Zagon temelji na ugotovitvi ameriškega fizika Jareda Kaplana, da se delovanje velikih jezikovnih modelov – tehnologije, ki poganja UI – razmeroma predvidljivo izboljšuje z več podatki, več parametri in predvsem z več računske moči. Silicijeva vročica zato ne temelji na enem samem odkritju, temveč na veri, da je inteligenco mogoče industrijsko povečevati.

Teza je postala gonilna sila sedanje tehnološke dobe: strokovnjaki za UI obupano iščejo nove vire podatkov, tehnologi jim gradijo vse zmogljivejše podatkovne centre. Tisti z največjo računalniško močjo naj bi ustvarili najnaprednejše sisteme UI, ki bodo prinesli največ dobička.

Po mnenju Roba Wachena, soustanovitelja podjetja za mikročipe Etched, smo priča »največji gradnji infrastrukturnih projektov v zgodovini človeštva«. Vročico spodbuja prepričanje, da lahko tako okrepljena umetna inteligenca stre najtrše orehe. Znanstveniki upajo na revolucionarna odkritja, od zdravil do napredka v robotiki, ekonomisti na izjemno rast produktivnosti, ki bo upravičila astronomska vlaganja v novo tehnologijo.

Preboji, ki so se nekoč zdeli revolucionarni, naj bi postali vse bolj rutinski. Daleč največje gradbišče podatkovnih centrov so ZDA, nove silicijeve poljane pa so na podeželju zveznih držav Michigan, Wisconsin in Ohio ter na jugu v Louisiani, Misisipiju in Teksasu.

Vanje se zlivajo gromozanske vsote. V petih letih naj bi za podatkovne centre UI po vsem svetu namenili kar tri bilijone dolarjev, veliko večino v ZDA. Letošnji vložek velike peterice Amazon, Google, Meta, Microsoft in Oracle naj bi znašal kar 750 milijard dolarjev, temu pa je treba prišteti še naložbe drugih podjetij.

Ob tako zajetnih sistemih so začeli njihovo zmogljivost izražati kar z električno močjo, ki jo potrebujejo za delovanje. Skupna nazivna moč ameriških podatkovnih centrov naj bi se s sedanjih 12 gigavatov — kar ustreza porabi dobrih petih Slovenij — do konca desetletja povečala za petkrat. Le malokdo je zaradi tega srečen, nejevolja je skoraj univerzalno razsejana na obeh političnih polih.

Volilna svinčnica

Podatkovni centri tako postajajo pomembna tema pred novembrskimi kongresnimi volitvami. Protesti zaradi okoljske škode, višjih cen električne energije in porabe vode so prerasli v nacionalno gibanje, ki se upira tehnološki industriji in njenim milijarderjem. Sestavlja ga izjemno raznolika koalicija starševskih skupin, verskih voditeljev, okoljevarstvenikov, nekdanjih aktivistov konservativnega čajankarskega gibanja.

Profimedia

V njej je tako konservativni MAGA populist Stephen Bannon kakor demokratični socialist Bernie Sanders, senator iz Vermonta. Združuje ju skrb, da se tehnološka podjetja bolj osredotočajo na zaslužke kakor na posledice razvoja UI, denar se bo stekel v roke najpremožnejših, medtem ko bosta stroške krila srednji in delavski razred.

Senator Sanders se pritožuje, da bo nova tehnologija močno »vplivala na vsakega moškega, žensko in otroka v tej državi«, zato bi morali v kongresu opraviti obsežno javno razpravo o njenih posledicah in načinih njihovega obvladovanja. Toda »razprava je bila minimalna, minimalna«, je nezadovoljen.

Bannon je prepričan, da je splošna jeza odraz zaskrbljenosti, saj ob uvajanju nove tehnologije »ni jasnosti, ni preglednosti in zagotovo ni odgovornosti ... zato smo priča naraščajoči jezi delavskega razreda«. Upornikov ne pomirjajo niti izjave vodilnih gurujev. Sam Altman iz OpenAI in Dario Amodei iz Anthropica, dveh vodilnih podjetij na področju UI, sta opozarjala, da tehnologija ogroža delovna mesta in da bi lahko imela nepredvidljive, celo nevarne posledice.

Raje bi živeli ob nuklearki

Odporu ne pomaga niti estetika hitre gradnje vse večjih podatkovnih centrov. Prometej, ki ga je Meta zastavila na podeželju v bližini mesteca New Albany v Ohiu, se je v nekdanjo idilo kmetij in gozdov zažrl s šestimi ogromnimi šotori, obdanimi s plinskimi turbinami in generatorji.

Šotori omogočajo hitro gradnjo, pod njimi bo 30 milijard dolarjev vredna računalniška oprema. Center bo ob polnem zagonu potreboval en gigavat energije, predstavniki Mete so trdili, da jo bodo dobili iz plinske elektrarne, toda po načrtih bo njena moč le 200 megavatov. Zato se okoliški prebivalci upravičeno bojijo naraščajočih računov za vodo in elektriko.

Še bolj so zaskrbljeni v Louisiani, kjer nastaja še večji Hyperion z zmogljivostjo do pet gigavatov. Gromozanski center bo po površini primerljiv z Manhattnom, osrednjim delom New Yorka, in naj bi postal največji podatkovni center na zahodni polobli.

Grdi objekti, nenehen hrup generatorjev in hladilnih sistemov, nove kovinske kače daljnovodov ter strah pred onesnaženjem vode in zviševanjem cen so se v anketah izrazili v presenetljivi ugotovitvi: številni Američani bi raje živeli ob jedrski elektrarni kakor ob podatkovnem centru.

Kar 70 odstotkov vprašanih ga ne želi v svoji skupnosti. A včasih niti to ni dovolj. Ko so v mestecu Saline izrazili nasprotovanje projektu, je OpenAI s tožbo dosegel, da se je gradnja lahko začela.

Profimedia

To je samo še razpihalo vseameriško jezo in okrepilo velikansko koalicijo nasprotnikov. V njej so denimo evangelijski pastor iz Teksasa, ki ga skrbi moralna nevarnost UI, kmetovalca iz Indiane, ki se bojita prevelike porabe vode, in glasbenik iz Idaha, ki ga je razjezila uporaba avtorsko zaščitenih pesmi za učenje modelov UI, ti pa zdaj ustvarjajo industrijsko proizvedeno glasbo.

Bart Snyder, omenjeni kmetovalec iz Indiane, zase pravi, da je zavzet republikanec in podpira predsednika Donalda Trumpa. »Zdaj me ne zanima politična pripadnost. Če ste proti podatkovnim središčem, bomo združili moči,« je odločen.

Upor z leve in desne

Bela hiša s težavo išče ravnotežje na spolzkih tleh, njen tiskovni predstavnik je pred časom sporočil, da je »politika Trumpove vlade ohranjati prevlado ameriške umetne inteligence, da bi zaščitili našo nacionalno varnost in zagotovili, da ostanemo vodilno svetovno gospodarstvo«.

Kar po besedah ministra za energijo Chrisa Wrighta pomeni, da je treba pospešiti izdajanje dovoljenj, omogočiti gradnjo podatkovnih centrov ter njihovo priključevanje na omrežje.

Hkrati z nekakšno ohlapno okvirno politiko pozivajo k zaščiti otrok, predsednik pa je izdal pravno nezavezujoč razglas, da morajo tehnološka podjetja »plačati celotne stroške energije in infrastrukture, potrebne za izgradnjo in delovanje podatkovnih centrov«.

Na lokalni ravni je upor čedalje odločnejši in uspešnejši, samo v letošnjem prvem četrtletju so ustavili vsaj dvajset projektov, vrednih 42 milijard dolarjev, v zadnjih treh letih skupaj za 85 milijard dolarjev. Lokalne skupnosti v Michiganu so sprejele moratorije na njihovo gradnjo, v zvezni državi New York pa so za leto dni ustavili izdajanje nekaterih dovoljenj za tovrstne projekte.

Celo območja, ki so že dolgo podpirala podatkovne centre, so se obrnila proti njim. Okrožje Loudoun v Virginiji – znano kot »aleja podatkovnih centrov« – je zaostrilo pravila, za nove centre je sedaj zahtevana javna obravnava. Tudi v Teksasu, ki gosti drugo največje število podatkovnih centrov za Virginijo, je mesto San Marcos sprejelo moratorij.

Politiki, ki se bodo novembra soočili z volivci, vedo, da so podatkovni centri podobno (ne)priljubljeni, kot je trenutno predsednik Trump. Toda hkrati ne želijo postati tarča vplivnih političnih odborov, v katere je tehnološka industrija prelila več sto milijonov dolarjev lobističnega denarja.

Z njim podpirajo protikandidate skeptikov do UI, obenem pa vztrajno širijo sporočilo, da je upor le paranoja vseh tistih, ki trdijo, da se bo umetna inteligenca prej ali slej izmaknila nadzoru in uničila človeštvo, ter NIMBY (»ne na mojem dvorišču«) aktivistov, naperjenih proti vsakršnemu napredku.

Tehnološka industrija se upravičeno brani, da nekateri pomisleki nasprotnikov centrov temeljijo na napačnih izhodiščih. Teza o porabi ogromnih količin vode se je denimo lani razširila zaradi knjige, ki je objavila napačne ocene. Srednje velik podatkovni center letno porabi približno toliko vode kot dve igrišči za golf, lahko pa tudi precej manj, če uporablja tehnologijo za njeno ponovno uporabo.

Prav tako je za zdaj malo trdnih dokazov, da je vpliv centrov na cene samodejen. Odvisen je od regulacije, tarif, stroškov novih elektrarn in daljnovodov ter od tega, kolikšen del teh stroškov nosi vlagatelj in kolikšen del vsi odjemalci.

Profimedia

Toda prepričevanje očitno ni zelo uspešno. V Ohiu so lokalne oblasti sprejele vrsto zahtev za vlagatelje, vendar podatkovnim centrom še vedno nasprotujejo tri četrtine demokratov in dve tretjini republikancev v zvezni državi.

To se preliva v jesensko tekmo za guvernerja, saj je republikanec Vivek Ramaswamy, navdušenec nad umetno inteligenco, v anketah komaj izenačen s svojo demokratsko tekmico. To se dogaja v državi, ki jo je Trump na zadnjih predsedniških volitvah osvojil z enajstimi odstotnimi točkami prednosti.

Silicijev balon

V ospredje vse bolj prihaja še en dvom, kolikšen bo dejanski učinek umetne inteligence na gospodarstvo. Kljub napovedim o tektonskih premikih na trgu dela so v nekakšnem ironičnem zasuku med prvimi prizadetimi prav programerji.

Ob izjemni količini denarja, vloženega v podatkovne centre, ekonomiste skrbi, da tehnološka podjetja trošijo hitreje, kot rastejo prihodki, ki naj bi jih prinesle obljubljene koristi tehnološkega preskoka. To odpira možnost, da smo priča velikemu finančnemu balonu — in da bi njegov pok povzročil občutno gospodarsko ohladitev.

Zgodovina nas uči, da so infrastrukturnim razcvetom pogosto sledili upadi, še preden so prednosti nove tehnologije dale polne rezultate. Železniški razcvet v 19. stoletju, elektrifikacijo v začetku 20. stoletja in razcvet internetnih podjetij v poznih devetdesetih letih so spremljale recesije ali borzni zlomi, saj so propadla podjetja, ki so vlagala preveč in prezgodaj.

»Vsakič, ko je prišlo do tehnološke revolucije, je prišlo do takšnega poka mehurčka,« ugotavlja ekonomist Philippe Aghion, ki si je za raziskave o inovacijsko gnani gospodarski rasti lani delil Nobelovo nagrado za ekonomijo. Strokovnjak za marketing in vplivni komentator Scott Galloway opozarja na še en vidik tehnološke revolucije.

Medtem ko ameriška podjetja tekmujejo v razvoju vse večjih modelov in zato gradijo vse zmogljivejše podatkovne centre, je Kitajska — za zdaj edini primerljiv tekmec ZDA — pokazala, da lahko uporabne modele razvije z občutno manjšimi vložki. Hkrati jih ponuja kot odprte modele in za njihovo uporabo zaračunava precej nižje cene.

Galloway temu pravi »dumping umetne inteligence«. Če bi dovolj podjetij začelo uporabljati »dovolj dobre« in bistveno cenejše kitajske modele, bi to lahko spodkopalo poslovni model ameriških podjetij, kot sta OpenAI in Anthropic. Pod vprašajem bi se znašle špekulativne naložbe v tehnološko industrijo.

Pomemben del nedavne rasti ameriškega BDP je namreč povezan z velikanskimi kapitalskimi izdatki za umetno inteligenco, optimizem na borzah pa z visokimi vrednotenji tehnoloških podjetij.

Profimedia

To še ne pomeni, da bi cenejši kitajski modeli avtomatično povzročili svetovno recesijo. Pomeni pa, da je velik del ameriške rasti postal odvisen od stave, da bodo dragi, finančno požrešni modeli ustvarili dovolj prihodkov, preden bo trg ugotovil, da je mogoče velik del njihovega dela opraviti ceneje.

Cenejši kitajski modeli bi lahko spodkopali zaslužke ameriških laboratorijev, ne pa nujno tudi ameriškega gospodarstva. Za tisoče podjetij, ki umetno inteligenco uporabljajo, bi bila pocenitev prej produktivnostna subvencija kot katastrofa. Kar je slabo za proizvajalca modela, ni nujno slabo za njegovega uporabnika.

Kot opozarja Mike Bird iz časnika The Economist, se tako ponuja ironičen zasuk: odpor Američanov proti gradnji podatkovnih centrov bi lahko postal nenadejana varovalka pred najhujšim razpletom. Če bi dovolj upočasnil gradnjo in nebrzdano pretakanje kapitala vanjo, bi morda zmanjšal tudi količino denarja, ki bi izpuhtela ob morebitnem poku balona.

Kdo plača

Upor proti podatkovnim centrom ni upor proti prihodnosti. Je spor o tem, komu prihodnost pripada. Tehnološka podjetja bi rada tekmo za umetno inteligenco predstavila kot novo vesoljsko tekmo: kdor podvomi o hitrosti gradnje, naj bi pomagal Kitajski. Toda prebivalci krajev, kjer rastejo turbine, daljnovodi in računi, postavljajo bolj zemeljsko vprašanje: zakaj bi morala skupnost subvencionirati infrastrukturo, katere dobičke bodo privatizirali najbogatejši?

Henry Adams je pred dinamom občutil strahospoštovanje, ker ni razumel sile, ki je stala pred njim. Današnji Američani jo razumejo nekoliko bolje. Vedo, da tudi digitalna božanstva potrebujejo zemljišče, elektrarne, vodo, davčne olajšave in politično zaščito. In ko bogovi dobijo račun, se praviloma izkaže, da ga na koncu plačajo ljudje.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.

Reporter