Ameriški predsednik Donald Trump je po tednih bombardiranja Irana ugotovil, da tudi najmogočnejša vojaška mašinerija v zgodovini človeštva nima orožja, ki bi pomirilo svetovne energetske trge.

Ali ustavilo strmoglavo padanje njegove podpore med ameriškimi volivci. Zato je razglasil premirje in sprožil kampanjo kričavega hvalisanja o »zmagi z velikim Z«. Slavje so kvarila podobna sporočila iz Teherana.

Ni presenetljivo, da sta obe strani hiteli razglašati svoje zmagoslavje. V ameriški različici je »Iran prosjačil za premirje, to vsi vemo,« potem ko so ZDA uporabile »le delček svoje moči, Iran pa je utrpel uničujoč vojaški poraz«, obrambni minister Pete Hegseth ni puščal dvoma o veličastnosti trenutka.

Tako so ga videli tudi v Teheranu, le da je v njihovem pogledu Trump kapituliral, potem ko so ustavili ladijski promet skozi Hormuško ožino in niso popustili grožnjam. Svet si je za trenutek oddahnil, Izrael pa je nemudoma okrepil napade na Libanon in razglasil, da premirje ne vključuje njihovih prizadevanj za uničenje šiitske milice Hezbolah.

Vsi so se strinjali le o eni stvari, nikakršnega zagotovila ni bilo, da je vojna končana.

Trumpovo razglašanje »popolne zmage« je skrbelo celo njegove svetovalce, saj je Iran utrpel hude izgube, še zdaleč pa ni (bil) potolčen. Neuradno je bilo v Washingtonu slišati ocene, da je morda res uničenih več kot polovica iranskih raketometov, a jih je veliko še vedno skritih globoko pod zemljo.

Profimedia

Tudi vladi naklonjeni analitiki so menili, da ima Iran še vedno na voljo tretjino predvojnih zalog izstrelkov. Čeprav iranska mornarica praktično ne obstaja več, ima iranska revolucionarna garda še vedno na desetine hitrih čolnov, ki lahko ogrozijo ladje v Hormuški ožini.

Prejšnjo sredo so jo preplule le štiri (pred vojno okoli sto na dan), kljub temu da so Američani njeno takojšnje odprtje navajali kot temeljni pogoj za premirje. Iz Teherana pa so prihajale grožnje, da bodo plovbo znova prepovedali, če Izrael ne bo prenehal z napadi na libanonsko šiitsko milico Hezbolah.

Partner s figo v žepu

Kresanje okoli Libanona je vzvod, s katerim je izraelski premier Benjamin Netanjahu ohranjal svoj vpliv na razplet konflikta. Časnik New York Times je prejšnji teden v poglobljeni analizi opisal, kako naj bi Netanjahu prepričal Trumpa, da bodo s silovitim napadom in obglavljenjem vrha iranskega režima dosegli njegov padec in hiter konec vojne. Zato se je predsednik kljub dvomom mnogih iz najožjega kroga svetovalcev vseeno odločil za napad.

Sedaj, ko se skuša izviti iz živega peska Bližnjega vzhoda, je njegov izraelski prijatelj potisnjen na stran. Jeruzalem ni bil povabljen na pogajanja za končanje vojne, kakšna bo prihodnost judovske države, pa je postalo odvisno od Trumpovih muh. Netanjahu naj bi tako po besedah nekdanjega izraelskega diplomata Alona Pinkasa z okrepljenimi napadi v Libanonu »nemudoma skušal spodnesti že tako krhko premirje«.

Judovski premier mora biti hkrati previden, da ne sproži odprtega nesoglasja z ameriškim predsednikom, saj je Izrael ena redkih držav, kjer je Trump še vedno priljubljen, njun odnos pa bo zelo pomemben na tamkajšnjih oktobrskih volitvah.

Te so mesec kasneje tudi v ZDA, članek v New York Timesu pa morda kaže na načrtno odtekanje informacij iz Bele hiše in možnost, da nekateri v ameriški vladi skušajo to previdno odmakniti od izraelskega voditelja.

Izrael je namreč med ameriškimi volivci vse bolj nepriljubljen, konec marca je po merjenju organizacije Pew že kar 60 odstotkov Američanov imelo negativno mnenje o ameriški tesni zaveznici. Bela hiša je sicer potrdila trditve Netanjahuja, da dogovor o prekinitvi ognja ne vključuje Libanona, toda ob tem so se kopičili domači in tuji pritiski, naj spopade ustavijo tudi tam.

Ko tole berete, je že bolj jasno, ali so »grozljive posledice izraelskih napadov« v Libanonu – kot jih je prejšnji teden označil visoki komisar Združenih narodov za človekove pravice Volker Türk – spodkopale zatišje med Združenimi državami in Iranom.

Predsednik slednjega Masud Pezeškian je prekinitev spopadov v Libanonu označil kot pogoj za premirje z ZDA (in Izraelom). Zaostrovanje retorike je del vojnega plesa, ne nazadnje je Trump apokaliptično rovaril s »koncem (perzijske) civilizacije«.

Medtem ko se je svet spraševal, ali govori »le« o totalnem bombardiranju ali ima v mislih tudi jedrsko orožje, so njegovi svetovalci znova namigovali na »teorijo norca«, voditelja, ki se pretvarja, da je pripravljen storiti karkoli, in tako ustrahovati nasprotnika.

Toda v dokazovanju, kdo je pripravljen iti dlje, je ključno, kdo ima višji prag bolečine. Iranski režim je že večkrat pokazal, da je za preživetje pripravljen na hude žrtve, čeprav takšna vzdržljivost ni neomejena, iransko gospodarstvo in notranja stabilnost ostajata ranljiva.

Trumpa pa se je ob merjenjih moči oprijel vzdevek TACO (Trump Always Chickens Out – Trump se vedno prestraši). »Tuji voditelji so zagotovo pripravljeni verjeti, da je ’nor’, toda v smislu odtujenosti od realnosti,« meni David Frum iz časnika The Atlantic.

Trenutno se je strah pred naftnim šokom rahlo zmanjšal, a analitik Johannes Rauball iz podjetja Kpler meni, da bo cena nafte ostala med 90 in 100 dolarji za sod do konca leta, tudi če se bo promet skozi Hormuško ožino normaliziral.

»Videli so ga, kako je napačno ocenjeval tveganja in zamočil vrsto projektov. Iranci so presodili, da blefira. Bolj ko je surov njegov besednjak, bolj paničen je videti.« A hkrati ni dvoma, da lahko povzroči grozljivo bolečino iranskemu ljudstvu.

Ožinska pristojbina

V Beli hiši trdijo, da Iran prek diplomatskih kanalov pošilja precej drugačna sporočila, kot jih daje javnosti. Toda dejstvo ostaja, da režim v Teheranu – kljub drugačnim zagotovilom Washingtona – ostaja enak, le pomlajen.

Po nekaterih ocenah je še bolj odločen, da razvije jedrsko orožje in tako kot Severna Koreja postane praktično nedotakljiv. Hkrati je njegov nadzor nad Hormuško ožino iz skrajne možnosti prerasel v zahtevo, da mu države plačujejo pristojbino (dva milijona dolarjev za vsako ladjo) za plutje skoznjo. Trump je dejal, da bi to lahko počeli v sodelovanju z ZDA, kar bi bila »čudovita stvar«.

Arthur Leichthammer iz berlinske mnenjske organizacije Jacques Delors Center ne deli takšnega navdušenja. »Tranzitna pristojbina predstavlja dodaten potencial za izsiljevanje.

To bi bila izjemno draga koncesija – tako politično kot gospodarsko,« je opozoril. Bela hiša je bila nemudoma deležna poplave pritožb naftnih družb, da bi to prineslo višje cene. Hkrati bi predstavljalo zgled za države v podobnem položaju, kot sta Singapur in Turčija, da zaračunavajo pristojbine na trgovskih poteh v Malaški ožini in Bosporju.

Morda gre le za prekanjeno pogajalsko taktiko Irana, ki bo v zameno za denimo ukinitev vseh sankcij privolil, da ne bo zaračunaval morskih cestnin, se pravi ne bo storil nečesa, kar je začel početi šele zaradi vojne.
Če se ta nadaljuje, bi to pomenilo še več povračilnih ukrepov Irana proti zalivskim državam, dolgotrajne motnje v svetovni oskrbi z energijo in okrepilo verjetnost za zdrs v hudo globalno gospodarsko krizo.

Po drugi strani so ekonomisti, naklonjeni Beli hiši, hiter padec cen nafte in skok borznih indeksov navzgor, ko sta obe strani načeloma pristali na dvotedensko premirje, razumeli kot potrdilo njihovih napovedi, da so motnje na trgu le začasne in da se bodo cene po koncu spopadov hitro vrnile na prejšnje ravni, brez dolgotrajnih posledic.

Profimedia

Zgodovinar Jamie Martin z univerze Harvard ne deli takšnega optimizma, prepričan je, da bomo tudi ob premirju še dolgo čutili pretrese te vojne: »Tako kot je veliko lažje sprožiti vojno kot skleniti mir, je veliko lažje sprožiti globalno paniko kot se spoprijeti z njenimi dolgoročnimi posledicami.«

Tarča napadov je bilo na desetine rafinerij, skladišč ter naftnih in plinskih polj v najmanj devetih državah, od Irana do Združenih arabskih emiratov.

Vsega skupaj je bilo izključenih vsaj deset odstotkov svetovne oskrbe z nafto. »Ne morete le preprosto pritisniti na stikalo in vse se spet vzpostavi,« je za New York Times dejal tudi Martin Houston, dolgoletni strokovnjak za nafto in plin ter član upravnega odbora več energetskih podjetij.

Zalivska past

Za razplet zavozlanih dobavnih verig bodo potrebni meseci, popravilo poškodovanih predelovalnih obratov v Perzijskem zalivu bo trajalo še dlje, posebej za utekočinjeni plin.

Za največjega na svetu, katarski Ras Laffan, ocenjujejo od tri do pet let zastojev zaradi popravil, nepoškodovane enote bodo po oceni svetovalnega podjetja Wood Mackenzie za ponovni zagon do polne zmogljivosti potrebovale skoraj štiri mesece.

Tam proizvajajo tudi desetino svetovne porabe ureje, vira za umetna dušikova gnojila. Začetek spomladanske sezone sajenja živil, vključno z rižem, tako poteka v znamenju pomanjkanja gnojil, kar pomeni manjše pridelke in sčasoma višje cene hrane.

V talilnici Al Taweelah v Združenih arabskih emiratih, kjer so proizvedli približno polovico vsega aluminija za Bližnji vzhod oziroma desetino svetovne oskrbe, so morali zaradi napada iranskih dronov ugasniti peči.

Raztopljeni aluminij se je v talilnih loncih strdil, ponovni zagon proizvodnje bo trajal leto dni. Vojna je povzročila tudi pomanjkanje helija, saj je okoli 30 odstotkov svetovne proizvodnje prav tako prihajalo iz Katarja.

Nekoliko manj balonov na zabavah ne bo huda motnja, z resnimi težavami se soočajo v proizvodnji polprevodnikov, kar pomeni pronicanje zapletov v elektronsko in avtomobilsko industrijo. Po ocenah nekaterih analitikov bi tovrstne motnje na trgu lahko trajale več let.

Tudi zaradi le počasne krepitve ladijskega prometa, saj se ta ne bo naenkrat vrnil na predvojno raven. Še posebej ker je Iran odkril, da lahko s poceni brezpilotniki za talca vzame velik del svetovne trgovine.

V zanko Perzijskega zaliva se je bilo ujelo več sto ladij, v teoriji bi jih večina lahko odplula v enem tednu. Po napovedih pa bodo le redki tvegali potovanje, dokler ne bodo prepričani, da je to razmeroma varno.

Ko so Hutiji, jemenska milica, ki jo podpira Iran, oktobra lani prenehali napadati ladje v Rdečem morju, je trajalo še dva meseca, preden je pomorski velikan Maersk spet poslal svojo prvo kontejnersko tovornjačo na to plovno pot. Promet po njej še vedno ne poteka povsem normalno.

Podobno velja za pot nazaj v Perzijski zaliv, ladjarji bodo svoje ladje le stežka poslali v past, ki se lahko kadarkoli zapre, še posebej dokler ne bo jasen razplet pogajanj med Teheranom in Washingtonom.

To še posebej drži za najdražja plovila, kot so ladje za prevoz utekočinjenega zemeljskega plina (LNG). »Trenutno ne vidim nikogar, ki bi ladje pripeljal v zaliv,« je za častnik The Economist dejala Anne-Sophie Corbeau, strokovnjakinja za vodik in zemeljski plin na newyorški univerzi Columbia. Kar seveda pomeni, da lahko kupci pričakujejo le plinske tankerje, ki že natovorjeni čakajo v zalivu in so ustavitev spopadov izrabili za odhod, nato se bo plinska suša nadaljevala.

Naraščajoči stroški hrane in energije lahko bogatim državam, kot so ZDA in EU, prinesejo gospodarske težave in politične pretrese, v revnih bodo pomenili vprašanje življenja ali smrti. Izkušnja pandemije kovida je pokazala, da lahko motnje v dobavnih verigah povzročijo inflacijske skoke z dolgimi repi, ki imajo lahko škodljive sekundarne učinke, preden se zmanjšajo – od višjih hipotekarnih obrestnih mer do proračunskih kriz in političnih nemirov.

Če so to posledice le dobrega meseca vojne, si predstavljajte učinke večjega in dolgotrajnejšega konflikta.

Kartonasti orakelj

Ameriško gospodarstvo sicer najmanj čuti neposredne težave naftne krize in jih bolj kot pomanjkanje tarejo višje cene. Dodatno samozavest je ekonomskim krogom ameriške vlade vlil tudi benigen učinek carin, saj se niso uresničile napovedi, da bi te lahko povzročile recesijo. Toda večina držav se je izognila trgovinski vojni z Washingtonom in se ni odločila za povračilne ukrepe.

Poleg tega so uvozniki preventivno napolnili skladišča, hkrati se je pokazala elastičnost gospodarstva, ki je bilo pripravljeno sprejeti višje uvozne stroške, in na račun nekoliko nižjih dobičkov sprva niso dvigali cen za kupce. A to hkrati pomeni, da si težko privoščijo dodatne šoke.

Zato harvardski makroekonomist Jeffrey Frankel meni, da bi se veliko posledic lahko pokazalo v letošnjem letu, ko se je carinskemu šoku pri preskrbi pridružil še energetski.

Naraščanje brezposelnosti v prvih mesecih je kazalo na takšen razplet, marčevsko poročilo o 178 tisoč novih delovnih mestih pa je nekoliko omililo pesimizem.

Toda pogled v drob statistike hkrati kaže, da delo išče vse manj Američanov. Poleg tega nekateri ekonomisti ocenjujejo, da so silovita rast peščice tehnoloških podjetij ter ogromne naložbe v podatkovne centre prikrile siceršnje škripanje ameriškega gospodarstva.

Profimedia

Če se bodo tovrstne naložbe izkazale za finančni mehurček, bi njegov pok povzročil hudo krizo. A tudi če bo umetna inteligenca izpolnila pričakovanja vlagateljev o hitri rasti produktivnosti, hkrati grozi, da lahko z množičnim odpravljanjem delovnih mest predvsem za univerzitetno izobražen srednji sloj postane motor množičnega obubožanja.

Vplivni ekonomski zgodovinar Adam Tooze je opozoril na težave podjetja International Paper. Največji proizvajalec kartonskih škatel v ZDA je pred kratkim zaprl dve tovarni v Georgii in ukinil več kot tisoč delovnih mest.

»Industrija kartonskih škatel že dolgo služi kot barometer za merjenje povpraševanja v resničnem svetu, proizvodne zmogljivosti kartona v ZDA so se v samo osmih mesecih zmanjšale za približno devet odstotkov, dvakrat toliko kot med recesijo leta 2009,« ugotavlja Tooze.

Ekonomist Jadrian Wooten z univerze Virginia Tech pa meni, da bi se trend lahko sčasoma pojavil tudi pri kazalnikih, kot sta BDP ali brezposelnost.

Opozorila, da se lahko država sooči s stagflacijo – vztrajno inflacijo in ohlajanjem gospodarstva ter večanjem brezposelnosti – so nekoliko manj glasna, a nekateri analitiki trenutno ozračje vseeno opisujejo kot scenarij z visokim tveganjem.

Ekonomisti niso enotnega mnenja, kaj sproži stagflacijo, najpogosteje omenjajo negativni ponudbeni šok, pomanjkanje ali občutno podražitev ključnega elementa za celotno gospodarstvo, kot je energija. Zahod jo je nazadnje izkusil v sedemdesetih letih, ko sta se združila energetski šok in upad povpraševanja.

Trenutno se je strah pred naftnim šokom rahlo zmanjšal, a analitik Johannes Rauball iz podjetja Kpler meni, da bo cena nafte ostala med 90 in 100 dolarji za sod do konca leta, tudi če se bo promet skozi Hormuško ožino normaliziral. Umetno izzvan geopolitični šok je namreč ravno v času, ko se gospodarstvo sooča s tehnološko transformacijo.

Majavi temelji

Slovenska ekonomistka Veronika Dolar, ki predava na newyorški Univerze Pace, opozarja na še eno šibko točko ZDA, vse večjo izvotljenost njenih ključnih institucij, v zadnjem letu je vse manj varovalk, ki omejujejo politični vpliv na njih. Pri tem vidi zanimivo zgodovinsko vzporednico.

»Trenutno me najbolj skrbi, da se bo Amerika znašla v podobnem položaju, kot je bila Jugoslavija v osemdesetih letih, in se bodo soočili s hiperinflacijo. Še posebej če bo centralna banka pod vplivom politike. Vse države v zadnjih sto letih so v takšnih razmerah začele tiskati denar in v letu ali dveh zdrsnile v hudo inflacijo.«

Nepredvidljiva in agresivna ameriška zunanja politika v času Trumpa prav tako pospešuje iskanje obvoznih poti mimo dolarja kot rezervne valute sveta. Za zdaj kaže obratno, dolar se je v času vojne okrepil, kljub temu da dražja nafta povečuje pritisk na inflacijo, Bela hiša pa si za prihodnje leto želi že osupljivih 1.500 milijard dolarjev za vojaški proračun. Kar bo državo, ki je zadolžena že 39.000 milijard dolarjev, pognalo še globlje v dolgove.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.