Osnova je enaka, prepričanje, da se mora šibkejši ukloniti premoči ZDA in da močnejši vedno zmaga. Toda pogosto je pomembnejša vzdržljivost. Iran razkriva vojaške meje logike prisile, carinski spopad s Kanado utegne razkriti njene politične meje.

Šest mesecev po odhodu v nepriljubljeno vojno, ki jo je začel vse bolj nepriljubljeni predsednik, analitiki, kot je Ishaan Tharoor iz revije The New Yorker, ugotavljajo, da gre za »globok strateški poraz Združenih držav«. Režim, ki je bil na začetku leta oslabljen in zaposlen z zatiranjem notranjih protestov, je znova utrdil nadzor nad državo ter prek Hormuške ožine dobil vzvod nad svetovnim gospodarstvom.

Washingtonu je začelo zmanjkovati tako vojaških rešitev kot streliva zanje. Junija je zato poskusil s korenčkom: Teheranu je ponudil omilitev sankcij in milijarde dolarjev naložb v zameno za odprtje ožine ter omejitev jedrskega programa. Tudi ta poskus se je izjalovil.

Zdaj je znova na vrsti palica, le da so jo tokrat preoblikovali v gospodarski pritisk. Predsednik Trump in finančni minister Scott Bessent sta prejšnji teden napovedala operacijo Ekonomski izobčenec ter jo opisala kot »gospodarski napad na iranske finančne povezave po vsem svetu«.

ZDA bodo blokado izvoza iranske nafte podprle s pritiskom na iranske trgovinske partnerje in ustanove, ki režimu pomagajo pri prenosu denarja. Iran je že dolgo v hudi gospodarski stiski. Vrednost riala je strmoglavila, bombardiranje je uničilo del industrijskih zmogljivosti, primanjkuje goriva, uradna brezposelnost se približuje desetim odstotkom.

Dimna zavesa

Iranski voditelji se dobro zavedajo, da se njihovo gospodarstvo potaplja, a ostajajo neomajni. Ob desetletjih sankcij so vzpostavili labirintno omrežje trgovinskih in finančnih obvodov ter izogibanje sankcijam spremenili skoraj v državno obrt.

Washington morda računa, da je čas na njegovi strani, vendar je že večkrat podcenil zmožnost režima, da stroške sankcij prenese na prebivalstvo in nezadovoljstvo zatre s silo. Poleg tega bo taktika delovala le, če bodo ZDA dosledno kaznovale države, ki še naprej poslujejo z Iranom.

Trump je v preteklosti pokazal malo pripravljenosti, da bi se postavil po robu Kitajski in Rusiji, v nekaterih primerih celo Severni Koreji. Kitajska je že opozorila, da so nove sankcije grožnja svetovni rasti in finančni stabilnosti, ter zagotovila, da bo zaščitila svoje »legitimne pravice in interese«.

Če se bo ameriška vlada res lotila kitajskih podjetij, ki trgujejo z Iranom, jo lahko doletijo povračilni ukrepi Pekinga in novo krušenje odnosov med največjima svetovnima gospodarstvoma. Če tega ne stori, bo razkril, da je njegova domnevno najostrejša gospodarska ofenziva le še ena dimna zavesa.

Profimedia

Minister Bessent je obljubil »najostrejše sankcije v zgodovini«, a dodal, da je napoved sekundarnih sankcij proti trgovinskim partnerjem Irana za zdaj predvsem svarilo. Na vprašanje, zakaj jih niso nemudoma uporabili, je odgovoril z novim vprašanjem »Zakaj bi želel razstreliti svetovni finančni sistem?« Kar kaže, za kako močno orožje gre in kako omejene so postale ameriške možnosti za ustrahovanje Teherana.

Vojaško rožljanje je razkrilo ranljivosti ameriških vojaških oporišč v Perzijskem zalivu in omejene zaloge streliva. Gospodarsko razkriva ranljivost doma, saj si država z velikanskimi proračunskimi primanjkljaji, naraščajočim dolgom in trdovratno draginjo težko privošči pretres svetovnega finančnega sistema ali nov skok cen energentov.

Miselna bližnjica

Bela hiša je zdrsnila v začarani krog, v katerem izhod iz vojne išče skozi vedno hujše grožnje. Toda te delujejo le, če jih je dejansko pripravljena uresničiti. Zdaj »največjemu pritisku« sledi še večji »največji pritisk«. Pri tem smo manj izvedeli o šibkih točkah Irana kot o mejah ameriške moči.

Steve Hanke, profesor uporabne ekonomije na Univerzi Johns Hopkins, opozarja, da imajo sankcije proti Islamski republiki skoraj brezhibno zgodovino neuspehov. Izjema je bil sporazum iz časa predsednika Baracka Obame, ki je iranski jedrski program postavil pod okrepljen mednarodni nadzor. Trump ga je enostransko razdrl, ZDA pa zapletel v spopad brez jasnega političnega cilja in prepričljivega izhoda.

Iranci so se naučili, da Trumpu ni mogoče zaupati, njihovo prepričanje utrjuje njegovo ravnanje z nekdaj najtesnejšimi ameriškimi zaveznicami. Njegova obsedenost z nenehnim enostranskim poseganjem v že sprejete sporazume, je zaostrila »najbolj neumno trgovinsko vojno«, kot je konservativni dnevnik Wall Street Journal poimenoval ameriški carinski napad na Kanado.

Iran se od Kanade razlikuje skoraj v vsem: po režimu, vojaški moči, gospodarski strukturi in odnosu do ZDA. Toda Trump proti obema uporablja isto miselno bližnjico: ker smo večji, bogatejši in močnejši, se mora nasprotna stran ukloniti.

Bela hiša je zadnji spor z Ottawo sprožila z ukrepi, ki naj bi bili odgovor na povračilne ukrepe kanadskih pokrajin proti lanskim ameriškim carinam. ZDA so uvedle dodatne 50-odstotne carine na 20 milijard dolarjev vredni uvoz kanadskih izdelkov. Kanadske proticarine bodo začele veljati 8. septembra.

Profimedia

Sedanje ameriške vlade nihče ne more obtožiti pretirane zavzetosti za preučevanje posledic lastnih odločitev. Tako kot je prezrla opozorila, da bo vojna z Iranom ogrozila Hormuško ožino, eno najpomembnejših prometnih ozkih grl na svetu, tudi pri trgovinskih vojnah očitno ni dovolj premislila o ameriških ranljivostih.

Po nekaterih analizah ameriške carine, uvedene v zadnjih dveh letih, povprečno ameriško gospodinjstvo stanejo 1100 dolarjev letno, tako zaradi neposrednih pobranih dajatev kot posredno zaradi višjih cen.

Iz tega je težko izluščiti vpliv carin proti Kanadi, očitne pa so posledice pri aluminiju. Kanada je ključna dobaviteljica ameriškega trga, preusmerjanje njenega izvoza drugam pa pomeni opazno višje cene za ameriške proizvajalce in potrošnike. Državi sta povezani z dobavnimi verigami, ki jih ni mogoče presekati brez stroškov za obe strani. To še posebej velja za ameriško odvisnost od kanadske nafte, kalijeve soli, avtomobilskih delov in električne energije.

Moč vztrajanja

Trump je znan po tem, da se pogosto zaleti z grožnjami, ki jih nato prekliče. Zato so mu prilepili oznako »TACO predsednik«, po angleški kratici za stavek »Trump vedno stisne rep med noge«. Morda bo tudi tokrat pred 8. septembrom naredil salto mortale in se z enim od svojih običajnih izgovorov odrekel napovedanim ukrepom.

Ameriško gospodarstvo je približno trinajstkrat večje in Trump lahko Kanadi povzroči precej več škode, kot je Kanada lahko povzroči Združenim državam. Toda Iran je pokazal, da spopadov ne odloča samo količina povzročene bolečine, ampak tudi sposobnost njenega prenašanja.

Premier Carney ima trenutno veliko več političnega prostora za spopad kot Trump. Ta proti Kanadi bije trgovinsko vojno, ki jo podpira zelo malo Američanov, njegovo vodenje države pa večina zavrača (v zadnjem konservativnem povprečju anket 57 odstotkov Američanov).

Z njo bi rad dosegel rezultate, ki se praktično vsem Američanom zdijo nesmiselni, če ne celo nori, kot pravi David Frum iz revije The Atlantic. Po drugi strani Carneyja podpira okoli 60 odstotkov Kanadčanov, velika večina je za odločen upor proti Beli hiši, saj ga razume kot boj za svojo neodvisnost in samospoštovanje.

Takšna odločnost pogosto daje prednost šibkejšemu, a ima politični rok trajanja. Kanada približno 70 odstotkov izvoza še vedno pošilja v ZDA, zato lahko zapiranje tovarn, izguba delovnih mest in višje cene sčasoma načnejo tudi Carneyjevo podporo. Zato si ne more privoščiti neomejeno dolgega gospodarskega spopada, lahko pa vztraja dovolj dolgo, da njegova politična cena za Trumpa postane višja od koristi, ki jih pričakuje od izsiljevanja Ottawe.

Razcvet domoljubja

Kanadski premier trdi, da ni imel druge izbire, kot da odkoraka s pogajanj. Ameriška stran naj bi v zadnjem hipu dodajala nove in vse bolj ponižujoče pogoje, recimo pravico Washingtona, da prepreči kanadske trgovinske sporazume z drugimi državami, ter zahtevo po omilitvi zakonske zaščite francoskega jezika in kulture.

Profimedia

Slednje dopušča dve razlagi: bodisi sedanji svetovalci v Beli hiši ne vedo skoraj ničesar o ponosu Quebeca na njegove frankofonske korenine in desetletjih gorečega separatizma, ki je državo že pripeljal na rob razpada, bodisi so načrtno želeli iztiriti pogajanja.

Trump je že pred poldrugim letom med pregovorno spravljivimi Kanadčani sprožil razmah na novo prebujenega (gospodarskega) nacionalizma. Po domovih so začele vihrati zastave, razširil se je splošni bojkot ameriških alkoholnih pijač, kupci zavzeto pregledujejo etikete živil in kupujejo lokalne izdelke, število turističnih obiskov v južno sosedo se je zmanjšalo za zelo opazno četrtino.

Po besedah Fruma ima »kanadska vlada bolj racionalno in inteligentno vodstvo, zato svoje povračilne ukrepe usmerja na načine, ki služijo nacionalnim ciljem«. Primer je bojkot alkohola, ki je bil toliko bolj boleč, ker so ameriški izvozniki steklenice opremili z etiketami za kanadski trg. Sedaj je v skladiščih več kot milijon steklenic vina, ki jih brez dragega prepakiranja ne morejo prodati nikjer drugje.

Tudi tokrat je večji del države prevelo domoljubno in kljubovalno razpoloženje proti ZDA, kar je spodbudilo odločne pozive politikov k uporu. Vlogo prvega izzivalca je znova prevzel razvpiti Doug Ford, premier province Ontario, ki je že lani ameriške carine pričakal z dvignjenim sredincem, tokrat je Trumpa ozmerjal z »zgubo« in ga povabil, naj mu »poljubi zadnjico«.

Predsednik s tenko kožo je nemudoma pograbil provokacijo in povratno zmerjanje nadgradil z napovedjo, da bo Ontarijsko jezero preimenoval v Ameriško jezero. Podobno, kot je zahteval, naj Mehiški zaliv postane Ameriški zaliv, pred dnevi pa razglasil »Hormuško ožino trenutno vidim kot ameriško ozemlje«.

Preizkus izsiljevanja

Carneyjev odpor postaja javni preizkus Trumpove strategije. V prvem letu drugega mandata je ameriški predsednik z bombastičnimi grožnjami pogosto dosegel, da so se sogovorniki doma in v tujini uklonili, še preden je moral grožnje uresničiti. Toda učinek strahu slabi. Evropski voditelji se niso pridružili vojni proti Iranu, države Perzijskega zaliva so zavrnile zamisel o ameriškem pobiranju ladijskih dajatev v Hormuški ožini, vse več odpora pa se pojavlja tudi v ameriških institucijah.

Trump kljub zgodovinsko nizki podpori »ostaja najbolj dominantna osebnost na planetu, ki lahko ob vsaki kaprici z objavo na družbenih omrežjih spremeni okvire mednarodnih razprav«, opozarja Peter Baker iz The New York Timesa. Položaj voditelja najmočnejše vojaške sile in še vedno prevladujočega gospodarstva mu omogoča, da z eno objavo spremeni okvir mednarodnih razprav.

Poleg tega se republikanska stranka v kongresu še vedno vdano podreja njegovim muham. A tudi med republikanci vse bolj kipi nejevolja. Posebej vznemirjeni so v severnih zveznih državah, kjer se odloča tekma za večino v prihodnjem kongresu in proti katerim je Ottava načrtno naperila ost povračilnih ukrepov.

Ohio v Kanado pošilja več kot 30 odstotkov svojega izvoza, Michigan skoraj 40 odstotkov, obe zvezni državi jeseni volita senatorja in guvernerja. Republikanska Bela hiša tako ne ogroža le položaja stranke v strankarsko nihajočem Michiganu, nenadoma so vprašljive tudi volilne tekme v sicer rdečem (ta je v ZDA barva desnice) Ohiu.

Profimedia

Republikanski kandidati so bili že prej zaskrbljeni, da jih bo nepriljubljeni predsednik stal večino v predstavniškem domu kongresa. Če izgubijo tudi senat, obstaja precejšnja verjetnost, da se bodo demokrati lotili novih parlamentarnih preiskav in postopka ustavne obtožbe Trumpa zaradi domnevnih kršitev zakonov in korupcije. Vrhovno sodišče mu je sicer priznalo široko imuniteto pred kazenskim pregonom za uradna predsedniška dejanja, ne pa tudi zaščite pred novim poskusom kongresne odstavitve.

Sami na žaru

Carney je januarja v Davosu opozoril na »prelom v svetovnem redu« in »konec prijetne fikcije«. Srednje velike sile je pozval k sodelovanju, »kajti če nismo za mizo, smo na jedilniku«. Sedem mesecev pozneje se je Kanada sama znašla na trgovinskem žaru Bele hiše, še preden je bilo novo mednarodno ogrodje postavljeno.

Evropski odziv je za zdaj previden. Kanadski premier naj bi septembra nagovoril Evropski parlament, konec oktobra pa naj bi partnerstvo utrdili še na vrhu EU-Kanada. Bruselj kanadsko ravnanje spremlja tudi zaradi lastnih sporov z Washingtonom, ki od Evropske unije zahteva rahljanje okoljskih in tehnoloških pravil. Če bo Carney pokazal, da se je mogoče ameriškemu pritisku upreti, ne da bi država gospodarsko klecnila, bo s tem okrepil tudi evropsko pogajalsko izhodišče.

Razpadanje prijateljstva v Severni Ameriki ni presenečenje za nikogar, ki je spremljal hitro erozijo ameriškega ugleda v svetu. To velja tudi za vezi čez Atlantik, čeprav ameriška avtorja Kurt Campbell in Rush Doshi menita, da je tovrsten pesimizem sicer razumljiv, a pretiran.

Po njunih besedah grožnje, ki so ustvarile povezan Zahod, ne le da ostajajo, ampak se s sodelovanjem med Rusijo in Kitajsko še krepijo. Poleg tega za razkol bolj kot spremenjene ameriške interese krivita osebnost ameriškega predsednika. A ko se njegove muhe spreminjajo v carine, sankcije in vojaške ukaze, postanejo del mednarodnega sistema.

O njej govori tudi ekonomist Robert Reich, minister za delo v vladi demokratskega predsednika Billa Clintona. Vprašljive odločitve Bele hiše razume kot nepremišljen odziv na vrsto porazov. »Izgublja svojo vojno v Iranu … zato se kot vsak nasilnež znaša nad nekom drugim. Našo sosedo in prijateljico Kanado, ki se je vedno strinjala z vsem, kar si je ameriški kolos kadarkoli želel.«

Po njegovih besedah izginja Trumpova skrbno gojena avra nekakšne nepremagljivosti. »Nadobudni cesar je gol. Skoraj vsi zdaj vidijo občutljivega, zlovoljnega, malenkostnega, nesposobnega, pokvarjenega, golega dojenčka, ki paradira naokoli v predsedniški opravi,« je neizprosen Reich.

Trumpova moč ni izmišljena. Združene države lahko Iranu in Kanadi povzročijo več škode, kot jim je lahko katera od njiju povrne. Prav v tem je past njegove politike, premoč razume kot dokaz, da odpor ni mogoč, grožnje uporablja kot nadomestek za strategijo. Iran je pokazal, da bombardiranje lahko uniči cilje, ne da bi doseglo politični cilj. Kanada utegne pokazati, da lahko carine prizadenejo gospodarstvo, ne da bi zlomile voljo družbe. V obeh primerih je Trump stavil na vdajo, ki je (še) ni.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.