Njegov napad na Belo hišo je del plazu vse večjega nezaupanja med uradno še vedno zaveznicama, EU in ZDA. Toda prepad med njima še ni bil globlji, pritisk iz Washingtona pa se stopnjuje. Ameriški predsednik Donald Trump ne skriva, da že dolgo prezira Evropsko unijo.

Trump je že v prvem mandatu pogosto napadal EU, označil jo je celo za »sovražnico« in »hujšo od Kitajske«. Nezaupanje v transatlantske odnose se je v drugem prelevilo v izjemen pritisk na evropske države. Že februarja lani je svojemu kabinetu dejal, da je bila EU »ustanovljena zato, da bi 'zajebavala' Združene države. To je njen namen in to jim je dobro uspelo. Zdaj pa sem jaz predsednik.«

Najdlje je šel z grožnjo, da bo s silo priključil Grenlandijo, ozemlje Danske. Sprejel je gospodarske politike, ki z obsežnimi carinami ne samo škodujejo Evropi, ampak so postale orodje za nenehno izsiljevanje. Evropejci so sprva poskusili z darili in dobrikanjem, v Belo hišo so tako kot ameriški poslovneži prihajali z zlatimi palicami in pozlačeno retoriko o neprekosljivih sposobnostih ameriškega predsednika. To je velikokrat pomagalo, toda njegova muhavost in nenehni zasuki politik so dosegli točko, ko tudi diplomati vse težje skrivajo nejevoljo in celo prezir.

Ameriškemu gibanju MAGA (angleška kratica gesla Naredimo Ameriko spet veliko), desničarskemu, konservativnemu, nacionalističnemu, protekcionističnemu in vase zazrtemu političnemu vrtincu okoli Trumpa, trenja z Evropo celo ustrezajo. Njegovi uradniki trdijo, da stara celina zaradi priseljevanja in prebudniške levice izgublja identiteto in nacionalno suverenost, slednjo naj bi prevzemal bruseljski birokratski aparat Evropske unije.

Ideja je še bolj kot v Trumpu zakoreninjena v krogu okoli njega, najjasneje jo je izrazil podpredsednik J. D. Vance, ko je lani na varnostni konferenci v Münchnu nadiral osuple Evropejce, da se »po vsej Evropi svoboda govora umika«, »množične migracije« pa prikazal kot najnujnejši izziv za celino.

Namere, da razbijejo EU, so se pokazale pri nastajanju ameriške strategije nacionalne varnosti, njen osnutek za leto 2025, ki je pricurljal v javnost, je vključeval cilj »odmikanja« posameznih držav iz bloka. V njeni končni različici so to omilili v nakazovanje, da bo vlada ZDA po vsej celini podpirala skrajno desničarske stranke, ki so proti EU.

Previdnost evropske desnice

Po več kot letu dni se Trumpova vlada še ni približala sestavi takšne koalicije. Prav tako ji odnosov s skrajno desnico ni uspelo izrabiti za uveljavljanje sedanjih interesov ZDA v Evropi. Prej obratno, odpor do ZDA in še posebej do njenega predsednika je močno narasel. Ko je časnik Politico decembra naredil anketo med evropskimi volivci, tudi tistimi na skrajni desnici, je bil Trump precej nepriljubljen.

V Franciji je le četrtina vprašanih, ki so se opredelili kot trenutni podporniki skrajno desničarske Nacionalne stranke, imelo pozitivno mnenje o njem. V Nemčiji in Združenem kraljestvu je to pozitivno mnenje delilo 32 oziroma 48 odstotkov trenutnih skrajno desničarskih volivcev. Tudi tisti Evropejci, ki jih Trumpova stališča morda privlačijo, ne želijo, da bi jim Združene države govorile, kako naj volijo.

Profimedia

Napad na Iran je takšne težnje še okrepil. Strokovnjaka za transatlantske odnose Liana Fix in Michael Kimmage v časniku Foreign Affairs ugotavljata, da je vojna »osvetlila dve resnici o sodobnih transatlantskih odnosih«. Prva je, da evropske skrajno desničarske stranke niso postale Trumpove zaveznice. Hitro so se odmaknile od vojne, kar kaže, da ideološka usklajenost ne pomeni samodejno politične zvestobe.

Druga resnica je, da je odkrita podpora Bele hiše evropskim desničarskim strankam in kandidatom škodovala odnosu Washingtona z evropskimi voditelji, ki niso močno na desni. »Če bi bilo Washingtonu bolj mar za spoštovanje in ohranjanje teh odnosov, bi mnogi evropski voditelji morda ponudili simbolično podporo iranski vojni ali vsaj omilili javne kritike. Vendar pa zdaj po vsej Evropi prevladuje nezaupanje,« menita Fixova in Kimmage.

Poleg tega ima večina ultranacionalističnih strank v Evropi zapuščino antiamerikanizma (podobno kot skrajno levi pol), ki ga Trumpove samovoljne carine, verbalni napadi in teritorialne grožnje niso ravno omilile. Kot je pokazal volilni poraz Viktorja Orbana na Madžarskem, je podpora Trumpove vlade vse bolj ovira za evropsko skrajno desnico.

Madžarske parlamentarne volitve niso bile ravno referendum o Trumpu, Orbanov polom je bil posledica zaskrbljenosti Madžarov zaradi korupcije v vladi in gospodarstvu ter njihove želje po manj napetih odnosih z Evropsko unijo. Toda ameriško odkrito agitiranje za Orbana – podpredsednik Vance je celo odpotoval na Madžarsko, da bi podprl kampanjo – je morda celo škodovalo Orbanovim možnostim. Washington je zmotno domneval, da je orbanizem val prihodnosti in da so brexit, Orban in gibanje MAGA na isti premici priljubljenosti in uspeha.

Od krize do Trumpa

Zgodovina odnosov med ZDA in Evropo je bila vedno prepletena z napetostmi. Med sueško krizo leta 1956 so Združene države ukazale Franciji, Izraelu in Združenemu kraljestvu, naj končajo napade in Sueški prekop znova prepustijo Egiptu. Nov klin med staro in novo celino je zabila vietnamska vojna, mnogi Evropejci so jo označili za surovo neokolonialno pustolovščino. Podobno so v zgodnjih osemdesetih letih nekateri nasprotovali namestitvi ameriških raket v Evropi, saj se jim je zdelo to preveliko izzivanje Sovjetske zveze.

Med iraško vojno je vlada Georgea Busha mlajšega celino razdelila na »staro Evropo« (države, kot je Francija, ki so nasprotovale vojni) in »novo Evropo« (države, kot je Poljska, ki je sodelovala v washingtonski »koaliciji voljnih«). Dolgoletne razlike glede vere, pravice do orožja in okoljske politike Evropo in Združene države bolj postavljajo na različna planeta, kot pa ju kažejo kot naravni partnerici.

Profimedia

Toda hkrati so skupni interesi, vključno z omejevanjem Sovjetske zveze med hladno vojno in sodelovanjem za blaginjo, doslej vedno premostili razlike. Še posebej ker so se voditelji na obeh straneh Atlantika previdno izogibali poseganju v domače politike drug drugega. To je veljalo tudi v časih ideoloških razhajanj. Predsednik Ronald Reagan je imel tesen odnos s konservativno britansko premierko Margaret Thatcher, a je sodeloval tudi z evropskimi voditelji iz različnih strank.

Predsedovanje Busha mlajšega je velik del Evropejcev odtujilo od republikanske stranke. Toplina je znova zavela ob demokratih Baracku Obami in Joeju Bidnu, najtesnejša evropska partnerka prvega je bila kanclerka Angela Merkel, nemška krščanska demokratka. Tudi v prvem Trumpovem mandatu ideološke razlike niso zelo zmotile delovnih odnosov Evropo in ZDA. Ohranjanje strankarske politike v ozadju je stabiliziralo čezatlantske odnose in osredotočalo pozornost na glavna gospodarska in varnostna vprašanja.

Združene države in Evropa si še vedno delita resnične interese, vključno s ponovnim odprtjem Hormuške ožine, in lahko s sodelovanjem pri njih pridobita. Toda Trumpova vlada ni pridobila trdne podpore skrajne desnice, hkrati pa je zasejala odpor pri sredinskih evropskih vladah v času, ko bi bila njihova podpora ameriškim ukrepom na Bližnjem vzhodu dragocena.

Ne zdi se verjetno, da bi se Evropa pridružila ZDA in Izraelu ali prevzela odgovornost za nadzor Hormuške ožine. Če bi Trumpova administracija v zadnjih 14 mesecih zagovarjala zmernejši, manj političen pristop do celine, bi bili evropski voditelji zagotovo bolj dovzetni za ameriške prošnje.

Shizofrena dinamika

Začetna samozavest, s katero je Washington Evropejcem sporočal, da imajo vse niti v rokah in da naj se raje osredotočijo na vzhodni blok zveze Nato ter Rusijo, se je razblinila v Trumpove tožbe, da stara celina noče pomagati. A ta nosi levji delež posledic, potem ko se že tako sooča s pretresi zaradi vojne v Ukrajini. Zaradi napada na Iran zamujajo dobave ameriškega orožja, evropsko gospodarstvo trejo inflacija, šoki nabreklih cen energije in težave za številne panoge.

Hkrati je Evropa kljub posledicam praktično nemočna, da bi vplivala na potek konflikta, in tako vse bolj nagnjena k »spontanim« izbruhom nejevolje. Washington je še posebej zbodla opazka nemškega konservativnega kanclerja Friedricha Merza, da so iranski voditelji »ponižali« Združene države in da te nimajo jasne strategije. Trump se je besno odzval, da kancler »ne ve, o čem govori!«, in zagrozil z umikom dela ameriških sil v Nemčiji (in drugih državah) ter dvigom carin za evropske avtomobile in tovornjake.

Evropski uradniki to opisujejo kot še en znak vse bolj nepredvidljive in včasih »shizofrene« dinamike, kjer uniformirani uradniki v ameriškem evropskem poveljstvu govorijo o zavezanosti in sodelovanju, medtem ko Bela hiša, zunanje ministrstvo in vodstvo Pentagona počnejo ravno nasprotno. Marca so nenadoma premestili Marka Jonesa, direktorja za politiko Nata v uradu ameriškega obrambnega ministra. To je pomembna vloga, saj direktor pomaga oblikovati cilje ZDA znotraj zavezništva in rešuje spore med članicami.

Jones je po dolgih letih na tem položaju veljal za »institucijo« odnosov z Evropo, a ga je nova vlada krivila, da je bil v osnovi preveč pronatovski, ker se ni strinjal z njenim ciničnim pogledom na zavezništvo. Njegova odstranitev je sodelovanje ZDA z evropskimi partnerji spodkopala ravno v času, ko je vojna v Iranu ustvarjala novo krizo v odnosih.

Ko je agencija Reuters v začetku aprila Trumpa vprašala, ali razmišlja o izstopu iz Nata, je ameriški predsednik odgovoril: »Ali vi ne bi, če bi bili na mojem mestu?« Obdan je z vlado kimavcev, kot je zunanji minister Marco Rubio, do nedavnega odkrit podpornik Nata, zdaj pa tudi on nanj siplje ostre kritike. Poljski premier Donald Tusk je za Financial Times dejal, da je »največje in najpomembnejše vprašanje za Evropo, ali so Združene države pripravljene biti tako lojalne, kot je opisano v naših pogodbah. Vprašanje je, ali je Nato še vedno organizacija, ki je politično in logistično pripravljena na odziv – na primer proti Rusiji, če bi ta poskušala napasti.«

Profimedia

Čeprav večina evropskih uradnikov in analitikov meni, da neposredna grožnja ostajajo predvsem sabotaže, subverzije in vdori dronov, je le malokdo pripravljen izključil neposredno rusko agresijo, še posebej če bi se boji v Ukrajini končali in bi Moskva težave Nata zaznala kot priložnost.

Neimenovani evropski diplomat je za agencijo potožil nad skoraj »nihilističnim« retoričnim pristopom Bele hiše, zlasti po napadu na Iran. Evropske države predstavlja kot tiste, ki so razočarale svoje zgodovinske ameriške zaščitnike, ne le s tem, da se niso pridružile vojni (o kateri jih ne samo nihče ni nič vprašal, temveč jih niti ni obvestil), ampak so nekatere celo zavrnile dostop do njihovega zračnega prostora in letalskih oporišč. Ironija je, da Nemčije ni med slednjimi.

Pri tem ni jasno, kaj točno Washington želi od svojih zaveznikov. Po besedah Isaaca Stanleyja-Beckerja iz časnika The Atlantic Trumpova vlada tega evropskim partnerjem nikoli ni jasno povedala. Čeprav je Nato obrambno zavezništvo, ZDA pa nikoli niso bile napadene, bi se ob ameriškem zaprosilu nekatere države verjetno strinjale s pomočjo, saj so zanje odnosi z Washingtonom zelo pomembni. A vse manj.

Voditelji, kot je Jordan Bardella, predsednik francoske desničarske stranke Nacionalni zbor, menijo, da lahko navijanje za Washington škoduje njihovim političnim možnostim. »Sem Francoz, zato nisem zadovoljen s vazalstvom in ne potrebujem starejšega brata, kot je Trump, da bi razmišljal o usodi moje države,« je bil jasen Bardella.

Štiri sile

Francija je sicer v bližino Irana poslala svojo pomorsko skupino z letalonosilko Charles de Gaulle, da bi skupaj z Veliko Britanijo pomagali vzpostaviti pomorsko varnost v Hormuški ožini. Njena zapora je postala simbol vojne z Iranom, saj je ustavila na stotine ladij in sprožila največjo motnjo pri oskrbi v zgodovini svetovnega trga nafte, kot je dogajanje označila Mednarodna agencija za energijo.

Tako kot pri pomoči Ukrajini Evropa tudi ob iranski krizi oblikuje nekakšno »koalicijo voljnih«, v kateri Washington ne sodeluje in kar poudarja razkorak med blokoma na varnostnem področju. Francoski predsednik Emmanuel Macron in britanski premier Keir Starmer sta sredi aprila v Parizu gostila več deset držav na vrhu.

Francija in Velika Britanija, edini evropski državi z jedrskim orožjem (če Putinovo agresivno Rusijo odrinemo iz tega kroga), imata ključno vlogo pri oblikovanju nove evropske varnostne politike. Potem ko je Trumpova sovražnost razdrla desetletja dolgo domnevo, da jim bodo ZDA (znova) priskočile na pomoč, če se bo celina soočila z neposrednim napadom (sosede na vzhodu), so oživela prizadevanja za skupno evropsko obrambo, namesto da bi jo kot doslej prepuščali vsaki posamezni državi. EU se je na krizo odzvala z razvojem novih institucij in programov, s katerimi je na stotine milijard evrov usmerila v učinkovitejšo celinsko obrambo.

Toda počasno usklajevanje na ravni EU ne bo zmoglo dohiteti ameriških napovedi, da bodo do leta 2027 Evropi prepustili glavno odgovornost za njeno obrambo. Tako poleg obeh lokalnih jedrskih sil levji delež pada na ramena znova mobilizirane Nemčije, ki ima nenadoma četrti vojaški proračun na svetu, za ZDA, Kitajsko in Rusijo. Podobnega pospešenega oboroževanja se loteva Poljska, ki snuje mogočno vojsko, s katero bi se uprla začetnemu napadu z vzhoda.

Napad na Ukrajino, napeti odnosi ZDA z Natom ter varnostna in gospodarska kriza, ki jo je povzročila vojna na Bližnjem vzhodu, so tudi Veliko Britanijo znova približali Evropi in zlasti Franciji. Velik proračun Londona in trdna obrambna industrijska baza bi ga lahko naredila za pomemben del evropske obrambe. Vendar se dogovori z Brusljem o dostopu do kolektivnih obrambnih pobud EU še vedno zatikajo.

Profimedia

Dejstvo je, da je po več kot letu dni zaostrenih sporov med Washingtonom in njegovimi evropskimi partnerji transatlantsko zavezništvo precej oslabljeno. Vsaj v naslednjem desetletju pa bo evropska varnost skoraj v celoti odvisna od odločitev štirih obrambnih velikanov celine. Hkrati se po 80 letih brez neposrednega, vsesplošnega konflikta med velikimi silami zaskrbljujoče število voditeljev pripravlja na boj, ne glede na nacionalne interese.

Dvor čudežev

Ustanovni očetje Amerike so ob snovanju nove države premišljevali o vzrokih propada rimske republike v koruptiven in surov imperij. Bali so se tiranskih cesarjev, kot je bil Kaligula, ki je svojo čast preimenoval templje, si dal postaviti zlate kipe in se veselil poniževanja nekdanjih rimskih elit, vključno s strahopetnimi senatorji, ki so mu podelili vrhovno oblast.

Mnogi navadni Rimljani so Kaligulo imeli radi kot zabavljača, ki je gradil marmorne spomenike, organiziral vojaške parade in užival v obiskovanju gladiatorskih tekmovanj, bolj ko so bili krvavi, raje jih je imel. Da bi pokazal svoj prezir do vladajočih razredov, je Kaligula zagrozil, da bo svojega konja postavil za konzula.

Zlate kipe, marmorne spomenike in boje v kletkah ima rad tudi Trump, a za zdaj konj še ni imenoval v svojo vlado. Zato pa je na visoke položaje imenoval nekvalificirane prilizovalce, ki se med prepirom o nepomembnih ugodnostih položaja borijo za izkazovanje zvestobe. »Pred letom dni sem Trumpovo vlado primerjal z dvorom rimskega cesarja Nerona,« se je senator Malhuret pri slikanju težav s Trumpom oprl na še enega razvpitega rimskega samodržca. Sedaj pravi, da se je motil.

»Gre za dvor čudežev, anticepilec in nekdanji heroinski odvisnik je minister za zdravje, podnebni skeptik minister za okolje, alkoholik s televizije minister za vojno.« Američani in (nekdanji) zavezniki lahko le upamo, da so sedanje motnje povezane le s Trumpovo dobo in jih bo mogoče odpraviti z naslednjimi ali še naslednjimi volitvami.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.