Amerika je 250. rojstni dan pričakala kot država, ki še vedno govori v jeziku svobode, a vse težje najde skupne besede o tem, kaj je ta svoboda in komu pripada.

Zadnji junijski četrtek v Washingtonu je bil bleščeče sončen. Modro nebo, tu in tam naličeno s kodrastimi oblaki, pod njimi sveže položene zelene trate, sredi njih je počasi krožilo belo kolo vrtiljaka.

Skupaj s škatlasto maketo bodočega Trumpovega slavoloka, podobno čez noč zlepljenemu projektu za tehnično vzgojo, sta polnila praznino Velikega ameriškega državnega sejma. Bile so poravnane vrste paviljonov, zunaj tako ogoljeno skromnih, da se je surovi beton stavb okoli sejmišča zdel skoraj rokokojevsko igriv. Bili so šotori, kjer so podjetni gostinci prodajali vodo za pet dolarjev, cenik se je od nje samo še ambiciozno vzpenjal v nebo.

Bil je oder, kjer je najstniško dekletce v kavbojskih škornjih prepevalo o bogu, domu in domovini ter podobnih country patosih. V ograji rodea so bila teleta, ki so trapasto strmela malo proti kongresu in malo proti Washingtonovemu spomeniku ter se morda globoko v sebi spraševala o grotesknosti človeške potrebe po samopoveličevanju.

A so jih kavboji segnali, preden bi se melanholično pomilovanje preneslo na človeško raso. Skrb je bila odveč, veliko sejmišče je bilo skoraj prazno. Sredi trate sta oče in mati country dekleta sijala od ponosa in skušala mimoidoče pripraviti do aplavza. Toda ni bilo kritične mase, manjkali so ljudje.

Resnici na ljubo ni bilo niti vseh petdesetih zveznih držav. Demokratska vodstva v nekaterih so se odločila, da ne bodo sodelovale na sejmu, ker naj bi bilo predrago in ker naj bi ga (republikanske) zvezne oblasti spremenile v politični festival. Ponekod so vskočile lokalne organizacije, recimo Caesar Rodney Institute za Delaware.

Organizatorjev ni zmotilo, da so v Delawaru umaknili spomenik Rodneyju, ker je bil eden od ustanovnih očetov ZDA lastnik na stotine sužnjev. Ponekod so vskočili prostovoljci in dobesedno čez noč sestavili improvizirano razstavo. Če ni bilo nikogar, so v lesene lope postavili panele z dosežki posameznih držav in pred njih prazna stola. Kar je vzbujalo spomine na čakalnice vaških železniških postaj v socializmu.

Profimedia

Ponekod so se posebej potrudili. V Indiani so ponujali minigolf, v Zahodni Virginiji je bilo vse ubrano na vižo, ki jo pri nas poznamo v Domicljevi ponarodeli prepesnitvi kot Siva pot, tudi videoigre, v Montani so otroci lahko iskali dinozavrove kosti.

Louisiana je ustvarjala redko gnečo z vrečkami, v katere so ljudje tlačili stekleničke pikantne omake in slane krekerje. Vse skupaj je bila tematsko zmedena mešanica turistične promocije, instant zgodovine in skupaj znesene nostalgične Amerikane, po obisku pete koče pa je hitro postalo obrabljeno ponavljanje vzorca.

Dva patriotizma

Nekateri so bili razočarani, mnogi so ohranili dobro voljo. »Vesel sem, da se je v državo vrnilo nekaj patriotizma,« je David Chastain iz Alabame dejal med sprehodom iz enega v drug niz paviljonov. »Tu sem bil leta 1976 (ko so ZDA praznovale 200. rojstni dan), vnaprej sem se veselil sedanjega.

Če primerjate Ameriko takrat in sedaj, smo precej napredovali. Všeč mi je, kje smo in kam smo namenjeni.« To se je zdelo splošno razpoloženje med obiskovalci, podobno kot že dan prej, ko je Trump prvič nagovoril Američane ob slavljenju obletnice.

»Podpiram Donalda Trumpa, a sem prišel sem zaradi slovesnosti, za svojo državo, to je večje od vsakega predsednika,« je zatrdil kubanski Američan David Hall. In poudaril »žalostno je, da so mnogi politizirali to priložnost«. Po njegovih besedah so kritiki predsednika »praznovanje naroda, ki pripada vsem, spremenili v politični boj«.

Okrivil jih je celo za pritisk na glasbenike, da so serijsko odpovedovali nastope na rojstnodnevni zabavi, dokler ni Trump jezno odpovedal koncertnega dela in se odločil, da bo muzika za Američane milozvočje njegovega nagovora ob začetku praznovanja.

Politiziranje se je v resnici začelo v Beli hiši, ko je Trump organizacijo iztrgal iz rok leta 2016 ustanovljene kongresne skupine America250, sestavljene iz predstavnikov obeh strank, in ustanovil svojo organizacijo Freedom 250.

Demokrati trdijo, da je nanjo preusmeril večji del od 150 milijonov dolarjev, ki jih je kongres namenil za praznovanje, in prek nje ideološko očistil vsebino. Denimo s šestimi »tovornjaki svobode«, potujočimi muzeji, ki po trditvah nekaterih zgodovinarjev Američanom predstavljajo prečiščeno različico zgodovine. Na sejmišču je cerkev s Floride razglašala prihod »velikega prebujenja«, njeni predstavniki so trdili, da je spuščanje nekristjanov v državo to oddaljil od boga.

Osredotočenje na Trumpa in uspehe njegovega gibanja MAGA je odvrnilo liberalni del države, posebej v mestu, kjer je 92 odstotkov volivcev demokratov. Po besedah predsednika je bil park »poln srečnih ljudi, ki so bili vsi navdušeni«, hkrati smo se vrnili v čas njegove prve predsedniške prisege, ko je Bela hiša načrtno lagala o velikosti množice.

Tokrat so brisali zračne posnetke, na katerih je bilo videti prazne dele prizorišča med njegovim nagovorom. In razglašali, da je sejem, kjer je edini pravi znak življenja prihajal iz navijaške cone za tekme nogometnega svetovnega prvenstva, izjemen uspeh.

Nemirne obletnice

Spominske slovesnosti nam pogosto povedo toliko o času, v katerem se odvijajo, kot o dogodkih, ki jih obeležujejo. Petdeseto obletnico sprejetja deklaracije o neodvisnosti je zaznamovala smrt dveh nekdanjih predsednikov, Johna Adamsa in Thomasa Jeffersona. Huda tekmeca sta vseeno zmogla prvi mirni prenos oblasti med strankama v državi, potem ko je Jeffersonova demokratsko-republikanska stranka na volitvah leta 1800 premagala Adamsove federaliste.

Leta 1876 je bila stoletnica še vedno zasenčena z državljansko vojno (1861–1865), v kateri je približno 700 tisoč Američanov umrlo zaradi spora, ali je ljudi dovoljeno imeti v lasti. Tisto jesen so bili rezultati predsedniških volitev zaradi nasilja nad temnopoltimi volivci nejasni, zato je posebna komisija za zmagovalca razglasila Rutherforda Hayesa.

Ta je oblast lahko prevzel šele po obljubi, da bo končal zvezno okupacijo nekdanjih konfederacijskih držav, s čimer se je končalo obdobje, znano kot rekonstrukcija, država pa je zdrsnila v stoletje bolj ali manj odkritega rasizma.

Profimedia

Tudi dvestoletnico so leta 1976 zaznamovale vojne, nezaceljene rane iz Vietnama, hladno prerivanje z vzhodnim blokom ter strankarski spopad, ki je prerasel v afero Watergate in spodnesel predsednika Richarda Nixona.

Praznovanje je vodil njegov naslednik Gerald Ford, ki ni bil izvoljen niti za podpredsednika (Nixon ga je imenoval leta 1973) niti za predsednika (to funkcijo je prevzel po Nixonovem odstopu). A so pol stoletja kasneje opozorila o krizi demokracije precej glasnejša, 250. obletnica se je dogajala v trenutku, ko državo vodi predsednik, ki so ga dvakrat skušali odstaviti in je ZDA razdelil na globoko nasprotujoča si pola.

Ameriška politična zgodovina je prepredena z občasnimi izbruhi »vročih pretiravanj, sumničavosti in zarotniških fantazij«, kar je zgodovinar Richard Hofstadter slovito označil za »paranoičen slog v ameriški politiki«.

Nativistična ameriška stranka, znana po vzdevku Nič ne vem, je sredi 19. stoletja mahala z ameriško zastavo ter se borila proti priseljencem in katolikom. Klu Klux Klan je imel v dvajsetih letih prejšnjega stoletja skoraj štiri milijone članov, prežetih z rasizmom. Antikomunistična križarska vojna senatorja Joeja McCarthyja je pomagala zarediti skrajno desničarsko organizacijo John Birch Society, ki je semena paranoičnega sloga zanesla v 21. stoletje. In na oblast.

Algoritmi za paranoični slog

Pojav interneta, še posebej družbenih omrežij, je povsem spremenil pretok informacij, namesto vratarjev v obliki medijev je lahko vsakdo dosegel milijone, v dobrem in slabem.

Vsakdo s telefonom je lahko razkril zlorabo moči z objavo videoposnetka na spletu. ZDA so s svojo kulturo svobode govora in dinamičnim gospodarstvom pognale preobrazbo in oblikovale prevladujoče tehnološke platforme, a te niso izboljšale javne razprave, prej nasprotno, algoritmi tehnoloških podjetij so iskali množične odzive in v ospredje potiskali posnetke mačk, a tudi teorije zarot, provokacije, vzbujanje jeze. Posledica je polarizirana politična kultura, v kateri so vzcveteli populistični politiki.

Trump iz leta 2015 je bil sprva obroben pojav, še eden od trosilcev populističnih obtožb in idej, ki vedno znova vzniknejo v družbi, posebej v času (političnih) kriz. Toda imel je megafon spleta in volivce, nasršene proti tedanjim politikom brez jasnih rešitev.

Našel je grešne kozle, nedokumentirane priseljence, obljubil, da bo izolacionistična in nacionalistična politika »Ameriko postavila na prvo mesto« in jo »spet naredila veliko«. Njegova zmaga je bila šok, a se je zdel enkraten. Toda zaoral je skozi republikansko stranko in jo preoblikoval po svoji podobi, drugače misleče je izgnal ali pa so postali del njegovega kulta. Predvsem pa si je s konservativno večino na vrhovnem sodišču postavil temelje za drugi mandat.

Vnetljiva retorika, pogoste laži in razdiralna politika (ter izbruh pandemije) so ga za štiri leta potisnili v opozicijo, toda ni prvi populist, ki si je zagotovil podporo poslovnih voditeljev (davčne olajšave, klestenje regulacije). Rdeča kapa MAGA je postala politični totem, za mnoge znak ponosa, za vsaj toliko še večjega odpora.

Visoka inflacija, vzdražena zaskrbljenost glede priseljevanja in kratek spomin volivcev sta mu predlani omogočila vrnitev v Belo hišo, tokrat z jasnim načrtom. Neodvisne uradnike je zamenjal z lojalisti in prek ministrstva za pravosodje obračunava s političnimi nasprotniki. Norm in institucionalnih kontrol, ki so nekoč omejevale predsednike, skoraj ni več in v anketah že polovica  vprašanih verjame, da je republika hudo razmajana.

ZDA so sredi trgovinske vojne s celim svetom, ne le Kitajsko. Surovo zatiranje priseljevanja je ne samo sprožilo ponavljajoče se obtožbe o kršitvah človekovih pravic, ampak prineslo smrt Američanov, ki se ne strinjajo z njim. Ali pa v milejši obliki absurdne zaporne kazni, kot je 70 let zapora za protestnico v Teksasu.

Profimedia

Menda prvi mirovnik sveta je celo svoje privržence osupnil, kako lahkotno uporablja vojaško silo v tujini. Hkrati je zabrisal mejo med javno funkcijo in zasebnim interesom, predsednik je v finančnem poročilu za lani razkril osupljive 2,2 milijarde dolarjev prihodkov, krepko trikrat več kot leto poprej, ko še ni bil na oblasti.

»Ameriški rojstni dan se tako zdi še posebej brez veselja, manj kot praznovanje najmočnejše države na svetu, temveč bolj kot študija primera, kako je demoraliziran, vase dvomeč narod postal žrtev kulturnih vojn in narcizma svojega voditelja,« meni David Smith iz časnika The Guardian.

Podobno potolčen je David Frum iz The Atlantica, »250. obletnica deklaracije je nekje med zadrego in polomom«. Njen simbol je postala prenova washingtonskega Bazena odsevov, ki jo je Bela hiša brez razpisa dala predsednikovemu znancu, namesto globoke modrine pa dobila zeleno mlakužo razraslih alg.

Kakšni ideali

V takšnih kalnih časih se zdi skoraj absurdno govorjenje o ameriškem idealu, o tem, da so vsi ljudje ustvarjeni enaki, kot so v deklaracijo o neodvisnosti zapisali lastniki sužnjev, in da je država »vlada vsega ljudstva, od vsega ljudstva, za vse ljudstvo«, kot je misel duhovnika Theodora Parkerja ponovil predsednik Abraham Lincoln v svojem slovitem nagovoru iz Gettysburga. V času, ko ženske niso smele voliti, država pa je bila sredi genocidnega etničnega čiščenja staroselcev.

A tudi Lincoln je govoril o formalni, omejeni enakosti, kot pravi politolog George Shulman. Ta je omogočala formalno volilno pravico za nekdanje sužnje, ki so je težko uresničili, kaj šele, da bi se čutil dolžnega zagotoviti zdravstvo, stanovanja, izobrazbo.

»Načeloma imamo vsi enake pravice, toda v resnici imamo ljudje zelo različne vire. Korporacije veliko lažje uveljavljajo svojo pravico do govora kot mi. Vplivne elite imajo več denarja in lahko najamejo odvetnike za uveljavljanje svojih pravice (in interesov).«

Shulman loči med ameriškimi revolucionarji, ki so verjeli v določene ideale in jih zapisali v deklaracijo o neodvisnosti, ter ustanovne očete, ki so ustvarili državo in – po njegovih besedah – izrecno protidemokratično ustavo. »Niso želeli demokracije, ampak republiko.

Profimedia

V kateri je bilo ljudem zelo težko sodelovati pri oblikovanju nacionalne politike. Obstaja volilni kolegij (za izbiro predsednika), obstaja senat, v katerem imajo majhne in prvotno suženjske države ogromno moč v primerjavi z bolj urbanimi državami.« Na ta način so si takratne elite zagotovile obstoj, namesto da bi revna množica prevzela vodenje države.

Toda Frum pravi, da je treba še naprej verjeti v ameriško idejo, kljub »trenutku nacionalne umazanije, sramote, zanikrnosti, škandalov in korupcije«.

»Če izgubimo vero v idejo, ki je navdihnila toliko ljudi, lahko omadežujemo ali ogrozimo ali celo uničimo možnost izpolnitve ameriškega ideala za tiste, ki pridejo pozneje.« Če kaj drži za Američane, je njihov včasih skoraj nadležni optimizem in vera v boljšo prihodnost. »Vsi smo ponosni, da smo Američani, naši temelji so vedno enaki.

Trenutna vlada in biti Američan sta dve različni stvari. Povezani, a različni, o njih lahko razmišljate drugače,« sta dejala Kevin in Kristina Ocame, ki sta otroke iz Nebraske pripeljala pogledat korenine ameriške države v Filadelfiji.

Temnopolta Debra in Rick Williams sta pred Dvorano neodvisnosti dejala, da ima zgodovina zanju kot Afroameričana drugačen pomen, a sta zelo ponosna, da država obstaja že 250 let.

»Občutek imam, da se premika naprej, včasih ne v smeri, v katero bi si želela. Ampak še vedno sem prideš praznih rok in na koncu nekaj ustvariš. To je še vedno dežela priložnosti,« je prepričana Debra. Tudi Rick še verjame v ameriške sanje, kljub vse večji ekonomski neenakosti. »Ampak moraš trdo delati. In nikoli se ne oziraj nazaj, vedno glej naprej, to bo rešilo Ameriko. Glejmo v prihodnost.«

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.

Reporter