Sprva je bilo še veliko vprašanj, ali bo novi Trump »urejevalec« sveta, v katerem želi zapustiti večja, pozitivna dejanja in se tudi tako hoče zapisati v zgodovino? Ali samo provocira z namigi, kot jih je imel glede Kanade, Grenlandije in Panamskega prekopa? Inavguracijski govor ni napovedal kaj boljšega, kot smo spremljali in doživljali v času njegovega prvega mandata, prej slabše. Izganja migrante, je proti istospolnim družinskim zvezam, podnebje ga ne zanima, povišal bo carine, za kitajsko po novem morda ne … Izganja študente, ki podpirajo Hamas …

In med določenimi skupinami migrantov že nastaja nemir, npr. Poljaki so večinoma glasovali za Trumpa, zdaj jih skrbi, da jih ne bo deportiral. Sicer pa – ali ni večina Amerike migrantska? Razen Indijancev se je tja v preteklosti selilo domala pol sveta. In vprašanje je, kako se bo vso to sporočanje svetu – jaz, Trump sem gospodar sveta – tudi v odnosu do Putina – končalo.

Precej drugače pa je tokrat delovala Melania Trump. Iz prvega mandata se spomnimo, kako grobo je znala zavrniti Trumpovo roko, ko jo je želel prijeti, kar precej podobnih gest je bilo, tokrat pa je bila ljubeča soproga in prva dama. Sin Barron je bil takrat še otrok, zdaj ima osemnajst let in ni rečeno, da ne bo nekoč stopil na Trumpovo pot. S svojo velikostjo in dokaj mirnim izrazom na obrazu, ko skorajda ne pokaže čustev, deluje dokaj zrelo in umirjeno.

Začenja se torej revolucija zdrave pameti, obdobje nacionalnega uspeha, zlata doba za Ameriko, kar ni nič narobe, če bi evropski voditelji znali in hoteli storiti kaj več – vsaj za srebrno obdobje za Evropo. A po navadi je tako – dolar gor, evro dol. Po Trumpovem mnenju ima Amerika 300-milijardni primanjkljaj z Evropo, tudi ko gre za Ukrajino, daje Amerika preveč, Evropa pa premalo. In zakaj bi morali dajati pet odstotkov BDP za Nato? Tudi zato, ker bi seveda potem morali kupovati mnogo več orožja od Amerike kot zdaj in bi tako prispevali k njeni zlati dobi.

Začenja se torej revolucija zdrave pameti, obdobje nacionalnega uspeha, zlata doba za Ameriko, kar ni nič narobe, če bi evropski voditelji znali in hoteli storiti kaj več – vsaj za srebrno obdobje za Evropo.

Evropski politiki so zaradi Trumpa precej nervozni, poljski premier D. Tusk je sicer priznal, da bo za oboroževanje potrebno nameniti več denarja, a vendarle pozval Evropejce, da dvignejo glavo v smislu, nič manj nismo vredni od Amerike. Skratka, v novem, Trumpovem svetu je veliko protislovij, groženj, obljub, okoli njega pa precej nervoze in negotovosti. R. Golob in T. Gaber sta Trumpa lani »lovila« po preddverju Elizejske palače, podjetnik I. Boscarol, ki je bil med povabljenimi na inavguraciji, pa je povedal, da je urejal Golobovo srečanje s Trumpom še pred izvolitvijo, a Golob je raje odšel k Bidnu.

Sicer pa je bolje, da se ukvarjamo s sabo kot z Ameriko, spodbudno je, da so v Sloveniji uspešna podjetja, Slovenska industrija jekla je npr. s Savdsko Arabijo podpisala pogodbo o 1,5 milijarde evrov vredni naložbi. Savdska Arabija je tudi ena od »zdravorazumskih« potez D. Trumpa, ki je že v svojem prvem mandatu hotel, da jo spravi z Izraelom. To bo najbrž skušal v tem mandatu dokončati. Sicer Savdska Arabija sodi med najbolj konservativne islamske države, prohibicija, ki velja od leta 1952, je še najmanj, kar zadeva omejitve, čeprav je posedovanje in uživanje alkohola (bilo) strogo kaznovano – bičanje, zaporna kazen in izgon za tuje državljane.

Vendar so prohibicijo za tujce, predvsem za diplomate, nekoliko omilili in tudi ženskam dovolijo že nekaj let delati vozniški izpit, vseeno so prizadevanja princa M. bin Salmana, da posodobi državo, bolj v začetni fazi. A posel je posel. Treba je razširiti svoj fokus, »izkoristiti« priložnosti za svojo državo, za svoje državljane. Zgledovati se je treba po D. Trumpu. Amerika na prvem mestu, Slovenija na prvem mestu.

V Ameriki praviloma ni nič interpelacij, Trump postavi in odstavi. Po deseturni razpravi v slovenskem parlamentu – interpelacija B. Poklukarja – sicer nismo izvedeli kaj bistveno novega, ostal pa je grenak priokus: policistom ni lahko delati v teh spolitiziranih razmerah, zaupanje, da je vodstvo na notranjem ministrstvu dovolj sposobno, da obvladuje razmere, je precej omajano. Minister Poklukar je kar naprej ponavljal, da policija dobro delo in najbrž je res, da večina dela dobro. A tudi vodstvo dela dobro?

Bolj zanimivo kot interpelacija Poklukarja pa je odhod Damirja Črnčeca z obrambnega ministrstva, kjer naj bi še pod ministrovanjem M. Šarca deloval pravzaprav kot minister in imel močan vpliv tudi na premierja Goloba, predvsem pri kadrovskih zadevah. Z novim ministrom B. Sajovcem očitno nista na isti valovni dolžini, najbrž si je Črnčec želel postati minister, a koalicijski partnerji so bili proti. Gotovo je sposoben možakar za marsikaj, a na SDH – za pomočnika prvega človeka Ž. Debeljaka, ki upravlja dvanajst milijard državnega premoženja – so ga ali pa ga je R. Golob zelo nespretno prestavil.

Tako nespretno, da celo minister za gospodarstvo M. Han ni mogel pogledati voditelju POP TV U. Slaku v oči, ko je moral nekako priznati, da o tem ni nič vedel in da gre za politično kadrovanje, izdaj se mora s tem političnim kadrovanjem ukvarjati še protikorupcijska komisija. Vseeno, karkoli, fantje, samo Slovenijo dajte na prvo mesto!