Republikanci se pripravljajo na jesenski obračun, ki bo odločal o usodi kongresa, vse več pa se jih sprašuje, kako preživeti lastnega predsednika. Pred njimi je vprašanje, ali trumpizem še krepi republikansko stranko ali pa jo vleče proti političnemu porazu.

Volilni torek, ko Američani izbirajo, kdo bo jeseni nastopil na volitvah, se je prejšnji teden preselil na zahodno obalo. Kandidati se v Kaliforniji še vedno prebijajo iz »džungle«, kot pravijo tamkajšnjemu nenavadnemu procesu, ko v odločilni krog napredujeta dva vodilna, ne glede na to, kateri stranki pripadata.

Kaotično je tudi preštevanje glasov, proces se vleče dneve, saj čakajo na glasovnice, ki so lahko po pošti oddane tudi na dan volitev, in na potrditev začasnih glasovnic. Slednje lahko traja tudi do trideset dni.

Ameriška politika je že zdavnaj prestopila mejo bizarnega, a le malo kampanj je bilo tako nenavadnih kot boj za naslednjega guvernerja Kalifornije. V džunglo se je podalo 61 kandidatov, med njimi so bili milijarder, šerif, kiropraktik, moški po imenu Barack D. Obama Shaw in nekdo, ki se menda uradno imenuje ŽivimZaBoga InDržavo DeMott, dobil pa je več kot tisoč glasov in sploh ni bil zadnji, premagal je vsaj sedem drugih tekmecev.

Profimedia

Demokrati so se bali, da v tolikšni množici, v kateri drug drugemu odžirajo glasove, lahko na koncu v eni najbolj liberalnih zveznih držav na vrhu ostaneta dva republikanca.

Po vmesnih rezultatih je v resnici bil na vrhu republikanec Steve Hilton, a mu je tesno sledil demokrat Xavier Becerra, nekdanji minister za zdravje v vladi Joeja Bidna. Milijarderju Tomu Steyerju pa niti vložek dvesto milijonov dolarjev za kampanjo ni pomagal višje od tretjega mesta (če kasnejši glasovi niso prinesli nepričakovanega zasuka).

Jeseni je torej zelo verjetna zmaga zmernega demokrata Becerre. Kar kaže na tesnobo volivcev zaradi Donalda Trumpa v Beli hiši, inflacije in vse višjih življenjskih stroškov, cen bencina, dostopnosti stanovanj, težav brezdomstva.

Po besedah dolgoletnega kronista kalifornijske politike Dana Waltersa, kolumnista spletnega časnika CalMatters, so demokratski volivci »nekako zavrnili bolj progresivno krilo stranke« in izbrali »nekaj znanega in varnega«. Steyer je »poudarjal enotno zdravstveno zavarovanje, obdavčitve milijarderjev, razbijanja monopolov … celotno agendo progresivnega krila demokratske stranke in za to porabil milijone, a ni prišel dovolj daleč.«

Porazne ankete

Vsako lokalno merjenje moči prinese strmenje v čajne (oziroma volilne) lističe in ugibanja, kaj to pomeni za novembrsko oblikovanje novega zveznega kongresa. V njem sta oba domova pod nadzorom republikancev, a le s tesno večino. Demokrati morajo prevzeti pet sedežev, če želijo večino v poslanskem spodnjem domu, in štiri sedeže v zgornjem, da bi prevzeli vodstvo v senatu.

Več možnosti imajo pri izbiranju poslancev, saj je na glasovnicah vseh 435 sedežev (v senatu le 35 od stotih), razplet pa bo tesen in odvisen od peščice zelo konkurenčnih primestnih okrožij po vsej državi.

Vmesne volitve, ki potekajo sredi štiriletnega predsedniškega mandata, so običajno referendum o predsedniku in stranki na oblasti. In običajno se vladajoči politiki soočijo s porazom. Čeprav je udeležba ponavadi nižja kot v letih predsedniških volitev, lahko navdušenje in angažiranost volivcev igrata izjemno pomembno vlogo pri določanju izida.

Toda Trump se po večini nacionalnih anket sooča z najnižjo podporo (v nekaterih najnižjo, odkar merijo odnos do dela predsednika), demokrati pa imajo v njih že dvomestno prednost pred republikanci. Predvsem mladi in nebeli volivci so se znova usmerili na levo, podpora predsedniku v obeh skupinah je obupna, njegovo delovanje podpira le še vsak peti.

Vojna v Iranu je povsem razsula njegov ugled na področju zunanje politike, vendar ga najbolj vleče navzdol gospodarstvo: 63 odstotkov Američanov meni, da se gospodarske razmere z njegovo vlado slabšajo. Med zanje pomembnimi temami so na prvih treh mestih inflacija oziroma cene, sledijo delovna mesta, nato dostop do zdravstva.

Če se bosta vojna in draginja nadaljevali, bi lahko težave predsednika v tujini in gospodarski izzivi doma povzročili znatno politično škodo tudi njegovi stranki.

Risarska mrzlica

V Beli hiši so že lani predvideli težavnost vmesnih volitev in skušali najti način, kako jih obiti po legalni, a ne ravno legitimni bližnjici. Osrednjo vlogo je dobil spopad za preoblikovanje volilnih okrajev v posameznih zveznih državah. Tovrstne bitke med strankama ponavadi potekajo na začetku vsakega desetletja, potem ko statistiki popišejo ameriško prebivalstvo.

Toda Trump je lani julija pritisnil na teksaške republikance, naj izrabijo večino v lokalnem parlamentu in predčasno tako spremenijo okraje, da bi demokrati ostali brez petih poslanskih sedežev v zveznem kongresu.

Po začetnem ogorčenju so demokrati brž tudi sami pograbili prakso, z enako mero najprej odgovorili v Kaliforniji, potem pa ustvarjalno risanje novih okrajev tako razširili, da se je konec aprila nenadoma v težavah znašla republikanska stranka. Njihovi tekmeci so ustvarili dovolj novih volilnih zemljevidov, ki so jim dajali vsaj navidezno prednost, da se je Trumpov poker izkazal za tvegano igro, saj je ameriški predsednik sprožil plaz, ki bi jeseni lahko popolnoma pokopal desnico.

A so se vmešala sodišča. Vrhovno je razveljavilo pomembne dele zakona o volilni pravici in odprlo vrata republikanskim državam na jugu, da odpravijo okrožja z večino temnopoltih prebivalcev, ki so po tradiciji glasovali za demokrate.

Nato je vrhovno sodišče Virginije tej zvezni državi preprečilo uvedbo novega zemljevida, ki je v prid demokratom in so ga volivci odobrili na referendumu. 

Tako se pet mesecev pred volitvami prah začenja polegati, rezultati napovedujejo višje ovire za demokrate. Meje okrajev je spremenilo deset zveznih držav, v nekaterih pa še vedno potekajo sodni postopki.

Vendar lahko po napovedih republikanci z novim volilnim zemljevidom to jesen pridobijo kar 16 sedežev v predstavniškem domu, demokrati le šest. To bi lahko zadostovalo za ohranitev republikanske tesne večine, če se volivci ne bodo množično odvrnili od stranke.

Teksaški poker

A Trumpu nikoli ni bilo zares mar za republikansko stranko kot tako, trdita Jonathan Lemire in Michael Scherer iz časnika The Atlantic. Ne drži se njenih ortodoksnih načel, ni pripravljen prenašati notranjega nestrinjanja v imenu skupnih koristi in zahteva absolutno zvestobo.

»Razkol med tem, kaj je po njegovem dobro zanj in kaj je dobro za stranko, še nikoli ni bil večji,« menita in poudarjata, da njegove prioritete v marsičem škodujejo možnostim republikancev novembra, ko se že tako soočajo s težavno nalogo obdržali nadzor nad kongresom.

Izgnani politiki, ki bodo v kongresu služili še do januarja, a nimajo več politične prihodnosti v sedanji stranki, so postali osvobojeni njenega jarma in se lahko uprejo vsemu, kar jim v Trumpovi agendi ni všeč.

Znotraj stranke neusmiljeno vihti meč proti politikom, ki so mu kljubovali, in na volitvah znotraj stranke podpira njihove tekmece. To so pred njim počeli tudi drugi močni predsedniki, a so nasprotno od njega razumeli, kdaj je treba osebne zamere podrediti širšim interesom stranke.

Njegov maščevalni pohod je zelo uspešen, kar kaže, da ima kljub nizki podpori med Američani še vedno močan vpliv na republikansko volilno bazo.

Toda zdi se, da bodo mnogi od teh zmagovalcev primarnih volitev imeli novembra precej težav v boju z demokrati, kar bo omajalo možnosti republikancev, da ohranijo nadzor nad kongresom. Morda je Trumpova moč nad stranko dosegla vrhunec, a mnogi republikanci verjamejo, da je predsednik dejansko pospešil (svoj) politični zaton.

Njegova čistka kandidatov, ki so pokazali, da lahko zmagajo na splošnih volitvah, v korist novincev, ki so osredotočeni na to, da bi mu ugodili, pomeni dodatno delo in stroške za stranko, če želi ohraniti možnosti za novembrsko zmago. Lep primer je tekma za ameriški senat v Teksasu, kjer je Trump kljub drugačnim nasvetom republikanskega vodstva namesto senatorja Johna Cornyna podprl razvpitega državnega tožilca Kena Paxtona.

Tega pestijo finančne obtožbe, osebni škandali in celo pritožbe njegovih zaposlenih. Pred tremi leti je večina republikanskih kolegov v poslanskem parlamentu Teksasa glasovala za njegovo odstavitev zaradi zlorabe položaja.

Njegova soproga Angela, državna senatorka Teksasa, je v postopku poslušala pričevanje o domnevni zunajzakonski aferi moža, lani pa napovedala, da se od njega ločuje »na podlagi biblijskih razlogov«.

Profimedia

Teksaški demokrati so po letih skrušenih sanjarjenj, da je modri Teksas tik za vogalom, znova obudili upanje. Računajo na Jamesa Talarica, mladega in medijsko spretnega politika, študenta protestantskega semenišča, ki skuša verski jezik povezati z ekonomskim populizmom. Kontrast med tekmecema ne more biti ostrejši, pripravnik za duhovnika proti prešuštniku.

Slednji je morda bolj prepoznaven, prvi ima moralno premoč. Ker republikanci vedo, da jih čaka težka tekma, je njihova strategija demokrata očrniti kot čudaka. Recimo, ker je v živinorejski deželi govoril o življenju brez mesa. Zato Talaricova kampanja nenehno objavlja fotografijo kandidata, ko na državnem sejmu gloda puranje stegno.

Vplivna analitična organizacija Cookovo politično poročilo je po uspehu Paxtona oznako za teksaško senatno tekmo iz »trdno republikanska« spremenilo v le še »nagnjena k republikancem«.

Po mnenju nekaterih strategov bo desnica s Paxtonom na listi potrebovala dodatnih 100 milijonov dolarjev republikanskih donacij, saj manj učinkovito zbira sredstva in je bolj izpostavljen napadom demokratov.

Talaricova zmaga v Teksasu bi lahko senat prinesla demokratom, a tudi če izgubi, bi preusmeritev republikanskih finančnih virov k Paxtonu pomenila manj denarja za druge zvezne države in več možnosti za zmage drugje.

Osvobojeni uporniki

Tarč Trumpove maščevalnosti je bilo veliko, denimo senator Bill Cassidy iz Louisiane ali Thom Tillis iz Severne Karoline. Slednji je bil tako naveličan predsednikovih muh, da je oznanil upokojitev. Svojo moč je Trump uperil tudi proti sedmim lokalnim poslancem iz Indiane, ker niso podprli načrta za spreminjanje volilnih okrajev.

Nejevolja nad Thomasom Massiejem iz Kentuckyja, ker se je občasno odmaknil od predsednika, se je sprevrgla v najdražjo poslansko tekmo znotraj stranke.

Trump je poslanca, ki je kritiziral ravnanje z Iranom in dosjeji Epstein, že prej označil za »tretjerazrednega postavljača« (»To me zelo žali, sem vsaj drugorazreden,« je odvrnil Massie) in podprl izzivalca Eda Gallreina, nekdanjega pripadnika mornariških specialnih enot SEAL.

A njegov maščevalni pohod povzroča, da že sedaj izgublja predsedniško moč. Izgnani politiki, ki bodo v kongresu služili še do januarja, a nimajo več politične prihodnosti v sedanji stranki, so postali osvobojeni njenega jarma in se lahko uprejo vsemu, kar jim v Trumpovi agendi ni všeč.

Vojna v Iranu je povsem razsula Trumpov ugled na področju zunanje politike, vendar ga najbolj vleče navzdol gospodarstvo: 63 odstotkov Američanov meni, da se gospodarske razmere z njegovo vlado slabšajo.

Republikanski uporniki v obeh domovih so demokratom omogočili, da so sprejeli resolucijo, ki od Bele hiše zahteva, naj pridobi kongresno dovoljenje za nadaljevanje vojne v Iranu. Zavrnili so poskus, da bi financiranje nove dvorane za sprejeme ob Beli hiši stlačili v proračun za varovanje predsedniške palače.

Propadel je načrt za 1,8 milijarde dolarjev vreden sklad za »žrtve vladnega preganjanja«, ki bi med drugim za vedno zaščitil Trumpa, njegovo družino in njihova podjetja pred nadzorom davčne uprave IRS.

Zdi se, da Trumpa bolj kot uspeh stranke na jesenskih volitvah zanima postavljanje spomenikov samemu sebi po Washingtonu: plesni prizidek k Beli hiši, slavolok v bližini nacionalnega pokopališča Arlington, prenova Centra za uprizoritvene umetnosti Johna F. Kennedyja (s katerega mora po ukazu sodišča sneti ime Trump), preureditev javnega igrišča za golf v igrišče za prvenstva.

Načrt za koncert ob praznovanju 250. obletnice ZDA se je sfižil, ko so tudi tretjerazredni glasbeniki odpovedovali sodelovanje, sedaj bo glavna zvezda kar sam predsednik.

Vprašanje dediščine

To bo vsaj en nastop, potem ko se niso uresničile obljube Bele hiše, da bo Trump po vsej državi organiziral dogodke za spodbujanje gospodarskih rešitev. Zdi se, da ga ne zanima izpolnitev njegovih volilnih obljub o znižanju cen, po njegovih besedah je kriza rasti življenjskih stroškov demokratska »prevara«.

V začetku maja je političnim tekmecem podaril izjavo za volilni oglas, ko je dejal »Ne razmišljam o finančnem položaju Američanov«. In kasneje še eno, »Vmesne volitve me ne zanimajo«. Mnogi republikanci se s slednjo potiho resignirano strinjajo.

Profimedia

Njegova osredotočenost na predsedniške ukaze (ki jih sodišča počasi razveljavljajo) pomeni, da ne oblikuje pomembne nove zakonodaje, zato bo v drugem mandatu na ameriško politiko pustil le malo vpliva, ki ga naslednik ne bi mogel razveljaviti.

Vse bolj je jasno, da je najtrajnejša zapuščina podoba vrhovnega sodišča. V svojem prvem mandatu je imenoval tri sodnike – Neila Gorsucha, Bretta Kavanaugha in Amy Coney Barrett –, s čimer je ustvaril konservativno večino šestih sodnikov proti trem liberalnim. Sodišče je od takrat izdalo vrsto prelomnih sodb, ki so utrdile dolgoletna konservativna prizadevanja.

Vodja sodišča John Roberts pogosto zavrača obtožbe, da je njegovo vrhovno sodišče postalo »politizirano«. Podrobnejši pogled na trenutni mandat sodišča dejansko kaže, da so sodniki pripravljeni odločiti proti predsedniku, če očitno prekorači zakonske ali ustavne meje.

Vendar pa imajo njihove odločitve pogosto politične posledice, ki dajejo izrazit konservativen pečat ameriškemu političnemu redu. Morda najjasnejši primer je poseg v zakon o volilnih pravicah, ki je pustil prosto pot strankarskim manipulacijam, hkrati pa so se izognili običajni zadržanosti do spreminjanja pravil tik pred volitvami.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.

Reporter