In ker je desnica redkeje na oblasti, vedno bolj kaže, da so bili osamosvojitelji predvsem tisti z leve strani. Izjema je predsednik prve slovenske vlade Lojze Peterle, sicer krščanski demokrat, ki se »ne pusti« in je praviloma vedno prisoten. Predsednica državnega zbora U. Klakočar Zupančič je imela lep govor, nič takšnega ni rekla in naredila, da bi povzročila ekstremne odzive, kot se pri njej rado zgodi.

Tudi premier R. Golob na proslavi v Cankarjevem domu ni povedal nič pretresljivega, dejal je, da smo šli na plebiscit kot zrel narod. Še dobro, da so bili takrat tudi nekateri politiki modri in niso rinili  z glavo skozi zid. L. Peterle je prav na srečanju poslancev Društva 90 razlagal, kako so se poslanci koalicije Demos 9. novembra 1990 v Poljčah odločili, da se plebiscit o neodvisnosti Slovenije izvede 23. decembra, nekateri so skorajda vztrajali, da samostojno državo razglasijo takoj, ko bodo znani izidi plebiscita.

Peterle pravi, da so »zaletave« komajda prepričali, da je treba vsaj pol leta počakati, ker niso pripravljeni. So pa takoj za tem začeli pospešeno izvajati vojaške in vse druge priprave za osamosvojitev Slovenije junija 1991.

Proslava je bila v luči 30. obletnice oddaje Jureta Longyke na Valu 202 – Izštekani. Ob sicer dobri glasbi, največ aplavza je bil deležen Tokac iz zasedbe  Dan D, so bili nekateri vložki režiserja Klemna Dvornika tisti, ki so vendarle dali občutek, da gre za državno proslavo.

Golobovo vlado smo najbolj kritizirali, ker premier ni izpolnjeval obljub – ker »veliko govori in malo naredi«. A zdaj, ko je začel, ga bomo pa uničevali? Spodbujati ga je treba h kvalitetnim rešitvam!

Izjava košarkarja Jureta Zdovca, ki je namesto jugoslovanske zlate medalje v Rimu na evropskem košarkarskem prvenstvu izbral Slovenijo, je bila prav pretresljiva in tudi izjava paraolimpijca Frančka Gorazda Tirška se nas je dotaknila.

Sicer pa bomo vse to hitro pozabili, v novem letu bomo imeli novo tarčo: Klemna Boštjančiča, finančnega ministra. Kolikor se je doslej oglašal z interpelacijo vred, se je trudil biti močan strelovod. Potreboval pa bo zelo trdo kožo, veliko varovalk, da ga puščice in  strele ne polomijo; če so premočne, lahko vplivajo tudi na njegov ritem srca in spomin.

Za zdaj ni kazal, da bo odnehal in hitro pozabil na izhodišča premoženjskega davka, a če bodo udarci prehudi, bosta s premierjem R. Golobom lahko kakšno leto pred volitvami popustila in izgubila spomin. Čeprav je R. Golob na proslavi obljubil, da bo vztrajal pri spremembah, da bomo, kot smo bili odločni za plebiscit, tudi zdaj »odločno hodili po poti sprememb«, a je že vključil varovalko: če bo treba, je povedal, pa bodo storili tudi kakšen korak nazaj.

In to ne zaradi negotovosti, temveč zaradi odgovornosti – »obljubil« je, da ne bo delil bombončkov, da bi si kupoval glasove in naklonjenost. Je pa rekel, da smo ob koncu leta lahko na marsikaj ponosni in hvaležni, da so leta 2024 v Sloveniji zmagali pravičnost, znanje, solidarnost in preudarnost in da bo leta 2025, če že ne enako, celo še boljše. O tem zadnjem upajmo, a pravičnost in preudarnost? Tega, se mi zdi, je predvsem manjkalo, a naj bo po Golobovem – vsega tega naj bo leta 2025 več!

Puščice in strele so močne in še huje bo. Tudi mediji, vsaj za zdaj se tako zdi, ne bodo v veliko podporo nepremičninskemu davku. Ko se je pred dnevi Uroš Slak na Popu pogovarjal z ministrom Boštjančičem o davku, se mi je zdelo, da se kar trese od togote, da bo davek na drugo, ne pa od tretje nepremičnine naprej.

V Sloveniji je 897 tisoč nepremičnin, od tega 551 tisoč hiš! Na eno enoto približno dva človeka in pol. In 92 odstotkov ima le eno nepremičnino. Torej čaka davek na nepremičnine le osem odstotkov lastnikov. In ne smemo pozabiti, da Slovenija med evropskimi državami sodi med tiste, ki imajo premoženje najnižje obdavčeno, delo pa zelo visoko.

A predlagani davek nas pelje proti vrhu. In to, da smo »s svojimi rokami« gradili in se odpovedovali marsičemu, Boštjančič označuje za demagogijo. Res je, ko varčujemo, se trenutno marsičemu odpovedujemo, a marsikaj se lahko potem povrne. Vendar je to le del poti, da se plače vsaj malo zvišajo, da se razbremeni gospodarstvo.

Ima pa verjetno davčni strokovnjak Ivan Simič prav, ko trdi, da bi bilo treba obdavčiti premoženje, ne le nepremičnine – torej tudi vrednostne papirje, bančne vloge … Morda res velja vse to obdavčiti, da bi predlagani 1,45-odstotni davek na nepremičnine tako lahko za vse skupaj nekoliko znižali. Toda? Če imajo ministri, poslanci, še nižji funkcionarji in drugi vplivneži precej tovrstnega premoženja, bo verjetno nekoliko težje.

Podobno je s spremembami v zdravstvu, z uvajanjem ločnice med zasebnim in javnim zdravstvom. Koliko kritik smo nasuli na vlado, ker se na tem področju ni nič premaknilo. Zdaj se premika, in »glej ga zlomka«, strele letijo na ministrico Prevolnik Rupel in Goloba. Ja, nič ni treba ukiniti, le red je treba narediti. In to vlada zdaj poskuša.

Mediji bi morali iskati le izboljšave, ne pa le rušiti … Nikjer v Evropi tudi na tem področju ni takšne anarhije kot v Sloveniji. In zakaj ne bi stroške socialnega, pokojninskega … zavarovanja za zdravnike in vso medicinsko osebje enakovredno krili vsi delodajalci v javnih in zasebnih službah?

Golobovo vlado smo najbolj kritizirali, ker premier ni izpolnjeval obljub – ker »veliko govori in malo naredi«. A zdaj, ko je začel, ga bomo pa uničevali? Spodbujati ga je treba h kvalitetnim rešitvam! In bodimo pozitivni vsaj ob novem letu.