Bodisi v ringu – za njegov osemdeseti rojstni dan bodo junija ob Beli hiši postavili areno za borilno tekmo – bodisi na političnem ali svetovnem odru. Svet deli na tiste, ki se mu dobrikajo, ter ostale, ki jih je treba ne poraziti, ampak potolči. Njegova jeza ni izbirčna, niti previdna.

Ob že tako usahli podpori med Američani je z napadi na papeža Leona XIV. pred volitvami vznemiril tudi pomemben del svojih volivcev.

Bela hiša in Vatikan sta že imela nesoglasja, a ta še nikoli niso segla na tako osebno raven in se sprevrgla v odkrit napad Washingtona na vrh Rimskokatoliške cerkve.

V začetku devetdesetih je demokrat Bill Clinton, po veroizpovedi pripadnik protestantske Južne baptistične konvencije, v volilni kampanji sporočal, da zagovarja »varno, redko uporabljeno, a zakonito« pravico do prekinitve nosečnosti. Papež Janez Pavel II. je seveda oznanjal stališče Cerkve o prepovedi splava.

Združene države je obiskal leto po zmagi prvega in na skupnem shodu v Denverju zbrane pozval: »Če želite pravičnost za vse ter resnično svobodo in trajen mir, potem, Amerika, branite življenje. Vsi veliki cilji, ki so danes vaši, bodo imeli pomen le v tolikšni meri, kolikor boste zagotavljali pravico do življenja in varovali človeško osebo.«

Clinton mu je le vljudno dejal, da so »vsi hvaležni za moralno vodstvo. Vemo namreč, da ste bili sila, ki je prižgala iskro svobode nad komunizmom v vaši rodni Poljski in po vsej Vzhodni Evropi.«

Slabo desetletje kasneje se je vidno postarani papež srečal še z republikancem Georgeem Bushem mlajšim (protestantom metodistom) in mu zabičal, naj v ZDA prepovedo raziskave človeških embrionalnih matičnih celic.

Te naj bi po razlagi Cerkve »razvrednotile in kršile človeško življenje v katerikoli fazi, od spočetja do naravne smrti«. Bush je prijazno kimal, mesec dni kasneje pa javno oznanil, da bo država podprla raziskave matičnih celic, ter dejal, da »gre za težko moralno presečišče, kjer se zaščita življenja kleše z možnostjo izboljšanja življenja«.

Profimedia

Trump je že ob vstopu v politiko imel nekoliko napete odnose s Svetim sedežem. S papežem Frančiškom sta bila utelešeni nasprotji, naprednjaški Jorge Mario Bergoglio je zavrnil tradicionalne rdeče čevlje in razkošno apostolsko palačo v korist verske preprostosti ter skromno živel v vatikanskem penzionu.

Donald John Trump je svoje ime nalepil na vse, kar se je dalo, in vse, česar se je dotaknil, od newyorških nebotičnikov do Ovalne pisarne, zavil v lažno pozlato. »Oseba, ki razmišlja samo o gradnji zidov, kjerkoli že so, in ne o gradnji mostov, ni kristjan,« je Frančišek že med volilno kampanjo 2016 kritiziral Trumpovo surovo politiko priseljevanja, utelešeno v obljubi o gradnji zidu na meji Združenih držav z Mehiko.

Frančišek je vztrajno obsojal »nemoralne odločitve« Trumpove vlade, za ločevanje otrok migrantov od staršev na meji z Mehiko je dejal, da je »v nasprotju z našimi katoliškimi vrednotami«.

Na volitvah 2024, ko je Trump kandidiral proti demokratski podpredsednici Kamali Harris, je katolikom svetoval, naj »izberejo manjše zlo«, saj sta »oba proti življenju« – Harrisova zaradi podpore pravici do splava, Trump zaradi zapiranja vrat priseljencem.

Slednji je stališča Frančiška izrabljal za agresivno dvorjenje konservativnim katoličanom, hkrati pa ga je videl kot nasprotnika, ker je prijateljeval s predhodnikoma Barackom Obamo (protestantom) in Joejem Bidnom (katolikom).

Beda brez dna

Takšen odnos se je prenesel tudi na Frančiškovega naslednika papeža Leona XIV. V Združenih državah rojeni in vzgojeni kardinal Robert Prevost kot sveti oče nadaljuje kritični odnos do Trumpovih politik, podobno kot Frančišek obsoja množične izgone in nasprotuje vojaškim posegom.

Na mirovnem bdenju v rimski baziliki svetega Petra je molil za kraljestvo »dostojanstva, razumevanja in odpuščanja«, za branik pred »blodnjo vsemogočnosti, ki nas obdaja in postaja vse bolj nepredvidljiva in agresivna«. Trumpa ni omenil po imenu, vendar ni bilo težko razumeti svaril.

O norosti in uporabi 25. amandmaja, ki omogoča odstavitev predsednika, če ni več kos svojim obveznostim, govori nekdanja republikanska poslanka in donedavna tesna zaveznica predsednika Marjorie Taylor Greene.

»Dovolj je malikovanja sebe in denarja! Dovolj razkazovanja moči! Dovolj vojne!« je zabičal zbranim, med katerimi je bil tudi teheranski nadškof.

Molitev so v Beli hiši razumeli kot politični komentar, ne kot poziv k spoštovanju krščanskih temeljev, Trumpov besni odziv pa je bil predvidljiv. Vseeno je izbruh – »ŠIBEK do kriminala in grozen za zunanjo politiko«, »misli, da je OK, če ima Iran jedrsko orožje« je pisaril na svojem družbenem omrežju Truth Social – ponovno sprožil vprašanja o predsednikovi kognitivni sposobnosti in njegovi očitno neomejeni zmožnosti skrunjenja česarkoli.

Cerkev je obtožil, da so Leona za papeža izvolili le zato, ker so menili, da bo Američan znal ravnati s Trumpom. »Če jaz ne bi bil v Beli hiši, Leon ne bi bil v Vatikanu.« Nato pa je papežu sporočil, naj se »zbere« in »neha ugajati radikalni levici«.

Dan kasneje je papež Leon pred začetkom turneje po štirih državah Afrike sporočil, da s Trumpom ne namerava razpravljati in se ne boji njegove vlade, saj pozivi k miru in spravi temeljijo na evangeliju.

Izjave na omrežju Truth Social (grob prevod bi bil družbena resnica) je odpihnil z »ironično je že samo ime, ničesar drugega ni treba reči«.

Veliko so povedali drugi. Jezuitski duhovnik James Martin in glavni urednik revije America, ki jo izdaja ameriška veja reda, se je odzval z besedami, da si papež zaradi Trumpovih besed ne dela sivih las, vse druge pa bi morale skrbeti, saj so »neuravnovešene, neusmiljene in nekrščanske. Ali ta moralna beda res nima dna?«

Profimedia

Martinov kolega Sam Sawyer pravi, da je bil pomenljiv čas objave, saj je sledila koncu tedna, polnemu slabih novic za predsednika. V Pakistanu so pogajanja z Iranom nemudoma zašla v slepo ulico, njegov najljubši evropski voditelj Viktor Orban, zaradi katerega so ZDA grobo posegle v madžarske volitve, je doživel silovit poraz.

Nekaj ur pred objavo so trije ameriški kardinali v pogovoru za slovito televizijsko oddajo 60 minut predstavili moralni ugovor Cerkve tako do iranske vojne kot do programa množičnih izgonov. In to kljub temu, da je televizijska mreža CBS sedaj v lasti milijarderja Davida Ellisona, ki je za cenzorja nastavil Trumpu naklonjeno urednico Bari Weiss.

Duh antikrista

V predsednikovo blato se potaplja tudi nedavni spreobrnjenec v katolicizem J. D. Vance. Podpredsednik se je opekel kot ameriški pogajalec, v Budimpešti zaman agitiral za zmago Orbana, nato pa se izgubil v labirintu, kako svojega šefa izvleči iz spora s papežem.

Na srečanju konservativne skupine Turning Point USA (kjer so mu udeleženci vpili »Jezus Kristus ne podpira genocida«) je prejšnji torek papeža poučil, da mora biti »previden, ko govori o teoloških vprašanjih« in da morajo biti njegovi komentarji »zasidrani v resnici«. Isti dan je od svetega očeta prišlo pomenljivo sporočilo, da je »Božje srce razparano zaradi vojn, nasilja, krivic in laži«.

Saga z ameriškimi oblastniki se je začela že prej, ko je obrambni minister Pete Hegseth nezakonit napad na Iran upravičeval z navajanjem Svetega pisma.

Vojaške akcije naj bi bile izraz božje volje in bile del svete vojne. Papež ga je zavrnil z besedami, da Jezus »ne posluša molitev tistih, ki vodijo vojno, ampak jih zavrača«.

Vance – ki je sicer dejal, da občuduje papeža Leona – se ni strinjal z njegovo trditvijo, da »Kristusovi učenci nikoli niso na strani tistih, ki so nekoč vihteli meč in danes mečejo bombe«. Po njegovih besedah je bil Bog zagotovo »na strani Američanov, ko so osvobajali Francijo pred nacisti«.

Odgovor na njegova razmišljanja je prišel s konference katoliških škofov ZDA. »Ko papež Leon XIV. govori kot vrhovni pastir vesoljne Cerkve, ne ponuja zgolj mnenj o teologiji, temveč oznanja evangelij in opravlja svojo službo kot Kristusov namestnik,« je sporočil škof James Massa, predsednik odbora za doktrino konference.

Še ostrejše je sporočilo Roda Dreherja, konservativnega pisatelja, ki se je leta 2019 udeležil katoliškega krsta pri spreobrnjenju podpredsednika Vancea. »Ne trdim, da je Trump antikrist,« je Dreher dejal za časnik The Wall Street Journal. »Ampak ni dvoma, da izžareva duha antikrista.«

Bogokletna podoba

Izžarevanje je bilo bistveni del – vsaj tako bedaste, kot je bila žaljiva – slike Trumpa kot Jezusa, ki jo je ameriški modrec objavil na svojem omrežju. Z umetno inteligenco narejena podoba je sprožila ostre odzive verskih voditeljev in krščanskih podpornikov predsednika.

Ter nekaj dobrih šal, »umetna inteligenca lahko naredi skoraj karkoli, a ne more skriti Trumpovih kilogramov,« je bil sarkastičen sloviti komik Jon Stewart, »moral je biti debeli Jezus«. A veliko pripadnikom katoliške skupnosti ni bilo do smeha.

Pastor Douglas Wilson, soustanovitelj konservativne kalvinistične denominacije, ki ji pripada obrambni minister Hegseth, je podobo označil za »bogokletno«. Bela hiša jo je kasneje izbrisala z omrežja, toda po mnenju republikanskega senatorja Thoma Tillisa mnogo prepozno. »Nekdo med svetovalci bi moral imeti dovolj pameti in ga nemudoma opozoriti, slika ne bi smela biti objavljena več kot trideset sekund.«

Trump se je kot vedno v takšnih primerih naredil neumnega in trdil, da se je na sliki videl kot zdravnik, ki pomaga bolnim. In v isti sapi dejal, da je tudi »večina ljudi« to razumela enako, a je sliko vseeno izbrisal, saj »so bili ljudje zmedeni«.

Ker je glavna piarovka Bele hiše Karoline Leavitt dejala, da je bila slika prikrojena (v angleškem originalu »doctored«), so na družbenih omrežjih zavkrožila razmišljanja, kako je predsednik narobe razumel namige in zato začel z opravičilom, da je videti kot doktor.

Podobno kot naj bi iz nasveta, naj namesto o vojni v Iranu govori o vpadu (v angleščini »incursion«), a je nato nastala nova ameriška »ekskurzija«, iz katere se znova ne bodo ničesar naučili.

Zaton predsednika

Senator Tillis, tudi sam katolik, je Belo hišo opozoril, da se »za politike redko konča dobro, če se spopadejo s papeži«. Še posebej če s tem razkačijo eno od ključnih skupin volivcev, ki so mu predlani pomagali do volilne zmage.

Katoličani so ga podprli na treh zaporednih volitvah, nazadnje je 2024 po podatkih raziskovalne agencije Pew dobil 55 odstotkov njihovih glasov. Ob že tako zgodovinsko nizki podpori – v moderni dobi še noben predsednik ni imel manj zaupanja volivcev – je spopad s papežem zadnja stvar, ki jo republikanska stranka potrebuje pred jesenskimi kongresnimi volitvami.

Še toliko bolj, ker so latinskoameriški katoličani že tako zaskrbljeno spremljali množične racije ameriške službe za priseljevanje in carine (ICE). Papež in ameriški škofje so kritizirali ICE in trdili, da krši dostojanstvo ljudi, kar je Bela hiša zanikala.

Konservativna skupina CatholicVote, ki je leta 2024 pomagala mobilizirati volivce v podporo Trumpu, je že februarja opozarjala, da bi »obsežno nezaupanje« do ICE med katoličani novembra lahko republikance stalo zmage.

Profimedia

Raziskave konservativne televizijske mreže Fox News je pokazala, da milijone katolikov še vedno podpira Trumpa, vendar se je raven v zadnjih mesecih zniževala. Marca že 52 odstotkov katoličanov ni odobravalo njegovega delovanja.

Po besedah politologa (in nekdanjega baptističnega pastorja) Ryana Burgea z Univerze Washington v St. Louisu se veliko ljudi, ki so glasovali za Trumpa, v zadnjih nekaj dneh sprašuje: »Zakaj se prepira z našim papežem?« Nic Rowan, glavni urednik katoliške literarne revije The Lamp, je prepričan, da župljani ne bodo težko izbrali strani.

»Leon bo na položaju dosmrtno, Trump že tako ali tako izgublja politično moč. Za ameriške katoličane bo eden od teh fantov še dolgo na oblasti, drugi je že na poti skozi vrata.«

To potrjujejo tudi ankete, Leon je v njih precej bolj priljubljen kot Trump. Po marčevskem merjenju televizijske mreže NBC ima prvi med registriranimi volivci za 34 odstotnih točk več pozitivnih ocen kot negativnih, medtem ko je predsednik globoko v minusu za 12 odstotnih točk.

Premišljen dirigent

Še večja težava za Belo hišo je premišljeno delovanje Leona XIV. Njegov predhodnik Frančišek je bil »rok zvezdnik«, kot pravi Francesco Sisci, direktor geopolitične mnenjske organizacije Appia Institute iz Rima, »solist, ki je izstreljeval provokativne izjave, a je zato včasih odtujil skupine znotraj Cerkve, vključno z ameriškimi škofi«.

Bela hiša in Vatikan sta že imela nesoglasja, a ta še nikoli niso segla na tako osebno raven in se sprevrgla v odkrit napad Washingtona na vrh Rimskokatoliške cerkve.

Po drugi strani naj bi si Leon pridobil široko podporo za svojo pot, ki združuje zagovarjanje miru in dialoga, hkrati pa poudarja tradicionalne katoliške doktrine. »Fant je sistematičen in metodičen, dirigent orkestra, deluje v zakulisju, in ko spregovori, je to zadnji korak,« je prepričan Sisci.

Naraščajoči nered v svetovni politiki, v precejšnji meri tudi posledica Trumpovih odločitev, naj bi bila celo priložnost za Katoliško cerkev, da popravi svoj položaj moralne avtoritete, v zadnjih desetletjih močno okrušen zaradi dolgotrajnih škandalov spolnih zlorab duhovnikov.

Na spletu je hitro zavkrožila šala, da so skupna točka obeh voditeljev težave s pedofilskimi aferami. Sisci trdi, da je to za papeža »preprosto velik blagoslov, za Cerkev po vsem svetu je krasno, da je on tisti, ki se lahko upre Trumpu«.

Upor se iskri tudi na ameriški desnici. Ob njegovih zadnjih izbruhih vprašanje o duševnem zdravju predsednika postaja vse glasnejše. Po besedah Petra Bakerja iz časnika New York Times »to ni le skrb levičarjev, večernih komikov ali strokovnjakov za duševno zdravje, ki postavljajo diagnoze na daljavo.

Profimedia

Zdaj ga je mogoče slišati med upokojenimi generali, diplomati in tujimi uradniki. In kar je najbolj presenetljivo, ga je mogoče slišati na politični desnici med nekdanjimi zavezniki predsednika.«

Neumni kritiki

O norosti in uporabi 25. amandmaja, ki omogoča odstavitev predsednika, če ni več kos svojim obveznostim, govori nekdanja republikanska poslanka in donedavna tesna zaveznica predsednika Marjorie Taylor Greene. Candace Owens, skrajno desničarska podkasterka, ga je označila za »genocidnega norca«.

Celo Alex Jones, teoretik zarot in ustanovitelj skrajnega spletnega medija Infowarsa, trdi, da Trump »zveni, kot da mu možgani ne tečejo najbolje«.

Nekoč lojalne medijske osebnosti, kot so Tucker Carlson (ki je leta 2024 Trumpovo preživetje atentata označil za »božji poseg«, sedaj pa namiguje, da je »antikrist«), Joe Rogan in Megyn Kelly, zdaj javno dvomijo o stabilnosti in presoji predsednika. Konservativni pisatelj Tom Nichols je njegovo vedenje označil za krizo nacionalne varnosti in ga povezal z zastalo iransko vojno, gospodarskim upadom in političnimi izgubami v tujini.

Trumpov odziv je bil klasičen »imajo eno skupno stvar, nizek IQ … so neumni ljudje, to vedo sami, vedo njihove družine, to vedo tudi vsi ostali!« Kar ne izžareva ravno mirne stabilnosti.

Analitiki ugotavljajo, da Trumpova koalicija – že prej raznolika mešanica ideoloških skupin – kaže znake precejšnjega razkola. Njegova nečakinja (in ostra kritičarka) Mary Trump trdi, da je padla »prva domina«, ki bo na koncu strmoglavila njegovo predsedovanje.

Toda ankete kažejo, da je denimo Carlson po sporu s Trumpom izgubil skoraj vse zaupanje republikanskih volivcev, Trump precej manj. Dokler ima podporo trdega jedra gibanja MAGA, bodo lojalni ostajali tudi kongresniki in senatorji na desnici, še bolj člani vlade. Brez njih pa ni možnosti, da bi ga predčasno poslali v pokoj.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.