Godba je igrala ameriško himno, grmeli so topovi, nad glavami so nizko preletela lovska letala in za sabo puščala sledi rdečega, belega in modrega dima. Takšnega sprejema je bil deležen le še papež, ko je lani obiskal državo.

Paradno prilizovanje je bila avtocesta do Trumpovega srca in pika na i dolgotrajnemu lobiranju, da odtaja zamrznjeno prodajo ameriške vrhunske vojaške tehnologije Turčiji. Razlog za sankcije je bil turški nakup ruskega sistema S-400 za protiletalsko obrambo, saj se bojijo, da bi ta zbiral občutljive podatke o ameriških lovskih letalih F-35, skoraj nevidnih za radarje.

Trump je prejšnji teden velikodušno oznanil, da bodo umaknili sankcije in razmislili tudi o prodaji letal. To bi zahtevalo odobritev kongresa, ki temu še vedno odločno nasprotuje, razen če se Ankara odpove ruskim sistemom zračne obrambe. Toda »s Turčijo imamo boljše odnose in Turčija je bila v mnogih pogledih veliko bolj zvesta kot druge države, za katere smo menili, da nam bodo lojalne,« je bil jasen ameriški predsednik.

Nezvesti so v Ankaro prišli brez pompa, Erdogan ni pričakal nobenega drugega od več kot 30 svetovnih voditeljev, ki so se zbrali na vrhu Nata. Kaj šele, da bi zanje osedlali konjeniško častno četo. Toda Evropejci niso bili nevoščljivi, z zategnjenimi nasmeški so držali pesti, da bi se srečanje končalo brez hujših pretresov.

Profimedia

Trumpov svojevrstni slog vedenja in vladanja je vseeno zagotovil nekaj novega spektakla na svetovnem odru. Kritiziral je Dansko in spomnil, da še ni opustil načrtov o Grenlandiji; dejal je, da je bila Evropa pred 20 leti veliko boljša, in se posebej pritoževal čez Veliko Britanijo, Nemčijo, Francijo in Italijo, ker menda niso dovolj podprle Združenih držav v vojni proti Iranu.

Od Italije k Špancem

Različen pogled na spopad z Iranom je v zadnjih tednih posebej začinil odnos med Rimom in Washingtonom. Američan se je s svojim pastirskim humorjem lotil italijanske premierke Giorgie Meloni, do nedavnega ene Trumpu najbolj naklonjenih voditeljic med evropskimi kolegi.

Njegove trditve, da ga je prosjačila za skupno fotografijo, so sprožile oster odziv, da »Italija in jaz nikoli ne prosjačiva«, italijanski desničarki tabloid Libero je na naslovnici oznanil, da je Trump tepec, le v veliko bolj sočni obliki. V Ankari je predsednik svoje izzivanje označil za igrivost ter dodal, da je Melonijeva »prijetna oseba« in da »nanjo ni preveč pritiskal«.

Zato pa se je znesel nad Španijo, s katero »nočem imeti ničesar«. Špance je označil za »brezupne, slabe ljudi« in večkrat ponovil, da ZDA ne bodo več trgovale z državo s 50 milijoni prebivalcev. Kar je še posebej zanimivo, ker se ta o trgovskih odnosih pogaja v skupnem okviru 27-članske Evropske unije.

Napovedal je tudi prekinitev obiskov, a nikomur ni bilo jasno, kaj naj bi to pomenilo. Zunanji minister Marco Rubio in obrambni Pete Hegseth sta za njim skušala ohraniti brezizrazna obraza, finančni Scott Bessent je kimal, ko mu je javno ukazal, naj »odreže vso trgovino s Španijo«.

V primerjavi s Trumpovim prvim mandatom v vladi ni več tradicionalnih republikanskih kadrov, ki so takrat predsednikove ostre nastope blažili z sprejemljivimi razlagami. Sedaj so okoli njega poslušni uradniki, kritični glasovi prihajajo predvsem od nekdanjih sodelavcev, kot je upokojeni general Jim Mattis, ki javno opozarja na »nesmisle iz Bele hiše«.

Mattis poudarja ključno težavo Trumpove zunanje politike: »Zaveznikov ne moreš pridobiti na svojo stran, če ti ne zaupajo.« Pragmatično zavezništvo, ki je temeljilo na vzajemni obrambi, se tako pod pritiski enostranskih odločitev Washingtona dokončno krha.

Znižana merila

Čas, ko so se voditelji vseh evropskih držav poskušali lepo vesti z nestanovitnim ameriškim predsednikom, je odločno mimo. Glavni motiv letošnjega vrha je bilo predvsem tehtanje, ali je politično koristno, da se javno uprejo Trumpu, kot to počnejo Giorgia Meloni in španski premier Pedro Sánchez ter njun kanadski kolega Mark Carney.

Profimedia

»Sem nisem prišel, da bi ugajal Trumpu,« je bil odločen luksemburški zunanji minister Xavier Bettel. Generalni sekretar zveze Nato Mark Rutte je eden redkih, ki še vedno verjame, da je najboljša strategija za krpanje razparanih šivov priklanjanje.

Njegovo gruljenje Trumpu je dno doseglo na lanskem vrhu, ko ga je razglasil za »očka«. Letos je dejal »preprosto všeč mi je. Mislim, da je to, kar počne za Nato, odlična novica.«

Tom Nichols iz ameriškega časnika The Atlantic trdi, da Trumpa nihče več ne jemlje resno. Poslušajo ga le zaradi »nenavadne radovednosti, da bi videli, kaj norega bo rekel, ne zato, ker bi imele njegove besede kakršenkoli pomen ali odražale politiko«.

In s prekrižanimi nogami in rokami negibno sedel ob njem, ko je ta udrihal naokoli. »Sedite poleg Trumpa v trenutkih, ko govori o osvajanju Grenlandije, ko se znaša nad zavezniki, kot je Španija – zdi se, da takih stvari stari Mark Rutte ne bi odobraval. Ali to kakorkoli vpliva na vaše samospoštovanje, ko molče sedite?« je vodjo zveze z vprašanjem na tiskovni konferenci ošvrknil danski novinar Rasmus Svaneborg.

Nekateri analitiki so skušali dejstvo, da ameriški predsednik tokrat ni podvomil o smislu nadaljnjega obstoja zavezništva, razumeti kot nekakšno zmago za Nato in razlog za več zaupanja Evrope v njegovo glavno zavezo, da ji bodo ZDA stale ob strani v primeru napada na katero od članic.

Trump je podpisal skupno izjavo o »neomajni zavezanosti Nata naši kolektivni obrambi«, vključno s petim členom, ki pravi, da je »napad na enega napad na vse«. Toda švedski diplomat Carl Bildt trdi, da je to še vedno vprašljivo: »Lahko rečemo le, da je predsednik Trump precej nepredvidljiv.« Bildt hkrati opozarja, da so nova razmerja močno znižala merila: »Samo zaradi tega, ker se je srečanje zgodilo brez večje krize, ga dojemamo kot uspešno.«

Tom Nichols iz ameriškega časnika The Atlantic trdi, da Trumpa nihče več ne jemlje resno. Poslušajo ga le zaradi »nenavadne radovednosti, da bi videli, kaj norega bo rekel, ne zato, ker bi imele njegove besede kakršenkoli pomen ali odražale politiko.« Prepričan je, da je s Trumpom nekaj hudo narobe.

»Lahko se smejimo ’Islamski republiki Japonski’ in podobnim stvarem (ki jih izreče), ampak vmes je dal več izjav o še vedno trajajoči vojni, ki jo Združene države izgubljajo. In nihče se niti ne pretvarja, da jih razumejo. Če bi bil to katerikoli drug predsednik, bi govorili o nacionalni krizi.«

Poskusi deamerikanizacije

Razkol znotraj zveze Nato po Ankari še zdaleč ni zglajen, le nekoliko potisnjen pod površje. Ameriški konservativni časnik Wall Street Journal se je pred dnevi v dolgem članku potopil vanj in razkril domnevno vsebino strogo zaupnega srečanja evropskih voditeljev, ki je januarja potekalo v Bruslju.

Glavna tema je bila, kako po letu laskanja in popuščanja nadaljevati odnose z ZDA pod Trumpovim vodstvom. »Tukaj vlečemo črto ... Poti nazaj ni!« naj bi takrat odločno oznanil francoski predsednik Emmanuel Macron. Nekateri udeleženci naj bi si tako čustveno dali duška o 47. ameriškem predsedniku, da je srečanje dobilo oznako »terapevtski večer«.

Ob razglabljanju o posledicah možnosti, da na 250. rojstni dan nekdanja zaščitnica Evrope sedaj postaja nova grožnja, je osrednje mesto dobilo sporočilo politika, ki ga sploh ni bilo v sobi. Kanadski premier Mark Carney je Evropejce vztrajno prepričeval, da »se stara Amerika ne bo vrnila« in da se Zahod preveč zanaša na eno samo, vse bolj nepredvidljivo državo.

Profimedia

Po njegovih besedah takšne strukturne odvisnosti ni mogoče rešiti z Ruttejevo diplomacijo laskanja in popuščanjem Trumpu. Ključno vprašanje je postalo, ali smo priča novi ameriški realnosti in ne le trenutnim muham enega politika.

Odgovor nanj bo prinesel odločitev, ali še naprej kupovati ameriško tehnologijo in orožje, da bi prepričali Washington v trdnost zavezništva in njegov blagoslov za ameriško gospodarstvo.

Ali pa razviti svoje in se pripraviti na dan, ko bo skupnost, znana kot Zahod, razpadla. Rutte je lani Trumpovo nejevoljo mehčal z zagotovilom, da bodo zavezniki povečali svojo obrambno porabo, letos je obljubil, da bodo članice vlagale v ameriška obrambna podjetja.

Hkrati je na tihem priznal, da je cilj o petih odstotkih BDP za obrambo in širše varnostne izdatke do leta 2035 le darilo za Trumpovo navidezno zmago. V resnici nihče ne bo prisilil vlad s proračunskimi težavami, naj v devetih letih dosežejo zastavljeni cilj. Španija je vseeno rekla ne in postala strelovod za srd Američana.

V članku WSJ je omenjena šala takratnega premierja Roberta Goloba, ki je na lanskem vrhu Trumpu čestital, ker je Slovenijo prisilil, da poveča obrambne izdatke, saj kot mož Melanie Trump ve, kako trmasti so lahko Slovenci. Nekdanji bolgarski premier Rosen Željazkov je dejal, da je šlo za prisiljeno predstavo, »v sobi se je slišal smeh, a je prikrival globoko tesnobo«.

Mnoge ameriške zaveznice so se lotile še nikoli tako obsežnega poskusa deamerikanizacije. Iz svojih sistemov odstranjujejo ameriško tehnologijo, uvajajo evropsko odprtokodno programsko opremo ter javnim uslužbencem odsvetujejo uporabo programov, kot sta Microsoft Teams ali Office, da bi zmanjšale ranljivost.

Plačujejo študije, kako dobro bi delovalo ameriško orožje brez dovoljenja Washingtona. Prav tako razmišljajo, kje bi shranjevali svoje podatke ali obdelovali plačila, če bi se trenja z ZDA stopnjevala. Zamudo za ameriškim razvojem skušajo zmanjšati s stotinami milijard evrov za spodbujanje evropskih zasebnih vesoljskih podjetij, podjetij za umetno inteligenco in podatkovnih centrov, da bi se izognili zanašanju na ameriške velikane.

Majavo postavljanje

Evropejci morajo razumeti, da trenutno in vsaj v naslednjih nekaj letih živijo v svetu treh plenilskih imperijev, opozarja ameriški neokonservativni analitik Robert Kagan. »Za tiste med nami, ki nam je mar za ohranitev liberalne demokracije, je pomembno, da jo Evropejci začno braniti pred vsemi njenimi sovražniki – v Moskvi, Pekingu in Washingtonu.« Po njegovih besedah je enako verjetno, da bo Trump v naslednjih dveh letih zasegel Grenlandijo, kot da bo Xi Jinping ukrepal proti Tajvanu. »Evropejci bodo bodisi postali vazali teh imperijev bodisi se bodo naučili stati na lastnih nogah.«

Profimedia

Toda postavljanje na lastne noge po desetletjih zanašanja na ameriški obrambni dežnik ni ne lahko ne preprosto. Vojaški strokovnjaki pravijo, da Evropa ne more zlahka ali hitro nadomestiti nekaterih ključnih vojaških zmogljivosti, ki jih ZDA desetletja namenjajo obrambi zavezništva, vključno z bombniki dolgega dosega, letalonosilkami in podmornicami. Še posebej, ker hitri rezi Trumpove vlade ne zagotavljajo časa za prehodno obdobje.

Pentagon je že zmanjšal tako število vojakov na prvi bojni črti v vzhodni Evropi kot tudi rezervne sile, ki bi jih v morebitni vojni poslal v okrepitev. Hkrati izvaja šestmesečni pregled, ki bi lahko prinesel še več zmanjšanj. Obrambni minister Hegseth je menda hotel umakniti vse vojake v Evropi, a je zunanji minister Rubio zadržal odločitev. Vsako preprečeno zaostrovanje Evropejcem kupi nekaj več časa za krepitev obrambe. Podobno velja za ukrajinsko krčevito obrambo pred rusko invazijo in povzročanje otipljive škode ruski vojski.

Obrambni izdatki starega kontinenta so se po podatkih Nata lani v primerjavi z letom 2024 povečali za skoraj dvajset odstotkov in naj bi se še naprej povečevali. Čemur Rutte pravi »Trumpovih tisoč milijard«, da bi ameriškemu predsedniku polaskal, kako učinkovit je njegov pritisk.

Medtem ko se denar povečuje in se kopičijo pogodbe za orožje, evropskim vojskam še vedno primanjkuje glavnih zmogljivosti. Izdelava letal, vojnih ladij, elektronike in orožja za zapolnitev teh vrzeli napreduje frustrirajoče počasi. Proizvodni obrati se vzpostavljajo, vendar je Rutte v Ankari priznal, da je za njihov resnični zagon potrebnih nekaj let.

Evropa se sooča tudi s svojo notranjo razdeljenostjo. Države, ki si prizadevajo zaščititi domača podjetja, podvajajo prizadevanja, na primer gradijo preveč različnih vrst oklepnih vozil.

Takšna razdrobljenost ni samo neučinkovita, ampak prinaša tudi nesmotrno porabo denarja ter ogroža povezovanje oboroženih sil na stari celini v skupne velike sisteme, kot so obveščevalne, komunikacijske in izvidniške zmogljivosti. Težave je poudaril propad ambicioznega programa bojnih letal naslednje generacije, vrednega sto milijard evrov.

Celo Američani pozivajo k večji konsolidaciji evropskih obrambnih podjetij. »Potreben je resničen zagon za uskladitev celotne obrambne industrije, da bi bila učinkovitejša in bi proizvajala več tistega, kar je potrebno,« je opozoril ameriški veleposlanik pri zvezi Nato Matthew Whitaker. Koristna lekcija iz Ukrajine je oblikovanje obrambne industrije, ki je dovolj agilna za hitro inoviranje, razvoj in prilagajanje novega orožja, kot to zahtevajo spreminjajoče se razmere na bojišču.

Profimedia

Žrtvovanje dostojanstva

Ukrajina je zgled in svarilo, evropski zavezniki so ujeti med na vzhodu vse bolj sovražno in militaristično Rusijo, ki v vojaške izdatke preliva že slabo polovico proračuna, in ameriškim predsednikom na zahodu, ki vsake toliko javno podvomi o vrednosti Nata.

Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski se je iz Ankare vrnil kot eden od dobitnikov srečanja, saj mu je Trump obljubil licenco za izdelavo nujno potrebnih prestreznikov Patriot, edinega orožja, ki ga ima Ukrajina in lahko sestreli ruske balistične in hiperzvočne rakete. A to bo dolgotrajen proces.

Zelenski dobro ve, kako nestanoviten je ameriški predsednik, dovolj je klic iz Moskve in bo znova ponavljal stališča Kremlja. Varovanje krhke podpore Ukrajini v Beli hiši je eden od izgovorov Rutteja za nenehno hvaljenje Trumpa, a si je hkrati na glavo nakopal nejevoljo kar nekaj evropskih voditeljev.

Robert Kagen pravi, da ameriški predsednik prilizovanje »sprejema kot nekaj, kar mu pripada, a to ne kupi njegove zvestobe«. Popusti le, ko naleti na odločen odpor, tisti, ki mu popuščajo, se ujamejo v neskončno zanko koncesij in samoponiževanja.

Kritiki generalnega sekretarja Nata obtožujejo, da blokira evropska prizadevanja za načrtovanje postameriške ureditve. Podporniki pravijo, da Evropi kupuje čas za krepitev svojih vrst, saj bi bila ranljiva, če bi Amerika na hitro odšla.

David Rennie iz časnika The Economist meni, da je precej godrnjanja o Ruttejevi uslužnosti »preneseno nezadovoljstvo do ameriškega predsednika, saj se temu le malokdo upa odkrito upreti«. In dodaja, da je razcefranje Ruttejevega dostojanstva majhna cena, če bo to preprečilo Trumpu, da bi se obrnil proti Ukrajini ali na hitro odvihral iz zavezništva.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.