V vakuumu brez jasnih ciljev in brez prepričanj je Kuba naslednja logična tarča. Nekdanji simbol revolucije je vse bolj presek interesov kapitala, geopolitike in razpadajočih državnih struktur. Vprašanje postaja, kdo bo iz tega kaosa potegnil največ.

Američani so dolgo čakali, da jih bo njihov predsednik in vrhovni poveljnik nagovoril ter pojasnil, zakaj je država v vojni. Donald Trump je tedne ponujal le kratke, pogosto nasprotujoče si izjave. Ko je v sredo stopil pred kamere, ni ponudil strategije, temveč nepovezan niz pritožb, hvalisanja in pretiravanj.

Po devetnajstih minutah je bila negotovost še večja kot prej, cene nafte še višje. To ni bil nagovor naroda, ampak improviziran nastop politika, ki krizo šele dohiteva.

Trump je »zaveznikom« celo sporočil, da bodo morali počistiti za njim in sami poskrbeti za svobodno plovbo skozi Hormuško ožino, saj gre za »njihovo nafto«. Washington se bo morda pogajal s Teheranom, morda Iran zbombardiral »nazaj v kameno dobo«.

Med skrajnostmi ni zaznati premišljene politike, temveč predvsem nagonski odziv, ki ga oblikujejo dnevni pritiski, televizijski posnetki in politični instinkti.

Vojno proti Iranu podpira le še vse ožji krog njegovih najzvestejših volivcev, velika večina Američanov je ne odobrava. Še posebej ko so cene bencina v nekaj tednih zrasle za tretjino in dosegle štiri dolarje za galono (okoli 90 evrskih centov za liter).

V Sloveniji bi si obliznili prste, z avtomobili obsedena država kipi od ogorčenja. Ko je poročevalec televizijske mreže MS Now Alex Tabet prebivalce Floride prosil, naj z eno besedo opišejo stanje gospodarstva, so bili odgovori »obupno, zanič, grozno, smešno, tragedija in resnično, resnično zje..no«.

Profimedia

Zadnjo oceno je prispeval prej trdovratni privrženec Trumpa, ki je trikrat glasoval zanj. Politična lojalnost se lomi pod pritiskom vsakdanjih stroškov.

Trump je sodržavljane oštel zaradi njihove nepotrpežljivosti, saj sta dve svetovni vojni ter konflikti v Koreji, Vietnamu in Iraku trajali veliko dlje. Ponovil je trditve gospodarskih svetovalcev, da je naftni šok le trenutna motnja, in zagotovil, da bodo po koncu spopadov cene goriva hitro padle, delnice pa zrasle.

Še posebej ker je bila Amerika pred enim letom menda »mrtva in pohabljena država«, ki jo je osebno rešil. Publicistka Kara Swisher meni, da predsednika obdaja krog svetovalcev, ki »so prešibki, da bi mu povedali resnico« in niso pripravljeni prestati njegove jeze.

Po anekdoti iz Bele hiše mu o vojni poročajo v obliki kratkih posnetkov, tako optimističnih, da je Trump ogorčen nad poročanjem televizij.

Sence preteklosti

Publicist Scott Galloway po drugi strani ugotavlja, da naj bi močan vpliv na Trumpa dobil zunanji minister Marco Rubio, zato velja za nekakšnega predsednika v senci, ki oblikuje mnoge odločitve.

Bil naj bi v ozadju posredovanja v Venezueli, potomec priseljencev s Kube je gonilna sila trde politike proti kubanski vladi, s katero naj bi v otoški državi dosegli spremembo režima.

Vprašanje, ki visi v zraku, je, ali bo Washington ostal pri zadušljivem gospodarskem pritisku ali je Kuba tudi nova vojaška tarča »mirovniškega predsednika«.

Morda je »odrešitev« za Havano iransko močvirje, v katero se pogreza Bela hiša, saj bo morda omejilo apetite po novih avanturah. Dosedanje izkušnje kažejo, da ne gre računati na takšno logiko, ameriška politika je v manj kaotičnih časih že večkrat dokazala, da lahko hkrati odpira nova krizna žarišča, še posebej takrat, ko narašča notranjepolitični pritisk.

Trumpova vlada je po novem letu začela razmajani kubanski režim odločno potiskati proti točki zloma. Predsednik je sredi prejšnjega meseca novinarjem v Beli hiši oznanil, da bo imel »čast zavzeti Kubo«, in dodal »z njo lahko počnem, kar hočem«.

Profimedia

Januarja jo je razglasil za grožnjo »nacionalni varnosti in zunanji politiki Združenih držav«. V predsedniškem ukazu je trdil, da Havana »regijo destabilizira z migracijami in nasiljem«, spodbuja načrte, ki »škodujejo ZDA in podpirajo sovražne države«, ter zagotavlja zatočišče pripadnikom Hamasa in Hezbolaha.

Diplomati Latinske Amerike so bili šokirani nad vsebino. »Beseda za besedo je ostrejša od jezika, s katerim je (ameriški predsednik John) Kennedy govoril o sovjetskih raketah,« je eden od njih spomnil na spopad med jedrskima velesilama, ki je leta 1962 svet pripeljal prav na rob jedrskega spopada.

Prisebnosti sovjetskega častnika Vasilija Arhipova, ki je na pregreti podmornici B-59 oktobra 1962 prepričal poveljnika, naj ne izstreli jedrskega torpeda na ameriške ladje, se lahko zahvalimo, da svet še vedno obstaja.

Konec marca smo bili znova priča morebitnemu soočenju na odprtem morju, ko se je Moskva odločila, da prekine ameriško energetsko blokado otoka, in je proti Kubi poslala tanker Anatolij Kolodkin, do vrha poln nafte.

Trump je po vdoru v Venezuelo in ugrabitvi venezuelskega predsednika Nicolása Madura oznanil: »NA KUBO NE BO VEČ NAFTE ALI DENARJA – NIČ!«

Potem je obalni straži ukazal, naj ruskemu tankerju dovoli prehod. Izkazalo se je, da je na otok že teden dni prej prišla še večja pošiljka venezuelske nafte. Tudi mehiška predsednica Claudia Sheinbaum pravi, da bo morda njena država začela ponovno pošiljati nafto na Kubo, kljub Trumpovim grožnjam, da bo uvedel dodatne carine proti državam, ki kršijo ameriško energetsko blokado.

V Beli hiši so dejali, da se odločajo o vsaki posamični pošiljki in da gre le za drobno humanitarno pomoč. »To ne bo imelo vpliva. Kuba gre proti koncu,« je sporočil ameriški predsednik.

Vaja v Caracasu

Njegova blokada je v resnici ohromila že tako težko življenje Kubancev. Otok so v poldrugem letu razdejali trije zaporedni orkani, uničili nešteto domov in ogromna območja obdelovalnih zemljišč, več kot milijon ljudi se je moralo preseliti. V Beli hiši so to razumeli kot priložnost, Kuba je bila praktično bolnik v zadnjih vzdihljajih, ameriška vlada je sklenila, da ji izklopi dovod kisika.

Začeli so se dnevni izpadi elektrike zaradi pomanjkanja goriva, primanjkuje hrane, vode in zdravil. V bolnišnicah so opravljali le še najbolj nujne posege. Gospodarska dejavnost se je skoraj ustavila, vlada, ki je praktično bankrotirala, ne zmore zagotavljati niti osnovnih storitev, kot je pobiranje smeti, te se v ogromnih kupih kopičijo na vogalih ulic.

Predsednik Kube Miguel Díaz-Canel se je odzval s kljubovalno izjavo, da »tisti, ki vse spreminjajo v poslovni dogovor, celo človeška življenja, nimajo moralne pravice do kritike Havane«. Časopis komunistične partije Granma pa je pod naslovom Nihče nam ne govori, kaj naj storimo objavil fotografijo množice, ki maha s kubanskimi zastavami.

Profimedia

A je šlo le za predstavo, v resnici so se hitro začeli pogajati o prihodnosti otoka. Díaz-Canel naj bi ZDA obljubil vrsto reform, s katerimi je želel pomiriti Washington, mnogi to razumejo kot priznanje razsežnosti krize in ranljivosti režima. Otok je po pandemiji zapustilo več kot milijon ljudi – približno 10 odstotkov kubanskega prebivalstva, tisti, ki so ostali, so globoko nezadovoljni.

Težava pogajanj ni samo nezaupanje med obema stranema, vprašljiva je tudi verodostojnost Washingtona. Bela hiša se je pogajala z režimoma v Venezueli in Iranu, a se obakrat odločila za vojaško posredovanje, v Iranu praktično sredi pogajanj.

Ameriški uradniki so za časnik The Atlantic dejali, da je ameriški pristop do Kube ponovitev venezuelskega scenarija – več naj bi jih operacijo v Caracasu celo označilo kot »poskusno akcijo za Havano« – prehod od diplomatov k vojakom bi se lahko zgodil že kmalu.

Na Floridi naj bi državni tožilci pripravljali obtožnice proti kubanskemu političnemu in vojaškemu vodstvu ter oblikovali pravne utemeljitve za poseg.

Zaton idealov+

Nekoč je rivalstvo med ZDA in Kubo temeljilo na spopadu idej. Dvajsetletni Fidel Castro je trdno verjel v vizijo svetle socialistične prihodnosti, slabo desetletje starejši John F. Kennedy resno svaril, da kubanska revolucija »ni združljiva z načeli in cilji ameriškega sistema«. Boj je potekal po vsem svetu.

Kuba je podpirala vstaje v Boliviji, Kolumbiji, Gvatemali, Kongu. Na tisoče njenih vojakov se je borilo v revolucionarni vojni v Angoli, na tisoče branilo marksistično vlado v Etiopiji. Povsod so se jim zoperstavljali Američani, prav tako odločno prepričani, da branijo demokracijo.

Ideologija je zbledela na obeh straneh, Washington in Havana le še ponavljata na pamet naučene slogane. Ideološka razelektritev Kube je stara desetletja. Ko je leta 1991 propadla Sovjetska zveza, je Havana izgubila glavnega pokrovitelja in 35 odstotkov BDP.

Castro se je uprl demokratičnim spremembam Vzhodne Evrope, ob razpadanju gospodarstva pa se potihoma odmikal od marksistične pravovernosti in sprejemal drobne reforme za malo zasebno podjetništvo. Njegovi pajdaši so počasi zgradili kleptokracijo, ki stiska kubansko ljudstvo, zanje pa je izjemno dobičkonosna.

Pod Raúlom Castrom, Fidelovim bratom in naslednikom, ki pri 94 letih ostaja glavna oblast v Havani oziroma jefe máximo (vrhovni vodja), kot mu pravi njegov skrbno izbrani naslednik Díaz-Canel, je oblast iz rok komunistične partije prešla na vojaški konglomerat GAESA.

Profimedia

Ta nadzoruje velik del kubanskega gospodarstva, od gostinskega sektorja do prodaje bencina, supermarkete, menjalnice valut in denarna nakazila, ter upravlja glavno pristanišče otoka.

Ameriški časnik Miami Herald je lani objavil dokumente, po katerih ima GAESA v lasti kar 18 milijard dolarjev premoženja, ki ga upravljajo generali ter člani in privrženci družine Castro.

»Kubanski socialistični utopizem se je razgrajeval skozi leta, zavezanost ameriške vlade demokraciji se je razgradila precej hitreje, v le nekaj zadnjih letih,« je v časniku The Atlantic zapisal publicist Quico Toro. Po njegovih besedah se je v odnosu med obema stranema pojavila nova dinamika: »Ne barantajo več o idejah, temveč o tem, katera stran lahko iz Kube izvleče največ finančne koristi. Nova realnost je cenena, a bi lahko prinesla rešitev.

Uradnikom, ki delujejo kot mafijski šefi, ni treba, da se strinjajo o transcendentnih vrednotah, da bi dosegli dogovor,« je Toro neizprosen do obeh strani.

Iskanje vladarjev

Marionetni predsednik Díaz-Canel je pred kratkim kubanske izgnance, ki so jih njegovi predhodniki imenovali gusanos (»črvi«), povabil, naj prvič po 70 letih investirajo v otoška podjetja. To bi bila nekoč nepredstavljiva ideološka herezija, sedaj je ideologija le še retorična krinka za korupcijo. Toro hkrati trdi, da Trumpove ambicije na Kubi »niso ideološke, ampak pohlep«.

Otok naj bi ga zanimal le kot nepremičninska priložnost, »da se zaslužiti milijarde dolarjev,« je za Atlantic dejal neimenovani vladni uradnik. V Beli hiši naj bi celo razmišljali, kateri kubansko-ameriški donatorji republikanske stranke bi lahko prevzeli morebitne vodstvene vloge v Havani.

Takšen kolonializem je Američane potisnil v hude težave v Afganistanu in Iraku, morda je nekoliko bolj razumljiv ob dejstvu, da na otoku praktično ni organizirane opozicije.

Najbolj znani disidenti so mrtvi, zaprti ali v izgnanstvu, preveč oddaljeni od sedanje politike, da bi jih jemali resno. Bolj verjeten scenarij je, da bo naslednji vladar prišel iz obstoječih struktur moči, »kar hkrati pomeni, da se bo le malo spremenilo,« ugotavlja Jon Lee Anderson iz časnika New Yorker.

V tujih diplomatskih krogih na otoku naj bi kot enega od kandidatov omenjali Oscarja Pérez-Olivo Fraga. Nedavno je bil imenovan za podpredsednika vlade in dobil sedež v državnem zboru, kar je predpogoj za predsedniške kandidate.

Pranečak Fidela in Raúla Castra bi imel tudi podporo močnega varnostnega aparata, po drugi strani je povezava z družino Castro skoraj neprebavljiva ovira za Američane. Ti bi precej lažje sprejeli premierja Manuela Marrera Cruza, ki ima kot nekdanji vodja turizma povezave z vojsko.

Bankrot in plaže

Ameriški zunanji minister Rubio je ob posegu v Venezueli dejal, da bo ta šla »skozi tri korake preobrazbe, stabilizacijo, okrevanje in prehod v funkcionalno demokracijo«. Toda sedanje razmere v državi naj ne bi bile ravno spodbudne.

Anderson navaja besede neimenovanega nekdanjega svetovalca Madura, da »Venezuela hitro postaja Portoriko 21. stoletja, praktično ameriška kolonija, ki jo odkriti socialist vodi v sodelovanju z desničarskim ameriškim predsednikom«. Portoriko je tudi opomin za tiste trpinčene Kubance, k se nadejajo razcveta pod ZDA.

Profimedia

Trumpov odnos do njihovega lastnega ozemlja je v kampanji lepo povzel njegov podpornik, komik Tony Hinchcliffe, ko ga je imenoval »plavajoče smetišče«. Nasprotno od Venezuele je Kuba precej manj mamljiv zalogaj, saj bankrotirana država nima praktično ničesar razen plaž.

Kubanski ekonomist Ricardo Torres, ki dela na Ameriški univerzi, trdi, da je treba kubanske elektrarne porušiti in zgraditi na novo, podobno velja za celotno električno omrežje.

Na novo je treba zgraditi tudi polovico dotrajanih javnih stanovanjskih blokov, ki so jih zgradili Sovjeti. »Kdo bo to plačal?« se sprašuje Torres. »Velika razlika je v tem, da na Kubi nihče nima ničesar. Venezuela, ne glede na to, koliko so vladajoči goljufali, je vsaj vedno imela nafto. Toda Kuba je resnično bankrotirala in potrebuje vse.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.

Reporter