Srečanji kitajskega voditelja najprej z ameriškim predsednikom, nato še z ruskim, sta bili prikaz sveta, ki iz obdobja ameriške prevlade drsi v čas nevarnih nejasnosti.

Za zdaj se zdi, da ima niti sveta v svojih rokah kitajski predsednik Xi Jinping. Le nekaj dni po odhodu ameriškega predsednika Donalda Trumpa so v pekinški Veliki dvorani ljudstva sprejeli ruskega Vladimirja Putina.

Takšno hitro sosledje ni uspelo še nobenemu kitajskemu voditelju, Xi pa z njim sporoča, da je vsaj enakovreden Američanu, v pogovorih z njim ni popuščal, hkrati pa ohranja svojo osnovno zunanjo politiko povezav z Rusijo, Iranom in Severno Korejo.

Putin je v Peking pripotoval po svoji škrbasti prvomajski paradi, ki je pokazala, da je Rusija strateško izčrpana, demografsko oslabljena ali tehnološko omejena, od stare moči ji ostaja le jedrski arzenal in obsežna vojaška industrija, pa še pri tej je vse bolj odvisna od Kitajske, tako kot je njeno celotno gospodarstvo.

Ameriško mešetarjenje na Bližnjem vzhodu je sicer nekoliko okrepilo položaj Moskve, saj je ob zaprtju Hormuške ožine (prek nje je Kitajska zadovoljevala okoli 40 odstotkov svojih potreb po nafti) lahko ponudila še več svoje. Če je Trump v Peking pripeljal direktorje tehnoloških podjetij, se je Putin obdal z vodstvi energetskih.

Profimedia

Kljub spodbudnim besedam nihče ni odšel povsem zadovoljen. Putin že leta poziva Kitajsko, naj odobri odprtje novega velikega plinovoda med državama, Moč Sibirije 2, ki bi sibirska plinska polja prek Mongolije povezal s severozahodno Kitajsko.

Peking, ki ni spregledal nemške (in evropske) zgodbe, skrbi, da bi pri preskrbi z energijo postali preveč odvisni le od ene države, čeprav je ob sedanji krizi vse bolj naklonjen uvozu energije po kopenskih cevovodih.

Projekt je zastal tudi zaradi nesoglasij o glavnih točkah, vključno s tem, koliko bi Kitajska plačala za plin. Iz ruske delegacije so sporočili, da se je »še treba dogovoriti o nekaterih podrobnostih«.

Pričakovanja ob srečanju Trumpa in Xija so bila že na začetku skromna. In so se povsem uresničila. »Pogajanja so bila uspešna ... niso dosegla veliko, a se tudi ni zdelo, da bi prebrisanemu diktatorju popustili pri čemerkoli vrednem omembe,« so si pri konservativnem časniku Wall Street Journal oddahnili, da Trump ni prodal Tajvana v zameno za nekaj laskanja na visoki ravni ter sporazum o nakupu Boeingovih letal in kmetijskih pridelkov.

Različna sloga

Zaskrbljenost ni bila odveč, državi se že tako ali tako pogovorov na najvišji ravni lotevata z različnimi cilji, strategijami in pogajalskimi slogi. Kitajci verjamejo, da napredek pri praktično kateremkoli vprašanju na vrhu zahteva mesece premišljenih pogajanj visokih uradnikov pred tem.

Drugače so pomembni sporazumi, kaj šele večji preboji, na dvodnevnem srečanju skoraj nemogoči. Kitajski voditelji tradicionalno pozorno spremljajo, kaj govorijo njihovi ameriški kolegi, pri čemer – upravičeno ali ne – predpostavljajo, da ameriški uradniki, zlasti predsednik, skrbno izbirajo svoje besede, ki naj bi odražale dolgoročno, dobro premišljeno strategijo.

Tega pri Trumpu nismo vajeni. Ameriški predsednik ima po besedah Gerarda Bakerja, kolumnista WSJ, »navado, da začne medleti ob soočenju s prilizovanjem«. Hkrati celotna Trumpova vlada kaže »prezir do potrpežljivosti pri gradnji trajne moči, ki temelji na konsenzu, prednost je dala bliskovitemu nasilju,« kot pravi Lydia Polgreen, kolumnistka liberalnega dnevnika New York Times.

A v svetu ne sme prevladati »zakon džungle«, je Xi dejal že ob ameriški blokadi Hormuške ožine. Kitajski varnostni strokovnjaki pa so v ozadju opozarjali, da v tej džungli dejansko že živimo. Če so Xijeve besede diplomatsko sporočilo, so analize strokovnjakov napovedi prihodnje kitajske politike, saj Trumpove grožnje in dejanja vidijo kot dokaz, da smo že priča mednarodni anarhiji.

Kitajsko zunanje ministrstvo pa je ob obisku znova poudarilo, da ZDA sploh ne bi smele začeti vojne z Iranom. A tudi Peking se zateka h grožnjam, ko gre za zanje sveto vprašanje o usodi Tajvana, oziroma Republike Kitajske, kot se glasi uradno ime neodvisnega otoka, ki ga želi nazaj pod svojo oblast.

Kitajski zunanji minister Wang Yi je dejal »med srečanjem smo menili, da ZDA razumejo stališče Kitajske«, Trump pa zatrdil, da ni odgovoril na neposredno vprašanje kitajskega kolega, ali bi ZDA poslale svojo vojsko v njegov bran, če bi se Xi odločil za invazijo. Doma je sprožil precej nelagodja z napovedjo, da bo že dogovorjena in odobrena prodaja orožja Tajvanu postala pogajalsko orodje.

To velja tudi za izražanje dvomov o ameriški zavezanosti k obrambi otoka. Stališče Washingtona do tega je že dolgo dvoumno, Trump je bil preveč jasen: »Zadnja stvar, ki jo trenutno potrebujemo, je vojna, ki je oddaljena 9500 milj (15 tisoč kilometrov).«

Profimedia

Ameriški mediji so ob tem obujali spomin na zgodovinski obisk predsednika Richarda Nixona leta 1971, ki je prinesel izjemen geopolitični zasuk in omogočil vzpon Kitajske iz revne države na obrobju v sedanjo velesilo. Takrat je v ameriški politični leksikon vstopila misel, da ima pri določenih vprašanjih le predsednik s trdo politiko dovolj verodostojnosti, da uporabi mehkejši pristop in politično preživi.

Po besedah Thomasa Wrighta, strokovnjaka za ameriško-kitajske odnose, je Trump v Pekingu doživel takšen Nixonov trenutek. »Opustil je politiko, ki je združevala trdo diplomacijo z ukrepi za zaščito interesov ZDA in omejevanje kitajske moči. Namesto tega je sprejel idejo, da lahko osebna vez s kitajskim voditeljem zagotovi stabilnost.«

Nepredvidljivost velikana

Predsednika sta dva dni resnično kazala podobo medsebojnega spoštovanja (to se vsaj pri Trumpu zdi iskreno) in srečanje razglasila za uspešno. Vendar pa različna sporočila obeh strani kažejo na le majhen napredek pri podaljšanju lanskega trgovinskega premirja ali reševanju globokih razlik glede Tajvana, Irana in umetne inteligence.

Američan je denimo zanikal pogovor o trgovinskih spopadih, kitajska stran pa večkrat poudarila, ne samo, da je ta potekal, temveč da je bil »poglobljen«, in izrazila pričakovanje, da bo Washington »spoštoval svoje zaveze« in zagotovil, da ameriške carine za kitajsko blago »ne bodo presegle ravni«, določene z lanskim trgovinskim premirjem.

Kar analitiki razumejo kot prikrito grožnjo in znak, da Peking morda pripravlja temelje za prihodnje povračilne ukrepe, če bo iz Bele hiše prek družbenih omrežij znova priletela grožnja s privijanjem carin. Hkrati je nasprotujoča si retorika obeh strani poudarila trk vizij o prihodnosti odnosov med državama.

Kitajski inštitut za sodobne mednarodne odnose (CICIR), ki velja za intelektualno izpostavo njihovega ministrstva za državno varnost, je že lani objavil članek z naslovom Konec Zahoda, v katerem so trdili, da se ZDA, Evropa in druge njune zaveznice soočajo z erozijo svoje notranje povezanosti, ugleda in moči.

Pri tem Kitajce skrbi, da bo hirajoča supersila postala nepredvidljiv velikan, vse bolj pripravljen neposredno uporabiti svojo moč, dokler jo še ima. Peking se je leta naslanjal na to moč, ko so Združene države same vzdrževale mednarodno varnostno ureditev, ki je sicer nekoliko omejevala kitajske ambicije, a je zagotavljala stabilnost trgovinskih povezav in finančnega sistema.

Profimedia

To je Kitajski omogočalo, da je večino svojih sredstev usmerjala v gospodarski razvoj in vojaško modernizacijo, saj ji ni bilo treba vlagati v uveljavljenje te ureditve. Zato je v paradoksu trenutka postala ena njenih največjih pragmatičnih zagovornic.

Nov prihod Trumpa na čelo ZDA je v le nekaj mesecih razmajal takšna razmerja in prinesel strukturni prelom, ki je nakazoval, da je Washington pripravljen spodkopati svoja zavezništva, postaviti na stran institucije, ki jih je sam zgradil, in uporabiti gospodarska orodja kot orožje proti prijateljem in nasprotnikom.

»Svet je potisnil v brezpravje, kjer prevladuje le surova moč, Kitajsko pa prepričal, da mora sama uveljaviti nov red po svojih pravilih,« je v časniku Foreign Affairs zapisal Sam Chetwin George iz Centra za odnose med ZDA in Kitajsko pri mnenjski organizaciji Asia Society.

Kitajski vrh naj bi svoj varnostni aparat usmeril v priprave na obrambo prometnih koridorjev, dobavnih verig in strateških virov, s katerimi krepi svojo moč. To pomeni širjenje izven neposredne soseščine in uveljavljanje interesov na tako oddaljenih območjih, kot so rudniki v Afriki in Panamski prekop. Vplivni kitajski analitiki govorijo o revidiranju dolgoletnega načela o nevmešavanju v korist »aktivnega posredovanja«, ki bi ga zakrili kot »dvostransko sodelovanje«. Primer je kitajska podpora ruski vojni v Ukrajini.

Upanje na čakanje

Thomas Wright je prepričan, da sta Kitajska in ZDA kljub Trumpovim trditvam o osebni vezi s Xijem po srečanju na vrhu že na poti v novo krizo, saj naj bi sedanji pristop Bele hiše podpihoval ambicije Pekinga. Po drugi strani v ZDA del analitikov dvomi o rastoči moči ameriške tekmice.

Kot pravi Ross Douthat, kolumnist New York Timesa, obstaja resna možnost, da kitajsko gospodarstvo nikoli ne bo prehitelo ameriškega, »saj je neverjetno težko doseči visoke stopnje rasti v razmerah hitrega staranja prebivalstva«. Upanje, da bo ukinitev partijske politike enega otroka pred desetletjem povečala rodnost, se je izjalovilo.

Lani so po štirih letih upadanja prebivalstva v državi imeli povprečje komaj enega rojstva na žensko, že skoraj tretjina mladih (od 18. do 24. leta) pa trdi, da si jih sploh ne želijo. »Hitro starajoča se civilizacija težko projicira svojo moč, trdo ali mehko, če ne bo dosegla radikalnega tehnološkega preskoka,« meni Douthat. Na primer obsežen delež robotov in umetne inteligence pri delu in ustvarjanju.

Profimedia

To spodbija prepričanje, da je Kitajska pripravljena na strategijo dolgega čakanja, ker računa na nadaljevanje svojega vzpona in zaton ZDA. »Peking verjame, da njegov model upravljanja prinaša boljše rezultate kot zahodna demokracija, ki jo dojema kot vse bolj nefunkcionalno,« sta v Foreign Affairs zapisali Amanda Hsiao in Bonnie Glaser.

Kitajsko samozavest je okrepilo lansko hitro popuščanje Washingtona v carinski vojni, potem ko so omejili izvoz redkih zemelj. Podobno jim optimizem zbuja sposobnost razvoja tehnologij, ki jih vidi kot ključne za krepitev svoje nacionalne moči.

Na področju umetne inteligence je na primer pojav modela DeepSeek, ki se po zmogljivosti kosa z ameriškimi, vendar je bil izdelan za delček stroškov, okrepil zaupanje držav in vlagateljev, da bi Kitajska sčasoma lahko prehitela Združene države.

Douthat to samozavest označuje za »kitajsko ošabnost«, a jo hkrati vidi kot najboljše zagotovilo za svetovni mir. »Peking bo čakal in čakal, da preizkusi svojo moč proti naši, čakal in čakal, da si prisvoji Tajvan ... in med čakanjem ugotovil, da je njegova najboljša priložnost že mimo.« Po drugi strani Xi in njegov krog verjetno niso slepi za trende in »če se ne slepijo glede možnosti za ameriški propad, potem bodo zelo, zelo kmalu imeli načrt za morebitno konfrontacijo,« svari.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.