Najbrž imata prav, saj po dveh letih in pol vojne, v kateri Ukrajini pomagata Evropska unija in ZDA, nič ne kaže, da bo tega konec. In če se samo spomnimo, kako so ZDA nergale pred vojno, ker se je Evropa preveč zbliževala z Rusijo in se naslanjala na njen plin in so skorajda potiskale Ukrajino v Nato in tudi provocirale že tako razgretega Putina – zdaj seveda Evropa in še kdo kupuje tudi precej dražji ameriški utekočinjeni plin.
Kučan ni nikoli šel z glavo skozi zid, vselej je skušal ravnati preudarno, velikokrat mu je uspelo, kdaj je tudi zgrešil. Čeprav se mu pogosto očita, da je bil preveč previden pri osamosvajanju in bil prej proti kot za (po plebiscitu leta 1990 najbrž ne več), pa je osamosvojitev v precejšnji meri uspela tudi z njegovo pomočjo.
Bil je najpopularnejša politična osebnost konec osemdesetih let 20. stoletja, že takoj po vojni leta 1991 so me celo nekateri, ki so bili bližje J. Janši in I. Bavčarju, vprašali – pa je Kučan za? In ko so dobili odgovor, da je, so se še bolj pogumno lotili upora proti jugoslovanski armadi.
Strah pred kultom osebnosti je bil dokaj velik celo v razmerah parlamentarne demokracije in svobodnih volitev, saj smo ga s Titom živeli pred tem nekaj desetletji.
Kučanova priljubljenost je postala celo tako »nevarna«, da so instituciji predsednika republike pustili zelo malo pristojnosti oz. bolj protokolarno vlogo. Strah pred kultom osebnosti je bil dokaj velik celo v razmerah parlamentarne demokracije in svobodnih volitev, saj smo ga s Titom živeli pred tem nekaj desetletji.
In zakaj ljudje volijo Orbana, če omejuje svobodo javne besede, svobodo medijev in še kaj? Ker mu kljub vsemu zaupajo? Ali naj bi bile volitve ponarejene? V državi, ki je v Evropski uniji, precej težko. Laže najbrž v Venezueli, kjer že dolga leta zmaguje N. Maduro, ki uničuje državo, vprašanje je, koliko ljudi ga v resnici voli.
V. Putin v Rusiji dobiva volitve že leta. Je potrebna goljufija ali pa ljudje slepo verjamejo vanj? Nasedajo? Večina nas, ki smo živeli po drugi svetovni vojni, vemo, kaj je nasedanje, dolgo smo verjeli, da smo boljši od sosedov, saj nas je vodil Tito – skorajda bog, otroci smo ure in ure stali ob cesti in čakali, da se bo pripeljal mimo.
Vsako leto 25.maja, na dan mladosti smo s pionirskimi kapicami in rutkami slavili Tita in socialistično Jugoslavijo. Prepričana sem, da bi ga domala vsa leta do njegove smrti maja 1980 izvolili tudi na vsesplošnih volitvah. Skorajda zanesljivo ne bi bilo treba potvarjati rezultatov volitev.
V Jugoslaviji je bil Tito večen, brez volitev, tudi protestov proti komurkoli na vrhu praviloma ni bilo, razen v šestdesetih letih 20. stoletja, v času t. i. liberalizma, ko so se nekateri tudi ob podpori dela slovenskih politikov uprli, ker nismo dobili vnaprej obljubljenih sredstev za gradnjo avtoceste, a Tito jih je s pomočjo in z močno spodbudo drugega dela politikov iz vseh takratnih republik zatrl.
Ljerka Bizilj
Kako je mogoče poveličevati nekoga, ki so ga na vrh jugoslovanske komunistične partije postavili Rusi, sam pa je uporabil domala vsa sredstva, da se je znebil konkurentov? Moč politične propagande, zaprtost informacijskih kanalov?
V dobro moramo Titu šteti, da se je Rusom po vojni uprl in Jugoslavije ni vključil v dokaj zaprt krog vzhodnih socialističnih držav, podrejenih Sovjetski zvezi. Vendar pa je ta partija postala sila, ki so ji bile podrejene vse državne institucije od vlade do parlamenta. In na vrhu te partije in države je bil Tito, ne da bi ga kdorkoli izvolil.
Informacijski sistem je bil dolga desetletja po vojni precej zaprt, ni bilo številnih medijev, internet tako imamo šele zadnja desetletja in večina ni niti vedela, kako živijo v drugih državah, predvsem pa, kako hitreje se razvijajo, saj je oblast v Jugoslaviji vseskozi razglašala, da gnili kapitalizem propada …
Pravzaprav v socialistični Jugoslaviji večini ni bilo nič hudega, a marsikomu tudi zelo dobrega ne. O Titu se ni smelo reči niti ene kritične besede, kaj jo šele napisati, tudi o drugih jugoslovanskih in slovenskih voditeljih ne. Ustava je bila lepo spisana, a bolj črka na papirju, pomembnejše so bile odločitve oblastnikov. Volitve so bile farsa, nekakšen videz, na katerih so vedno zmagali že vnaprej izbrani.
Politični sistem je deloval po »pravilih« makiavelizma, N. B. Machiavellija in njegovega Vladarja, kjer v 16. stoletju opiše, kaj je politika, kaj je politik, ki za dosego ciljev uporablja zvijačnost, nemoralna sredstva in celo zločin in ga marsikdo od sodobnih mislecev označuje za učitelja zla, drugi pa za političnega realista.
Kako je mogoče poveličevati nekoga, ki so ga na vrh jugoslovanske komunistične partije postavili Rusi, sam pa je uporabil domala vsa sredstva, da se je znebil konkurentov?
A lahko trdimo, da v sodobni politiki ni prevar, izdaj? Morda fizičnih zločinov ni ali manj, a moralnih prav gotovo veliko. Ali je mogoče zagotoviti, da kdo v politiki, tudi slovenski, ne uporablja za dosego ciljev domala vseh sredstev? Vse to drži, a vendarle imamo možnost izbire, četudi se domala na vseh volitvah »zmotimo« in preveč verjamemo. A oblastnike lahko razkrinkamo, kritiziramo in zamenjamo.
Vedno bolj obsežni migracijski procesi povzročajo mešanje različnih kultur, religij, navad, načinov življenja, kar sproža nemir in konflikte in kar kliče po trši in bolj ekstremni oblastni roki, kar je vedno bolj opazno pri volilnih izidih v različnih, tudi evropskih državah.
In tako raznolika v vseh pogledih je bila tudi Jugoslavija od Makedonije, Kosova do Slovenije. Tako različna kultura, religija, stopnja razvoja je težko, predvsem pa po demokratični poti, našla skupne rešitve. In tudi danes prevelika različnost kliče na vrh držav Orbane, Trumpe …
