Bela hiša skuša najti takšno točko, preden spopadi povzročijo nepopravljivo škodo svetovnemu gospodarstvu. In preden uničijo zadnje ostanke ameriške kredibilnosti. Zdi se, da se je predsednik Donald Trump pustil zvleči v past, ki mu jo je nastavila najtesnejša zaveznica.

»(Izraelski premier Benjamin) Netanjahu nas je desetletja prepričeval, da je Iran tik pred tem, da izdela jedrsko orožje, več zaporednih ameriških predsednikov je zaman nagovarjal v preventivno vojaško akcijo proti Teheranu,« ugotavlja Daniel Levy, britansko-izraelski analitik.

»Trump je drugačen predsednik, manj resen, in Netanjahu je uvidel svojo priložnost.« Po njegovih besedah smo v novem obdobju, nekdanji »Ameriški mir«, ko je Washington kot edina svetovna velesila podpiral Izrael, a hkrati zaviral nekatere želje Tel Aviva, je pod Trumpom nadomestil »Pax Veliki Izrael«.

Izraelske oblasti preizkušajo, »kako daleč lahko razširijo svojo oblast, zavzamejo dele Sirije ali Libanona in poskušajo dokončati izkoreninjenje Palestincev,« svari Levy. »Za to so morali oslabiti moč Irana, kar pa je bilo mogoče edino z Združenimi državami.«

Ne gre le za obtožbe z levice, o tem odkrito govorijo kar sedanji in nekdanji člani vlade v Washingtonu. Najprej se je ameriškemu zunanjemu ministru Marcu Rubiu zareklo, da so ZDA morale vstopiti v vojno, ko so izvedele, da bo to storil Izrael.

Po vseh piarovskih naporih, da presučejo sporočilo, je sredi meseca zaradi nasprotovanja napadom odstopil Joe Kent, direktor nacionalnega centra za boj proti terorizmu. In bil pri tem zelo jasen: »Iran ni predstavljal neposredne grožnje naši državi in jasno je, da smo to vojno začeli zaradi pritiska Izraela in njegovega močnega ameriškega lobija,« je sporočil prek družbenega omrežja X.

Profimedia

Kenta bi težko označili za mirovnika, pred njim so že nekateri Trumpovi podporniki zunaj vlade kritizirali predsednikovo ravnanje, njegov nenadni odhod pa je predvsem prvi javni znak razpok v ozkem krogu in notranjega nestrinjanja.

Kent je bil tesen sodelavec s Tulsi Gabbard, nekdanjo demokratsko kongresnico, ki je prestopila k Trumpu in za nagrado postala direktorica za državno obveščevalno dejavnost. V preteklosti je bila izjemno kritična do tujih vpletanj na Bližnji vzhod, med Trumpovim prvim mandatom je večkrat svarila pred vojno z Iranom. Od začetka sedanjega konflikta pa je večinoma molčala, dokler ni morala pričati v kongresu.

Ko je demokratski senator Jon Osoff pritiskal nanjo, ali so ameriški obveščevalci potrdili »neposredno jedrsko grožnjo Irana državi«, na kar se izgovarja Bela hiša, se je izvijala z odgovorom, da to ni naloga obveščevalne skupnosti, ampak lahko to presodi le predsednik.

Ameriški obveščevalci so v lanskem varnostnem poročilu zapisali, da »Iran skoraj zagotovo ne proizvaja jedrskega orožja« in da se vrh države »verjetno ni odločil za ponovni zagon svojega jedrskega programa«. Senator je moral Gabbardovo spomniti, da je definicija njene službe presojati, kaj je in kaj ni neposredna grožnja ZDA, predsednik pa nato odloči, kako se odzvati.

Gabbardova ni edina, ki je ali spremenila stališče ali se močno ugriznila v jezik, tudi podpredsednik J. D. Vance je v preteklosti izražal zadržke do takšnih vojaških posegov. Tokrat naj bi nasprotno od preostalih svetovalcev, ki samo pritrjujejo Trumpu, predsedniku zasebno izrazil pomisleke, a javno odločno podpira napade.

Seveda je tudi Trump leta ponavljal, da bodo »neumni predsedniki, ki se ne znajo pogajati, državo pognali v vojno z Iranom«. A pri njem nenehni zasuki za 180 stopinj niso presenečenje, ampak standard. Osebje za propagando temu pravi »fleksibilna pogajalska taktika«, nejevoljni Američani pa na družbenih omrežjih štejejo, kolikokrat samo na eni tiskovni konferenci zanika samega sebe.

Pogajalska mojstra

Posebne zasluge za iransko avanturo gredo njegovima pogajalcema, nepremičninskemu prijatelju Stevu Witkoffu in zetu Jaredu Kushnerju, ki sta se s pogajanj z Iranom vrnila s sporočilom, da ni možnosti za dosego sporazuma.

Zunanji minister Omana Badr Albusaidi, ki je bil posrednik v pogajanjih in se je pred izbruhom spopadov udeležil zadnjega kroga pogovorov v Ženevi, je v časniku The Economist zapisal, da so bili zelo blizu dogovoru.

A se mu zdi, da je izraelsko vodstvo ZDA prepričalo »o tako oslabljenem Iranu, da bo po začetnem napadu in atentatu na vrhovnega voditelja hitro sledila brezpogojna predaja«. Podobno je britanski Guardian razkril oceno britanskega svetovalca za nacionalno varnost Jonathana Powella, ki se je udeležil zadnjega dela jedrskih pogovorov, da so bili blizu »trajnega, vsebinskega jedrskega sporazuma«

Witkoff in Kushner ne slovita po globokem poznavanju mednarodne politike ali zapletenih odtenkov Bližnjega vzhoda, še manj po poznavanju tehnoloških vprašanj. A sta po poročanju na pogajanja prišla brez strokovnjakov.

To naj bi presenetilo iranske pogajalce, še posebej ker Američana »nimata dovolj tehničnega znanja, da bi sploh razumela, kaj Iranci ponujajo v pogajanjih«, kot naj bi dejalo več opazovalcev. Witkoff je nato v ZDA trdil, da so se Iranci hvalili z dovolj jedrskega materiala za enajst bomb, po besedah zalivskih diplomatskih virov pa to ne samo ne drži, ampak naj bi mu predstavniki Teherana skušali razložiti, da so se pripravljeni odreči obogatenemu uranu v zameno za dogovor in odpravo sankcij.

Ni jasno, kdo je Američanoma šepetal v uho, je pa jasno, da ima Kushner globoke, dolgoletne osebne, finančne in politične vezi z Izraelom. V njegovem otroštvu je njegova družina na domu v New Jerseyju gostila Netanjahuja, Kushner je ohranil tesne vezi z izraelskim vodstvom.

Podobno Witkoff slovi kot odločen podpornik Izraela, s sabo nosi pager, ki so mu ga podarili Netanjahu in visoki uradniki Mossada v spomin na operacijo proti več tisoč pripadnikom libanonskega gibanja Hezbolah. Predlani pa je zbiral vrtoglavo visoke prispevke ameriških proizraelskih donatorjev za Trumpovo predsedniško kampanjo.

Seveda Netanjahu ni bil edini tuji voditelj, ki je pritiskal na Belo hišo, naj napade. Pomembno vlogo je odigral tudi savdski prestolonaslednik Mohamed bin Salman.

Druga poročila kažejo, da so voditelji arabskih držav v Perzijskem zalivu pozivali Trumpa, naj se ne ustavi, dokler ne bodo iranske vojaške zmogljivosti dodobra uničene. Mnogi analitiki menijo, da je izraelski premier morda določil trenutek začetka konflikta, toda Trump je bil že na poti do vojne, saj je svojo pomorsko armado poslal v bližino Irana.

Joshua Leifer iz izraelskega časnika Haaretz celo trdi, da je bil naplahtan Netanjahu, ker je »nasedel mitu o ameriški vsemogočnosti. Zdaj spoznava njene meje, potem ko je vojno proti Iranu začel z ameriško vlado, ki kaže zgodovinsko raven nesposobnosti.« Po njegovih besedah so ZDA še vedno prevladujoča velesila, toda »v vrtincu izčrpavajoče dekadence in propadanja, očiten simptom tega pa je ponovna izvolitev mogotca resničnostnih šovov«.

Profimedia

Od dvomov do zavezništva

Dogajanje poglablja stare obtožbe, da »Izrael in Judje usmerjajo ameriško (zunanjo) politiko«. ZDA v Izrael vsako leto pošljejo milijarde dolarjev pomoči, dosledno blokirajo resolucije Varnostnega sveta ZN, ki obsojajo Izrael, in javno podpirajo njihove vojaške ofenzive, sedaj tudi sodelujejo v njih.

Kot vse, kar je povezano s politiko, je tudi ameriški odnos do Izraela tesen preplet javnega mnenja in vpliva, ki ga kupuje denar. Poleg tega se je oblikoval skozi dolgoletno ameriško strategijo na Bližnjem vzhodu ter ob sistematičnem lobiranju proizraelskih organizacij.

ZDA so sprva imele zadržan odnos do Izraela, leta so nasprotovale njegovemu jedrskemu programu. Odnosi so se otoplili bolj zaradi strateške računice kot pa podpore ameriške javnosti.

Po drugi svetovni vojni, ko je bila moč nekdanjih evropskih sil vse bolj izvotljena, so ZDA prevzele vlogo zahodnega hegemona.

V hladni vojni s Sovjetsko zvezo so iskale zaveznike za prevlado na Bližnjem vzhodu s strateško pomembnimi zalogami nafte ter vodnimi potmi, predvsem Sueškim prekopom. Ena od dokončnih prelomnic je bila šestdnevna vojna leta 1967, ko je izraelska vojska potolkla arabske armade Egipta, Sirije in Jordanije.

Ameriški strategi so Izrael videli kot uporabno orodje za obvladovanje sovjetskega vpliva v regiji (»naš policist na patrulji,« kot je dejal obrambni minister Melvin Laird) in mu odkrito začeli namenjati vojaško in diplomatsko pomoč.

Globoka vpletenost Washingtona v razmere na Bližnjem vzhodu se je nadaljevala tudi po padcu Berlinskega zidu. Regija je vir energije in »kdorkoli ima nadzor nad tem virom, ima močan položaj za učinkovito ukazovanje in organiziranje sveta,« je razloge za ameriško vpletenost označil sloviti ameriški jezikoslovec, filozof in aktivist Noam Chomsky.

Hkrati se je preoblikovalo javno mnenje, vsaj od osemdesetih let naprej je postalo izjemno naklonjeno Izraelu. Ameriški politolog Michael Barnett je to pojasnil kot občutek o »skupnih vrednotah«, denimo ameriške moralne podobe Izraela kot »edine demokracije na Bližnjem vzhodu«. (Chomsky bi pripomnil skupne vrednote kolonialnih držav, rojenih z osvajanjem in etničnim čiščenjem prvotnih prebivalcev.)

Vpliv lobija

Gonilni sili ameriške podpore Izraelu sta verski skupini, na eni strani ameriški judje, na drugi evangelijski kristjani, obe sta hkrati med najbolj politično angažiranimi v Združenih državah.

Zanimivo je, da so konservativni kristjani veliko bolj nekritični podporniki judovske države, njen nastanek vidijo kot del uresničitve prerokbe o drugem prihodu Jezusa.

Medtem ko večina reformnih in sekularnih judov – 65 odstotkov ameriškega judovskega prebivalstva – ne odobrava izraelske širitve naselij na Zahodnem bregu, je velika večina evangelijskih pravovernikov prepričanih, da je bog to ozemlje namenil Judom, podpora Izraelu pa je božja obveza. Prvi imajo velik vpliv v demokratski stranki, drugi v republikanski.

Tako je (bilo) za ameriške politike najprej smiselno, nato pa nujno podpirati močno proizraelska stališča. Še posebej ker je za to skrbel »Lobi«. Tako sta politologa Stephen Walt in John Mearsheimer leta 2006 poimenovala proizraelske organizacije v ZDA, v njihovem osrčju pa je izjemno vplivni AIPAC, Ameriško-izraelski odbor za javne zadeve.

Walt in Mearsheimer sta trdila, da ustrežljivost ameriških politikov do lobija »ogroža nacionalno varnost ZDA«. Kar je seveda sprožilo buren odziv in obtožbe o antisemitizmu. Chomsky jima je očital, da sta prezrla »strateško-ekonomske interese centrov domače moči, osredotočenih v tesnih povezavah med državo in podjetji« pri oblikovanju ameriške politike. Denimo naftnih korporacij in orožarske industrije.

A kot je zapisal publicist Peter Beinart, njuna osrednja trditev, da skupine, kot je AIPAC, ameriškim politikom močno otežujejo upiranje škodljivim izraelskim politikam, »vsebuje več kot le zrno resnice«. To je v svoji biografiji Obljubljena dežela posredno potrdil tudi predsednik Barack Obama.

»Člane obeh strank je skrbelo, da ne bi prekrižali poti z AIPAC-om. Tisti, ki so preglasno kritizirali izraelsko politiko, so tvegali, da bodo označeni za 'protiizraelske' (in morda antisemitske) in se na naslednjih volitvah soočili z dobro financiranim nasprotnikom,« je zapisal.

To so potrdile tudi zadnje volitve 2024, ko je AIPAC načrtno (in pri nekaterih uspešno) rušil kandidature tistih demokratov, ki so glasno kritizirali Izrael in njihovo politiko požgane zemlje v Gazi.

Prvi temnopolti predsednik je opisal odziv, ko je leta 2009 pozval k zamrznitvi širjenja izraelskih nelegalnih naselij na zasedenem Zahodnem bregu: »Telefoni v Beli hiši so začeli nenehno zvoniti,« pritisk pa je trajal skozi vse leto in terjal svoj davek.

»Hrup, ki ga je orkestriral Netanjahu, je požiral naš čas in nas pahnil v obrambo.« Po besedah Obame je prepir z Izraelom »zahteval notranjepolitično ceno, ki ni obstajala, ko sem imel opravka z Združenim kraljestvom, Nemčijo, Francijo, Japonsko, Kanado ali katerimkoli drugim našim najbližjim zaveznikom«.

Profimedia

A je hkrati ob odhodu iz Bele hiše Izraelu zagotovil rekordnih 38 milijard dolarjev neposredne vojaške pomoči v desetih letih.

Transakcijska ljubezen

Publicist David Mizner je še v času Obame v časniku Jacobin trdil, da je tudi demokratski predsednik prek zaveznic predvsem vzdrževal razmere v regiji. »Izrael, Egipt in Savdska Arabija pomagajo Združenim državam zajeziti Iran in zatreti demokratično vrenje«.

Obamovi vladi so pomagali zagotoviti, da vstaje v letih 2010–2011 niso spremenile osnovne ureditve Bližnjega vzhoda. Napetosti, ki so se pojavljale med njimi v sedemdesetih, so danes redke.

Pravzaprav je Izrael dejanski zaveznik tako Egipta kot Savdske Arabije,« je ugotavljal, še preden je Trumpova prva vlada nekaj let kasneje dosegla zgodovinske Abrahamovske sporazume o normalizaciji odnosov med Izraelom in več arabskimi državami.

Osrednji del Trumpove volilne baze so evangelijski kristjani, hkrati ga podpirajo starejši in bolj konservativni judje, ki so osredotočeni predvsem na Floridi in v Pensilvaniji, velikih zveznih državah, ki odločata predsedniške volitve.

Hkrati je vse bolj teokratska vlada močno desnega Netanjahuja naravni ideološki zaveznik gibanja MAGA. Trump si je v prvem mandatu nabral zalogo bonus točk, ko je priznal Jeruzalem za prestolnico Izraela, tja preselil veleposlaništvo, priznal izraelsko suverenost nad sirsko Golansko planoto in trdil, da izraelska naselja na zasedenem Zahodnem bregu niso v nasprotju z mednarodnim pravom.

Podobno nadaljuje tudi v drugem, s premirjem v Gazi in vrnitvijo živih izraelskih talcev, nato z lanskim junijskim napadom na iransko jedrsko infrastrukturo. Hkrati je javno prosil izraelskega predsednika, naj Netanjahuja pomilostijo za njegove domnevne zločine.

Toda analitiki, kot sta Aaron David Miller iz mnenjske organizacije Carnegiejeva fundacija za mednarodni mir in Daniel Kurtzer, nekdanji diplomat ter profesor mednarodnih odnosov na univerzi Princeton, trdijo, da je hkrati »izjemno nesentimentalen, ko gre za razmišljanje o Izraelu in njegovi prihodnosti«.

Ne bo tako kot Bill Clinton v svojih spominih zapisal, da je ljubil voditelja Izraela (Clinton Jicaka Rabina), kot »ni ljubil nobenega drugega človeka«. Ni Joe Biden, samooklicani »krščanski sionist«, ki se je po Hamasovih masakrih 7. oktobra zdel osebno prizadet.

Po njunih besedah je Trumpova podpora Izraelu »transakcijska in funkcionalna, zasnovana za široke politične namene, da bi pritegnil evangeličane in demokrate prikazal kot sovražnike judovske države«. Ter dobil denar premožnih darovalcev, kot sta družini Koch in Adelson.

Medtem ko njegova vlada vsako kritiko izraelskih politik označi za »antisemitizem«, ima predsednik lahkomiseln odnos z desničarskimi skrajneži in antisemiti, kot je Nick Fuentes, in pogosto sam uporablja besednjak, ki bi lahko veljal za antisemitskega, na primer ko ameriškim judom govori, da je Izrael njihova država.

Predvsem pa je nezanesljiv zaveznik. »Trump ne razmišlja strateško, niti zgodovinsko, geografsko ali celo racionalno. Svojih dejanj ne poveže z dogodki, do katerih pride tedne kasneje. Ne razmišlja, kako bo njegovo vedenje vplivalo na vedenje drugih ljudi nekje drugje,« je o njem zapisala publicistka Anne Aplebaum.

Šok na Floridi

To dobro vedo v Jeruzalemu, ko so prejšnji teden iz Washingtona začele prihajati trditve o pogovorih s Teheranom in osnutku načrta v 15 točkah za končanje vojne, je Netanjahu svoji vojski ukazal, naj se z vsemi močmi lotijo preostale iranske vojaške industrije in uničijo, kolikor le lahko.

Sredi tedna so tudi v ameriškem konservativnem dnevniku The Wall Street Journal ugotavljali, da se »ameriška kampanja lahko konča kadarkoli ... Predsednik Trump bi se lahko naveličal in odkorakal (z bojišča).«

Še posebej ker večina Američanov nasprotuje vojni, nejevolja se krepi tudi znotraj gibanja MAGA. Rast cen goriva na črpalkah krepi jezo zaradi že tako visokih cen, kongresne volitve pa so vse bližje.

Profimedia

Svojevrsten šok in opozorilo je prišlo s Floride, kjer je na nadomestnih volitvah za lokalni parlament demokratka premagala republikanskega tekmeca v sicer zelo konservativnem okrožju, kjer je tudi Trumpovo letovišče Mar-a-lago. Predsednik je podprl republikanca, a je demokratka s kampanjo o vse višjih življenjskih stroških pokazala, kako nepriljubljen je te dni Trump.

Poleg tega njegova Bela hiša spoznava pravilo »kar polomiš, je tvoja last«. Kljub očitnim uspehom začetne kampanje šoka in ustrahovanja je Teheran z zaprtjem Hormuške ožine pokazal, da lahko tudi vojaško precej slabši nasprotnik najde šibke točke in razširi konflikt na nova bojišča.

Ameriška vlada je tako v zagati, ali naj podaljša vojno in se sooči z nepriljubljenim in nevarnim pošiljanjem vojakov na bojišče ali pa se umakne in tvega hude gospodarske motnje, jezo zaveznikov in veliko škodo za prihodnji ameriški vpliv. Simbolična zmaga Teherana bi pomenila, da bi lahko v prihodnosti kadarkoli zagrozil z blokado ožine in svetovne zaloge nafte še leta držal za talce.

»Tudi če se vojna konča zdaj, bodo dolgoročne posledice zelo nepredvidljive, večina jih je negativnih, tako kot v Iraku,« je opozoril Alan Eyre, izkušeni ameriški diplomat, ki se je desetletja osredotočal na Iran.

»Močno smo razgradili iransko sposobnost projiciranja moči, a eksponentno povečali njihovo željo, da to počno.« Če bo režim v Teheranu obstal, bosta Izrael in ZDA zanj nenehna eksistencialna grožnja, zato bo hitro skušal obnoviti svojo obrambo. »Do zdaj nisem mislil, da bo Iran dejansko skušal narediti jedrsko orožje. Zdaj si.«

Zasuk Američanov

Dolgoročna strategija Netanjahuja se kaže kot vse bolj piškava tudi v ZDA. Njegove odločitve in dejanja pri vodenju Izraela od leta 2009 so eden od glavnih razlogov za korenit zasuk pri podpori ameriške javnosti. Letos prvič po dolgih letih več Američanov podpira Palestince kot Izraelce ter se strinja, da ima Jeruzalem preveč vpliva na ZDA.

To ne velja samo za demokrate, ampak tudi za neodvisne volivce, predvsem pa mlade Američane. In tako postaja dolgoročen trend, ki bo verjetno imel hud vpliv na varnost in blaginjo Izraela, menita Miller in Kurtzer. Jasno je, da ne Pentagon ne Bela hiša nista imela načrta za dan kasneje, ko bodo prvi napadi opravili svoje.

Javno ugibanje je, da je Trump verjel v ponovitev venezuelskega scenarija, kako bo z vojaško premočjo ustvaril iransko Delcy Rodriguez, voditelja, ki bi privolil v pogajanja in nekakšno predajo. Namesto tega je dobil iranskega Kim Džong-una.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.