A ko »naleti« na J. Janšo, odpovejo pri njem zavore, tudi velik del modrosti. V odnosu do Kučana bi podobno držo lahko pripisali tudi Janši. Drug v drugem ne najdeta niti kanček dobrega, vse je negativno. Takšna drža vzame precejšnji del razsodnosti, sploh v politiki.

Problem J. Janše je, da se preveč posveča preteklosti, ideološkim bojem, bolj koristno bi bilo, da bi bolj »izkoristil« slabosti, ki jih v vsakodnevni aktualni politiki dela koalicija. Ni dovolj reči, smo proti, to ni dobro, treba je ponuditi alternative na ključnih področjih – gospodarstva, davkov, zdravstva ..., in to tako, da jih bo vsak razumel. Kot je leva politična opcija dolgo gojila in v političnem boju uporabljala – in še to počne – proti/janševski sindrom brez prave vsebine, je Janša zapadel na področje »anti/golobizma«, »kritizerstva«  s pogosto premalo vsebine.

Primož Lavre

Han je prodal hišo SD in finančno stabiliziral stranko. A to je očitno za sabo potegnilo še marsikaj, povečal si je samozavest, si utrdil položaj v stranki in se bolj ostro postavil tudi proti koalicijskima partnerjema. S svojimi izjavami je pravzaprav odprl predvolilni boj. Povedal je, da so pometli pred svojim pragom, da je vlada naredila veliko dobrega, a vsega, kar so obljubili, ne bo mogoče izpolniti, in SD se začenja pripravljati na čas po tej vladi.

Kučan je v zadnjih dneh govoril, da je pomemben javni interes, da si je kot cilj v politiki treba postaviti »prizadevanje za večjo trdnost slovenske družbe kot skupnosti«, postavitev vrednot. Enciklopedije, splet … potrjujejo, da je to ključno za stabilnost, napredek in blaginjo.

Za trdnost družbe so najpomembnejši ekonomska stabilnost, socialna varnost, dostop do zaposlitve, zdravstvenih storitev, izobraževanja, pravična porazdelitev bogastva, zaupanje v demokratične institucije, v vladavino prava, pravičnost, učinkovito upravljanje države, da je politika sposobna reševati konflikte, ne pa jih ustvarjati.

Z besedami in z izrazom na obrazu je Han pravzaprav povedal, da Kučan ni (več) njihov šef in da bodo delali tako, da bo dobro za državo.

Javni interes je koncept, ki se nanaša na skupno dobro in na koristi širše družbe kot celote, ne le posameznikov ali določenih skupin. To pomeni, da mora biti oblastna politika odgovorna …

Vrednote, ki naj bi jih zagovarjali vsi ali naj bi bile temelj določenih skupin, političnih strank,  se na načelni ravni ne razlikujejo prav veliko: svoboda govora, veroizpovedi, svobodna izbira načina življenja, svoboda združevanja, enakost ne glede na spol, vero, raso, spolno usmerjenost in socialni status, pravičnost in demokracija, pri čemer ljudje lahko sodelujejo pri političnih odločitvah in na volitvah, da zakoni veljajo za vse in ščitijo vsakogar.

In v čem se razlikujeta t. i. leva in desna politična opcija, da po mnenju Kučana nista sposobni tvoriti koalicije? Globlji pogled navrže kar precej razlik. Leva sredina naj bi se zavzemala za bolj socialni koncept – ko gre za šolstvo, zdravstvo, prevladuje zavzemanje za »javno«, zasebno naj bi bilo na drugem mestu, na desni strani naj bi ta vrstni red ne bil pri vseh takšen, čeprav se zdi, da je zavzemanje za zasebno bolj na strani NSI kot SDS.

Največ razlik je najbrž na področju družine, leva stran dopušča domala vse različice, tudi istospolne, večina desne strani pa ima do istospolnih skupnosti zadržke; tudi pravico do splava zagovarja leva stran, desna je praviloma proti oz. zadržana.

Največja razlika med obema poloma je na Slovenskem v odnosu do preteklosti, do druge vojne, do enopartijskega sistema, Jugoslavije. Desna stran praviloma tolerira domobranstvo in opravičuje kolaboracijo med drugo vojno, partizanstvo pa povezuje z revolucijo in komunizmom.

Ustrezne ukrepe za učinkovito gospodarstvo se vse bolj pripisuje desni strani, pri čemer je R. Golob izgubil veliko zaupanja zaradi zanemarjanja gospodarstva, češ da preveč stvari prepušča Levici. Načina vladanja na tem področju gospodarstveniki ne razumejo kot pot za pravičnejšo delitev bogastva, temveč kot zaviranje razvoja in napredka, omejevanje učinkovitosti gospodarstva in nagrajevanje za nedelo.

Svobodo govora, medijev deklarativno zagovarjata obe opciji, a v praksi obe to razumeta kot »prisvojitev« medijev na svojo stran. Tu ni razlike. Je pa Han na novinarski konferenci kar direktno zabrusil premierju Golobu, da 31. decembra »pa res nisem bral zakona (o medijih) in nisem glasoval« in dodal, da se takšni zakoni ne sprejemajo med dopusti.

Približno ti elementi naj bi onemogočali povezovanje leve in desne opcije, ki jo je zavrnil M. Kučan, češ da ta trenutek ne bi bila dobra za razvoj države in bi bila vir konfliktov in težav. M. Han pa je na to vprašanje odgovoril nekoliko drugače. Kučanovo izjavo je komentiral, češ da iz tega »občinskega dogodka« (Kučan je o tem najprej govoril na okrogli mizi ljubljanske SD) ne bi delal velikih zaključkov. Da je Kučan povedal veliko dobrega, a kaj bo, ko bo …?!

Tudi po njegovem levo desna koalicija ta trenutek ni mogoča, saj se SD s svojimi šestimi odstotki ne more za nič potegovati. Z besedami in z izrazom na obrazu je Han pravzaprav povedal, da Kučan ni (več) njihov šef in da bodo delali tako, da bo dobro za državo. Od aprila 2024, ko je prevzel SD, se je zdaj vendarle trdno zasidral na čelu stranke in dvignil glavo. Predvolilni boj očitno ne za levo ne za desno politično opcijo ne bo preprost.